Spet o zvocniskem sklopu

Osnovno pravilo, ki ga mora upostevati resen znanstvenik, preden se odloci za obravnavo kakega problema, je, da ugotovi, kaj je o tem ze objavljenega. Pri tem je seveda povsem svoboden, da se s svojimi predhodniki strinja in gradi na tem, kar so ugotovili ze drugi pred njim, ali pa tega ne sprejme oziroma sprejme le delno in to svoje stalisce potem utemelji.

Peter Jurgec sicer ve, da obstaja nekdo po imenu Tatjana Srebot Rejec, ki je pred 12 leti v reviji Linguistica (izhaja v Ljubljani) v svoji razpravi o glasovnih sestavih slovenscine in anglescine razvrstila vse slovenske glasove po njihovi sonornosti in tako seveda tudi slovenske zvocnike. To njeno lestvico Jurgec sprejme in navaja (v < m, n < l < r < j), jo pa dopolni z [], ki ga, kot Jurgec pravilno ugotovi, pri meni ni. Ne pozna pa nobenega mojega dela, kjer se izrecno ukvarjam s sklopi, z zvocnikom /v/ oziroma z zvocniki na splosno.

Zakaj ni []-ja?

Poskusila bom na kratko povzeti oziroma razloziti svoje ugotovitve, ki so dotikajo vprasanj, ki jih obravnava tudi Jurgecevo gradivo, pa avtor ocitno ne ve zanje. Ce se mi to v tako kratki obliki ne bo (povsem) posrecilo, je pac treba prebrati moje clanke ob poznavanju splosnih teoreticnih osnov fonetike in fonologije.

Leta 1975 sem na oddelku za slavistiko pri prof. Jozetu Toporisicu opravila magisterij in je torej on nadziral moje delo. Tema mojega magisterija so bili soglasniski sklopi v slovenscini in anglescini in kontrastivna analiza le-teh. Slovenski del je izsel v skrajsani obliki na 31 straneh Slavisticne revije in vsebuje med drugim priblizno 40 % novih sklopov, ki jih prof. Toporisic v svoji razpravi Soglasniski sklopi slovenskega knjiznega jezika ni evidentiral. Med drugim je evidentiran tudi /-jm/, ki ga Jurgec pogresa pri Toporisicu. Ker sem se morala pri svojem delu drzati Toporisiceve interpretacije fonema /v/ in njegovih alofonov [v, , w, uu], ki da spadajo med soglasnike (razen [], ki je del dvoglasnika), je /v/ s svojimi alofoni prelamljal vsa pravila slovenskega jezikovnega sestava, da zvocna polnost v slovenscini --- tako kot pri mnogih drugih jezikih --- narasca od robov zloga proti sredini: , to se pravi N(ezvocnik) + Z(vocnik) + V(okal) + Z(vocnik) + N(ezvocnik) (NZVZN). Zato sem se nekaj let kasneje temeljiteje lotila tega vprasanja in objavila svoje izsledke leta 1981 v Scando-Slavici. Sestavila sem gradivo z /v/-jem in njegovimi variantami v vseh legah, zlozno in nezlozno, ga posnela s tremi govorci in ga sonagrafirala; trije slavisti so ga slusno prepoznavali glede na zloznost/nezloznost. To mi je omogocilo, da sem videla proucevani glas, izmerila njegovo trajanje in preverila njegovo dojemanje.

Ne glede na to, ali jih je govorec po svojem obcutku izgovoril zlozno (to se pravi [u]) ali pa nezlozno (to se pravi po tradicionalni slovnici priporniski zveneci [w] ali pa nezveneci [uu], npr. vzeti, zelv, vprasati), so jih poslusalci dojemali po svoje. Pri vseh govorcih so bili njihovi zacetni zlozni glasovi daljsi od njihovih nezloznih, niso se pa med govorci ujemali v absolutnem trajanju; pri koncnih pa med pricakovanimi zloznimi in pricakovanimi nezloznimi ni bilo razlike: vsi so bili sorazmerno dolgi, to se pravi po pricakovanju zlozni. Poslusalci so bili pri zacetnih pozorni na njihovo absolutno trajanje: 7-25 msek so slisali kot nezlozno, pri 25-40 msek so nihali med zlozno in nezlozno interpretacijo, nad 40 msek trajajoce pa so slisali kot zlozne. Pricakovana razlika v kvaliteti ni imela nobene vloge --- ker je ni bilo. V koncnem polozaju pa je bilo odlocilno trajanje celotne besede, v besedah s krajsim []-jem (v zelv) so koncni glas slisali nezlozno, z daljsim pa zlozno.

V slovenscini imamo fonem /v/ (ki se tudi lahko realizira kot aproksimant [v]; glej Jezik in slovstvo 1973/74) samo pred vokali, povsod drugod pa /u/. Ta /u/, odvisno od njegovega trajanja, lahko dojemamo kot zlozen, nezlozen ali pa nedolocljiv (nejasen) glede zloznosti; za vokali (pred konzonantom) je del padajocega diftonga in za zvocnikom na koncu besede ga kljub temu, da je dolg, glede na hitrost izgovora celotne besede tolmacimo kot zlozenega ali nezlozenega. To je solski primer, da je zloznost v zadnji instanci psiholoska in ne jezikovna kategorija.

Opravka imamo torej s premenjavanjem med fonemoma /v/ in /u/, tako kot se tudi fonem /l/ premenjava z /u/. Za /l/ --- /u/ imamo minimalne pare (npr. Grem na bal /l/. --- Bal /u/ sem se). Za /v/ --- /u/ jih pa ni.

S takim tolmacenjem upostevamo dejansko foneticno stanje, hkrati pa je ohranjena sistemskost jezika. Naj omenim le glavne znacilnosti:

1.  Osnovna zgradba slovenskega zloga brez izjeme je NZVZN. Npr. vprasati --- besedo lahko izgovorimo z zloznim ali nezloznim zacetnim /u/-jem. Foneticni zapis je [uprásati], [prásati]. Fonoloski zapis /uprásati/. Zveza /upr-/ ni sklop.

2.  Nacelo dvosmerne enoznacnosti: en fonem ima lahko vec alofonov, en alofon pa lahko pripada le enemu fonemu. Le tako lahko izvedemo iz foneticnega zapisa fonoloski zapis, ali pa obratno. Npr. bil, siv --- foneticni zapis [bíu, síu] ali [biu, siu] ali [bi, si]. Vsak diftong je v knjizni slovenscini s prozodicnega stalisca padajoc. Da je naglas na prvem elementu diftonga, je torej predvidljivo. --Fonoloski zapis /biu, siu/. --- Ce je [] alofon fonema /v/, ne more biti hkrati alofon fonema /l/; po nacelu enoznacnosti bi bil fonoloski zapis v tem primeru od siv /siv/ in od bil /biv/, kar je kontraintuitivno, ker v bil, bila nimamo nikdar [v]-ja.

Zato nimam v razvrstitvi zvocnikov po zvocni polnosti glasu [].

Sele po vseh teh ugotovitvah sem se lahko lotila nacelne razvrstitve zacetnih in koncnih zvocniskih sklopov, ceprav me je ze studij slovenskih sklopov osebno povsem preprical o nevzdrznosti teorije o alofonih /v/-ja. Tezave, ki sem jih imela s to interpretacijo, so npr. tudi razvidne iz angleskega povzetka slovenskih sklopov v Slavisticni reviji. Medtem ko zvocna polnost pri razvrstitvi nezvocnikov znotraj zloga nima nobene vloge (mozno je npr. oboje psiha in spi), je znotraj istega zloga razvrstitev zvocnikov pomembna. Tudi ta razvrstitev ne velja samo za slovenscino, ampak tudi za druge jezike. Vendar zaradi manjsega stevila moznih zvocniskih kombinacij ni povsod tako ocitna kot v slovenscini. Zvocna polnost narasca od zacetka zloga proti vokalu (npr. mlad, nrav, ljub) in pojema za vokalom proti koncu zloga (npr. gostiln, grm, vrl, vojn). Medtem ko zvocniski sklop v zacetni poziciji ne more razpasti, je v koncni poziciji mozen tudi izgovor s polglasnikom med zvocnikoma (npr. [gostíln, grm]). Jurgec pravilno opozori, da pri koncnem /j/ + zvocnik ni razpada, ali pa je vsaj dvomljiv. Verjetno zato, ker --- kot sem zapisala v svoji razpravi --- tvori s predhodnim vokalom diftong, vsaj foneticno, in pravzaprav nimamo sklopa, to pa zaradi dvojne narave /j/-ja. /j/ je tipicen vokoid (Pike), ki v zacetku zloga pred samoglasnikom funkcionira kot soglasnik-drsnik (Toporisic; ang. glide) (npr. jagoda, sejem) in na koncu zloga za samoglasnikom kot samoglasnik (npr. ajda, kaj, sejm). Zvocniski sklopi v koncnem polozaju pa niso mozni, ce sledi manj zvocno polnemu bolj zvocno poln glas, kot npr. kamer, zanr, zemelj.

Kako je z izgovorom takih soglasniskih zvez, kot jo najdemo v knockdown [nokdaun] ali [nogdaun], pa ugotavljam v svoji sonagrafski analizi Zveze dveh zapornikov v slovenscini in anglescini.

Petru Jurgcu zelim veliko uspehov pri njegovem nadaljnjem delu.

Literatura

Tatjana Srebot Rejec (1973/74). Poskus kontrastivne analize slovenskega fonema /v/ z angleskim fonemom /v/. JiS XIX, 89-93.

Tatjana Srebot Rejec (1975). Zacetni in koncni soglasniski sklopi v slovenskem knjiznem jeziku. SR XXIII, 289-320.

Tatjana Srebot Rejec (1981). On the Allophones of /v/ in Standard Slovene. Scando- Slavica, Copenhagen XXVII, 233-241.

Tatjana Srebot Rejec (1987). The Sound Systems of English and Slovene Compared: a Distinctive Feature Analysis. Linguistica XXVII, 47-61.

Tatjana Srebot Rejec (1990). Zveze dveh zapornikov v slovenscini in anglescini. Ljubljana. Delovno porocilo 5819, oktober 1990. Institut Jozef Stefan. Odsek za racunalnistvo in informatiko, 43 str.

Tatjana Srebot Rejec (1990). Zveze dveh zapornikov v slovenscini in anglescini. SR XXXVIII, 265-284 (brez meritev).

Tatjana Srebot Rejec (1992). Initial and Final Sonorant Clusters in Slovene. Linguistica XXXII, 227-230.

Joze Toporisic (1978). Soglasniski sklopi slovenskega knjiznega jezika. V: Glasovna in naglasna podoba slovenskega jezika. 30-42. Maribor. Prevod razprave Suglasnicki skupovi u slovenskom knjizevnom jeziku, ki je izsla v Radovi Slavenskog instituta, III/1959, 113-122 v Zagrebu.

Joze Toporisic (1984). Slovenska slovnica. Maribor.

Joze Toporisic in dr. (1990). Slovenski pravopis. 1 Pravila. Ljubljana.