Spostovane bralke in bralci

Revija je v zadnjih letih posvetila veliko, ce ne vecino prostora prispevkom, v katerih so pisci snovali in oblikovali prenovo pouka slovenskega jezika in knjizevnosti v vrtcih ter osnovnih in srednjih solah. K taki usmeritvi revije je zavezoval tudi dogovor med revijo in Ministrstvom za solstvo in sport. Vendar zastavlja sama prenova tudi nekaj vprasanj, ki stojijo nekako zunaj ali pa na obrobju pozornosti ne samo tistih, ki so snovali prenovo, ampak tudi marsikaterega drugega raziskovalca slovenskega jezika in knjizevnosti. Prva nevarnost, ki se je marsikdo od slovenistov sicer zaveda, se pa o njej premalo pise, je, da bi se poucevanje slovenskega jezika in knjizevnosti skusalo »zapreti« samo v predmet slovenski jezik in knjizevnost in pri tem pozabljati, da je slovenski jezik tudi ucni jezik pri drugih predmetih v nasem izobrazevalnem sistemu. Preprosto povedano, slovenskega jezika se ne ucimo samo pri pouku slovenskega jezika in knjizevnosti, ampak pogosto mnogo bolj avtenticno, ceprav brez metajezikovne razlage, tudi pri drugih predmetih --- na primer biologiji, kemiji, fiziki, matematiki in zgodovini, da ne nastevamo vseh. V resnici se funkcijske razplastenosti slovenskega jezika ni mogoce nauciti pri pouku slovenskega jezika, pri njem lahko ucenci in dijaki dobijo le nekaj najbolj okvirnih smernic. Ce ostanemo pri omenjenih predmetih, je jasno, da imamo pred ocmi znanstveni in strokovni jezik ved, ki konstituirajo te predmete. Splosno je znano, da so predvsem naravoslovne in tehnicne vede tako imenovane univerzalne vede in da so raziskovalci prisiljeni ne samo preucevati znanstveno in strokovno literaturo v tujih jezikih, predvsem v anglescini, ampak v njih tudi pisati referate, razprave in knjige, saj jih v to silijo tudi habilitacijska merila na univerzi. Zato je razumljiva njihova pogosto velika zadrega, ko morajo pisati ali pa predavati v slovenskem jeziku. Na kratko: gre za problem stevilnih vplivov tujih jezikov na slovenski znanstvenih jezik omenjenih ved. In naivno bi bilo pricakovati, da se to ne pozna in se morda se bolj ne bo poznalo tudi pri jeziku zlasti naravoslovnih predmetov v nasih solah. Zal je to podrocje raziskovanja med raziskovalci slovenisti ze kar nevarno zapostavljeno.

Eden vecjih, ce ne najvecji in morda tudi najbolj zapleten ter tudi najbolj tezko razumljiv problem pa je nejasno in negotovo razmerje do raziskovanja jezika umetnostnih besedil --- tako pri jezikoslovcih kot pri literarnih zgodovinarjih. Razmislek, ki ga je v uvodniku mogoce le naceti, je treba zaceti z naslednjim vprasanjem: Zakaj jezikoslovje bolj ali manj uspesno in rado raziskuje neumetnostna, torej na tak ali drugacen nacin uporabna besedila, pri katerih sta njihova ideja in namen --- tako se zdi --- tako jasna in pri katerih se njihovega jezikovnega oblikovanja obicajno najmanj zavedamo, s tezavo pa umetnostna, pri katerih je ideja pogosto tako neoprijemljiva, zavedanje jezikovne oblikovanosti pa zaradi polnega sijanja jezika v njih tako velika? Kdor je vsaj nekoliko filozofsko izobrazen, lahko zacuti, da se v vprasanju skriva napeto razmerje med dvema pogledoma na svet, heglovskim in heideggerjanskim. Preprosto povedano: za heglovski pogled na svet in zivljenje je znacilno, da je zivljenje smiselno in vredno le, ce je zavezano ideji, za heideggerjanskega pa ima vso svojo vrednost ze zivljenje samo, ideja pa le se relativno. Zaradi tega za Hegla umetnost --- kot zgolj cutno svetljenje ideje --- ni veljala vec za najvisji nacin, v katerem si resnica priskrbi eksistenco, ampak je bila to znanost, za Heideggra pa prav obratno. Heglovo razumevanje umetnosti je se danes mogoce razbrati iz pogostega vprasanja: Kaj je pesnik hotel povedati s pesmijo? In se danes je mogoce najti raziskovalce, ki skusajo na vse nacine iz cutnega, jezikovnega objema izlusciti idejo kot bistvo umetnosti, ne da bi se vprasali, ali ni nezmoznost ideje, da bi se zares cisto izrazila v umetnosti, njena bistvena lastnost. Resnica umetnosti ni ideja, ampak razlika med idejo in cutnostjo. Umetnost predvsem je in kaze, da vse, kar je, najprej in predvsem jè. In ni mogoce spregledati, da umetnostno besedilo je predvsem v jeziku. Naslednja misel Mukaovskega o jeziku v umetnostnih besedilih je ze neposredna posledica takega razumevanja umetnosti in hkrati tudi dogajanja v sodobni umetnosti, v kateri se vse mocneje kaze teznja po uveljavljanju ontoloskega pomena umetnosti in izpodrivanju spoznavnega: /Z/aradi estetske »samisebinamenskosti« je umetnostni jezik bolj usposobljen kot druge zvrsti jezika, da neprestano ozivlja clovekovo razmerje do jezika in jezika do stvarnosti; da neprestano in na nov nacin odkriva notranjo zgradbo jezikovnega znaka in kaze nove moznosti njegove uporabe. Na podlagi povedanega bi si tvegal postaviti v obliki vprasanja naslednjo --- zavedam se --- precej drzno tezo: Ali ne bi bilo treba uporabnostna besedila brati, raziskovati in o njih razmisljati na nacin branja umetnostnih besedil? Ali se ne bi tako izognili nevarnosti, da bi v pouku slovenskega jezika --- pa tudi raziskovanju neumetnostnih besedil --- prevec prevladali pragmaticni in zgolj funkcionalni nameni ter bili prevec zapostavljeni in morda celo prezrti drugi, tudi ustvarjalni vidiki oblikovanja in razumevanja jezika? Sele tako razmisljanje o slovenskem jeziku bi lahko napore vseh, ki se na kakrsenkoli nacin ukvarjamo z njim, osmislilo in sele na podlagi takega razmisljanja bi lahko stopili tudi na pot, na kateri nam bo tako prebujena obcutljiva pozornost do jezika hkrati pomenila tudi obcutljivo pozornost do nas samih, drugih in do sveta sploh.