Polglasnik in zvocniski sklop v izglasju mlajsih prevzetih besed¹

Podobno je v Pravilih Slovenskega pravopisa² zapisano, da sklope dveh zvocnikov na koncu osnove »lahko izgovarjamo na dva ali (izjemoma) na tri nacine: neobvezno s polglasnikom pred drugim zvocnikom (izvzet je kot prvi zvocnik) oz. (redko) z u namesto :« in »v nekaterih, zlasti mlajsih prevzetih besedah: film /.../, sejm/; / zanr /.../, favl« (SP, 1997: 91, § 727, 728).³

2   V SSKJ je zapisanih 51 geselskih besed, ki se koncujejo na dva zapisana zvocnika in so mlajse prevzete besede.⁴ Razdelimo jih v enajst skupin, in sicer glede na zvocnika:⁵

1.

-jl (emájl, detájl, kóktajl, kóktejl),

2.

-jm (vêrthajm, sêjm),⁶

3.

-jn (design [dizájn],7 kombájn, silokombájn, dizájn),

4.

-lm (napálm, psálm, fílm, díafílm, prédfílm, vélefílm, kínofílm, míkrofílm),

5.

-nr (zánr),

6.

-rl (earl [êrl], pêrl, girl [gêrl], call girl [kôl gêrl], pin-up girl [pínáp gêrl]),⁸

7.

-rm (alárm, sárm, éktodêrm, éntodêrm, mézodêrm, pêrm, endospêrm, kominfórm, klorofórm, lizofórm, kórm),

8.

-rn (gárn, kàmgárn, koncêrn, véstern, wéstern [ve-], líntvern, léghórn, poliéstrn),

9.

-rv (nêrv),

10.

-vl (fávl, krávl, cráwl [kravl])⁹ in

11.

-vn (fávn, klóvn, knockdown [nòkdán],¹⁰ clown).

3   Neobvezni polglasnik Toporisic predpisuje vsem tem besedam razen nekaterim: zanr, nerv,¹⁵ design in knockdown, v SP 1997 pa meja ni prav natancna.¹⁶

Polglasnik med zvocnikoma lahko --- glede na dano besedje njegovo in izgovorjavo --- razdelimo v tri skupine, kjer je polglasnik

a)  nujen, obvezen (zvocniski sklop je v izglasju neizgovorljiv);
b)  neobvezen (prim. Toporisic, 1984: 51), polglasnik se uveljavlja predvsem na obmocju Ljubljane, vendar v preteznem delu populacije;
c)  ga ni.

3.1   Polglasnik je obvezen le v enem primeru: [zánr], kar je pri slovenjenju tovrstnih besed izgovorno neizogibno.¹⁷

3.2   Polglasnika ne izgovarjamo v zvocniskih sklopih, kjer sta prva zvocnika j ali v (-jl, jm, -jn; -vl, -vn).¹⁸ Izgovorjava kot *[emájl] ipd. je najmanj 'nenavadna' in se kljub nasprotnim dolocilom SP 1962 v slovenskem jezikovnem prostoru ni uveljavila, predvsem pa ne v sodobni knjizni izreki.¹⁹ V sklopih z v stoji izgovorna varianta []: [fál], [fan], [král],²⁰ ali pa kar variantni izgovor z u: [fául], [faun].²¹ O besedi sêjm se v nadaljevanju.

3.3   Mlajsih prevzetih besed z neobveznim polglasnikom je stevilcno najvec: koncaji -lm, -rl, -rm, -rn. Za te velja pravilo iz uvodnega razdelka (1) v pravem pomenu besede.²² Medtem ko Toporisic v svoji razpravi se omenja »ljubljanski modni film«, ki da je znacilen le za govor predvsem mlajsih govorcev --- podobno omenja, naj SP 1962 ne sili »ljudi k izgovorjavi tipa [mávr fílm sárm fávn /.../]« (Toporisic, 1963b: 172) ---, je izgovorjava s polglasnikom v takih primerih, kot povedano ze uvodoma, starostno oz. generacijsko mnogo bolj razsirjena in dejstvo, da se je v zadnjih petdesetih letih celo razsirila, tudi govori o uzavescenosti take izgovorjave. Vseeno pa je izgovor tudi danes se omejen predvsem na Ljubljano z okolico (marsikatero narecje polglasnika ne pozna).²³

3.3.1   V to skupino lahko uvrstimo tudi besedo nêrv oz. koncaj -rv. Dopuscen je trojen izgovor: z [w], [] ali kar z [u], prim. opombo 15.²⁴

4 Pricujoce pojave, torej razlicne 'tipe' polglasnikov v zvocniskih sklopih, se dá skoraj v celoti razloziti z zgolj glasoslovnimi pojavi.

4.1   Sest slovenskih zvocnikov lahko razdelimo po njihovi zvocnosti (Toporisic uporablja izraz zvonkost, prim. dalje opombo 25). Najbolj zvocen je j, nato r, sledi l, samo malo manj sta zvocna m in n, najmanj pa [v] (kot varianta fonema v). Varianta v [] je enako zvocna kot j. Gl. tudi spodnjo shemo.²⁵

S taksno razporeditvijo zvocnosti (in hkratne odprtnostne stopnje) lahko razlozimo pojav polglasnika npr. v besedi zanr [zánr], saj osnovni zakon slovenskega zloga²⁶ zahteva polglasnik (tako kot tudi pisno, npr. cevlja : cevelj, cimra : cimer).²⁷

Nasprotno pa velja seveda za besede z zvocniskimi sklopi, v katerih ne izgovarjamo polglasnika (3.2), tako npr. detájl, vêrthajm, kombájn, fávl in klóvn. Ker gre v tem primeru za sklope s prvim zvocnikom j oz. [] (ali celo samoglasnik u), ki sta najbolj zvocna, in manj zvocnimi/zvonkimi m, n, l, se tukaj polglasnik ne vriva.

Ostane se tretji 'tip', ki pa ga je tudi mogoce (v vecini primerov) razloziti na ta nacin, saj gre za blizino po zvocnosti (r, l, m in n) in se tako pojavlja neobvezni polglasnik, npr. [alárm] ali [alárm], [fílm] ali [fílm], [pêrl] ali [pêrl], [véstrn] ali [véstrn].²⁸ V izglasnem zvocniskem sklopu takih besed se vedno najprej pojavi zvocnik, ki je po razporeditvi zvocnosti visje (torej bolj zvocen), sledi pa manj zvocen zvocnik; torej najprej r, potem l/m/n itn.

5   Vendar pa izgovora vseh takih besed ni mogoce razloziti le z glaslovnega vidika. Taka je v prvi vrsti beseda sêjm (poljski parlament). SSKJ o njenem izgovoru ne poroca (prim. opombo 5), pac pa dopusca tudi pisno dvojnico sêjem, za slednjo pa jasno navaja polglasnik (Uvod). Pac pa najdemo prav to besedo zapisano v SP 1997. Ta dovoljuje izgovorno dvojnico za zapis sêjm: [sêjm/sêjm].

5.1   Ta primer najverjetneje kaze na prilagajanje prevzete besede (iz poljscine) drugi podobno zveneci besedi v jeziku, v katerega je prva beseda prevzeta (slovenscina). Poljski sêjm se pod vplivom besede sêjem (v pomenu 'prireditev' ali v besedni zvezi zivilski sejem ipd.) torej izgovarja tudi s polglasnikom [sêjm]. Podoben primer bi bila ze prej omenjena girl (prim. opombo 8), ki se pretezno izgovarja s polglasnikom: [grl/grl] in ne z ê [gêrl/gêrl], kakor popisuje SSKJ.²⁹ V tem primeru gre za 'izgovorno podobnost' z rod. mn. samostalnika grlo [grl/grl] (SP, 1997: 92, § 734) in morda od tod tak izgovor za girl.³⁰

Beseda sêjm v nasprotju z vsem prej (razdelki 14.1) povedanim zanika predpostavko (podoben primer je vêrthajm [vêrthajm], po zvonkosti tudi [dizájn] ipd.) o zgolj glasoslovnem vzroku polglasnika med zvocnikoma v izglasju mlajsih prevzetih besed.³¹

Viri, literatura

Besedisce slovenskega jezika z oblikoslovnimi podatki: Elektronska izdaja, razlicica 1.0 (1998). Ljubljana: ZRC SAZU in DZS.

Besedisce slovenskega jezika z oblikoslovnimi podatki, A-Z: Po gradivu za slovar sodobnega knjiznega jezika zbrane besede, ki niso bile sprejete v Slovar slovenskega knjiznega jezika (1998). Ljubljana: ZRC SAZU.

Hajnsek Holz, Milena, Jakopin, Primoz (1996). Odzadnji slovar slovenskega jezika: Po Slovarju slovenskega knjiznega jezika. Ljubljana: ZRC SAZU in SAZU.

Slovar slovenskega knjiznega jezika: 1. knjiga A-H; 2. knjiga I-Na; 3. knjiga Ne-Pren; 4. knjiga Preo-Z; 5. knjiga T-Z (1991). Ur. Anton Bajec [...]. Ljubljana: DZS.

Slovenski pravopis (1962). Ljubljana: DZS.

Slovenski pravopis 1. Pravila (1997). Ljubljana: DZS.

Srebot Rejec, Tatjana (1987). The sound systems of English and Slovene compared: a distinctive feature analysis. Linguistica XXVII, 47-61.

Toporisic, Joze (1957). Sistemske premene samoglasnikov v knjiznem govoru. JiS III/2, 70-76.

Toporisic, Joze (1959a). Alternativni soglasniski sklopi slovenskega knjiznega jezika. JiS IV/7, 203-7.

Toporisic, Joze (1959b). Suglasnicki skupovi u slovenskom knjizevnom jeziku. V: Radovi Slovenskog instituta, 3, 113-22.

Toporisic, Joze (1963a). Fonetika, fonologija in pravorecje v SP 1962. JiS VIII/5, 138-43.

Toporisic, Joze (1963b). Fonetika, fonologija in pravorecje v SP 1962. JiS VIII/6, 167-73.

Toporisic, Joze (1963c). Fonetika, fonologija in pravorecje v SP 1962. JiS VIII/7, 206-11.

Toporisic, Joze (1967a). Nekaj strani iz slovenske slovnice: IX. O slovenskem pravopisu. V: Jezikovni pogovori II. Ljubljana: Cankarjeva zalozba, 161-72.

Toporisic, Joze (1967b) Predvidljivost slovenske knjizne samoglasniske kolikosti in kakovosti. JiS XII/8, 229-36.

Toporisic, Joze (1967c). Strukturiranost slovenskih glasov in predvidljivost njihove razvrstitve. JiS XII/3, 92-96.

Toporisic, Joze (1971). Pravopis, pravorecje in oblikoslovje v Slovarju slovenskega knjiznega jezika I. SR XIX/1, 55-75.

Toporisic, Joze (1972). Prevzete prvine slovenskega knjiznega jezika (glasovi, pisava, oblike, tvorba, besede). SR XX/3, 285-318.

Toporisic, Joze (1975). Formanti slovenskega knjiznega jezika. SR XXIII/2, 153-96.

Toporisic, Joze (1978a). Glasovna in naglasna podoba slovenskega jezika. Maribor: Obzorja, 88-103.

Toporisic, Joze (1978b). Soglasniski sklopi slovenskega knjiznega jezika. V: Joze Toporisic, Glasovna in naglasna podoba slovenskega jezika. Maribor: Obzorja, 30-42.

Toporisic, Joze (1984). Slovenska slovnica. Maribor: Obzorja.

Toporisic, Joze (1992). Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva zalozba.

Opombe

¹

Besedna zveza 'izglasje mlajsih prevzetih besed' je sporna, saj veckrat omenjamo le pisno vrednost dveh zaporednih zvocnikov, ki sta v besednem izglasju. Vendar naj ta besedna zveza zadostuje za rabo v tem clanku, kakor se ocitno pokaze v poteku clanka. --- Za pomoc in strokovne napotke pri izdelavi clanka se zahvaljujem doc. dr. Eriki Krzisnik in asist. Hotimirju Tivadarju.

²

V nadaljevanju: SP, 1997.

³

Obakrat podcrtal P. J.

⁴

Izjema je geselska beseda psálm, ki jo navajamo zgolj zaradi podobnosti v izgovoru. --- Geselske besede znotraj ene skupine so razvrscene po nacelu Odzadnjega slovarja slovenskega jezika.

⁵

Pri geslih, kjer SSKJ predpisuje izgovor (ki je naveden v istem geselskem clanku in ne kot del splosnih pravil iz Uvoda SSKJ), pripisujemo tudi to. Omeniti je potrebno, da SSKJ pri nobeni od omenjenih geselskih besed ne zaznamuje izgovora s polglasnikom.

⁶

SSKJ dodaja: »tudi sêjem -jma«.

⁷

Pisni g (v tem primeru) pri prevzemanju iz angleskega jezika (oz. pisave) izgovarjamo kot j, ponekod tudi tako zapisujemo: prim. dizajn (SP, 1997: 177).

⁸

Ob besedi gêrl naj zapisemo, da sta danes mnogo bolj uveljavljeni izgovorjavi [grl] in [grl] (o variantnem izgovoru gl. dalje), posebej med mlajsimi govorci.

⁹

Odzadnji slovar slovenskega jezika navaja tu izgovor kakor pri prejsnjem geslu, pri krávlu pa ne. Smiselneje SSKJ navaja izgovor le v geselskem clanku besede krávl, saj je cráwl le kazalka.

¹⁰

Pisni w »pred soglasnikom ali na koncu besede« pri prevzemanju iz angleskega jezika (oz. pisave) izgovarjamo kot [] (SP, 1997: 178). --- Izgovor je, upostevajoc prilikovanje po zvenecnosti, pravilneje [nogdán].

¹¹

Podobno gl. SP, 1997: 91, § 726.

¹²

Prim. razdelek 1 tega spisa. Podobno pise Toporisic: »Trodelni sklopi na koncu besede niso posebno bogati/./« (Toporisic, 1978b: 39.)

¹³

Razprava je bila izdana v zborniku Glasovna in naglasna podoba slovenskega jezika (1978), ze prej pa pod naslovom Suglasnicki skupovi u slovenskom knjizevnom jeziku (1959).

¹⁴

To je nedvomno povezano z dejstvom, da je Toporisiceva razprava izsla ze leta 1959, medtem ko je prva knjiga SSKJ izsla sele 1970, beseda vêrthajm pa sele v zadnji knjigi leta 1991. Hkrati je to nasploh edina beseda (poleg sejma, ki pa je izjema, kot ugotavljamo dalje) v SSKJ, ki se koncuje na tak zvocniski sklop. Dodaja: »/V/ecina drugih sklopov /razen sklopov [r] + zvocnik, [ln] in [on], ki so najpogostejsi/ je znacilnost tujk. V praslovanscini so namrec vsi taki sklopi bili odstranjeni z metatezo, nazalizacijo ipd.« (Toporisic, 1978b: 37.) --- Besedisce slovenskega jezika (1998) glede izglasnih zvocniskih sklopov z dvema razlicnima zvocnikoma ne prinasa pomembnejsih novih informacij. Vecinoma popisuje le vecje stevilo takih besed, zaradi preglednosti pa smo se odlocili le za prikaz geselskih besed iz SSKJ. Besedisce navaja samo eno drugacno izglasno skupino, in sicer -vr v besedi sêvr. To lahko smiselno prikljucimo k skupinam, ki imajo prvi zvocnik v.

¹⁵

SP 1997 dopusca trojni izgovor: [nêrw/nêr/nêru]. Prim. tudi SP, 1997: 91, § 728. --- Na tem mestu naj opozorimo na nenavadno sistemsko nasprotje: medtem ko se varianti [w] in [W] (ne ob samoglasniku) prilikujeta glede na sledeci zveneci ali nezveneci soglasnik [wzéti, wrána; Wsák], je v besednem izglasju lahko le zveneca razlicica [w].

¹⁶

Gl. razdelek 1.

¹⁷

Tak izgovor navaja tudi SP, 1997: 91, § 728. --- Gl. tudi Toporisic, 1992: 132.

¹⁸

Skupine 1.3, 10. in 11., gl. nazaj ta spis (2).

¹⁹

Zanimivo se je vprasati, zakaj Toporisic v Slovnici navaja nasprotujoco izjavo (gl. razdelek 1), ceprav v razpravi Fonetika, fonologija in pravorecje v SP 1962 ironicno zapise: »Kar izgovori naj kdo emajl, favl.« (Toporisic, 1963b: 172.)

²⁰

Taksna pravila izgovorjave so povzeta iz Uvoda k SSKJ (str. XXIV). Nenavadno pa je, da pri geslu kravl SSKJ predpisuje izgovorjavo [kravl], ki se nanasa tudi na citatno razlicico besede (cráwl), prim. tudi opombo 9. Vendar tak zapis izgovora pojasnimo z dolocilom: »Izgovor tujk in narecnih besed je dan po glasovnem sistemu knjiznega jezika.« (Prav tam.) Prim. tudi: »Vendar pred l, lj in r v takih /na zacetku besede/ primerih govorimo tudi priporniski v [vl-, vlj-, -vr-].« (SP, 1962, 24.) --- Pri foneticnem zapisu besede favn v SP 1997 je ocitno izpadlo naglasno znamenje.

²¹

Izgovor z u SP 1997 navaja --- seveda le pri nekaterih, zlasti mlajsih prevzetih besedah (prim. razdelek 1) --- na drugem mestu, torej: [fan/faun], [fál/fául] (SP, 1997: 91, § 728). Tak izgovor se seveda omenja ze prej, v SP 1962 (str. 21) itn.

²²

Vendar pa take besede predstavljajo le stiri od enajstih skupin (gl. razdelek 2), hkrati pa vecino geselskih besed --- kar 32 od skupno 51 oz. 63 % vsega takega besedja, ki ga popisuje SSKJ. Seveda je pri tem potrebno opozoriti, da je vecina besed tvorjenk z (eno) isto osnovo, nekatere pa imajo vec zapisov (kot citatne besede in kot sposojenke); ce te 'odstejemo', potem predstavlja ta skupina ravno 50 % vseh takih besed.

²³

O razsirjenosti polglasnika v narecjih gl. Toporisic, 1967a: 162.

²⁴

Smiselno bi nêrv sicer lahko uvrstili v samostojno skupino (glede izgovora s polglasnikom), vendar pa naj bo zaradi sistematicnosti uvrscena v to (pod)skupino.

²⁵

Toporisic navaja v Enciklopediji slovenskega jezika takole zaporedje: »/N/ajbolj zvonek je j, ker za seboj ne trpi nobenega zvocnika, nato r /.../, nato l, n, m, medtem ko se /v/ v svojih stirih variantah zvonkostno zelo prilagaja, v varianti pa je enako zvonek kakor j/./« (Toporisic, 1992: 380.) Vendar pa je utemeljitev o najvecji zvonkosti j pomanjkljiva, ker mu lahko sledijo drugi zvocniki, npr. emájl, vêrthajm, dizájn. Najverjetneje je imel pisec v mislih »spiranticno varianto (namrec [j]), /ki jo/ izgovarjamo le se pred naglasenim samoglasnikom« (Toporisic, 1963b: 173), ali pa na besedno vzglasje (Toporisic, 1978b: 33), kakor je zapisal: »Zvocnik j + soglasnik (torej tudi zvocnik) v slov. ni mogoc, tako tudi ne l ali r + soglasnik /vse v predjedrnem polozaju/.« (Toporisic, 1967c: 92.) In dalje: »Se kar bi se dali sklopi z jezicnikom na drugem mestu izgovarjati enozlozno, ce je prvi zvocnik j (mojr, emajl).« (Prav tam.) --- Podobno, a ne enako razporeditev omenja Tatjana Srebot Rejec: najbolj zveneca sta j in r, sledi l, nato m in n, najmanj zvenec pa je v. Slovenske (v clanku primerja angleske in slovenske glasove) variante v [] ne omenja (Srebot Rejec, 1987: 57). --- Iz omenjenih razlogov se zdi najustreznejsi prikaz sheme kot v razdelku 4.1.

²⁶

Prim. razpravi Jozeta Toporisica Strukturiranost slovenskih glasov in predvidljivost njihove razvrstitve (Toporisic, 1967c: 92) in ze prej omenjeno Soglasniski sklopi slovenskega knjiznega jezika.

²⁷

Primeri so iz Slovenske slovnice (Toporisic, 1984: 50).

²⁸

V zvezi z r prim. tudi SP, 1997: 91, § 727; Toporisic, 1984: 51.

²⁹

Verjetno pod vplivom pravila: »/S/irok je brez izjeme vsak naglaseni e pred r v prevzetih besedah, npr. afêra, sofêr, fêr, atmosfêra, mizêren, bolêro, bêrek/./« (Toporisic, 1984: 46; podcrtal P. J.). SP 1997 navaja pri takih besedah (ce so prevzete iz angleskega jezika) vedno izgovor z ê: Pearl [pêrl], Garry [gêri], girl [gêrl] ipd. Vendar hkrati: Firebird [fájerbrd-] (od tod tudi: bird [brd-]), kjer pa se to pravilo krsi (SP, 1997: 17679, § 1100).

³⁰

Na tak nacin smo pojasnili v prejsnji opombi omenjeni Firebird v zvezi z rod. mn. samostalnika bdo itn.: [brd-].

³¹

Dolgujemo se razlago razdelka 3. Besedi design in knockdown sta citatni besedi, zato ju Toporisic smiselno uposteva. Pri zánru pa gre za obvezni polglasnik (o zvocniskem sklopu nr ne moremo govoriti), ceprav poglasnika --- kot ze omenjeno --- SSKJ ne navaja, drugace SP 1997 (SP, 1997: 91, § 728).