Bibliometrijska analiza revije Jezik in slovstvo

Temelj vsakega strokovnega oziroma znanstvenega podrocja so objave, osnovna znacilnost procesa znanstvenega informiranja in komuniciranja pa je objavljanje rezultatov raziskovalnega dela. Zato vse pogosteje srecujemo razmisljanje o kvantitativnih oz. objektivnih kazalcih, s katerimi se meri in vrednoti raziskovalna dejavnost, kot je vidna iz teh objav. Znanstveno podrocje, ki se ukvarja s tem vidikom znanosti in ga poskusa tudi ustrezno kvantificirati, se imenuje bibliometrija (bibliometrika --- ang. bibliometrics od gr. biblos knjiga), saj je ta proces praviloma potekal prek tiskanih objav. Bibliometrija je torej raziskovanje kvantitativnih vidikov produkcije in diseminacije uporabe zapisanih (znanstvenih) informacij. Razvija razlicne metode in modele, ki pa nimajo samo teoreticnega, temvec tudi vse vecji uporabni (aplikativni) znacaj. Osnova sodobne bibliometrije je prav merjenje znanstvene dejavnosti in njenega razvoja. Bibliometrija uporablja stetje publikacij, patentov, citatov in drugih potencialno informativnih enot za osnovo kriterijev, s katerimi meri oz. vrednoti raziskovalno dejavnost in znanost (Juznic, 1998).

Toda misel, da je mogoce znanstveno raziskovalno produkcijo, vpliv posameznega strokovnega dela in sistem znanstvenega informiranja in komuniciranja kvantificirati, je bila, in nekateri na tem vztrajajo se danes, rezervirana le za naravoslovje in sorodne vede. S pricujocim prispevkom smo zeleli preveriti, ali ni tudi v drugih vedah mogoce uporabljati enako metodologijo in se s tem izogniti doloceni gradaciji znanosti, ki lahko nastane takrat, ko sprejmemo taksno locitev posameznih znanstvenih disciplin. To se posebej velja za analizo citatov oz. analizo citiranja, na osnovi katere se razkrije razvoj strokovnih idej, t. j. kako je neki problem spoznan, kako so ga posamezni avtorji obravnavali in ali se je njegova ideja uporabila. Stevilo citiranj posameznega clanka namrec daje objektivno osnovo za ugotavljanje pomembnosti in uporabnosti idej, ki jih vsebuje, ter kaze na kumulativnost znanstvenega raziskovanja.

Izhajali smo iz ugotovitve, da sta slovensko jezikoslovje in knjizevna veda ze dolgo ustrezno razviti, zanju je znacilna kumulativnost, neprestano se rojevajo nova spoznanja, pomembna za bogatitev jezika, znacilna je sistematicnost raziskovanja, dokaj enotna metodologija in znanstveno raziskovalni pristop ter upostevanje interdisciplinarnosti. Po teh znacilnostih se ne razlikujeta od drugih druzboslovnih ali naravoslovnih ved. Razlikujeta pa se v nacinu objavljanja, ki je vezan predvsem na slovenski prostor in je zato osnovno podrocje bibliometrijskih analiz revija, ki izhaja v Sloveniji in v slovenscini. Revijo Jezik in slovstvo (JiS) smo izbrali zato, ker si je v svojem dolgoletnem izhajanju utrla pot med najuglednejse serijske publikacije v Sloveniji in si priborila pomembno mesto med publikacijami, ki imajo osrednji znanstveni pomen in ki jih habilitacijska komisija Univerze v Ljubljani in Mariboru uposteva pri volitvah univerzitetnih uciteljev v nazive (Sajovic, 1998).

Raziskovalci s podrocja bibliometrije ugotavljajo, da se v vseh vejah znanosti cedalje bolj siri stevilo avtorjev, ki objavljajo izsledke svojega raziskovalnega dela. Vendar po drugi strani tudi predvidevamo, da tako kot v drugih druzboslovnih in naravoslovnih vedah med avtorji v reviji JiS obstaja »raziskovalna fronta« dolocena osnovna dela, ki jih avtorji clankov veliko navajajo. S tem se potrjuje kot nujna osnova razvoja vsake znanstvene discipline kumulativnosti razlikovanja.

Kvantitativne analize clankov ali bibliometrijske raziskave objavljenega gradiva v doloceni stroki so pomembne zato, ker kazejo na razvoj in delovanje stroke. Predvsem je zanimiva analiza citatov in referenc, iz katere lahko ugotovimo razvoj dolocenih znanstvenih ali strokovnih idej. Stevilo citatov na doloceno delo ali avtorja daje ustrezno tezo tako posameznim besedilom, kot tudi njihovim avtorjem. Citiranje dela drugih raziskovalcev je ena od osnov vsakega znanstvenega besedila kot rezultata raziskovalnega dela. S citiranjem namrec avtor opozori na svoje vire, hkrati pa da drugim avtorjem doloceno priznanje za njihovo delo. Enako lahko pricakuje, da bodo drugi raziskovalci storili z njegovim delom.

Humanisticne vede, med katere spadata tudi slovensko jezikoslovje in knjizevna veda, so sicer veliko manj predmet bibliometrijskih raziskav, kot so to naravoslovne vede. Vendar nam tudi obsezna bibliografija, zbrana pred nekaj leti, kaze, da teh raziskav v svetu ni malo (Herubel, Buchanan, 1994). Vecina raziskav v osemdesetih letih je izhajala iz klasicnega dela J. de S. Pricea, ki je locil med t. i. trdimi in mehkimi znanostmi (hard and soft sciences), naravoslovnimi in tehnicnimi na eni strani ter druzboslovnimi in humanisticnimi na drugi. Na osnovi dobljenih rezultatov so ugotavljali, da razlike med vedami nastajajo predvsem zaradi razlicnih raziskovalnih metod in stopnje splosnosti ugotovitev v objavah (Cozzens, 1985). Razlike med druzbeno-humanisticnimi in naravoslovno-tehnicnimi vedami glede starosti navedene oz. uporabljene literature pa so danes skoraj izginile, razlike ostajajo samo se v manjsem pomenu revij za druzbeno-humanisticne revije, saj tudi clanki v revijah v veliki meri navajajo knjizevna dela (Glaenzel, Scoepflin, 1998).

Kasnejse raziskave ugotovljajo, da je raziskovalno produkcijo in uspesnost mogoce meriti tudi v humanisticnih vedah. Primerjave med razlicnimi humanisticnimi oddelki na univerzah na Nizozemskem so ugotovile dva obrazca objavljanja raziskovalnih rezultatov: prvi, ki so jih imenovali »kozmopolitanski« praviloma objavljajo v mednarodnih revijah v anglecini, in drugi, tj. »lokalni« ti objavljajo v nizozemcini in v revijah, ki jih mednarodni indeksi citiranja ne pokrivajo (Nederhof at al., 1989). Noveje raziskave pa poskuajo najti tudi razlike med samimi humanisticnimi vedami in odkriti dejavnike, ki vplivajo na stevilo in nacin objav ter njihovo odmevnost. Na osnovi podatkov petih svedskih univerz ugotavljajo, da na stevilo in odmevnost objav zelo vpliva spol in naziv (moski in redni profesorji imajo vec in bolj odmevne objave). Velikost oddelkov pa vpliva razlicno, na podrocju zgodovine in filozofije vec in uspesneje objavljajo na oddelkih z vec zaposlenimi, na podrocju jezikoslovje pa tisti na manjsih univerzitetnih oddelkih (Hemlin, Gustafsson, 1996).

Predvsem pa je zelo veliko bibliometrijskih analiz posameznih revij z dolocenega podrocja, saj samo na tak nacin lahko zbiramo bilbiometrijske podatke, ki jih ni v indeksih citiranja, kar je se posebej pomembno za humanisticne vede, saj mednarodni indeksi citiranja s tega podrocja (Arts and Humanities Index) zajemajo le manjsi del obstojecih periodicnih publikacij.

2  Predmet analize

2.1   Revija Jezik in slovstvo

2.1.1   Analiza podatkov o clankih

Za analizo so obdelani podatki o clankih, objavljenih v Jeziku in slovstvu v rubriki Razprave in clanki, ki so strokovno in teoreticno utemeljeni, torej niso le informacija o dogajanju v slovenskem jezikoslovju in knjizevni vedi, temvec imajo trdno znanstveno osnovo in prispevajo pomemben delez na podrocju raziskovanja jezika in knjizevnosti ter se obicajno sklicujejo na ze prej objavljeno strokovno literaturo. S pojmom clanek smo definirali tiste prispevke, ki so opremljeni z vrstilci UDK in povzetkom v angleskem jeziku.

Oblikovani sta dve podatkovni zbirki: podatki o avtorjih in clankih v reviji JiS v zadnjih desetih letnikih ter podatki o citatih, referencah, virih in literaturi v teh clankih.

V obdobju zadnjih desetih let je bilo v reviji JiS v rubriki Razprave in clanki objavljenih 159 strokovno utemeljenih clankov.

V podatkovno zbirko znanstvenih prispevkov je uvrscenih najvec clankov, in sicer sestindvajset, iz 41. letnika revije. Ta letnik je namrec posvecen prenovi pouka slovenscine v osnovnih in srednjih solah. Nove druzbene okoliscine in nova strokovna spoznanja (jezikoslovna, knjizevnovedna in didakticno-metodicna) zahtevajo ponovno ovrednotenje vloge in ciljev slovenscine kot ucnega predmeta in ucnega jezika v nasem vzgojno-izobrazevalnem sistemu.

Po stevilu znanstvenih clankov torej nekoliko izstopata devetintrideseti in enainstirideseti letnik revije JiS, in sicer z enaindvajsetimi oz. sestindvajsetimi, kar v odstotkih pomeni 13 % oz. 17 % vseh znanstvenih clankov v opazovanem desetletnem obdobju. Ta visji odstotek je povsem v skladu z vsebinsko obseznostjo obeh omenjenih letnikov, ki sta se z vecjim stevilom objavljenih znanstvenih clankov najvidnejsih slovenskih jezikoslovcev odzvala na trenutno aktualno dogajanje in problematiko nase slovenisticne stroke.

V drugih pregledanih letnikih revije JiS je bilo stevilo strokovno utemeljenih clankov, relevantnih za naso podatkovno zbirko, priblizno enako (razpon od trinajst do sedemnajst prispevkov v posameznem letniku).

2.1.2   Analiza avtorjev

Seznam avtorjev smo uredili po stevilu njihovih prispevkov ter poskusali ugotoviti razmerje med stevilom avtorjev in stevilom objavljenih prispevkov. Uredili smo ga padajoce po stevilu prispevkov in izbrali le tiste avtorje, ki so v izbranih letnikih objavili vsaj tri prispevke. V desetletnem obdobju je 159 prispevkov v rubriki Razprave in clanki objavilo 107 razlicnih avtorjev.

Dve avtorici imata v reviji objavljenih po sedem prispevkov, en avtor jih ima sest, sledijo stirje avtorji s stirimi prispevki, v tabeli st. 2 pa je prikazanih se sest avtorjev, ki imajo v izbranih letnikih objavljene po tri prispevke. Povprecno stevilo vseh prispevkov, zajetih v analizo, je tako 1,4 prispevka na avtorja. Vec kot enega avtorja ima le sedem prispevkov (4,4 %), in sicer sta sest prispevkov napisala dva, enega pa vec avtorjev. Vidimo torej, da je za clanke v JiS-u znacilen mocno izrazen individualizem.

Torej je vec kot tretjino (stiriinpetdeset ali 33,9 % vseh) objavilo trinajst avtorjev (kar je 12,1 % vseh avtorjev), 66 % prispevkov pa je objavilo osemintrideset avtorjev (35,5 % vseh avtorjev). Se podrobnejsa analiza kaze, da je stiriindvajset avtorjev (torej 22,4 % vseh avtorjev) objavilo enainosemdeset clankov ali 51 % vseh objav. Struktura avtorjev prispevkov v JiS-u kaze, da prvih trinajst avtorjev z najvec objavami izhaja iz vrst nasih priznanih jezikoslovcev, slovstvenih zgodovinarjev ter strokovnjakov za didaktiko slovenskega jezika in knjizevnosti.

2.1.2.1  Objave clanov uredniskega odbora

Strokovno primernost sestavkov presoja uredniski odbor, katerega naloga pa je tudi izbor clankov za objavo v reviji. V vsakem mandatu steje vsaj tri clane, in sicer za jezikoslovje, slovstveno zgodovino in metodiko ali didaktiko jezika. Trije clani uredniskega odbora, in sicer Marko Juvan, Alenka Sivic --- Dular in Boza Krakar --- Vogel, so bili uredniki revije JiS od stiriintridesetega do dvainstiridesetega letnika, to je kar devet let. V tem dolgem obdobju so skupaj s sodelavci uredniki spodbujali krog pisocih, da na straneh revije s svojimi prispevki sooblikujejo vedenje o slovenskem jeziku.

Zanimalo nas je, kako pogosto so se uredniki pojavljali kot avtorji prispevkov v reviji JiS. Analiza je pokazala, da je v letih 1987/88 in 1990/91 objavil svoj clanek samo po en urednik; v letih 1992/93 in 1995/96 sta se v vlogi avtorjev pojavila dva urednika, trije uredniki so bili avtorji clankov v letih 1991/92, 1994/95 in 1996/97, stirje clani uredniskega odbora so bili avtorji v letih 1988/89 in 1989/90, kar pet avtorjev iz uredniskih struktur pa zasledimo v letu 1993/94. Uredniki so se kot avtorji pojavili prav v vseh analiziranih letnikih revije JiS.

Od 107 razlicnih avtorjev, ki so v obdobju zadnjih desetih let objavljali v reviji JiS, je osemindvajset avtorjev ali 25,2 % vseh avtorjev clanov uredniskega odbora. Ti avtorji so objavili skupaj devetindvajset clankov, kar je 18,2 % vseh objav. Torej so clani uredniskega odbora kar precej objavljali, kar pa je razumljivo, saj uredniski odbor sestavljajo pomembni vodilni strokovnjaki s slovenisticnega podrocja, ki izsledke svojih znanstvenih raziskav seveda tudi prikazejo v svojih clankih.

2.1.2.2  Avtorji po ustanovah

Za vsako revijo so pomembni tudi podatki, iz katerih ustanov prihajajo avtorji, ki v tej reviji objavljajo svoje prispevke.

Avtorji, ki v reviji najvec objavljajo, prihajajo iz znanih izobrazevalnih in raziskovalnih ustanov v Sloveniji. Znacilno pa je, da tisti avtorji, ki imajo vsaj dve objavi v posameznem letniku,a prihajajo iz petih oziroma sestih istih ustanov. Podrobnejsa analiza pa prikazuje se naslednje:

• v letniku 1995/96 so objavljali avtorji iz desetih razlicnih ustanov,

• v letnikih 1987/88 in 1991/92 so objavjali avtorji iz sedmih razlicnih ustanov,

• v letnikih 1989/90, 1990/91, 1992/93, 1993/94 in 1996/97 so objavjali avtorji iz sestih razlicnih ustanov,

• v letniku 1994/95 pa so objavili clanke avtorji iz treh razlicnih ustanov.

2.1.3  Analiza citiranja

Za razlago pridobljenih informacij, ki so jih uporabili v dolocenem clanku, oz. za njihovo pravilno pridobivanje znanstveniki uporabljajo ugotovitve predhodnih raziskav in avtorjev, ki so te raziskave opravili. Ta uporaba je v znanosti formalizirana in se v objavi rezultatov raziskovalnega dela pojavi kot referenca oz. citat, ki pomeni priznanje prenosa znanstvenih informacij, ki imajo svojo doloceno vrednost, v vecini studij pa se pokazejo tudi kot najbolj pogost nacin iskanja ustreznih virov za nadaljnje raziskovanje. Citati oz. reference pomagajo nadaljnjim bralcem, ki so obicajno znanstveniki z istega raziskovalnega podrocja, da najdejo ustrezno informacijo in, kar je se pomembnejse, da lahko preverijo kredibilnost oz. veljavnost raziskovalnih rezultatov, ki jih berejo.

2.1.3.1  Stevilo citatov oz. referenc, virov in literature v posameznih clankih

V analizo smo uvrstili reference in citate ter vire in literaturo, ki jih avtorji dolocenega prispevka omenjajo v bibliografskih virih in opombah. Viri in literatura so steti in obravnavani posebej, loceno od citatov oz. referenc, ker so to seznami del, ki so jih avtorji navajali na koncu clankov, da bi drugim raziskovalcem ponudili literaturo, ki obravnava vsebino njihovega clanka, torej pomeni bibliografijo del, ki lahko njihovim kolegom pomagajo pri natancnejsem in se bolj poglobljenem vpogledu v obravnavano podrocje. V reviji Jezik in slovstvo je z referencami in citati opremljenih 147 clankov, skupaj je bilo 3168 referenc oziroma citatov, torej povprecno 21,5 na prispevek. Kot je razvidno iz tabele st. 5, stevilo navedb/referenc in virov ter literature po letih narasca, saj je bilo v letu 1987/88 se 8,3 navedb na clanek, v zadnjem analiziranem letniku pa ze 39 navedb na prispevek. V zadnjih letnikih se stevilo navedb povecuje, vse manj pa je taksnih objav, ki imajo na koncu naveden seznam literature, ker je to starejsi nacin pisanja in navajanja literature.

2.1.3.2  Analiza citiranosti razlicnih virov informacij

Vede naj bi se med sabo razlikovale prav po nacinu navajanja virov oz. citiranja in po tem, kaj navajajo. Tako analize kazejo, da za razliko od naravoslovnih, v humanisticnih vedah se vedno predvem navajajo manj clankov iz revij; kar 60-70 % citiranih dokumentov je knjig (von Raan AFJ, 1994).

Nasi rezultati (tabela 6) potrjujejo, da enaka zakonitost velja tudi za JiS. Navedbe iz monografij so praviloma tudi starejse od tistih iz periodike. To je tudi razumljivo, saj je za objavo dolocene monografije potrebno veliko vec casa kot za clanek v periodicni publikaciji, saj je znacilno, da monografija praviloma objavlja ze veliko bolj preverjene rezultate raziskovanja ter seveda obicajno na sirsem raziskovalnem podrocju, kot je to mogoce v clanku, objavljenem v periodiki. Monografije predstavljajo 63,5 % vseh citiranih dokumentov. Najmanj so jih avtorji navajali v letu 1987/88 (95-krat citirane), ko njihov delez predstavlja 66,4 % vseh citatov. Ze v naslednjem letu se povzpne na 73,6 %. Nato navajanje monografij iz leta v leto narasca. V letu 1996/97 sicer stevilo navedb monografij nekoliko pade, vendar ne smemo pozabiti, da je bil prejsnji letnik posvecen prenovi pouka slovenskega jezika in knjizevnosti v osnovnih in srednjih solah in je zato objavil precej vec clankov in drugih publikacij.

Siva literatura predstavlja 9,3 % vseh citiranih dokumentov v clankih. Delez citatov te vrste dokumentov narasca iz leta v leto, saj je v letu 1987/88 predstavljal samo dva odstotka vseh vrst citiranih dokumentov, v letu 1996/97 pa ze 15,2 %.

Pomemben se nam je zdel tudi podatek, kolikokrat so avtorji, ki so objavili svoje clanke v reviji JiS, citirali revijo samo. V desetih letih so jo citirali 132-krat, kar je v povprecju trinajstkrat na leto. Zanimivo je, da je citiranost same revije konstantna, saj so jo npr. avtorji v svojih clankih citirali sestindvajsetkrat v zadnjih dveh letih.

2.1.3.3  Starost citiranih publikacij

Priceova ze omenjena delitev na trde in mehke znanosti je v osnovi izhajala iz starosti citiranih del. Analiza starosti citatov naj bi sluzila predvsem za ugotavljanje stopnje razvoja dolocene znanstvene discipline. Na humanisticnih podrocjih je vec starejsih citatov kot na podrocju naravoslovja, zato naj bi se humanistika pocasneje razvijala. Danes je ta delitev presezena in govorimo samo o tem, da so razlike v navajanju virov med vedami posledica razlicnosti raziskovalnih metod, o cemer smo govorili ze v uvodu.

Rezultati (tabela 7) to potrjujejo, saj je bilo najvec prispevkov v rubriki Razprave in clanki opremljenih s citati oziroma navedbami, starimi nad deset let, najstarejsa referenca je bila celo iz leta 1808. Ti citati/navedbe predstavljajo 44,7 % vseh navedb v clankih te rubrike. Najmanj je bilo citatov, starih od sest do deset let (630), kar pomeni 19,9 % vseh analiziranih citatov. Citati, stari od enega do pet let, ki jih je bilo 1120, pa predstavljajo 35,4 % vseh navedb, s katerimi so bili opremljeni clanki. Kombinacija starejsih, zgodovinskih ali pa temeljnih del in novejsih, praviloma clankov, je tipicna za vecino humanisticnih ved in je vidna tudi v reviji JiS.

2.1.3.4  Jezik navedb

Navedbe so v naslednjih jezikih:

• slovenski jezik,

• angleski jezik,

• nemski jezik,

• hrvaski in srbski jezik,

• ruski jezik,

• drugi jeziki (ceski, poljski, francoski, italijanski).

2.1.3.5  Citiranost avtorjev

Najveckrat citirani avtor je Joze Toporisic s 76 citati, kar predstavlja skoraj cetrtino vseh citatov ostalih, v tabelo zajetih citiranih avtorjev (tabela 8).

Nekateri avtorji relativno pogosto citirajo svoje lastno delo, to so t. i. samocitati. Teh nismo posebej obravnavali, lahko samo ugotovimo, da ima nekaj avtorjev relativno veliko stevilo samocitatov, so pa tudi drugace veliko citirani, tako da gre verjetno za tisto, kar raziskovalci samocitiranja razumejo kot rezultat dolocenega stila pisanja oz. objavljanja raziskovalnih rezultatov. Samocitati predstavljajo sorazmerno majhen delez citatov (1,5 % vseh citatov). Vemo, da imajo nekatere vede in revije tudi do eno tretjino samocitatov, kar kaze na relativno sibko odmevnost teh ved in revij oz. na ozko skupino raziskovalcev tega podrocja.

2.1.3.6  Analiza naslovov citiranih del

Na nastanek novih publikacij in znanstveno utemeljenih strokovnih del naj bi najbolj vplivali prispevki, ki v doloceni stroki predstavljajo raziskovalno fronto. Njen obstoj pa lahko sistematicno ugotovimo prav z metodo analize citatov kot merilom strokovne kakovosti in odlicnosti, s katero lahko objektivno presodimo odmevnost znanstvenih rezultatov znotraj same znanstvenoraziskovalne skupnosti.

Nekatere analize so pokazale, da obstajajo revije, kjer taksne raziskovalne fronte ni (Popovic, M.; Ambrozic, M.; Juznic, P., 1984). Za JiS to ne velja, saj v opazovanem desetletnem obdobju obstaja nekaj temeljnih del, razvidno pa je tudi, da so objave med seboj povezane in rezultati kumulativni.

Nekaj pa je tudi napak v citiranju virov, navajamo primere:

• Kunst --- Gnamus, Olga (1993). Sporazumevanje in spoznavanje jezika. Ljubljana: DZS, pravilna je letnica 1992.

• (Joze Toporisic, 1984: 212) Ne v besedilu ne v opombah pod crto, pa tudi v navedeni literaturi na koncu clanka delo ni bilo navedeno.

• (Glej op. 11, 316, 317)

Napake pri citiranju bi bile manj pogoste, ce bi tudi pri nas uvedli natancna navodila, v kaksni obliki morajo avtorji poslati svoje prispevke, hkrati pa bi bil tudi natancno dolocen nacin navajanja referenc, podobno, kot velja za vecino mednarodnih revij.

3  Sklepne misli

V podatkih, dobljenih z analizo citiranja, se kazejo predvsem dolocene lastnosti obravnavane revije JiS. Bibliometrijska analiza revije v veliki meri pomeni tudi analizo slavistike. Seveda pa so nase ugotovitve omejene le na rezultate kvantitativne analize. Ugotovljene znacilnosti --- pojav vecavtorstva v zadnjem casu, nacin navajanja citatov, kumulativnost in vec citiranja slovenskih strokovnjakov kazejo na dolocen razvoj slavisticne stroke. V analiziranem desetletnem obdobju je vidna izrazita raziskovalna fronta, kar pomeni jasen obet, da bo taksna kumulativnost tudi vnaprej.

S tem mislimo, da je potrjeno nase izhodisce, da je bibliometrijska analiza na tem raziskovalnem podrocju (slovensko jezikoslovje in knjizevna veda) mozna. Na osnovi teh rezultatov bi lahko storili se naslednji korak, naredili slovenski indeks citiranosti, pripravljen po enaki metodologiji, kot velja za mednarodne indekse citiranja. Tak indeks bi lahko zapolnil praznino, ki smo jo imeli v dosedanji evidenci dosezkov slavisticne znanosti pri nas. Kot dokaj objektiven kriterij bi lahko tudi sirsi znanstveni javnosti omogocil vpogled v rezultate raziskovalcev s podrocja slavistike in bil koristen pripomocek tako za iskanje literature kot za evalvacijo raziskovalnih in strokovnih rezultatov. Predvsem bi taksna zbirka bistveno presegala po eni strani izkljucno veljavo mednarodnih indeksov citiranja, po drugi strani pa bi dokazovala enakovredno odmevnost lokalnega raziskovanja na podrocju slavistike. Prav tako pa bi bil indeks citiranja ustrezen dodatek in vsebinska obogatitev pri vnasanju v sistem COBISS, ki zaenkrat enaci vse objave in ne uposteva odmevnosti.

Mednarodni indeks citiranja za podrocje humanistike (Arts & Humanities Citation Index) ima namrec pri vkljucevanju revij popolnoma druge kriterije izbora, zato rezultatov, ki jih prinasa, ni mogoce enostavno prenesti v slovenski prostor. Mogoce bo to najbolje ilustriral primer, kdaj se clanki iz JiS-a pojavijo v teh indeksih. Citirani so v ruski reviji Russkaia literatura (st. 4, na str. 205-215), kjer je avtorica M. Ryzhova v clanku o slovenskih studijah ruske literature citirala dva slovenska avtorja, ki sta svoje clanke objavila v JiS-u, in sicer Miho Javornika --- dvakrat (JiS 36, 1990, in JiS 38, 1992) ter Aleksandra Skazo (JiS 39, 1993).

Seveda pa bi tudi revije oz. njihova urednistva lahko kaj naredila, da bi olajsala bibliometrijske obdelave in omogocila slovenske indekse citiranja. Predvsem bi morali biti bolj pozorni na navajanje uporabljenih virov, ki ne bi smeli biti le enostavno nastevanje literature na koncu clanka. Clankov, ki na koncu prinasajo seznam virov, ki pa jih v samem besedilu ni mogoce najti (gre bolj za sezname literature s podrocja, ki ga obravnava clanek), je namrec se vedno sorazmerno veliko.

Zavedamo se, da ima opravljena bibliometrijska analiza tudi pomanjkljivosti, saj imajo avtorji razlicne kriterije glede tega, kako pisejo in kje objavljajo. Izredno tezko je tudi analizirati kakovost posameznih clankov, njihovo strokovnost in znanstvenost ter pomen za razvoj jezikoslovne in knjizevnovedne stroke. Zaradi tega vseh znacilnosti objavljenih clankov, prav tako pa tudi citatov oziroma referenc, s katerimi so ti opremljeni, ni mogoce razkriti z bibliometrijsko analizo, temvec bi lahko o njih sodil samo nekdo, ki podrocje slovenistike zelo dobro pozna. Zato izvedena analiza ostaja v marsicem na opisni ravni, sluzi pa lahko kot osnova za temeljitejso analizo, ki bo lazja, ko bo zbranih vec podatkov za revije, ki izhajajo v slovenskem jeziku.

Literatura

Cozzens, Susan E. (1985). Comparing the Sciences. Citation Context Analysis of Papers from Neuropharmacology and the Sociology of Science. Socialstudies of Science 15, 127-53.

Glaenzel, W., Urs Schoepflin (1999). A bibliometric study of reference literature in the sciences and social sciences. Information Processing and Management 35 1, 31- 44.

Hemlin, S., M. Gustafsson (1996). Research Production in the Arts and Humanities. A Questionnaire Study of Factors influencing Research Performance. Scientometrics 37, 3, 417-432.

Herubel, Jean Pierre V. M., Anne L. Buchanan (1994). Citation Studies in the Humanities and Social Sciences. A Selective and annotated Bibliography. Collection Management 18, 3-4, 89.

Juznic, Primoz (1998). Bibliotekarstvo in bibliometrija. V: Zbornik razprav. 10 let oddelka za bibliotekarstvo 1987-1997. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za bibliotekarstvo.

Nederhof, A. J., R. A. Zwaan, R. E. De Bruin, P. J. Dekker (1989). Assessing the Usefulness of Bibliometric Indivators in the Humanities and the Social Sciences. A Comparative Study. Scientometrics 15, 423-437.

Popovic, Mirko, Melita Ambrozic, Primoz Juznic (1984). Nekaj znacilnosti razvoja slovenskega knjiznicarstva v novejsem obdobju. Knjiznica 28, 3-4, 167-198

Sajovic, Tomaz (1998). Porocilo o reviji Jezik in slovstvo za leto 1997/98 (letnik 43) in program za leto 1998/99 (letnik 44). Ljubljana, tipkopis.

Von Raan, A. F. J (1994). Bibliometrics. A New Tool For Evaluating Scientific Research. Washington.

Opombe

¹

Trst, Pedagoska fakulteta Osijek, Filozofska fakulteta Osijek, Filozofska fakulteta Brno, Univerza v Celovcu, Drzavna univerza M. Lomonosova Moskva, Institut za slovansko filologijo Univerze v Lodzu, Institut za literarne raziskave Poljske akademije.