|
Kodni sistem Slovenska knjizevnost Avtorji Urednistvo <-> bralci |
Jezik in slovstvo Okrogla miza o maturi |
Jezik in slovstvo Kazalo letnika Zadnja verzija |
| Marija Mercina |
Kako dalec od cilja
Eno od vprasanj, ki si ga postavljam od zacetka mature, je, ali je dosezeno najboljse ali vsaj ugodno razmerje med kolicino vlozenega dela in njegovimi dosezki.1 Razmerje se od zacetka do danes ni spreminjalo in izboljsevalo, ker se model mature, vsaj kar zadeva esej, ni izpopolnjeval. Za izboljsanje tega razmerja predlagam:
Kaksno je bilo dosedanje sodelovanje praktikov? Smo ucitelji, ocenjevalci, nimamo pa nobene moznosti, da bi vplivali na koncept solskega eseja, ocenjevanje in njegovo izvedbo. Edino tovrstno sodelovanje praktikov je moderacija pred ocenjevanjem nalog. Prepricana sem, da bi vecje upostevanje mnenja praktikov ne samo izboljsalo odnose med komisijo in ucitelji, temvec tudi olajsalo njeno delo in izboljsalo dosezke. Slednje bi bilo potrebno stalno spremljati in vrednotiti. Vprasalniki, ki jih dobimo po maturi, iscejo omejene odgovore, ki so predmet zanimanja komisije, ne pokazejo pa osnovne pomanjkljivosti, na katero praktiki ves cas opozarjamo, t. j. posledic zaprtosti eseja. Potrebno bi bilo poiskati tudi drugacne moznosti za ugotavljanja pomanjkljivosti.
Zakaj bi bilo potrebno bolj upostevati kriticne pripombe praktikov? Nic ne dvomim o tem, da je ucitelj praktik tudi strokovnjak, v primerjavi s strokovnjakom teoretikom in raziskovalcem ali strokovnjakom uradnikom, odgovornim za izvedbo mature, pa edini zivo in sproti spremlja njeno pripravo in izvedbo. Neposredno in najhitreje pozna njene delne rezultate. Se vec. Ve, kako ocenjevanje na maturi povratno vpliva na pouk. Njegov jezik izkusnje se seveda razlikuje od teoretikovega in raziskovalcevega, tako kot ucitelj in ucenec dajeta razlicne izjave o isti maturi. Izjave razlicnih udelezencev mature je potrebno prevajati v isti jezik, kar pa ni mogoce brez pripravljenost vseh, da si med seboj prisluhnemo.
Kako matura vpliva na pouk? Vpliv je tako pozitiven kot negativen. Kateri so dosezki, odlike in pomanjkljivosti?
Pozitivno se je spremenil nacin dela. Zgodil se je premik od literarne zgodovine in teorije v recepcijo literarnih del; znanje literarne zgodovine in teorije je sredstvo za vzpostavljanje razmerja z literarnim delom, ne pa njegov cilj. Premik tezisca pouka v nekaj letih pomeni dosezek vseh, ki smo pri maturi sodelovali. Ucenci veckrat preberejo ta dela --- jih razumejo, dozivljajo, ocenjujejo in presojajo ter utemeljujejo svoje mnenje. Izboljsal se je odnos do knjige. Knjige si velikokrat tudi kupijo; zaradi drzavnega subvencioniranja jim namrec ni vec treba kupovati ucbenikov. Zalozbe skrbijo za njihovo izdajo, kar zanje pomeni dobro moznost zasluzka, vendar tudi upostevanje potreb sole. Gledalisca ne podcenjujejo maturantov. Zadnji dve leti je v maturitnem sklopu dramatika in uprizoritve pripravljajo osrednja slovenska gledalisca. Skratka, v javnosti je veliko pozitivnih odzivov na maturo.
Ali je premik v recepcijo ze zadovoljiv dosezek? Ali koncept zaprtega solskega eseja in sedanje ocenjevanje spodbujata in omogocata tako recepcijo, kot je za literarno delo znacilna? Z branjem se aktualizira odnos med bralcem in besedilom. Zaprti tip eseja zavira, namesto da bi spodbujal individualne znacilnosti tega razmerja. Kje so vzroki? Zahteva po maksimalni objektivnosti ocenjevalcev, na drugi strani pa preveliko stevilo del, preveliko stevilo vnaprej dolocenih vsebinskih podrobnosti, ki naj jih maturant v literarnem delu spozna kor relevantne (in ne druge). Menim, da s takim pojmovanjem solskega eseja in ocenjevanjem ter pripravami dijakov, da bodo pri takem ocenjevanju dosegli cim boljsi rezultat, zmanjsujemo ali celo iznicimo pozitivne ucinke tega premika v obravnavanju literature.
Nobenega dvoma pa ni, da je mogoce z zaprtim tipom eseja ucinkovito disciplinirati dijake in ucitelje. Discipliniranje je dosezek, ce spremlja delo kot njegova naravna sestavina, nedvomno pa pomeni razvrednotenje knjizevnosti in stroke o njej, ce postane cilj. Tudi solski esej, kakor se je uveljavil na maturi, ni pedagoski, metodicni ali ocenjevalni deosezek, je sredstvo za ocenjevanje na maturi, ki naj bi bilo objektivno. Vprasajmo se, koliksna je objektivna vrednost te ocene, ce ne zajame tistega, kar je za umetniska besedila najpomembnejse --- vzpostavljanje osebnega razmerja pri njegovem sprejemu. Nekatere sestavine sedanjega analiticnega ocenjevanja, t. j. razlicno tockovanje poimenovanja posameznih sestavin literarnega dela, primerjanja in utemeljevanja ne pomeni veliko, ce so vnaprej dolocene vsebinske sestavine eseja in celo njihovo stevilo. Spodbujanje osebnega odnosa do razlicnih (ne vnaprej dolocenih) sestavin literarnega dela in iskanje nacinov za njihovo ovrednotenje mora postati ena temeljnih nalog pri izboljsevanju sedanjega nacina ocenjevanja. Razlicna zunanja ocenjevanja, ki smo jih uporabljali, preden smo se naucili sedanjega, npr. na tekmovanju za Cankarjevo priznanje, so lahko izhodisce za vecje zaupanje v sposobnosti uciteljev za tako delo.
Skoda bi bila, ce ne bi poleg discipliniranja in drugih ze omenjenih dosezkov mature izkoristili se drugih njenih moznosti.
Nobenega dvoma namrec ni, da ima matura (pre)veliko moc. Maturitetni esej je spremenil naslove in vsebino solskih nalog. Podobne mu postajajo naloge na tekmovanjih za Cankarjevo priznanje. Osnovnosolci uporabljajo termin esej namesto naloga, se preden kaj vedo o esejih. Vse to po eni stani vodi v uniformiranje pisnih izdelkov, po drugi pa se je zmanjsalo stevilo raziskovalnih nalog. Ucenci 4. letnikov skoraj ne sodelujejo vec na tekmovanju za Cankarjevo priznanje. Vse to skoduje kakovostnemu delu pri nasem predmetu. Raziskovalne naloge omogocajo spoznavanje znanstvenega dela, metodologijo, skratka, poglobljeno spoznavanje vede in s tem motivacijo zanjo. Cankarjevo tekmovanje pomeni uporabo, razsiritev in poglabljanje znanja in merjenja z drugimi dijaki. Njihovo pojasnilo o preobremenjenosti zaradi mature me le delno preprica, res pa je, da znanja, ki si ga pri takem delu pridobijo, ni mogoce prenasati v maturitetne okoliscine.
Delo je pri slovenskem jeziku veliko manj individualno tudi zaradi velikega stevila dijakov. Vsi delajo izpit na visji ravni. Dve ravni sta tudi pri matematiki in tujih jezikih. Podatki iz nase sole kazejo, da pri enakem stevilu ur kot npr. za matematiko in anglescino slovenscino pripravlja za visjo raven 4,5- in 5-krat vec dijakov. Razmerje je se bolj presenetljivo in za slovenscino neugodno v primerjavi z italijanskim in nemskim jezikom. Se vecji so problemi na solah s kombiniranimi oddelki.
Vzrok za vecjo obremenjenost in manjso individualizacijo je tudi stevilo del, ki jih mora dijak prebrati in se vsako leto menjajo. Delaven, sposoben, discipliniran, samostojen in nadarjen dijak bo na maturi dobil 8 tock samo, ce se bo posvetil predvsem tem stirim delom. Veckrat jih bo moral prebrati, kar pomeni, da tacas ne bo bral drugih. Pojasnilo, da je zato toliko del v primerjavi z anglescino, kjer se dve deli menjata vsaki dve leti, ker gre vendar za dela, napisana v maternem jeziku, ne vzdrzi primerjanja z mednarodno maturo, kjer sta deli samo dve. Mar je namen mature v discipliniranju povprecnih in slabih dijakov, da s kolicino nadomestijo kakovost? Je v Sloveniji skoraj deset tisoc takih?
Ali pri slovenskem jeziku ne ucimo jezika? In to na dosti visji ravni! Zmanjsanje stevila del na raven mednarodne mature in njihovo menjavanje na dve leti bi omogocilo ne samo temeljitejse priprave na maturo, temvec tudi ugotavljanje pomanjkljivosti, njihovo odpravljanje, izboljsevanje ocenjevanja in s tem povratno tudi pouka.
Predmetna komisija za slovenski jezik je doslej opravila izjemno obsezno delo. Ucitelji praktiki smo se na seminarjih pripravljali za dolocen skupni izobrazevalni standard; potrebni smo bili kot zunanji ocenjevalci. Upam, da bomo v prihodnje lahko bolj vplivali na izboljsevanje sedanje mature iz slovenskega jezika.
Opombe
