Frazeologické stúdie II.
Editor: Peter D"urco. Bratislava, STIMUL 1997, 154 str.

Zdi se mi prav, da uvodoma spregovorimo nekaj besed o prof. Jozefu Mlacku, ki mu je cel zbornik posvecen in za katerega lahko zagotovo trdimo, da je ustanovitelj slovaske frazeoloske sole. Vse svoje raziskovanje je navezal na domaco tradicijo, a po drugi strani tvorno in z izvirno invencijo razvil teoreticna in metodoloska izhodisca ruske sole. Pomemben prelom v Mlackovem delu je izdaja monografije Slovenská frazeológia (Bratislava, 1977; druga razsirjena in dopolnjena izdaja leta 1984), ki daje celovit teoreticen pogled na razumevanje slovaske frazeologije in ki resi mnoga sporna teoreticna in metodoloska vprasanja, ki presegajo okvir domace frazeologije. Mlacek vsa svoja raziskovanja navezuje na predhodne studije, pri cemer jih ves cas poglablja.

Eno izmed najmanj obdelanih podrocij frazeologije je frazeoloska terminologija. Problem neenotnosti terminov je prisoten tako na Slovaskem kot tudi drugod po svetu. J. Mlacek je na osnovi sistematicnega raziskovanja vidno pospesil raziskave s tega podrocja ter temeljito in sistematicno opisal slovasko frazeolosko terminologijo. To izpricuje veliko njegovih studij in clankov na to temo, npr. Z terminológie slovenskej frazeológie, Kultúra slova, 9, 1975, str. 136-142; O slovenskej frazeologickej terminológie, Kultúra slova, 9, 1975, str. 228-235; Z problematiky slovenskej frazeologickej terminológie, Kultúra slova, 9, 1975, str. 326-333; K diferenciácii termínov z frazeológie, Kultúra slova, 17, 1983, str. 225-230; Frazeologická terminológia, Bratislava 1995 (vec avtorjev), posveca pa se tudi paremiologiji in narecni frazeologiji.

V vseh Mlackovih delih je frazeologijo zaznati kot rdeco nit, toda ta se preliva z ostalimi jezikovnimi panogami. Pri tem mislimo predvsem na skladnjo, kjer moramo opozoriti na monografijo Zo syntaxe frazeologickch jednotiek (1972), ki je bila tudi tema njegove disertacije, in se na mnoge druge njegove clanke in studije. Posvecal se je se jezikovni kulturi, predvsem s stalisca frazeologije, veliko njegovih studij pa je namenjenih tudi problematiki prevodov, kajti prevajanje frazemov iz enega jezika v drugega, predvsem v sorodnih jezikih, je gotovo najobcutljivejse mesto prevajanja.

Jozef Mlacek je izredno aktiven tudi na znanstveno-organizacijskem podrocju. Je clan redakcije Slovenská rec in Kultúra slova, predsednik Mednarodne komisije za raziskovanje frazeologije slovanskih jezikov idr. Od leta 1992 je tudi vodja Poletnega seminarja slovaskega jezika in kulture (SAS).

V zborniku Frazeologické stúdie II se nam s svojimi clanki predstavi 15 avtorjev. Prvi med njimi je Frantisek Cermák, katerega clanek nosi naslov Frazeologie a biblická etika s podnaslovom Kolokabilita lexém dobr a zl a povaha pisloví. Avtor nam v svojem prispevku zeli pokazati odvisnost med frazeologijo in nacinom izrazanja eticnih pojmov na biblicnem gradivu, torej eticno usmerjen del frazeologije v ceskem jeziku. Glavni materialni vir je bila elektronska oblika biblije Bible svatá Praha (izdaja iz leta 1872), ki je bila razdeljena na enote (datoteke). Ob izbranih vidikih (leksema dobr, zl) se je osredotocil na racunalnisko analizo pogostnosti teh pojmov v biblicnem besedilu, kakor tudi v drugih paremioloskih in leksikografskih virih. Avtor je prisel do zakljucka, da »/.../ dnesní cestina a ceská frazeologie a idiomatika /.../ inspiraci pro své etické soudy a dalsí aspekty s nimi spojené cerpá sice z rznch zdroj, avsak v bibli je hledá uz jen velmi okrajov« (str. 16). Na podlagi svojih raziskav, pa tudi raziskav Poljaka J. Gluskega (Proverbs. Proverbes. Sprichwörter. Proverbi. Proverbios. Poslovicy. A Comparative Book of English, French, German, Italian, Spanish and Russian Proverbs with a Latin Appendix. Amsterdam --- London --- New York, Elsevier 1971) ugotavlja, da se tradicionalni vpliv jezika v bibliji v sedanjosti izgublja. Nasprotno se v odnosu med biblijo in frazeologijo mocan inspiracijski vpliv biblizmov (biblicnega jezika) stalno potrjuje.

Drugi prispevek z naslovom Minimálne frazémy v slovencine a bulharcine je izpod peresa Márie Dobríkove. Avtorica nas najprej teoreticno seznani s tem, kdaj je bil termin »minimalna frazéma« prvic omenjen, kako so nanj gledali drugi priznani frazeologi in kako so ti zagovarjali oz. zavracali uvrscanje minimalnih frazemov v frazeologijo, nadalje pa se opozarja na povsem razlicno frazeolosko terminolgijo v bolgarski frazeoloski teoriji. M. Dobríková na osnovi leksikalnega zastopstva, (prisotnosti) stevila in strukturno-semanticnih lastnosti komponent cleni 7 konstrukcijskih tipov minimalnih frazemov (v slovaskem in bolgarskem jeziku) in jih oznacuje (str. 33) »/.../ ako slovné spojenia frazeologického charakteru, ktorch súcast'ou nie je viac ako jeden autosémantick komponent, pricom pocet synsémantickch komponentov nie je rozhodujúci, za predpokladu, ze si slovné spojenie ako celok zachová charakter frazeologickej jednotky.«

Juraj Dolník v svojem prispevku Jazykové princípy vo vstavbe frazém (str. 36-44) izhaja iz dejstva, da v temelju jezikovnih izrazov obstaja sistem nacel, ki do sedaj se ni sistematicno opisan. Ceprav imajo frazeoloski izrazi v sistemu vsakega naravnega jezika poseben polozaj, ugotavlja, da »/.../ základ vstavby frazém sa dá predbezne schematicky zobrazit' ako prienik polí pôsobností istch jazykovch princípov« (str. 36). Na osnovi analize sestih jezikovnih nacel --- funkcná separácia, transpozícia, analógia, idomatickost', tvarovost' a emancipácia --- nakazuje, da zgradbo frazemov doloca princip funkcijske separacije, ki so ji ostala jezikovna nacela podrejena.

Peter D"urco s clankom Gramatické vlastnosti frazém z porovnávacieho hl'adiska (str. 45-53) ugotavlja, da je ekvivalentnost frazemov potrebno presojati na znatno sirsem temelju, kot pa sta le splosna pomenska podobnost in enaka slikovitost. Poleg raziskovanja pojmovnega obsega in pragmaticnih lastnosti je pomembno tudi ugotavljanje ekvivalentnosti skladenjske strukture in pomenske distribucije prvin okolja frazemov v sirsem smislu, njihovih paradigmaticnih oblik in njihovih funkcijskotransformacijskih moznosti.

Rainer Eckert se v svoji studiji Eine partielle Entsprechung zu russ. derzat' v ezovych rukavicach in den lettischen Volksliedern posveca vprasanjem porekla in motivacije ruskega glagolskega frazema (slov. drzati nekoga na kratko). Leta 1986 ga je v delu skupaj z I. G. Dobromirovom oznacil kot tipicni ruski frazem, ki v nobenem drugem jeziku nima primerjave, leta 1993 pa je R. Eckert v A. Gtersovi monografiji Lettische Syntax. Die Dainas. (Peter Lang, Frankfurt am Main --- Berlin --- Bern --- New York --- Paris --- Wien 1993, 693 S.) odkril latvijske ljudske pesmi, kjer se ne omenjajo samo »jezeve rokavice« --- lat. eza cimbi, ampak tudi eza cimbus pirkstainiekus (jezevi palcniki), eza svrki (jezevo krilo), eza du (jezeva koza) ipd. Avtor tako revidira svoj pogled o edinstvenosti ruskega frazema in ne potrdi samo njegove eksistence, ampak tudi vec variant v latvijskem jeziku.

Studija Wolfganga Eismanna se nanasa na dejavnost nemskega protestantskega izobrazenca Hieronima Megiserja, solnika, jezikoslovca, zgodovinopisca in polihistorja. Poleg mnogih zgodovinskih in historiografskih publikacij si zasluzijo pozornost tudi njegova jezikoslovna dela (npr. Dictionarium quatuor linguarum, Videlicet, Germanicae, Latinae, Illyricae (quae vulgo Sclavonica appelatur) & Italicae, sive Hetruscae, 1592; Thessaurus pollyglottus, 1603; Paroemiologia Polyglottos: hoc est; Proverbia et Sententiae complurimum linguarum, 1605; Institutionum linguae turcicae libri IV, 1612 itn.). Po analizah teh Megiserjevih del se W. Eismann posebej posveca preucevanju nekaterih pregovorov, ki jih Megiser navaja pod Sclav. Ceprav jih hrvaski raziskovalci oznacujejo kot izvorno hrvaske, slovenski jezikoslovci pa za slovenske, pa avtor studije (str. 63-77) domneva, da je njihov konkretni izvor na podlagi Megiserjevega zgodovinskega in dialektoloskega materiala le tezko potrditi, ker v sedanjosti raziskani pregovori obstajajo tako v slovenskem kot tudi v hrvaskem jeziku.

Prispevek Jána Horeckega Návrh na vymedzenie frazémy je posvecen osnovni frazeoloski enoti, in sicer predvsem s stalisca dolocitve njenih osnovnih lastnosti, o katerih od zacetka frazeologije kot samostojne jezikoslovne discipline tecejo znanstvene diskusije, predvsem ko gre beseda o prevladi njihovih funkcij, oblik in vsebine. J. Horeck tako predlaga shemo ponazoritve fukcije in lastnosti frazemov (str. 80):

Milada Jankovicová v clanku Typy frazeologickch antonm v rustine (str. 82-94) ugotavlja, da je antonimnost v ruski frazeologiji do sedaj malo raziskano podrocje. Avtorica izbere posamezne tipe ruskih frazeoloskih antonimov in jih primerja z leksikalnimi antonimi. Pride do zakljucka, da je v ruski frazeologiji mozno najti enake tipe antonimov kot v ruski leksiki. Razlike med frazeolosko in leksikalno antonimnostjo se kazejo v tem, da nekatere tematske skupine leksikalnih antonimov, dolocene v okviru posameznih protipomenskih tipov, ki izrazajo vrednotenje naravnih pojavov in klimatskih pogojev, kot tudi nekaterih lastnosti in znakov predmetov, v ruski frazeologiji niso zastopane.

Ján Kacala zeli s svojim prispevkom Lexikalizované spojenia a frazeologické jednotky (str. 95-102) potegniti jasno crto med frazeolosko enoto (frazeologická jednotka) in besedno zvezo (lexikalizované spojenie). Ugotavlja, da tako besedna zveza kot tudi frazeoloska enota predstavljata vidni, lahko razlocevalni in zelo dinamicni skupini vecbesednih poimenovanj in da se je do sedaj precej vec pozornosti posvecalo frazeoloskim enotam, kar bi se moralo spremeniti, ce zelimo, da bi bila leksikalna slika besednega zaklada sodobnega slovaskega jezika cim bolj podobna jezikovni resnicnosti.

Ema Krosláková v zborniku objavlja clanek z naslovom Frazeologické prirovnania so zoonymickm komponentom (str. 103-112), v katerem pise, da so imena zivali poleg poimenovanj delov cloveskega telesa najpogostejse leksikalne enote, ki se pojavljajo v frazeoloskih strukturah. Tvorijo velik del frazeoloskega bogastva tako v slovaskem kot v sorodnih slovanskih jezikih. Pri poglobljenem studiju posameznih frazeoloskih primer z zivalsko komponento se potrjuje povezava med zivalsko simboliko in njihovo uporabo pri tvorbi zivalskih primer v slovaski frazeologiji. Ni se pokazala samo navezanost na ljudsko tradicijo in krscanstvo, ampak najdemo korenine njihovih izvorov tudi v zgodovini. Frazeoloske primere z zivalsko komponento, tako kot tudi splosne primere, predstavljajo socialnokulturno vrednost; so rezultat jezikovne dinamike, izrazajo jezikovno aktivnost, domisljijo in kreativnost.

Clanek V. M. Mokijenka (str. 113-124) odkriva etimologijo dveh frazeoloskih izrazov, ki se pojavljata v vec slovanskih in neslovanskih jezikih in ki imata nedvomen izvor v antiki --- ferre kapidem altera manu, parem ostendere altera (v slov. v eni roki imeti kamen, v drugi pa kazati kruh) in in sinu viperam habere (v slov. drzati gada pod pazduho). Navaja vec njunih frazeoloskih paralel, ekvivalentov in variant, ki imajo v posameznih jezikih en skupni imenovalec --- skrito, tajno mesto, kjer so kamen ali kaca oz. gad skriti. V prvem primeru nam kamen sluzi za obrambo, v drugem primeru pa zascitnik gada postane njegova zrtev.

Clanek Frazeodidaktika na pozadí slovenciny ako cudzieho jazyka (str. 125-130) je Jana Pekarovicová napisala na podlagi dolgoletne izkusnje poucevanja slovascine kot tujega jezika. Za osnovni kriterij obvladanja jezika avtorica navaja sposobnost komunicirati in tvorno uprabljati frazeoloske enote naucenega jezika glede na cilj in okoliscine komunikacije. Predlaga uvedbo novega termina, frazeodidaktika, ki v dosedanji slovaski terminologiji se ni bil uporabljen, potem pa s primeri opise, kako se tuji studenti glede na dano temo postopoma seznajajo s slovasko frazeologijo in kako potem usvojene frazeme primerjajo s frazemi v njim lastnih jezikih.

Nech t'a pán Boh ziví, dokia budú slivy ... (str. 131-138) je naslov prispevka, ki ga je napisala Zuzana Profantová in ki nosi podnaslov Od mágie k etike --- Príspevok z etnolingvistiky. Avtorica v clanku poudarja, da so imele besede v preteklosti enak ucinek kot stvari, kar je razvidno iz stevilnih tako pozitivno kot negativno naravnanih »formul«.

Ivor Ripka v clanku Poznámky o klasifikácii nárecovej frazeologie (str. 139-145) pise o tem, kaj pod pojmom narecna frazeologija razumejo avtorji Frazeoloske terminologije (1995), toda takoj zatem poudarja, da sicer njihova teza v teoreticni klasifikaciji velja, v praksi pa je malo drugace. Avtor ugotavlja, da slovaska dialektologija se nima zadostnega stevila studij, na podlagi katerih bi lahko razclenili veliko stevilo narecnih frazemov.

V zadnjem clanku zbornika se predstavi avtorica Jana Skladaná s clankom Diachrónia v synchrónnej frazeológii Jozefa Mlacka (str. 146-153), v katerem nas seznani s tem, kako se je slovaska sinhrona frazeologija pod vplivom V. M. Mokijenka zacela posluzevati tudi diahronega pristopa, za kar ima najvec zaslug Jozef Mlacek, ki v bistvu frazeologije ni nikoli razumel cisto sinhrono, saj je vedno izhajal iz primerjalne metode, in to ne le na sinhroni osi, ampak tudi s stalisca razvoja jezika. Jozef Mlacek je v svojih delih pokazal prepletanje sinhronije in diahronije ter nujnost njune simbioze.

Frazeoloski zbornik predstavlja dragoceno zbirko prispevkov, ki s svojo ravnjo in razdelanimi temami dokazujejo, da v sedanjosti o frazeologiji ni vec upraviceno govoriti kot o mladi, razvijajoci se jezikovni disciplini. Omenjeni zbornik je poleg tega tudi potrditev dejstva, da na Slovaskem obstaja frazeoloska sola, katere ustanovitelj in duhovni oce je jubilant, Jozef Mlacek, ki mu je zbornik posvecen.