Jonatan Vinkler

UDK 821.163.6.09:929 Preseren F.:929 Celakovsk F.L.

France Preseren in Frantisek Ladislav Celakovsk - znaki, razmerja in pomeni

Na razlicne vidike in pomene komunikacije med Pres. in Celak. so opozorili predvsem Ivan Prijatelj (v veliki sintezi o slovenskem preporodu), Boris Paternu (v monografiji o pesniski tvorbi Fr. Pres.), Dusan Ludvik, Oton Berkopec (v okviru studij, povezanih z vprasanji presernoslovja) ter Miroslav Kvapil (v studiji o Celak. in Slovencih),¹ obrobne opombe na to temo pa najdemo tudi drugod. Zadnje slovensko besedilo, ki vsebuje tovrstne reference, je razprava Gregorja Kocijana Pesnik Preseren v oceh sodobnikov,² v ceskem jeziku pa je to besedilo Václava Petrboka Celakovsk a Krajinci, Korutanci a Ilirové s hrabtem Auerspergem (Praga, 1997).

V pricujocem spisu bo kot eden kljucnih uporabljen termin janzenizem in ker se zdi, da more biti ta oznaka za poimenovanje omenjene slovenske duhovne smeri dokaj zavajajoca, zelim kolikor moci jasno zamejiti pomen, ki ga bo imel termin na tem mestu.

Po Korneliju Jansenu, nizozemskem teologu in zacetniku janzenizma, je vsa umetnost, torej tudi literatura, »najmogocnejse orozje za zasmehovanje avtoritete in rusenje prestolov«. Zaradi pietisticne narave je janzenizem v svoji izvirni, se ne prirejeni formi nasprotoval umetnosti, ki ni bila zgolj in samo ancilla, in jo zavracal. O slovenskem gibanju, ki se ga poimenuje z janzenizmom, se kaj takega ne more trditi. Zato se vsiljuje vprasanje, kaksen janzenizem, ce sploh, je to bil. Gotovo je, da so bili njegovi nosilci v tesni zvezi z nizozemskimi janzenisti (o skofu Karlu Herbersteinu je znano, da si je z nekaterimi tudi dopisoval)³ in da so brali knjige pristasev te smeri. Toda velja tudi, da slovenski janzenisti niso bili proti vsej umetnosti, tudi proti literaturi ne, temvec samo proti nekaterim snovem, ki so veljaven predmet umetniskega snovanja --- zlasti so bili proti erotiki. Slednje odgovarja pietisticni naravi janzenizma in njegovim naporom prevesti zunanjo, ceremonialno poboznost v povzdignjeno stanje duha, ponotranjiti torej zunanje, toda taksno ponotranjenje in z njim povezana kontemplacija sta komaj predstavljiva, ce subjekt obkrozajo mnogi vznemirjajoci in zato moteci cutni impulzi. Ponotranjiti zunanje torej janzenizmu (tudi) pomeni odpraviti cimvec zgolj cute vznemirjajocih drazljajev, da bi se mogli osredotociti na svojo dusevnost. In kako bi eroticno, znotraj tega tudi meseno (pozelenje) ne bilo eden izmed teh in takih cute vznemirjajocih elementov.

Boj proti eroticnemu, s katerim so v slovenski literaturi prav gotovo zaznamovana prva tri in nato se vsa nadaljnja desetletja 19. stoletja, pa je mogel izvirati se iz drugega vira. To je bilo kompleksno dozivljanje biti in casa, sveta in zivljenja, ki ga najdemo ponavadi poimenovanega z zbirnim pojmom bidermajer. Bila je to doba ljudi, utrujenih od dionizicnega rajanja duha, kakrsnemu je stregel racionalizem, utrujenih tudi od strmoglavih vzletov idej francoske revolucije ter napoleonskih vojn. Po casu skrajno dinamicnega, vcasih celo kaoticnega dogajanja si je marsikdo znova zazelel opore ter vezi, slednje so se oblikovale v druzbenih institucijah, kot so bile vera, druzina, domovina in castnost. Duh je v dobi razsvetljenstva prenehal suznjevati, se izvil stoletnim religioznim okovom in se jel vzpenjati k svojim prvotnim prostranim domovanjem, toda premalo poglobljen si je kaj kmalu strl se ne dovolj utrjene peruti --- tako pride odpoved umu kot posledica razocaranja nad njim, tako nastopi brezmiselna, toda tudi moralno ozkosrcna poboznost. Strogi katolicizem --- rigorizem --- je tako mogel biti psiholoski odvod razsvetljenstva in zategadelj eksistencna forma bidermajerja. Rigorizem je na ostrini pridobil predvsem v 20. letih 19. stoletja, ko je v prvi vrsti individualno versko, toda v psiholoski prespektivi kljub temu reaktivno custvo pograbila in tudi iz(zlo)rabila neduhovna, neverska in brezdusna, toda zato prav nic skropulozna Metternichova restavracijska pisarna, ki je predstavljala in zastopala nadindividualno. Ta si je prizadevala od zgoraj z zakoni drzavljanu vbiti v glavo uradno zapovedani restavracijski katolicizem, ki si je bil vzel za vodilo: proc z vsemi umovalnimi novotarijami, vse ostani pri starih, blagih, toda uzakonjenih navadah (zlasti preko verskemu custvu celo posmehujocega se svetovljana Friedricha von Gentza, cigar znani izrek je: »Vse je izgubljeno, ako se zopet ne vzpostavi religij ... Nikdar pa se ne vzpostavi religija kot vera, ako se ne vzpostavi poprej kot drzavni zakon«). Ivan Prijatelj ugotavlja, da v 20. letih niso postajali vse bolj ostri le janzenisti, temvec tudi liguorijanski redemptoristi in seveda za njimi 1821. ponovno dovoljeni jezuiti, ki jim je pater Klement Maria Hofbauer --- Dvoák ravno s svojimi liguorijanskimi redemptoristi pripravil na Dunaju gladko pot.⁴ Rigoristom, ki so utelesali moralno ozkosrcno versko obcutenje, je bila seveda eroticna tematika nekaj sila neprijetnega, saj je predstavljala dinamicnost, vitalnost pretekle dobe, ki se jima je hotel bidermajer (tudi) skozi rigorizem umakniti.

O slovenskem janzenizmu tedaj lahko recemo, da je bil bolj strog, na koncu tudi precej tesnosrcen katolicizem, rigorizem, ki pa se je idejno (vsaj pri nekaterih slovenskih nosilcih gibanja) gotovo mogel oplajati tudi pri janzenizmu in njegovih spisih. Naj je bila duhovna podstat janzenisticna ali bidermajerska, zunanja forma gibanja je bila enaka --- strogo katoliska, rigoristicna, povsod kazoca svoj moralno tesnosrcni obraz. Kadar bo tedaj na naslednjih straneh (zlasti v zvezi s Prijateljevimi raziskavami) omenjen janzenizem, bo s tem misljen rigorizem.⁵

Ker se nameravam kot interpret kolikor mogoce osredotociti na oformljenje esencialnega modusa razmerja med Celak. in Pres., ker se torej nameravam osredotociti na komunikacijo in njeno formo (predvsem pisma), prihajajo v ospredje interpretacijskega kroga naslednja besedila: recenzija Celak. Krajinská literatura ter na podlagi nje nastala korespondenca med Celak. in Pres. (pisma iz l. 1832/33);⁶ korespondenca med Celak. in Matijo Copom, Miho Kastelcem, Stankom Vrazom ter Frantiskom Palackim, ki informacijsko dopolnjuje korespondenco med Celak. in Pres.

Med svojim bivanjem l. 1831 v Pragi je Jernej Kopitar ceske preporoditelje seznanil tudi z novostmi iz slovenske literature. Med njimi je bila Krajnska cbelica (nadalje KC), na katero je Kopitar zelo verjetno opozoril Palackega (kako bi sicer ta, ce ne bi vedel, za kaj gre, Celak. spodbudil, naj napise recenzijo), izpricano pa Celak.⁷ Palack je bil Pres. naklonjen: Celak. je bil spodbudil k pisanju recenzije, bil pa je tudi med ceskimi prejemniki Pres. Poezij (1848).⁸ Pres. se je Palackega v pismu Celak. spomnil s spostovanjem in se mu priporocil,⁹ drugace pa moza nista imela niti pisnih niti kaksnih drugacnih stikov. Pres. je bil torej v precej drugacnem polozaju kot Matija Cop, ki se je s Palackim, najbrz ob Kopitarjevem posredovanju, seznanil aprila ali maja 1832 na Dunaju, si z njim tudi dopisoval in iz cigar potencialne korespondence so po ugotovitvah literarnih ucenjakov danes ohranjeni le neznatni drobci.¹⁰ Celak. je spodbudo Palackega vzel resno na znanje in napisal obsirno recenzijo prvih treh zvezkov KC (1830-1832), ki je imela, prevedena v nemscino in recipirana pri slovenskem bralcu, daljnosezne posledice za razvoj slovenske literature. Recenzija je bila naslovljena s Krajinská literatura (nadalje KL) in je izsla na straneh 443-454 v cetrtem snopicu sestega letnika Casopisu ceského Musem (nadalje CCM) za leto 1832. CCM je bil tedaj pod urednisko taktirko Fr. Palackega, z recenzijo pa je postal Pres. znan tudi ceskemu bralcu, vsaj estetsko vzgojenemu recepcijskemu krogu, ki je sprejemal CCM.

KL je snovno razdeljena na dva dela. Prvi del tvori estetska ocena KC kot celotnega podjetja ter posameznih besedil. Celak. Krajnsko cbelico po estetski plati vcleni v razvojno linijo slovenske literature, ki je po njegovem pot od utilitarnosti k literarnosti. Celak. izjemni pomen KC v razvoju slovenske literature izvede iz trditve, da KC menda nima predhodnikov in vzorov, na katere bi se naslanjala in jih nadaljevala. Iz te njegove sodbe so izvzeti samo Valentin Vodnik, Peter Dajnko in Urban Jarnik, ki so v KL posebej omenjeni in ocenjeni. V zvezi z zgornjo sodbo (po kateri je KC malodane literarni deus ex machina) in dejstvom, da Celak. nekako ni (z)mogel prisoditi ustreznega pomena uvodnemu programskemu sonetu Mihe Kastelca v I. zvezku KC, s katerim je KC povsem ustrezno navezana na starejso literarno tradicijo --- na pesniski almanah Pisanice od lepeh umetnost Antona Feliksa Deva ---, se zastavlja vprasanje, koliko je Celak. o predpresernovski pesniski tradiciji sploh vedel. O Valentinu Vodniku se je nekaj malega gotovo mogel pouciti v Dobrovskega Slovanki (1814), kjer so v prispevku Bücheranzeigen pod podnaslovom Carniolica poleg Jerneja Kopitarja, njegove Grammatik der Slawischen Sprache in Krain, Kärnten und Steyermark in drugih avtorjev omenjene tudi Vodnikove Pesme za pokusino (1806) in Landwehrlieder (1808). V istem prispevku je omenjen tudi izid ljudske epske pesmi Pegam in Lambergar.¹¹ Prav tako se more zdeti, da si je mogel Celak. kaj malo pomoci s Safaíkovo Geschichte der slawischen Sprache und Literatur nach allen Mundarten (1826), kajti Safaík je v tem svojem delu in sicer v petem poglavju --- Geschichte der windischen Sprache und Literatur ( 33-35) --- pisal bolj o zgodovini slovenskega jezika, o kateri se je mogel pouciti iz Slovanke (v slednji je bil med drugim natisnjen tudi zivljenjepis Primoza Trubarja s kratkim ocrtom nastanka in razvoja protestanskega slovstva na Slovenskem), kot pa o zgodovini slovenske literature. Iz literature se omenja zopet samo Vodnika in Pesme za pokusino ter Landwehrlieder.¹² Da je bila Safaíkova informacija o slovenski literaturi preskopa za namene njegove knjige, dokazuje recenzija Dobrovskega,¹³ ki kaze posredno tudi to, da Celak. ni imel prav vzpodbudnih moznosti, da bi si ustvaril celovit pregled nad slovenskim slovstvom --- zato mu je manjkal podrobnejsi razgled nad barokom in klasicizmom.

Celak. je o estetskem pomenu KC napisal: »Zato jemljemo kot toliko prijetnejsi pojav, kolikor bolj je bil nepricakovan, izid treh zvezkov Kranjske cbelice, ki so zdaj izsli. V njih so samo pesniski sadovi raznih vrst, vecinoma izvirni, in tako po vsebini kakor tudi po jeziku se kar posreceni izdelki.«¹⁴ Nato sledi ocena Kastelcevih pesmi, ki da jim »sicer ni mogoce odrekati lahkotnosti in raznovrstnosti, vendar pa v njih pogosto pogresamo enotnost misli, jedrnatost in bolj vzvisen vzlet«. Pesniski proizvodi Jakoba Zupana niso »nic drugega kot rimana proza«, Vodnik in Jarnik pa da sta KC »okrasila s sicer redkimi, vendar lepimi pesmimi«.¹⁵

Jedro prvega dela recenzije je panegirik Pres. (kar je v isti sapi tudi ze polemika z nasprotno estetsko smerjo), njegovim pesniskim darovom, preko njega pa glede na Pres. estetsko usmeritev tudi novi estetski smeri, kateri je bila Celak. pohvala Pres. ugledna, mogocna in se kako casu primerna apologija: »Zdaj pa nekaj besed o gospodu Presernu, cigar izvrstna dela dajejo Krajnski cbelici posebno vrednost. Ta mladi pesnik (zdaj mu je priblizno trideset let), ki ga je narava oskrbela z obilnimi darovi, res zasluzi castno dobrodoslico v vrstah slovanskih ... Svojo moc je preskusal v pesmih raznih vrst, v lirskih, elegicnih, satiricnih, v romancah, epigramih in sonetih; v vseh vrstah izpricuje enako spretnost, enako zivahnost in ubranost misli. Sicer je pa [...] njegova dikcija cista, jedrnata in pristno slovenska, stih tekoc in zvenec.«¹⁶ Nato sledijo Celak. prevodi Pres. pesmi: Slovo od mladosti, Hcere svet, Soldaska in sonet Tak kakor hrepeni oko colnarja.

Kot prehod k drugemu delu in uvod vanj je skupaj s Celak. proznim prevodom objavljen Pres. satiricni sonet O kasi. V zvezi s slednjim se more na prvi pogled zdeti kaj nenavadno, da Celak. v recenziji ne omenja Nove pisarije. Njegovo pismo Pres. (9. maj 1833) pojasni, v cem je bil problem in kdo ga je resil: »Ihr Gedicht »Nova pisarija« gefiel mir gleich beim ersten Lesen, allein ich musste es unbeachtet lassen, weil mir dessen nähere Beziehungen nicht bekannt waren. Nun ist es mir klar. Ich danke für 2 Bändchen mit den Varianten ...«¹⁷ Vrata v interpretacijo Nove pisarije so mu tako odprle sele nemske in latinske glose, ki mu jih je Pres. napisal v II. zvezek KC¹⁸ in pridal pismu z 29. aprila 1833.¹⁹ Z omenjenimi glosami ob verzih Nove pisarije je Pres. izrecno zapisal, na koga je meril s svojimi strelami: na Frana Metelka, Matevza Ravnikarja in Jurija Pavska. Za presernoslovce so glose dragocene, ker je to edini znani tovrstni Pres. avtograf, kazejo pa tudi, za kako pomembno je Pres. stel, da bi mogel Celak. Novo pisarijo ustrezno razumeti.

Drugi del recenzije je precej ostra polemika s starim pogledom na literaturo kot sluzabnico pouka, kjer ne manjka zbadljivih besedi na racun »suhoparnih slovnicarjev«. Ta polemika se je kazala skozi Celak. obsodbo slovenskega slovnicarskega, v tistem casu predvsem v abecednem novatorstvu kazocega se mesianizma. Upostevati kaze dejstvo, da v casu narodnega preporoda jezik naroda ni bil razumljen le kot strukturiran znakovni sestav za komunikacijo, temvec predvsem kot znak bolj ali manj mnozicne identifikacije. Zato je imela tudi javna polemika o dozdevno izkljucno jezikoslovnih vprasanjih, tedaj polemika, ki bi imela za svojo ontolosko referenco zgolj jezik kot sredstvo komunikacije (ne pa tudi identifikacije!), le izjemoma strokovni znacaj.²⁰ Narodni preporod je bil namrec doba, ko se skozi nacionalno druzbeno identifikacijo rojevajo novi narodi, ki so v prvi vrsti z jezikom in literaturo zamisljene entitete --- narod (in njegov mozni, ne pa tudi nujni atribut --- drzava) se najprej konstituira skozi jezik narodove literature. Jezik naroda in literatura sta bila znaka, ki naj bi dolocen narod narejala za samobitno entiteto. Ker v dobi narodnega preporoda jezik ni bil le znakovni sistem za komunikacijo, temvec tudi, ce ne predvsem znak (bolj ali manj mnozicne) druzbene identifikacije, se v preporodnih polemikah okoli jezika kaze predvsem to, kako si udelezenci polemik glede na lastno politicno, versko, estetsko in drugacno usmeritev predstavljajo, da naj jezik predstavlja narod in njegovo podstat. Premisljati o naravi jezika pomeni zanje premisljati o esenci narodne nravi, zato je v preporodnih polemikah o jeziku in/ali literaturi eno temeljnih vprasanj naslednje: kaj glede na doloceno, z ideologijo, filozofijo, estetiko ... zamejeno pojmovanje narodove biti sodi v jezik in literaturo, oz. s katerimi znaki naj bo v jeziku in literaturi predstavljeno tisto, kar dolocen narod razlocuje od vseh drugih narodnih entitet. Vprasanje, ali Pres. pesmi sodijo v narodno literaturo ali ne, je vprasanje, ali lahko Pres. s pesniskim izrazom svojih snovi in idej predstavlja narodovo podstat. Ce ne, kdo naj reprezentira narodovo bit in kaksna naj bo narodova identiteta in identifikacija. O slednjem se je, kakor izhaja iz virov, rigoristicnim duhovnikom se kako zdelo vredno prepirati --- narodno podstat »poboznih« Slovencev pac ne more predstavljati nekdo, ki (lahko) abecedo in celo jezik oskruni s pohujsljivo, tedaj rigoristicni interpretaciji narodne biti kajpak cisto nic ustrezno poezijo.²¹

V tem delu recenzije je Celak. beseda, podobno kot Pres. v Novi pisariji, usmerjena proti Kopitarjevemu preporodnemu programu.²² Kopitar je bil Celak. gorak po osebni strani, zaradi prepirljivosti in odnosa, ki ga je imel do ceskih preporoditeljev --- v pismu Kastelcu je Celak. Kopitarja imenoval kar »Wiener Streithahn«²³ ---, pa tudi idejno sta bila moza na povsem razlicnih polih. Kopitarjeve nazore je Celak. tudi zaradi simpatij nasproti Pres. in estetski paradigmi, ki jo je ta zastopal, obsodil takole: »Moramo priznati, da je jezik nasih Slovencev za cuda obilno zalozen s slovnicami. Kaksna sreca! --- Ni kaj, tudi ce bi bilo mogoce vso njihovo knjizevnost presteti na prste ene roke --- prava rec! --- Slovenci imajo debel ducat slovnic in s tem preobilje branja, ki zlahtni duha in srce!« pa tudi takole: »Vendar ne bi zelel svetovati, naj se take prenovitve [crkopisa, dodal J. V.] loti kateri od suhoparnih slovnicarjev ...«²⁴

Celak. je recenzijo Pres. poslal skupaj s svojim prvim pismom (Praga, 24. december 1832; komunikacija med Celak. in Pres. je potekala v celoti preko postne proze, kajti moza se nista nikoli srecala), s katerim je navezal s Pres. stik in v katerem je v zvezi s svojo KL natancno dolocil svoj avtorski namen ter opozoril, kako naj bo njegovo recenzijsko besedilo recipirano: ne kot »leere Schmeichlerei«, temvec kot logos, adekvaten spoznavi oz. avtorjevi misli o predmetu; Celak. je namrec kritiko napisal s »prepricanjem in veseljem«.²⁵ V istem pismu je tudi prosil, da bi mu Preseren obcasno posiljal porocila o slovenski literarni dejavnosti ter o novostih v hrvaski literaturi, kar pa je slednji prevalil na v tej smeri precej bolj podkovanega Copa.²⁶ Osebno mnenje o Pres. kot avtorju je Celak. izrazil takole: »Beiliegende paar Bücher bitte als einen kleinen Beweis meiner Hochachtung Ihres schönes Talentes hinnehmen zu wollen.«²⁷

Pres. je odgovoril z edinim besedilom, ki je v korespondenci med njim in Celak. napisano v slovenscini, in pojasnil, kdo je Andrej Smole in kaksen je polozaj v zvezi z zbiranjem slovenskih ljudskih pesmi. Izrazil je zlasti skrajno negodovanje nad moralizatorskimi verzifikacijami naboznih pesmarjev, ki so jih slednji poskusali predstaviti kot pristno ljudsko slovstvo. Takole pise: »Napis ljudske pesmi (Volkslieder) se mi zdi, je laz, ker niso pesmi med ljudstvom pete, ampak neslane puce [marnje],²⁸ ki bi farji in tercijali (Bettbrüder) radi z njimi prave ljudske pesmi odrinili.«²⁹ Ta ocena je tipolosko primerljiva z estetskim nazorom predromantikov Safaíka, Kollárja in Celak., ki jim moralisticni rabi udinjajoca se nabozno-vzgojna predelava ljudskih pesmi ni ugajala.³⁰ Se vec, Celak. je zelel v smislu Johanna Gottfrieda Herderja spoznati izvirno ljudsko slovstvo kot odraz narodne specificnosti, ki je zaradi njenega bistva ne kaze in tudi ni moc »popravljati« z moralizirajocimi vlozki. Kot ugotavlja V. Petrbok, se je Celak. ljudsko slovstvo kazalo kot take vrste tvornost, ki popolnoma odraza pozitivno podobo konkretne narodne nravi.³¹ Ljudsko slovstvo je bilo tedaj razumljeno kot esenca individualnosti narodne nravi, iz slednje pa je izsla romanticnonacionalna legitimacija obstoja naroda kot posebne entitete znotraj slovanskega rodu. Narod namrec, ki ima tradicijo duhovne kulture, kar vkljucuje samobiten jezik, ljudsko slovstvo in literaturo, ima pravico razvijati svoje narodno zivljenje, ima pravico do narodnostnih, kasneje tudi politicnih in gospodarskih zahtev, ima pa tudi pravico obstajati kot samostojna ter samobitna entiteta z vsemi potrebnimi ustanovami.

V istem pismu naletimo tudi na prvo omembo kakega Pres. literarnega projekta Celak. - -- omenja se namrec morebitna ponovna izdaja obeh besedil Antona Tomaza Linharta. Zupanova Micka in Maticek se zeni sta potem v Pres.-Smoletovi redakciji leta 1840 tudi zares izsla. Pres. Celak. posilja tudi sonet Apel in cevljar, ki ga je Pres. naperil proti Kopitarjevemu samovoljnemu in samosilniskemu obnasanju do slovenske literature, do KC in Pres. pesmi, in ga je nameraval natisniti v IV. zvezku KC. Od namere je odstopil ter Celak. pojasnil, cemu: »[D]a ne bo mogel vsih »Slovanov patriarh« (tako imenvan od Safaíka) toziti: »nemo propheta in sua patria.«³²

Toda se preden je utegnil Celak. odgovoriti na Pres. pismo, se je na slovenskem literarnem prizoriscu zgodilo dvoje. Najprej je v Illirisches Blatt³³ s Copovim obseznim, toda slovenskemu bralskemu obcestvu se kako primernim dostavkom pospremljen izsel nemski prevod Celak. recenzije iz CCM. Prevod ni bil Copovo delo, kot se obcasno se vedno bere, temvec delo v Ljubljani zivecega Ceha; Cop je prevod glede na svoje znanje poljscine (!) le korigiral in kasneje poslal Palackemu (in preko njega Celak.) v dokoncni pregled,³⁴ temu pa je nato sledila antikritika z nasprotne idejne in estetske smeri. KL je tako s svojimi idejami, apologijo Pres. in njegove estetske paradigme ter vcasih ne le s priostrenim, temvec tudi s kaj jedkim izrazom dodobra razburkala stojece mocvirske vode slovenske janzenisticne literarne paradigme. V zvezi s Pres. pesmimi je podzgala boj okoli vprasanja, ki se praviloma pojavlja ob besedilih, ki predstavljajo menjavo estetskih paradigem/generacij: ali torej velja uveljavljena estetska paradigma ali delo, ki jo rusi in/ali ustvarja novo paradigmo.

Copova objava Celak. recenzije je bila povsem casu primerna afirmativna obramba KC in s tem nove estetske smeri. Ta nova smer je zagovarjala nacelo, da je literatura zavezana zgolj estetskim kriterijem, ne pa sluzenju solski tabli ali krizu, ce naj se imenuje in je tudi sprejemana kot literatura in ne kot skandalozno »svinjepisje«. Da je bila taksna apologija se kako potrebna, se razkriva v naslednjem Pres. pismu Celak. (Ljubljana, 29. april 1833), kjer Pres. omenja, da je »omejenost [...] janzenistov nasla v [Krajnski cbelici] »nravstveno spotakljive pesmi««.³⁵ Svojemu korespondentu napise tudi, s kaksnimi sredstvi se je janzenisticni cenzor Pavsek spravil nad KC in se trudil prepreciti izdajo njenega cetrtega zvezka,³⁶ in to predvsem zato, »ker je v pesmih dr. Preserna se veliko nravstveno spotakljivih mest, ki so cenzorju Copu menda usla, in ker je sploh fantazija tega pesnika [tudi zaradi ugledne tuje recenzije Celakovskega? dodal J. V.] dobila obzalovanja vreden moralicen sunek, ko kljub dobro misljenemu svarilu dunajskega cenzorja [Kopitarja] ne odneha od svoje najljubse snovi, [...] od svinjanja.«³⁷

Celak. je duhovno zadrtost in netolerantnost katoliske duhovscine do drugace mislecih poznal ze iz svojih gimnazijskih let, ko je bil iz gimnazije v Ceskih Budjovicah izkljucen, ker je bil zasacen pri prebiranju Postile Jana Husa. Na tedanjo slovensko dusno majhnost in rovtarstvo se je ozrl iz neprimerno sirsega, svetovljanskega in vecinoma strpnega praskega mescanskega duhovnega prostora, kjer razlicnost predstav o enitetah s podrocja duhovnega v obravnavani dobi ni predstavljala ovire za tvorno, celo prijateljsko sodelovanje. Katolicani Celak., Josef Krasoslav Chmelensk in Karel Alois Vinaick, ki je bil celo duhovnik, so namrec zmogli mirno in uspesno sodelovati s protestantoma Palackim in Pavlom Jozefom Safaíkom. Zato prav nic ne preseneca, da se je zmogel Celak. dodobra vziveti v Pres. neugodni polozaj in da je na sporoceno odreagiral takole: »Man sollte kaum glauben, dass zu unserer Zeit solche tolle Streiche, wie Sie mittheilen, möglich wären, wenn man sonst mit diesem bösartigen u. stupiden Pfarrvolk [podcrtal J. V.] nicht näher bekannt wäre, um aus einzelen Individuen, die sich auch bei uns u. vielleicht überall vorfinden, auf die ganze Rasse zu schliessen, die vorzüglich da ihr Unwesen treibt, wo ein Volk aus dem Kothe der Unwissenheit herauszuwaten versucht. Nicht mehr Abderiten, sondern Söhne der Finsterniss muss man sie nennen [podcrtal J. V.]!«³⁸

Zgornje Pavskovo »svinjanje« je zadevalo Pres. izbiro eroticne tematike, konkretno pa verzev iz Nove pisarije, ki jih je Pres. za rokopis II. zvezka KC oblikoval takole: »Zares bi skoda blo! Zdaj od nedelje/ Do druge sestkrat se srce jim vname,/ In sega je, kdor pride pred, pred melje.« Obstajata torej vprasanji: zakaj so Pres. pesmi pri socasnem slovenskem bralcu naletele na toliksno nerazumevanje in zato tudi odpor ter kako je bila glede na primarni horizont pricakovanja slovenskega bralskega obcestva glede Pres. pesmi recipirana Celakovskega kritika. Zdi se, da moremo ti vprasanji tvorno razresevati z rekonstrukcijo primarnega horizonta pricakovanja slovenskega bralca v casu Pres. ali tik pred njim. K slednji je mogoce pristopiti z ogledom po slovenskih duhovnih razmerjih in razmerah, ki so vladale konec 18. in ob zacetku 19. stoletja, ter z dolocitvijo ciljne publike KC. Tak ogled je conditio sine qua non predvsem zaradi tega, ker je imela slovenska knjizevnost do nastanka literature v ozjem pomenu besede³⁹ predvsem verskovzgojni in/ali didakticni znacaj. Tako je bilo ze po svojem ontoloskem bistvu izvedeno bivajoce, tj. formalni odvod dolocenih duhovnih tokov, ki so nanjo vplivali in jo obvladovali. Ti duhovni tokovi so torej preko literature, ki je bila in ker je bila v teh primerih komaj kaj vec kot ancilla theologiae ali ancilla philosophiae, nesporno oblikovali primarni horizont pricakovanja slovenskega bralca. Pri pregledu teh duhovnih tokov, ki jih je mogoce na Slovenskem ugledati za cas ob koncu 18. in na zacetku 19. stoletja, povzemam doslej se ne presezene ugotovitve I. Prijatelja iz njegove sinteze o slovenskem narodnem preporodu Dusevni profili slovenskih preporoditeljev.

Prijatelj ugotavlja naslednje: razsvetljenstvo s svojim trdnim in izdelanim filozofskim ozadjem umre l. 1819 z Vodnikom in Zoisom. Poleg predstavnikov jozefinizma (ki pa v slovenski literaturi ni pustil trajnejsih sledi) in redovniske smeri, ki je delovala bolj z govorjeno besedo (brez izrazite estetske funkcije), pridigami in bratovscinami, namenjenimi sploh bolj vnanjim formam poboznosti (npr. Friderik Baraga in njegove druzbe oz. bratovscine), je v tedanjem slovenskem prostoru prisoten predvsem rigorizem ali, kot ga imenuje Prijatelj, janzenizem. Slednji je bil po svojem bistvu predvsem versko, toda tudi filozofsko gibanje. Usmerjen je bil k notranjim razlogom vere, k resni soudelezbi duha pri poboznosti, k ponotranjenju in globokemu dusnemu dozivljanju entitet, ki bivajo na podrocju duhovnega, ter proti zunanji in navzven se kazoci naivni ljudski poboznosti, ki se je tedaj razkazovala z raznimi romanji, bratovscinami, procesijami ter kar je se takega cerkvenega pompa in ropota, ki so ga na Slovenskem v obravnavani dobi gojili predvsem franciskani. Janzenizem je bil pietisticen, neposveten in je zato ze zaradi svoje narave zacel v drugi polovici predmarcne dobe, ko se je tudi na Slovenskem pricela intenzivneje razvijati posvetna literatura, to ovirati. Oviral pa jo je se zlasti zaradi zavrtega in ozkosrcnega obskurantstva njenih nosilcev, ki so bili, kot poudarja Prijatelj, janzenisticni epigoni in so menili, da potrebuje slovenski kmet samo molitvenikov (s pomocjo katerih naj se njegova duhovnost ponotranji) ali se kaksno uceno knjigo, »kak prideluje se krompir najbolji / kakó odpravljajo se ovcam garje, / preganjajo usivim glavam gnide«, kot se je temu posmehnil Pres., se pravi utilitarno didakticno literaturo. Prijatelj zapise takole: »Tedanji nas kranjski janzenist je bil prejsnjega francoskega janzenista epigon, ki si je bil ohranil iz visokih dusevnih darov svojega prednika edinole kulturno najnesimpaticnejso svojo lastnost, moralno tesnosrcnost, izpremenivsi jo v mrki zelotizem.«⁴⁰

Pres. pesmi, ki jih je bilo moc prebrati v KC, so bile gotovo vse kaj drugega, kot pa se je bralo v rigoristicnih molitvenikih! In tu, se zdi, lezi srz problema. Cetudi pretezni del bralstva ni ravno delil mnenja rigoristov o Pres. »nravstveno spotakljivih pesmih« in »svinjanju«, je bil vsaj vplivan od te vrednostne sodbe in zato Pres. pesmi ali sploh ni bral ali pa jih je bral z dolocenim pricakovanjem. Tako tovrstni bralec gotovo ni bil oni, ki sta z njim racunala Pres., se zlasti pa Cop, spiritus movens KC kot estetskega projekta. Kateri avtor pa si zeli, da ga publika na vso moc kritizira ali sploh ne bere!? Vprasanje je bilo tedaj, kdo naj bi bil bralec KC in kaksen je bil njegov primarni horizont pricakovanja. Slednji se vedno izoblikuje ob izidu dolocenega dela, in sicer na podlagi bralcevega predrazumevanja literarnih zvrsti, forme in snovi ze poznanih del ter na podlagi razmerja med poeticnim in prakticnim jezikom. Pricakovanje namrec usmerja opomenjanje znakov ali bolj ali manj zloznih znakovnih sistemov (kar pesmi prav gotovo so), torej interpretacijo, v slednji pa korenini vrednostna sodba o recipiranem. Vrednostne sodbe, da so Pres. pesmi »nravstveno spotakljive«, lahko pomeni samo eno: del izobrazenega bralstva, ki bi mogel imeti ustrezno estetsko vzgojo in ki bi svoje pricakovanje lahko izvedel iz poznavanja socasne estetike (pri Pres. v preteznem romanticne) in iz predrazumevanja literarnih zvrsti, forme in snovi, torej bralec duhovnik, je zaradi svojega rigoristicnega duhovnega diapazona pricakoval slabokrvne in ponizne elegicne kantilene na marijansko ali vsaj svetnisko temo, dobil pa je polnokrven izraz eroticnih obcutij, dobil je duha in izraz, ki je bil povsem primerljiv z razvitimi evropskimi literaturami (z nemsko, italijansko, francosko ...). Po drugi strani pa je estetsko ne dovolj vzgojen, toda z rigorizmom neobremenjen bralec pricakoval preprostih vodnikovskih poskocnic, Preseren pa mu je v KC ponudil sonet, tercino in oktavo. Cop je zapopadel in meritorno presodil, da potrebuje bralec za ugodno recepcijo Pres. pesmi, ki so bile najbolj razviden reprezentant nove estetske paradigme, poleg ideoloske neobremenjenosti tudi doloceno predznanje o zvrsteh, formah in tematiki, kar dokazuje tale njegov izrek: »Videti je torej, da sta tovrstno grajo Presernovih pesmi vecinoma povzrocila velika navajenost na verzne oblike, katerim se je Preseren ognil in mu Celakovsk to steje v zaslugo, in nepoznanje italijanskih in spanskih oblik, ki jih uporablja in ki bi smele biti izobrazenim bralcem se toliko manj neznane, ker jih tako pogosto uporabljajo tudi nemski pesniki, zlasti se novejsi.«⁴¹

Zastavlja se torej vprasanje, za katerega bralca gre. Kopitar pise l. 1808 v svojem prvem pismu Dobrovskemu, da so Slovenci »skoraj sami hlapci in dekle, toda tudi zupniki in kaplani«.⁴² Ce je bilo v tem zapopadeno recepcijsko telo estetsko dovolj vzgojeno (zupniki in kaplani), je bilo po vecini taksnih duhovnih obzorij, da so mu preprecevale pesmim in avtorju ugodno recepcijo Pres. poezije. Kdo je bil torej ciljni bralec KC in Pres. pesmi, objavljenih v njej? Ko so tako izloceni »duhovniki in kaplani ter hlapci in dekle«, more ostati v razvidu samo se prav ozek krog nastajajocega mescanstva, torej krog, ki ni bil obremenjen z rigorizmom in je premogel celo doloceno vednost o estetskem (vsaj kar se tice nemske literature⁴³ in kulture), potrebno za nastanek primarnega horizonta pricakovanja. Celak. taksnega bralca v svoji recenziji nakaze posredno, ko govori o »malem stevilu bralcev in publike [...], ki se bo mnozila dan za dnem ob mnozenju uspelih plodov razuma in domisljije vase«.⁴⁴ Cop pa je o tem bralcu in njega naravi spregovoril trikrat povsem neposredno: najprej v pismu Kopitarju (16. maja 1830), nato v dostavku k prevodu Celak. recenzije in nazadnje se v pismu Celak. (14. marca 1833), kjer pojasnjuje, zakaj je dostavke napisal ravno s tako perspektivo, kot jih je. V dostavku h KL je Cop zapisal tole: »Ker je Krajnska cbelica namenjena izobrazencem, pa izvira iz tega samo po sebi, da so pomisleki, ki so bili tu pa tam izrazeni proti eroticni vsebini nekaterih pesmi, ki so v nji, ze zato brez podlage, ker bodo bralci, ki niso seznanjeni s tovrstno pesnisko frazeologijo, ce niso brali pesmi v drugih jezikih, razumeli le prav redke od teh pesmi ...«⁴⁵ Ciljno receptivno telo je torej predstavljal mescanski izobrazenec. To ugotovitev potrjuje tudi Copovo pismo Kopitarju, kjer stoji zapisano, kdo je pretezni odjemalec, torej primarni bralec KC: »Cbelico kupujejo dijaki, uradniki ...«⁴⁶

Nadaljnje vprasanje je, kako je KL delovala na mescanskega izobrazenca in duhovnika, ali drugace: v kaksnem razmerju je bila do Pres.-Copove estetske paradigme visoke, le estetskim kriterijem zavezane literature ter kako je tozadevno vplivala na oba tipa bralcev. Recenzija je kot korelat osebe Celak. delovala predvsem z argumentom avtoritete (argumentum ad verecundiam je seveda veljaven, v kolikor je avtoriteta (osebe) pri naslovniku, na katerega argument referira, priznana kot nesporna). Cop je, zavedajoc se avtoritete Celak. doma, na Ceskem, in zavoljo njegovega folkloristicnega prizadevanja tudi po celem slovanskem svetu, KL v Illirisches Blatt uvedel z naslednjo pasazo: »»Zunanje mnenje, ne izzvano ne dogovorjeno« (da uporabimo Goethejev izraz) ima ze na splosno prednost zaradi svoje sproscenosti; tole pa je pomembnejse se zato, kjer je njegov pisec, gospod Frantisek Ladislav Celakovsk ne samo eden najodlicnejsih zdaj zivecih ceskih pisateljev [podcrtal J. V.], temvec se je po zbirki in prevodih ljudskih pesmi vseh slovanskih rodov, ki so izsli v Pragi v treh zvezkih (1822-1827), pokazalo, da je temeljit poznavalec vseh slovanskih jezikov [podcrtal J. V.].«⁴⁷

Celak. avtoriteta pri presojanju reci v zvezi s slovenskim jezikom in literaturo je izsla iz njegove kompetence. Fr. L. Celakovsk je bil prvi Ceh,⁴⁸ ki se je nacrtno strokovno ukvarjal s slovensko literaturo, jo kriticno vrednotil in prevajal. To njegovo usmeritev je opaziti ze v letih 1819/20, ko je po izkljucitvi iz gimnazije v Ceskih Budjovicah slednjo nadaljeval v Linzu. Kakor je napisal Josefu Vlastimilu Kamartu, se je od enega svojih koroskih sosolcev (na)ucil »malce po slovensko gosti«.⁴⁹ Iz Linza je Kamartu tudi poslal dve slovenski ljudski pesmi: Ti moje dekletce lepa, te jest prosim in Caj si hodu, caj si biu, ki ju je kasneje, to je l. 1822, deloma modernizirani z vzporednim prevodom v cescino uvrstil v prvi zvezek Slovanskch národních písní. V drugem zvezku iste zbirke, ki je izsel l. 1827, je objavil pesem Pegam in Lambergar (v prevodu Zpv o sedání) --- dobil naj bi jo od Dobrovskega ali Jungmanna.⁵⁰ Z omenjeno zbirko ljudskih pesmi vseh slovanskih narodov si je Celak. doma in na tujem pridobil velik ugled. Cop je to s pridom uporabil, v vsakdanjostni receptivni praksi pa je Celak. obramba novega na mescanskega izobrazenca delovala najbrz tako, kot je o tem napisal Pres.: »Vasa blagohotna recenzija [je] nekoliko akreditirala nase prizadevanje tudi pri ljudeh, ki nimajo lastne sodbe ...«⁵¹

Primarni horizont pricakovanja in z njim povezana vplivnost in zavezujocnost KL sta bila pogojena z ugledom Celak. To dokazuje tudi poskus Jerneja Kopitarja, ki je bil glavni nosilec nekaterih idej, proti katerim se je bojevalo v tej idejni vojni, ki se je navzven sicer kazala predvsem v »gramaticnem kavsanju« in je bila znova raznetena ravno zavoljo KL. Kopitar se je na koncu tudi osebno udelezil te, ne prve in ne poslednje slovenske vojne okoli vprasanja, kaj sta narodni jezik in literatura ali kaksna naj bosta. Copu je ocital »[o]betajocemu ceskemu pesniku Celakovskemu razsipno zapeto slavo«⁵² ter poskusal s tem omajati ugled Celak. kot pesnika in ucenjaka ter s tem izniciti tezo njegovih sodb o KC, estetskih problemih slovenskega pesnistva, o Pres., pa tudi o vprasanjih novega slovenskega crkopisa, ki so bila ravno tedaj precej zgoca in je prepiru okoli njih avtoritativna sodba Celak. prilila olja na ogenj.⁵³ Cop je avtoriteto Celak. kot pesnika in ucenjaka obranil tako, da je v Slovenski abecedni vojski 3 (ki je odgovor Kopitarju) citiral recenzijo Czeskian Antology Johna Bowringa, ki jo je novembra l. 1832 v berlinskih Jahrbücher für wissenschafliche Kritik objavil znameniti ucenjak in preporoditelj Jan Evangelista Purkyn. Poleg citata, ki se glasi: »Videti je, da se je avtor [Bowring] [...] zatekel, kakor je mogoce sklepati iz cedne posvetilne pesmi v zacetku, predvsem k pomoci vrlega literata in pesnika Celakovskega, to pa je moralo njegovemu delu postreci z veckratnimi prednostmi, ceprav je pri tem polovicnem inkognitu ostala tudi ta slaba stran, da ni dodal nobene od njegovih izvrstnih pesnitev,«⁵⁴ je Cop v podcrtni opombi prvi (in doslej tudi edini) v slovenski literarni zgodovini podal tudi (po stevilu vpisov in tehtnosti navedenih del prepricljivo) bibliografijo Celakovskega.⁵⁵ S temi odlocilnimi apologeticnimi argumenti je bila z zavrnitvijo Kopitarja ter obrambo Celak. in preko njegove avtoritete ter avtoritativne, toda Copu in Pres. ter njuni estetski usmeritvi naklonjene sodbe obranjena paradigma visoke literature, namenjene izobrazenemu, estetsko vzgojenemu bralcu. Tako je bila s porusenjem prejsnje utilitarne verskovzgojne in/ali didakticne paradigme literature dokoncno vzpostavljena in tudi obranjena paradigma literature an sich, literature, ki je bila zavezana le estetskim kriterijem, ne pa sluznosti kakrsnikoli filozofiji ali ideologiji. Obranjena je bila paradigma, ki je poslej zavzemala osrednje mesto v slovenskem literarnem ustvarjanju, Celak. avtoriteta ter meritorna beseda v recenziji KL pa sta bila fenomena, ki sta igrala eno pomembnejsih vlog pri unicevanju starega in vzpostavljanju novega, tvornejsega vzorca. Njegovim nosilcem se ni bilo treba ne krizati ne uciti, da bi mogla njihova tvornost nositi pecat literarnega. S tem je postal Celak. prispevek h konstituiranju sodobne slovenske literature kazipot, s pomocjo katerega se je slovenska literatura znasla tam, kjer danes je: v idejni, snovni, zvrstni in izrazni razclenjenosti, ki je modus vsake zive, kot interpretacija in obrat med avtorjem ter bralcem dogajajoce se literature.

Pres. pismo z 22. augusta 1836, ki je zadnji znani stik Pres. s Celak., odpira z nekaterimi mesti nadaljnje, ne ravno enostavne interpretacijske probleme. Toda ker se zadevajo pretezno presernoslovje in ker je njihovi obravnavi namenil obsezno (ceprav mestoma metodolosko precej sporno) obdelavo D. Ludvik, na tem mestu opozarjam na razpravo Ozadje Presernovega pisma Celakovskemu iz leta 1836.

Se nadalje pa ostaja odprto vprasanje tipoloske primerjave obeh estetik --- Pres. in Celak. ---, kakor tudi njuna umestitev v socasni evropski literarni kontekst, zlasti v kontekst rojevajocega se ceskega in slovenskega romanticnega nacionalizma. V teh obzorjih ostaja nerazreseno tudi vprasanje ideje slovanstva med Herderjem, Pres., Celak., slednjega ohlasy ter njihovo recepcijo v krogu okoli KC,⁵⁶ kar pa more najti ustrezno obravnavo na drugem mestu.

Komunikacijo med Pres. in Celak. zakljucujeta pismi Celak. z dne 3. avgusta 1840 in 15. januarja 1841. V zadnjem je Celak. svojemu z odpisovanjem ne ravno pretirano zavzetemu korespondetu priporocil ruskega slavista Izmajla Ivanovica Sreznevskega (1812-1880),⁵⁷ ki je nato spomladi l. 1841. v druzbi Stanka Vraza pripotoval v Ljubljano.⁵⁸ Med Sreznevskim in Pres. je ob vecernih sestankih v gostilni V peklu na Kongresnem trgu vzklilo prijateljsko custvo in Preseren je svojemu ruskemu gostu v spominsko knjigo zapisal napis, povzemajoc slovanski kredo avtorja:

Si slovénskega rodú,
te ne prasam kam, cemú,
kadar bos prisel domú,
sin neumrjoce Sláve,
spomni bratov se krog Save!

Frantisek Ladislav Celakovsk (1832). Krajinská literatura. Casopis ceského Museum VI, 443-454.

Frantisek Ladislav Celakovsk (1834). Iz oglasa ruskih pesem. Kranjska cbelica IV, 69, 70.

Korespondence a zápisky Frantiska Ladislava Celakovského I-IV (1907-1939). Uredil Frantisek Bíl. Praha.

France Preseren (1936). Pesnitve, pisma I. Uredil France Kidric. Ljubljana.

Fr. Preseren (1960). Pesmi in pisma II. Uredil Anton Slodnjak. Ljubljana.

Fr. Preseren (1982). Poezije. Uredil Anton Slodnjak. Ljubljana.

Pisma Matije Copa I (1986). Uredil Anton Slodnjak. Ljubljana.

Matija Cop (1983). Pisma in spisi. Ljubljana.

Josef Dobrovsk (1818). Slovanka: Zur Kenntnis der alten und neuen slawischen Literatur, der Sprachkunde nach alen Mundarten, der Geschichte und Alterthumer. Praga, 233-235.

J. Dobrovsk (1992). Geschichte der slawischen Sprache und Literatur nach allen Mundarten von Paul Joseph Schaffarik. Djiny slovanského jazyka a literatúry vsetkch nárecí. Kosice.

Pavel Josef Safaík (1826). Geschichte der slawischen Sprache und Literatur nach allen Mundarten. Ofen, 271- 288.

P. J. Safaík (1833). Pehled najnovjsí literatury illyrskch Slovenv. Casopis ceského Museum VII, 164-181.

Dopisi Pavla Jos. Safaíka Janu Kollárovi (1874). Casopis ceského Museum 48, 278-299.

Vatroslav Jagic' (1885). Briefwechsel zwieschen Dobrovsk und Kopitar (1808-1828). Berlin.

Matija Murko (1897). Deutsche Einflüsse auf die Anfange der böhmischen Romantik. Graz.

Ivan Prijatelj (1952). Dusevni profili slovenskih preporoditeljev. Uredil Anton Slodnjak. Izbrani eseji in razprave Ivana Prijatelja I. Ljubljana.

Boris Paternu (1976/1977). France Preseren in njegovo pesnisko delo I-II. Ljubljana.

Dusan Ludvik (1949). Ozadje Presernovega pisma Celakovskemu iz leta 1836. Slavisticna revija II, 141-151.

Oton Berkopec (1961/62). Doneski k literarnim stikom Preserna in Copa s Fr. Celakovskim in Fr. Palackim. Slavisticna revija XIII, 225-240.

Miroslav Kvapil (1984). F. L. Celakovsk a Slovinci. Slavia, casopis pro slovanskou filologii 53, 3-4, 278-285.

M. Kvapil (1988). Celakovsk a Jihoslované. Uredil Jan Petr. Práce z djin slavistiky, XI: Slavistick odkaz F. L. Celakovského. Praha, 121-163.

Vladimír Macura (²1995). Znamení zrodu. Praha.

Jíi Homolác, Alexandr Stich (1996). Bartolomj Kopitar a cesk romantizmus. Jernej Kopitar in njegova doba. Ljubljana, 437-454.

Václav Petrbok (1997). Celakovsk a Krajinci, Korutanci a Ilirové s hrabtem Auerspergem. Souvislosti, revue pro kestanství a kulturu 1, 105-112.

Gregor Kocijan (1999). Pesnik Preseren v oceh sodobnikov. Kranj.

Opombe

¹

Ivan Prijatelj (1952). Dusevni profili slovenskih preporoditeljev. V: Izbrani eseji in razprave Ivana Prijatelja I. Uredil Anton Slodnjak. Ljubljana: Slovenska matica; Boris Paternu (1976/1977). France Preseren in njegovo pesnisko delo I- II. Ljubljana: Mladinska knjiga; Dusan Ludvik (1949). Ozadje Presernovega pisma Celakovskemu iz leta 1836. Slavisticna revija II, 141-151; Oton Berkopec (1961/62). Doneski k literarnim stikom Preserna in Copa s Fr. Celakovskim in Fr. Palackim. Slavisticna revija XIII, 225-240; Miroslav Kvapil (1984). F. L. Celakovsk a Slovinci. Slavia, casopis pro slovanskou filologii 53, 3-4, 278-285; M. Kvapil (1988). Celakovsk a Jihoslované. V: Práce z djin slavistiky XI: Slavistick odkaz F. L. Celakovského. Uredil Jan Petr. Praha, 121-163.

²

Razprava je bila pripravljena za Presernove dneve januarja 1999 v Kranju in je trenutno v tisku. Razdelek XIV, kjer je prof. Kocijan pregledno pokazal razmerje med Fr. Pres. in ceskimi preporoditelji, mi je bil iz rokopisa s podcrtnimi opombami vred pripuscen na vpogled ze pred izidom ter mi je bil v veliko pomoc pri orientaciji po gradivu in literaturi. Za ljubeznivost se prof. Kocijanu na tem mestu iskreno zahvaljujem.

³

Primerjaj Ivan Prijatelj (1952). Dusevni profili slovenskih preporoditeljev. V: Izbrani eseji in razprave Ivana Prijatelja I. Uredil Anton Slodnjak. Ljubljana: Slovenska matica, 137.

⁴

Prijatelj, 97-104.

⁵

Kopitar Safaíku (8. julija 1831): »Sic franciscani nostros Rigoristas vocant Luterjani ...« Primerjaj Matija Cop (1983). Pisma in spisi. Ljubljana: Mladinska knjiga, 107.

⁶

Iz korespondence med Celak. in Pres. je ohranjenih sedem pisem: tri Fr. Pres. Celak. (Ljubljana, 14. april 1833; 29. april 1833; 22. avgust 1836) in stiri Celak. Pres. (Praga, 24. december 1832; 9. maj 1833; 3. august 1840; 15. januar 1841). Pres. pisma Celak. so bila doslej izdana v vsaki reprezentativnejsi izdaji njegovih pesmi.

⁷

Primerjaj Korespondence a zápisky Frantiska Ladislava Celakovského I (1907). Uredil Frantisek Bíl. Praha, 286.

⁸

Gregor Kocijan (1999). N. d.

⁹

France Preseren (1960). Pesmi in pisma II. Uredil Anton Slodnjak. Ljubljana: Slovenska matica, 196.

¹⁰

Janko Kos (1986). Predgovor. V: Pisma Matije Copa I. Uredil Anton Slodnjak. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 27.

¹¹

Josef Dobrovsk (1818). Slovanka: Zur Kenntnis der alten und neuen slawischen Literatur, der Sprachkunde nach alen Mundarten, der Geschichte und Alterthumer. Praga, 234-235.

¹²

Pavel Josef Safaík (1826). Geschichte der slawischen Sprache und Literatur nach allen Mundarten. Ofen, 286. Safaík je natancnejso biografsko-bibliografsko informacijo o slovenski literaturi in avtorjih, delujocih po letu 1820, objavil sele 1833., ko je v CCM izsel njegov spis Pehled nejnovjsí literatury illyrskch Slovenv (glej Pavel Josef Safaík (1833). Literatura viudickch Slovenv od r. 1820. V: Pehled nejnovjsí literatury illyrskch Slovenv. Casopis ceského Museum VII, 164-181.).

¹³

Josef Dobrovsk (1992). Geschichte der slawischen Sprache und Literatur nach allen Mundarten von Paul Joseph Schaffarik. V: Djiny slovanského jazyka a literatúry vsetkch nárecí. Kosice, 340.

¹⁴

Frantisek Ladislav Celakovsk (1832). Krajinská literatura. Casopis ceského Museum VI, 444.

¹⁵

N. d., 445.

¹⁶

N. d., 445-446.

¹⁷

Korespondence I, 311.

¹⁸

Od Pres. Celak. poslani glosirani izvod II. zvezka KC je pod signaturo 80C183 nasel Oton Berkopec v knjiznici Narodnega muzeja v Pragi. Glej Oton Berkopec (1961/62). Doneski k literarnim stikom Preserna in Copa s Fr. Celakovskim in Fr. Palackim. Slavisticna revija XIII, 226.

¹⁹

Glej Pres. pismo Celak. z 29. aprila. 1833; France Preseren, Pesmi in pisma II, 204.

²⁰

Primerjaj Vladimír Macura (1995). Znamení zrodu. Praha, 42- 60.

²¹

Crkopis kot formalni prenosnik sporocila najbrz ne more biti »oskrunjen« s samim sporocilom, toda zdi se, da v Pres. casu vsi niso delili tega mnenja --- vsaj njegovi idejni nasprotniki ne. Jozef Burgar je npr. v 10. stevilki Illirisches Blatt (kjer so Metelko in njegovi objavili odgovor na prevod in Copove opombe h KL) zapisal, da »naj bi se nova abeceda [metelcica, dodal J. V.] ne oskrunila z nobeno nravstveno spotakljivo pesmijo«. Glej Anton Slodnjak (1960). Opombe. V: France Preseren, Pesmi in pisma II. Ljubljana: Mladinska knjiga, 322.

²²

Glej Prijatelj, 184-185, 205, 214-215.

²³

Korespondence II, 538.

²⁴

Celakovsk, Krajinská literatura, 451, 453.

²⁵

Korespondence I, 287.

²⁶

Glej Pisma Matije Copa I (1986). Uredil Anton Slodnjak. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 245.

²⁷

Korespondence I, 286, 287.

²⁸

Anton Slodnjak (1960). Opombe. V: France Preseren, Pesmi in pisma II. Uredil Anton Slodnjak. Ljubljana: Mladinska knjiga, 321.

29 Preseren, Pesmi in pisma, 195. Celovski profesor Matija Ahacl (1779-1845) je dal l. 1833 pod svojim imenom na svetlo pesmarico Antona Martina Slomska Pesne po Stajerskim in Koroskim znane. S to pesmarico je hotel (podobno kot pred njim s svojim grmenjem proti tem umazanim, poltenim, skratka na vsak nacin zavrzenim ljudskim pesmim ze Ahacij Strzinar) doseci, da bi ljudstvo opustilo »vse nesramne, umazane, klafarske, nespodobne pesni«. Pres. je svoj indignatio nad tovrstnim pocetjem na umetniski ravni izrazil v epigramu Ahaclovim pesmim. Epigram je izsel ze 1832. (kot 4. Srsen v II. zvezku KC), ker je Pres. odreagiral na rokopis antologije, ki ga je poznal preko (cenzorja) Copa. Prim. Slodnjak, Opombe, 297.

³⁰

Safaík je o zbirki Sto ino petdeset posvetnih pesmi ino dve sto ugank med slovenskim narodom na Stajerskem, ki jo je 1827. pripravil Peter Dajnko, Kollárju napisal tole: »Dajnko iz Radgone mi je pisal in poslal svoje knjige. Najnovejsa med njimi je Sto ino petdeset posvetnih pesmi in dve sto ugank med slovenskim narodom na Stajerskem ... Pise, da je te slovenske ljudske pesmi na ukaz g. ministra Sauraua in po nasvetu Sonnenleitnerja zbiral. V predgovoru pravi, da jih je tudi popravil in predelal, da bi bile lepse. Toda meni se ne zdi, da bi bile to ljudske pesmi ... Vse so rimane in didakticne. O ljubezenskih pesmih, v katerih se naroda um najlepse izkazuje, ni tam ne duha ne sluha --- z eno besedo, to je cudna zbirka.« (16. avgust 1827; Dopisy Pavla Jos. Safaíka Janu Kollárovi (1874). Casopis ceského Museum 48, 296.) Prim. Miroslav Kvapil (1984). F. L. Celakovsk a Slovinci. Slavia 53, 3-4, 278.

³¹

Václav Petrbok (1997). Celakovsk a Krajinci, Korutanci a Ilirové s hrabtem Auerspergem. Souvislosti, revue pro kestanství a kulturu 1, 106.

³²

Preseren, Pesmi in pisma, 196.

³³

Pod naslovom Nuovo discacciamento di lettere inutili; Das ist: Slowenischer ABC-Krieg v 7. in 8. stevilki Illirisches Blatt (9., 16., in 23. februar 1833). Metelko je antikritiko objavil v 10. stevilki Illirisches Blatt.

³⁴

Primerjaj Kvapil, 281; Kocijan, 26, in Petrbok, 109. V pismu Copa Palackemu (14. januarja 1833) je o omenjenem najti naslednje mesto: »Dovoljujemo si Vam torej poslati prepis [...] prevoda [Celakovskega recenzije iz CCM, dodal J. V.], ki ga je izdelal neki Ceh [!] in sem ga jaz nekoliko popravil (ali pokvaril), s prosnjo, da ga pregledate, izpolnite praznine in zlasti rdece oznacena mesta, ce bi bilo potrebno, popravite. Morebiti bi bil gospod pl. Celakovsky sam tako dober in bi vzel ta trud nase, saj utegne biti prav njemu do tega, da nemski bralci njegovega dela ne bodo dobili pred oci prevec spacenega.« Pisma Matije Copa I, 241. Dokoncna verzija prevoda, kakrsna je potem izsla v Illirisches Blatt, je bila vsekakor Celak. delo. Primerjaj pismo Copa Celakovskemu (14. marec 1833), v katerem se Cop Celak. zahvaljuje za poslani mu prevod. Glej Pisma Matije Copa I, 244.

³⁵

Preseren, Pesmi in pisma, 202.

³⁶

Iz estetskega idejnega boja je nastal tudi cenzurni; glej Boris Paternu (1976). France Preseren in njegovo pesnisko delo I. Ljubljana: Mladinska knjiga, 234-235.

³⁷

Preseren, Pesmi in pisma, 203.

³⁸

Korespondence I, 309-310.

³⁹

Proces konstituiranja literature v ozjem smislu se pricne z Devovim almanahom Pisanice od lepeh umetnost; vsaj v Devovi pesmi Obcutenje tega serca nad pesmejo od Lenore, 1781, je razviden; poteka preko Linharta, Vodnika, Primica, Modrinjaka, Vraza in Jarnika ter doseze zenit s Pres. nastopom kot nastopom umetnika, cigar literatura je zavezana zgolj estetskim kriterijem.

⁴⁰

Ivan Prijatelj, Dusevni profili slovenskih preporoditeljev, 214. Glej tudi n. d., 136-138, 142-143, 214-215.

⁴¹

Matija Cop, Pisma in spisi, 118.

⁴²

Vatroslav Jagic' (1885). Briefwechsel zwieschen Dobrovsk und Kopitar (1808-1828). Berlin, 10.

⁴³

Zavedati se je namrec treba, da je bilo slovensko mescanstvo nemsko-slovensko dvojezicno vsaj do konca 19. stoletja. Sele 1906. l. se namrec prvic zacuti potreba v slovenscino prevesti tako temeljno delo nemske literature, kot je Goethejev Faust. Ko je torej 1906. Funtkov prevod prvega dela Fausta izsel pri elitni zalozbi Slovenska matica, je to pravzaprav v kulturnozgodovnskem merilu pokazalo, da slovensko-nemska dvojezicnost ni vec cisto samoumevna in da tudi estetsko izkustvo, pridobljeno iz nemske literature, ni vec samoumevnost za vse ali vsaj za vecino mescanstva, kot je to bilo v Presernovem casu.

⁴⁴

Celakovsk, Krajinská literatura, 454.

⁴⁵

Matija Cop, Pisma in spisi, 115. »Nasa (po vecini janzenisticna) duhovscina, ki vendar tvori najodlicnejse kranjsko bralstvo, misli, da je vsako pisateljevanje, ki ni naperjeno na kmetove potrebe (in sicer predvsem na duhovne), vsaj nepotrebno, ljubezenska poezija pa skrajno gresna.« Pisma Matije Copa I, 244, glej tudi pismo Copa Kopitarju Pisma Matije Copa I, 172-173.

⁴⁶

Pisma Matije Copa I, 172.

⁴⁷

Matija Cop, Pisma in spisi, 110.

⁴⁸

Petrbok, 105.

⁴⁹

Korespondence I, 26.

⁵⁰

Prim. Kvapil, 278.

⁵¹

Preseren, Pesmi in pisma, 202.

⁵²

Matija Cop, Pisma in spisi, 175.

⁵³

Primerjaj Preseren, Pesmi in pisma, 205. Celakovsk je npr. o jeziku in onih, ki naj bi ga gojili, napisal tole: »Taksna jezika izprevrzenost in zmrsenost nikdar iz samega naroda ne izhaja, temvec je delo nekaterih nepoklicanih pisalcev, katerim bi bolj nego pero in tinta, vile in motika v roke sodile.« Celakovsk, Krajinská literatura, 444.

⁵⁴

Matija Cop, Pisma in spisi, 175.

⁵⁵

N. d., 183.

⁵⁶

Pesem Zapuscena iz Ohlas písní ruskch je izsla v bloku slovanskih ljudskih pesmi za Vencem in Zapusceno iz Rokopisa kraljedvorskega. Prevajalec je bil Miha Kastelic. Glej Kranjska cbelica (1834), IV, Ljubljana, 69-70.

⁵⁷

Korespondence, II, 545.

⁵⁸

Glej Korespondence, II, 126.