Trije Kafkovski romaneskni svetovi
Primerjava med romani Galjot Draga Jancarja, Raza Ferija Lainscka, Stari pil Vlada Zabota ter romanoma Proces, Grad in novelo Preobrazba Franza Kafke

Osrednja tema razprave bo primerjava romanesknega sveta v treh sodobnih slovenskih romanih in treh pripovednih delih Franza Kafke. V romanih Galjot Draga Jancarja (1978, ² 1984), Raza Ferija Lainscka (1986) in Stari pil Vlada Zabota (1989) se nekdaj varni eksistencialni polozaj glavnega junaka raztaplja in svet, v katerem se giblje - ali bolje: lebdi -, je soroden kafkovski neznosnosti sveta. Med Kafkovimi deli smo za primerjavo izbrali romana Proces (1925) in Grad (1926) ter novelo Preobrazba (1916). V zastavljeni okvir bi lahko vkljucili tudi druge romane obravnavanih avtorjev (npr. Severni sij Draga Jancarja in Pastorala Vlada Zabota), vendar smo se omejili na romane, ki kazejo najvec vzporednic glede romanesknih junakov, atmosfere in kompozicije.

Povoda za primerjavo med kafkovskim svetom in svetom slovenskih romanov sta bila dva: presenetljive vzporednice v notranji zgradbi romanov, temah, motivih in romaneskni atmosferi (v kratki analizi Starega pila tudi Tomo Virk ugotavlja, da je vsem trem slovenskim romanom skupen hermeticno zaprti intimni junakov svet)¹ in posebno mesto Kafkove literature v razvoju romana.

2  Kafkovski romaneskni svet

O romanesknem svetu ceski pisatelj, dramatik in pesnik Milan Kundera meni, da je »odmev bozjega smeha«.² Bozji smeh Kundera pojasnjuje z judovskim pregovorom Clovek misli, Bog se smeje: Bog se smeje ob pogledu na mislecega cloveka zato, ker clovek misli, tacas pa mu resnica uhaja, saj clovek nikoli ni tisto, kar misli, da je. In bolj ko ljudje mislijo, bolj se njihove misli razlikujejo med seboj. Ta novi polozaj cloveka so po Kunderi prvi uzrli romanopisci in na njem utemeljili novo umetnost - umetnost romana. Don Kihot misli, Sancho misli, izmika pa se jima ne le resnica o svetu, ampak jima uhaja tudi resnica o njima samima. Pred stiristo leti je Don Kihot odpotoval, iscoc pustolovscine, sodobni romaneskni junak pod »gradom« pa nima nobene izbire vec. Pustolovscino so mu dolocili, ta pa je samo beden prepir z administracijo zaradi napake v njegovem dosjeju. Po treh stoletjih popotovanja se v rodno vas vraca sam Don Kihot, preoblecen v Kafkovega zemljemerca. Ali pa morda v Johana Ota, Kalmana Filijalo ali Evgena Maschantzkerja?

3  Romaneskni junak

Po Goethejevem mnenju naj bi bil romaneskni junak trpen ali vsaj ne delujoc v toliksni meri; nasprotno pa od dramskega junaka terjamo ucinkovitost in dejanje; Lukács za najustreznejso obliko romana razglasa formo, v kateri je v srediscu dogajanja aktivni junak, ki pa zivi v svetu, kjer ni vec totalitete, imanence in smisla.³ Po Bahtinovem mnenju junak do svoje smrti ostaja »eticno nedokoncan«.⁴ Pirjevec pa meni, da junak ne more biti junak, ce ni utelesenje oziroma zvestoba tistemu, kar je temeljno dolocilo, smisel in bistvo cloveka in sveta in cemur lahko recemo tudi vrhovna ali najvisja ideja.⁵

Northroph Frye pripovedna dela, izhajajoc iz Aristotela, razvrsca glede na moc junakovega delovanja.⁶ Tako je v mitih junak bozansko bitje, saj obvlada ljudi in okolico; v pravljicah se junak razlikuje od drugih ljudi in okolice v svoji moci, kar mu omogoca nadnaravno delovanje; junak visokomimeticnih vrst - epa in tragedije - pa obvlada ljudi, ne pa svojega naravnega okolja. Junaki, ki jih ne moremo vec poimenovati junaki, se pojavljajo v nizkomimeticnih vrstah - komediji in prozi. Kadar pa je junak po moci ali inteligenci slabsi od nas, pripada t. i. ironicnemu modusu. Razvoj evropske pripovedne proze glede na Fryjevo razvrstitev junakov po moci delovanja kaze, da se zmoznost junakovega delovanja neprenehoma zmanjsuje, pripovedna proza zadnjega stoletja je vse blizja ironicnemu modusu.

V primerjavi bomo natancneje analizirali identiteto romanesknega junaka, njegovo zmoznost za akcijo oziroma dejanje, odnos med njim, druzbo in oblastjo, odnos do erotike ter dogajalni prostor. Kljub nebogljenosti sodobnih romanesknih junakov bomo tudi v nadaljevanju uporabljali poimenovanje (glavni) junak, ki bo vsebovalo vnaprejsnje vedenje o njegovi neheroicni podobi. Primerjava navedenih znacilnosti romanesknih junakov utemeljuje primerljivost sodobnih slovenskih romanov s Kafkovimi proznimi deli in hkrati ugotavlja posebnosti, znacilne za slovenske romaneskne junake.

3.1  Identiteta glavnega junaka

Identiteto cloveka pojmujemo kot »nezamenljivost in enkratnost posameznika, ki ju sam dozivlja kot svoj posebni slog in nacin vedenja, misljenja in dozivljanja ob vseh vrednostnih spremembah«.⁷ Romanesknega junaka z izoblikovano identiteto ne moremo enaciti ali zamenjati z drugimi subjekti, do druzbe se opredeljuje dejavno, ta pa ga prepoznava po imenu, zunanjem videzu, izrecenih besedah in dejanjih.

V romanesknem svetu, v katerem smo se znasli, ne poznamo preteklosti in socialnega ozadja junakov (izjema je Gregor Samsa), njihove lastnosti razkrivajo njihov Jaz, vendar se bralec zaman trudi odkriti vzroke njihovih nerazumljivih dejanj, saj se identiteta junakov sproti razkriva kot negotova, nerazlozljiva. Poznamo zgolj imena junakov, ki pa so zlahka zamenljiva. Natancnejsa analiza bo pokazala, da imena postajajo le algebraicna in brezoblicna znamenja ali z besedami Viktorja Sklovskega: »okamenele besede, ki ravno s svojo mrtvostjo sporocajo razkroj identitete romanesknega junaka«.⁸

Imena Kafkovih junakov so reducirana na inicialke (Joseph K., zemljemerec K.), ki bralca navajajo k ugibanju pravega imena in dopuscajo obstoj razlicnih oseb za enim imenom, spominjajo pa tudi na stevilke. Telegrafska okrajsava birokratizira clovekovo identiteto in cloveka zmanjsa na delujoce, neprepoznavno in zlahka zamenljivo bitje v svetu seznamov in evidenc. Razclovecenje subjekta kaze tudi Josephova smrt - pogine kakor pes in njegov ni grob cloveka, ampak le kup zemlje, ki zaznamuje smrt brezimnika. Gregor Samsa, glavni junak Preobrazbe, sicer nosi polno ime, a le dokler deluje kot trgovski potnik. Po preobrazbi ga nihce vec ne poklice po imenu (razen enkrat iz ogorcenja), postal je le se »posast«, »zival«, »ono«, »velikanska rjava maroga«, »stari govnac«. Ko streznica najde Gregorja mrtvega, ne pokaze nobenega socutja, pac pa le hladno, brezosebno poroca: »Lejte no, poginilo je; tamle lezi, popolnoma je poginilo« (str. 72).

Glavni junak Galjota Johan Ot navidezno zlahka menja svoje ime, toda to je vecinoma bodisi posledica »krvave drajne« bodisi junakovih notranjih nasprotij. Podobno kot Evgen Maschantzker v Razi, vendar odlocneje in z vec lastne pobude menja svoje druzbene vloge: od cudaskega svobodnjaka do jetnika, trgovca, razuzdanca, beraca in navsezadnje galjota. Zdi se, da vsakic hoce ubezati necemu, kar ga srka v brezno nesvobode. Z novo druzbeno vlogo Johan navidezno zamenja tudi svoj 'jaz', svojo identiteto, vendarle je v esenci svojega bivanja z vso gorecnostjo predan osebni svobodi. Zunanji odsev subjektove identitete kaze na razclovecenost sveta, ki pa je bolj kot junakova osebna drza naravnanost sveta, v katerem se je znasel.

Spreminjanje imena glavnega junaka je med vsemi obravnavanimi romani najbolj razvidno v Razi. Ze na zacetku bralec dvomi, ali je glavni junak v resnici Evgen Maschantzker, ali pa si je dokumente z imenom zgolj »sposodil« od padlega vojaka na fronti prve svetovne vojne. Tega ne ve niti junak sam:

»Svojcas se mu je zdelo, da bo zdaj zdaj srecal nekoga, ki mu bo pojasnil, kako je z njim, spotoma pa se je Svet razpotegnil in mahoma se je zasacil v grozljivi pomisli, da ne bo dosegel razodetja, ali pa ga bo enostavno zgresil. In kaj bo on, na tem papirju dvakrat podpisani Evgen Maschantzker brez vedenja o tem, kdo je Evgen Maschantzker« (str. 11).

Glavni junak v Starem pilu Kalman Filijala ves cas zgodbe ostaja Kalman, njegova identiteta se navzven ne spreminja, toda negotova je zaradi skrivnostnega in nerazumljivega sveta:

»Porajala so se vprasanja, vendar pa prav na nobeno izmed njih ni nasel odgovora, kar je postajalo izredno mucno in je sililo k tlom: Od kod je prisel? Kam gre? Kaj se dogaja s temi ljudmi? Kam /.../ Kaj je s tem jutrom? In kaj je sploh z njim samim? Je to se zmeraj on, Kalman, ali pa je nemara, medtem ko ni bil pozoren, postal nekaj drugega? In kaj je bil Kalman, ce to, kar je sedaj, ni vec on?« (str. 52-53).

3.2  Junakova zmoznost oz. nezmoznost za dejanja

Junakova dejanja so uresnicenje njegove odlocitve ali volje, z njimi dopolnjuje svet okrog sebe in ga spreminja glede na svoje zmoznosti in vrednote. Dejanja izrazajo junakov odnos do zivljenja in njegovo moc oziroma nemoc. Z dejanjem clovek izstopi iz ponavljajocega se sveta vsakdanjosti, iz mnozice in postane posameznik. Po Fryevi razvrstitvi pripovedne proze glede na moc junakovega delovanja je za nizkomimeticne vrste, kamor spada roman, znacilno, da junak ni vec pravi junak, saj ni zmozen obvladati ne druzbe ne narave.

Kafkovski junak, ki mu usoda samovoljno menja imena in ga preoblaci v vedno nove identitete, je povsem nemocen. Zeli si aktivno posegati v svet, vendar tega ni zmozen. Svet, v katerem se je znasel, ni vec svet razumnih pravil, je svet »drajne«, svet, v katerem se ne dá nicesar vnaprej predvidevati, se nad nicimer cuditi.

Kafkovim junakom od prelomnega dogodka naprej ne preostane nic drugega, kot da cakajo. Dovoljena so jim le drobna dejanja, dejanja, ki pa so bolj kot dejanja nedejanja, saj so ze vnaprej obsojena na neuspeh. Junakovo hlastanje po zvezah z gradom, po vzrokih za obtoznico in po toplini druzine je zaman. Edina in najvecja sprememba je smrt, a tudi to pricakajo povsem mirno, spokojno - kot bi bili umrli ze davno pred tem.

Josef K. v Procesu je prvi prokurist v ugledni banki, vesten in priden delavec, vse dokler ga nekega jutra ne primeta »gospoda v crnem«. Njegova neutrudna volja do dela se iz sluzbe prenese na proces. Toda ze na prvi obravnavi podvomi v svoje dejanje in njegovo samoprepricanje se zacne razkrajati: »Ali je prav presojal ljudi? Ali je svojemu govoru pripisoval prevec ucinka?« (str. 35). Od tedaj so vsa njegova dejanja le poskusi, ze vnaprej obsojeni na neuspeh. Dvom, ki ga je zacel najedati ob prvi obravnavi, ga spodbudi k dejanjem, ki pocasi, a zagotovo potrjujejo nesmiselnost njegovega boja. Drobna dejanja, ko isce pomoc pri odvetniku, slikarju Titorelliju, pise vlogo, skusa biti se naprej vesten v banki, na proces ne morejo vplivati. Zato se ta dejanja prevesajo v nedejanja. Odlocnega dejanja ni zmozen niti, ko gre za njegovo zivljenje ali smrt: »K. je zdaj natancno vedel: njegova dolznost bi bila, da bi noz, ki je nad njim sel iz roke v roko, sam prijel in zabodel. Tega pa ni storil, ampak je obrnil se prosti vrat in pogledal okoli« (str. 158).

Ne le Joseph, pac pa celotni mehanizem sveta ni zmozen pravih dejanj. Sodisce nenehno deluje, a nicesar ne razresi, izgublja se v gorah obtoznic, obtozenci v nedogled cakajo na razresitev svojega primera, tudi odvetnikovo pisanje prve vloge neprestano tece, »nikoli pa ni bila koncana, kar se je najveckrat pri naslednjem obisku pokazalo kot velika prednost« (str. 87). Nasprotje med nedelavnostjo sodisca in zivljenjsko pomembnimi odlocitvami je odtujeno racionalizmu sodobnega cloveka, zato strasi in vznemirja.

Zemljemerec K. v romanu Grad ima podoben polozaj kot Joseph K. Tudi zemljemerceva dejanja so na neuspeh obsojeni poskusi, da bi navezal stike z gradom in tako osmislil svoj prihod in svoje bivanje na gradu. Zemljemerec ne sprevidi, da se svet, v katerega je zasel, ravna po drugacnih pravilih, zato kljub neucinkovitosti lastnih dejanj vztraja pri majhnih poskusih.

V Preobrazbi je Gregor Samsa zaradi preobrazbe obsojen na fizicno negibnost. A nezmoznost za dejanja je najbolj ocitna v njegovem odnosu do preobrazbe. Edino, kar ga vznemirja, je zamuda jutranjega vlaka. Kljub negibnosti skusa z majhnimi poskusi posegati v druzinsko dogajanje (ko praznijo njegovo sobo, se z vsem telesom nalepi na fotografijo zenske v krznu, ki je visela na steni; ko zaslisi violino, pomoli precejsen del trupa iz jedilnice, kjer prestrasi osuple in zgrozene podnajemnike). Njegova dejanja pa so bolj kot zelja po vrnitvi v prvotno stanje hlastanje za toplino druzine. A vendarle se scasoma tudi ta dejanja zreducirajo na sprijaznjenje s polozajem, podobno kot v Procesu in Gradu.

V Galjotu je obstoj Johana Ota sicer pogojen s prostorom, prepolnim idej, ki ga razcetverjajo, vendar je njegov upor vztrajen in nepopustljiv. Njegova dejanja so podrejena zakonom oblasti, vendar ostajajo razumna, motivira jih njegovo prepricanje o individualni svobodi posameznika. Kljub temu da se Johan zaveda brezizhodnosti sveta, je neustrasen, globoko v njem ni kaksnih iracionalnih strahov kot v Zabotovem Kalmanu, niti cakanja ali zdenja, je pa ponavljanje istega vzorca dejanj: iskanje zatocisca - krivda - beg. Zadnje dejanje ga vselej povrne na zacetek. Nedejanja Johana Ota so zato bolj posledica sveta »krvave drajne«, kot pa subjektove notranje drze. Johan Ot namrec ne bi mirno nastavil svojega vratu za koncni zamah rabljev, kot je to storil Joseph K. Za zivljenje se bojuje do konca: »Izmazal se bom, je pomislil, izmazal se bom. Zjutraj bom trezen in teh prekletih sanj ne bo nikjer vec« (str. 399).

Evgen Maschantzker v Razi je dejaven junak, toda za vecino svojih dejanj se ne odloca na lastno pobudo. Potisnjen je vanje - kot razmehcana gmota, ki se oblikuje po mili volji. Usoda ga samovoljno vrtinci in preobraca, kajti nima volje, da bi se ji upiral. Evgena sicer zene k razkritju lastne identitete, a na trpen, pasiven nacin - zgolj upa, da bo srecal nekoga, ki mu jo bo razkril. Njegov boj je zaradi odtujenosti samemu sebi izgubljen, se preden se zares zacne.

Umor kobile in ugrabitev Rase sta edini samostojni dejanji, ki ju je Evgen zmozen. Vsa druga so samo dejanja, motivirana iz sprijaznjenosti z usodo in pasivne prepuscenosti svetu in ljudem, da z njim pocnejo, kar se jim zahoce. Nasilnost in sprevrzenost dejanj kljub temu kaze, da njegovo zivljenje vendarle uravnava neko notranje hrepenenje. Toda zdi se, da je hrepenenje uresnicljivo le z dejanji, ki nasprotujejo naravnim cloveskim zakonom. Zato mu za zadnje dejanje, podobno kot zemljemercu K., zmanjka moci - sele potem, ko v prividu zagleda nadporocnika Heteysija, si vzame zivljenje.

Glavni junak Starega pila Kalman Filijala namesto dejanj le skloni glavo, ne zmore niti iztegniti roke v pomoc, ne drzne si odpreti okna, vsakrsna vnema za dejanje potihne v malodusje in misel na dejanje je le neuresnicljivo sanjarjenje. Vsa njegova dejanja so neodlocna, ze vnaprej obsojena na propad. V njem se zamisli o dejanju sicer porodijo, a ko bi jih moral uresniciti, se vse razblini: »Hotel jim je se reci, naj mu dajo mir, toda ( ...) le glavo je sklonil« (str. 35); ko hoce ponizati tocajko, si predstavlja, da ga bo prosila usmiljenja, a »le pogled je dvignil in vse se je sesulo« (str. 24); Gustija pred njegovimi ocmi zalije voda, on pa: »Se roke ni iztegnil ... in je bilo mimo« (str. 57); v izbi se Kalmanu zdi zadusljivo, »toda on kajpada tega ni mogel predlagati, tudi lotiti se ni mogel kar tako, meni nic tebi nic tistih oken - dopovedoval si je sicer, da ni nobenega razloga, zakaj pravzaprav tega ne bi storil, a drznil si vendarle ni« (str. 93). Junakov aktivni odnos do sveta razpada, ne isce sveta varnosti in zanesljivosti, kot ga vsaj na zacetku iscejo Kafkovi junaki, niti se noce povrniti v neki prejsnji svet. Kot pravi subjekt bi Kalman moral biti zmozen odlocitve, da zapusti to pusto pokrajino, vendar njegovo voljo do dejanj vsakokrat preseze neka iracionalna sila. To je tista iracionalna sila, ki deluje ne samo v junaku, ampak tudi v morbidnem prostoru, med ljudmi, ki so zivi in mrtvi hkrati.

Junaki obravnavanih romanov niso tragicni hamletovski junaki, ki s svojimi dejanji skusajo spreminjati svet. Njihova dejanja se vrtijo v krogotoku brezizhodnosti. Nobeno dejanje ne spremeni junakovega polozaja v svetu, ne vpliva na okolje, je kot prozoren zamah, ki se zdi resnicen, a je le privid. Za vse junake je najbolj znacilno dejanje cakanje, zdenje in brezsmiselno ponavljanje brezplodnih dejanj. Vsa prava dejanja so sprevrzena, kot da bi se morali zadnji ostanki namer, nacrtov na prehodu iz subjektivnosti v objektivnost po neki demonicni logiki deformirati v moralno popacena, nesprejemljiva dejanja, npr. telesno zblizanje Kalmana in tocajke v Starem pilu, Evgenovo razcefranje kobile Vilme v Razi, Johanova sla po nasilju do Matilde v Galjotu, zemljemerceva preracunljiva ljubezen do Friede. Ne zdi se, da bi bila pokvarjena junakova imanentna bit, temvec je vanj preniknilo zlo kot vodece nacelo sveta.

3.3  Razmerje med javnim in zasebnim

Razmerje javno - zasebno vkljucuje razmerje med posameznikom in ljudmi, ki ga obkrozajo, in razmerje med junakom in oblastjo, ki narekuje pravila zivljenja. Druzina kot varno zatocisce je razpadla, ljubezen kot temeljni odnos med moskim in zensko je reducirana na popredmeteno telesnost. Svet se zdalec ni vec prijazen do cloveka, ljudje so si tujci, oblast pa si jemlje pravico, da uravnava zivljenje ljudi. Vendar bolj ko oblast postaja prikrita in nerazpoznavna, vec razvidnosti in prosojnosti terja od svojih podloznikov. Junaki tega nocejo ali (zaradi nevednosti) ne znajo razumeti, zato svet dojemajo kot kolektivno, sovrazno, temno silo. Nastaja spor med legalnim in legitimnim: spor med oblastjo, ki je legalna, in junakom, ki je legitimen. »Raza« se poglablja in siri, prostor pa ozi in znizuje. Subjekt se krci v stisnjeno kepo cloveske gmote.

V Procesu je Joseph K. obtozen, a ne ve, zakaj. Straznika, ki ga primeta, sta le nizja namescenca, zadolzena za aretacijo, ne pa za pojasnila. Ukaze za aretacijo izreka sodisce, cigar postava pa ni poznana, zato tudi vzroki obsodbe za vselej ostanejo neznani. Bolj ko se junak trudi razkriti delovanje sodisca, bolj se povecuje razdalja med njim in oblastjo (sodiscem) ter med njim in ljudmi. Vsi ljudje, ki jih srecuje, so povezani s sodiscem, vendar so vsi nevedni in brezcutni. Svet zasebnosti, medcloveskih odnosov se spreminja v svet javnosti, ki je brezcuten, grob in neoseben. Odnos med odvetnikom in obtozencem spominja na clovesko ravnanje z zivaljo: »To ni bil nikak klient vec, to je bil odvetnikov pes« (str. 135). Zdi se, kot da bi funkcija razjedla clovecnost. Medclovesko odtujenost, ki vlada v kafkovskem svetu, kaze Josephovo prizadevanje za telesni stik; nadzorniku ponudi roko, a jo ta hladnokrvno zavre; tudi gospa Grubach se izogne njegovi ponujeni roki. Josephova potreba po cloveskem stiku se najbolj eksplicitno razkrije na koncu romana, ko K.-jeva glava sloni na kamnu, pripravljena na smrt:

»Kakor zdrhti svetloba, tako so se tam razmaknile oknice na nekem oknu, neki clovek, sibak in tenak tam v daljavi in visini, se je sunkoma sklonil dalec naprej in se bolj dalec stegnil roke. Kdo je bil to? Prijatelj? Dober Clovek? Nekdo, ki je socustvoval z njim? Nekdo, ki je hotel pomagati? Je bil en sam? So bili vsi?» (str. 158).

Johan Ot v Galjotu je novodobni clovek, ki ne verjame v celovitost sveta. Drugacen je, zato je vselej kriv in vselej nadzorovan. Meja, ki loci zasebno in javno, je svoboda subjekta. In Johan Ot ima nekaj, cesar drugi junaki nimajo - osvobajajoce spoznanje, da meja med njim in mnozico mora biti. Ne pristaja na credno mesto v mnozici, ki mu ga kar naprej ponujajo: »Sam se gre, sam si hoce svojo usodo krojiti. Zakaj se ne prikljuci, zakaj se ne ravna v isto z Bogom ali Hudicem, z njunimi sodelavci na tej zemlji?« (str. 271). Ravno zaradi neomajne zvestobe svoji drugacnosti nenehno vzbuja sum, priteguje pozornost, je nenehni krivec. Procesi, ki jih izvaja oblast, so podobni procesom pri Kafki in Lainscku: obtozenec je obtozen, ker se mora kartoteka, ki je prazna, napolniti; nereseni primeri morajo koncno dobiti krivce; bolezni morajo biti pojasnjene in strah ljudstva mora biti odpravljen s kaznovanjem krivca. Johan tako ugotovi, da »je prav vseeno, kaj odgovori«, zaveda se, da »je tu po logiki nekega skrivnega sistema in mehanizma ze vse doloceno« (str. 284). Obramba torej ni mogoca, oblast deluje po svojih nacelih. Okrivljeni gresnik postane tocka, kamor se prenese vsa skupinska negativiteta. Z njimi uravnava mnozico, ji daje 'kruha in iger'.

Oblast ima v Razi pomembno vlogo, saj je zgodba umescena v konkreten zgodovinski cas in prostor. Vrsilci oblasti, zandarmerijska pisarna z nadporocnikom Janosem Hetyesijem in pisarjem Hanjosem, kazejo njeno dvolicnost in pokvarjenost:

»kraja ni vec kraja, umor ni umor, tisto, za kar sem si najbolj na cistem, da je gresno, mi speljejo pred nosom, obesati pa moram nedolzne ... Ni je stvari, o kateri bi odlocal - razumes: zandarmerijski nacelnik, ki naj bi skrbel za red in pravico v okraju« (str. 115).

Podobno kot zemljemerec K. je tudi Kalman v Starem pilu popolni tujec v svetu, ki deluje po drugacnih pravilih. Zajezani so sumnicavi ljudje, med njimi se Kalman pocuti slabo, »nekako odrinjen in sam kakor hudodelec«, ljudje se ga izogibajo, kakor bi bil kuzen, ali pa kakor da bi jih bilo strah, da se nalezejo krivde, ki so mu jo naprtili. Med njim in ljudmi so le se bolscanje, hlad, tisina. Nekaksna bebavost je znacilna ne samo za ljudi, ampak tudi za oblast. Tudi oblast je popacena kreatura, ki zivljenje v Zajezju uravnava z enim samim sredstvom - erotiko. Bralcu se dozdeva, da s pomocjo obscene ljubezni in zgodbe o stotniku, ki isce deklinico, v zamolklem svetu perverzna tocajka Lucija drzi v rokah vse niti oblasti. Erotika, orodje oblasti, le se spominja na neko davno pohojeno toplino medcloveske ljubezni; njena dejanja so nasilna, kruta in vselej sprevrzena. To ni oblast, ki bi skrbela za mirno zivljenje prebivalcev, ampak ravno z njeno pomocjo vzdrzuje atmosfero, ki ljudi nagiba k nasilju, samomorom. Svet javnega in zasebnega je zlit. Mnozica je zgolj poosebljenje zasebnih zelja tocajke Lucije, ki jih zna spretno vtirati v njihova dejanja. Ni vec meje med zasebnim in javnim, legalnim in legitimnim. Pervertiranje zasebnega v javno podira meje, kjer pa ni mej, je mozna manipulacija.

3.4  Ljubezen in erotika

Tujost med junaki in druzbo napoveduje dvom v resnicno ljubezensko razmerje med moskim in zensko, na podlagi katerega bi junaki lahko osmislili lastno zivljenje. Ljubezen se reducira na cutnost, ki ni niti uzitkarstvo vec, pac pa le se sredstvo, ki ponizuje in razoseblja. To zelo nazorno kaze izbira prostora, kjer se odvijajo spolni akti. To ni vec postelja, ampak smetisce, luzice piva pod tocilnim pultom, skedenj, hlev, vhod v tocilnico, kot sodne dvorane. Intimnosti, ki je spremljala to nekdaj posveceno dogajanje med moskim in zensko, ni vec. Vse se odvija javno, za kolektivni uzitek, lahko celo kot predstava na gledaliskem odru. Ljudje so objekti, ki se med seboj poljubno mesajo, izposojajo in prodajajo. Ljubljenje je vse bolj podobno zivalskemu parjenju.

V Procesu Joseph K. zenske ni vec zmozen idealizirati, pa ceprav hrepeni po zenski neznosti, dobroti in odresitvi. Naklonjen je svoji sostanovalki gospodicni Bürstner, vendar njuni stiki bolj spominjajo na srecevanje nakljucnih znancev. Po prijetju se Josephu zenske ponujajo kar same od sebe, vendar se izkaze, da je zenska pomoc le slepilo, ena od mnogih prevar, ki jim naseda obtozenec. Moznost telesnega stika med moskim in zensko se spreminja v kupcijo (zena sodnega sluge naj bi Josephu pomagala s svojimi zvezami na sodiscu, odvetnikova sluzabnica Leni pri odvetniku). Spolni akti se lahko odvijajo kjerkoli, tako si npr. student pravoznanstva vzame zeno sodnega sluge kar sredi javne obravnave. Cutnost je razvrednotena, tako kot so razvrednoteni tudi medcloveski odnosi.

Za zemljemerca K. v romanu Grad je Frieda zgolj ena od moznosti povezave z gradom. Zanj je njena vrednost ravno v poznanstvu z grajskim uradnikom Klammom, pa tudi Friedina odlocitev za K.-ja je preracunljiva. Ze njuno prvo srecanje je cutno zblizanje brez globljega custvovanja in ljubezenske vznesenosti:

»Objela sta se, malo telo je gorelo v K.-jevih rokah, zavalila sta se v nekaki nezavesti, ki se je K. neprestano, vendar zaman skusal resiti iz nje, nekaj korakov naprej, zamolklo udarila ob Klammova vrata in potem lezala v majhnih mlakah piva in v drugi nesnagi, ki je pokrivala tla« (str. 104).

»Tam sta lezala, vendar ne tako prepuscena drug drugemu kakor tedaj ponoci. Ona je nekaj iskala in on je nekaj iskal, divje, kremzila sta se, silila sta z glavo v prsi drug drugemu, iskala sta in njuni telesi, ki sta se metali drugo na drugo, ju nista pripravili, da bi pozabila, ampak sta ju spominjali na dolznost, da isceta; kakor psi obupano grebejo po tleh, tako sta grebla po svojih telesih; bila sta zapuscena, razocarana, in da bi si vzela se zadnjo sreco, sta sla njuna jezika veckrat drugemu cez obraz« (str. 107).

Johan Ot v Galjotu potone v omami eroticne sle na treh prelomnicah svojega zivljenja, toda nanjo pozabi takoj, ko zaslisi ukaz svoje notranjosti. Prvic se z njo sreca, ko se zaljubi v zensko z »vrocimi zenicami«, naslednjic v bratovscini nove stifte, ko se takoj prvo noc k njemu priplazi noseca prileznica vodje bratovscine. Zblizanje s prileznico vodje bratovscine ni nic posvecenega, je le »drajsanje« (str. 110), odnos z Matildo Locatelli pa ljubljenje z zensko, ki jo vidi kot »zival brez telesa, z dvema udoma in crnim trikotnikom na vrhu« (str. 196). Podobno kot v Kafkovem Gradu se spolni akti odvijajo na najbolj neprimernih mestih: »Zgodilo se je med nekaksnimi smetmi, med nekaksnimi spolzkimi ostanki jedil, med cvilecimi mackami, da je bilo vse skupaj res naglo in zasoplo in spolzko. A Matilda je bila srecna. Posvinjana in srecna« (str. 179). Umazanija, smetisce in telesna ljubezen podobno kot v Kafkovem Gradu sodijo skupaj. Spolnost se sprevraca v svoje nasprotje. Ni vec dejanje ljubezni, ampak zaradi nesmiselnega postaja dejanje zlocina. Johan pa kljub temu ostaja svoboden, kajti zmozen se je upreti hudodelcu v sebi, ne dovoli, da bi zlo sveta preniknilo tudi vanj. Svobodno se odloca in je zato zmozen dojeti spoznanje, da odnos med moskim in zensko ni vec ljubljenje, ampak parjenje.

Odnos med moskim in zensko je v Razi opisan suhoparno, popredmeteno. Lainscek v oblikovanju ljubezni med Raso in Evgenom prvotno cutnost postopno razvija v globljo vrednoto. Njun odnos se od prve nasilne vdaje pocasi razvija v ljubezen, toda ta je zaznamovana s hrepenenjem, ki preseze ljubezen. Iskanje identitete je pri obeh junakih, Rasi in Evgenu, pomembnejse od ljubezenskega hrepenenja. Evgen postopno odkriva, da bi ravno s pomocjo ljubezni nasel tudi samega sebe in zapolnil bivanjsko praznino:

»Da bi zapolnila razo, ki je zijala med njima, najverjetneje. Da bi se dotikala. Se izprasala. Ker zaljubljenca nista bila, tudi ljubimca ne, niti prijatelja, navsezadnje - a zatiscala sta drug k drugemu, kakor bi ta blizina varovala vsega hudega. Pa si nista zmogla nuditi zavetja« (str. 120-121).

V Starem pilu je edina zenska, ki vznemirja moske, debelusna tocajka Lucija. Vsi drugi gostje v tocilnici so le »zamrli obrazi«, »nagacena smrt«, ki si erotike zelijo, a le kot opazovalci. Prostor za to dogajanje med moskim in zensko je tocilnica - svet javnega. Tocajka Lucija je sprijena, s homoerotiko in spodbujanjem zelje po erotiki obvladuje Zajezane. Spolna dejanja med moskim in zensko so povsem razvrednotena, razclovecena do skrajnosti, podobna zivalskemu parjenju: »V usta mu je vtaknila kos perila za uzdo, ga zajahala, nakar je moral hrzati in tekati za njo po sobani« (str. 83). Z erotiko je nekaj hudo narobe, kajti zblizanje med moskim in zensko ni spontano, pac pa nasilno, iracionalno in celo nekrofilicno. Iracionalnost in morbidnost potrjujejo tudi homoerotika Lucije, homoseksualnost stotnika in spolna nezmoznost nekaterih Zajezanov. Tudi v vseh treh Lucijinih eroticnih zgodbah je nekaj obscenega, v vseh nastopajo spolno deformirane ali nepotesene osebe. V prvi je Lucija le hrepeneca opazovalka, zeljna spolnosti, v drugi zgodbi je sprva nasilni zupan postal imun na spolnost, v tretji pa je Zef spolno nesposoben, ceprav navidezno zivi spolno aktivno zivljenje. Zato seveda cutnost ne more biti ljubezenska sla, pac pa le »premetavanje, krcenje, zvijanje, brcanje in drajsanje, obscena zabava v tocilnici, med mrtveci na starem skednju in domisljiji«.

3.5  Dogajalni prostor

Prostor, v katerem se junaki gibljejo, v precejsnji meri odslikava njihova notranja obcutja. Horizontalna zaprtost prostora omejuje polje junakovega delovanja in v clovekovo notranjost vnasa obcutek omejenosti, nesvobode. Prostor pa znizuje tudi vertikalna dimenzija prostora, tj. nebo, s katerega na junake padajo megla, sneg, zlasti pa gost in vlazen zrak. Ozenje in nizanje prostora ne pomeni le zamejitve moznosti delovanja junaka, pac pa tudi pomanjkanje zraka.

Za Kafkove romane je znacilen geografsko nedolocen dogajalni prostor, brezimni kraj, zato atmosfere ne zaznamujeta nacionalnost in zgodovinskost prostora. Prav zaradi geografske nedolocenosti pa prostor postaja nadcasoven in bi ga lahko prenesli v vse kraje tega sveta. Stvarna geografska dolocitev prostora je znacilna za Razo in Galjota. Raza razkriva razpetost Prekmurja med Madzarsko in Jugoslavijo po 1. svetovni vojni, v Galjotu pa se prostor razsirja na Zahodno in Srednjo Evropo, ceprav se prizorisce na koncu vrne na zacetno postajo. Geografsko nedolocen, a vendarle poimenovan je dogajalni prostor v Starem pilu. Dogajalni prostor Starega pila je mocvirnata vasica Zajezje, ki ze z imenom razkriva njeno atmosfero.

V ospredju navadno nista pokrajina in prostor, v katerem se junak giblje, ampak nacin junakovega prebijanja skozi pokrajino. Prostor je okvir, znotraj katerega se kaze junakovo gibanje skozi lastno usodo, se bolj pa njegova nemoc v boju z njo. Iskanje lastnega smisla je v tesni povezavi z iskanjem doma kot varnega zatocisca. Toda podobno, kot razpade varno zaledje druzine, se razblini tudi topla podoba doma. Junaki slovenskih romanov in zemljemerec K. v Gradu so vsi prisleki, tujci. Vdrejo v tuj svet, v njem skusajo najti sebe, pa ne najdejo ne sebe ne doma in ne soljudi. Ostajajo tujci - tako kot na zacetku.

V Preobrazbi je Gregorju najljubsa njegova soba, ki mu po preobrazbi tudi edina ostane. Vendar jo po preobrazbi zacne dozivljati drugace, je »nekoliko premajhna cloveska soba« (str. 31). Ko jo zacnejo prazniti, mu je, kot da bi delcek za delckom odnasali njegovo preteklost. Toda soba ne ostane dolgo prazna, kmalu jo napolnijo s staro saro. Gregorjev najljubsi prostor postane ropotarnica, Gregor pa le eden od kosov odvecnega pohistva.

V Procesu je prostor oblikovan zelo pomenljivo. Josephov dom je ena samcata soba, v kateri se Joseph kot podnajemnik ne zadrzuje veliko. Po prijetju Joseph postaja vse pogostejsi obiskovalec sodnijskih pisarn, sodne dvorane in odvetnikove pisarne. V sodni dvorani in sodnijskih pisarnah Joseph cuti zatohlost in zdi se, da je zrak zasicen s krivdo. Majhni, nizki in vlazni prostori omejujejo junakovo svobodno gibanje, tesnoba prostora se iz zunanjosti seli v junakovo notranjost. Majhna okna zastirajo dostop svetlobi, temacnost pa skupaj z utesnjenostjo ustvarja obcutek mracne brezizhodnosti. Ni zraka, ni moznosti svobode, resitve, bega. Zrak v majhnih prostorih, kjer je veliko obtozencev, ne more biti svez, toda Joseph zatohlost cuti povsod in zdi se, kot bi se zrak napil njegove krivde.

V Gradu zemljemerec K. prispe v vasico, ki je del gradu, a vendar locena od njega. Poslopje gradu je ze zdavnaj brez ometa, tudi kamen se rusi. Stolp stanovanjskega poslopja je enolicna okrogla zgradba z majhnimi okni in z odprtim, hodniku podobnim vrhom. Kapela je podobna nekaksnemu skednju, sola, nizko in dolgo poslopje, pa daje vtis necesa zacasnega in starega. Tudi poti so sila nenavadne:

»Cesta, glavna cesta v vasi, namrec ni drzala h grajskemu hribu, ampak le v njegovo blizino, potem pa je kakor nalasc zavila, in ceprav se ni oddaljila od gradu, se mu tudi priblizala ni« (str. 77).

V Galjotu je Johan Ot brezdomec, obsojen na tavanje: »Je bilo kje in kdaj kaksno stalno in mirno domovanje? Ni se mogel domisliti. Um ni hotel nikamor. Stal je in bezljal v obupnem naporu po resitvi, resitvi« (str. 257). Druzbene razmere ga vselej znova pozenejo v beg, na pot blodnje in nesmiselnega tavanja. Nenehen beg omejuje njegovo gibanje in bivanje. Vendar tudi tedaj, ko je bil prostor njegovega gibanja najbolj zamejen (galeja), je »Galjot je imel v prsih prostranstva. Ves nori in zmedeni svet, vsa njegova razumna in nerazumna razsezja so se podila notri v tem z brazgotinami zarascenem telesu« (str. 333). Tesnobo v njem - podobno kot pri Kalmanu v Starem pilu - oblikujeta vrocina in vlaga in zdi se, da tudi ni pravega dneva. Prekladajo se »gosti skladi zraka«, zrak je nenehno gost in tezak in v dezelo prinasa bolezen. Prave svetlobe ni veliko, kajti »crni svod neba z vso tezo pritiska k tlom«. Johan ravno zaradi svobode v sebi prezivi galejo. In osvobojen si zeli samo necesa: doma. Prostorski krog blodnje in iskanja smisla pa se na koncu sklene tam, kjer se je zacel - v kapelici na Stajerskem.

V Razi Evgen Maschantzker, 32-letni popotnik, cez rusko prostranstvo in razdejano Ogrsko prispe v Soboto, da bi nasel samega sebe. Evgen znotraj te pokrajine skusa najti identiteto, ki jo je izgubil v daljnih ruskih prostranstvih. Junak Soboto vidi kot temacno mesto, a vendarle to ni zamolkla in vlazna pokrajina, s kakrsnima se srecujeta junaka v Starem pilu in Galjotu. Toda podobno kot junak pri Kafki in Zabotu tudi Evgen svoja notranja dozivetja projicira v dozivljanje narave. Tesnobo obcuti prostorsko, seseda se vanj kot spomin, ki ga noce zapustiti. Pokrajina mu ni domaca, vanj vraca obcutek tesnobe, kajti »hise na drugi strani ulice so bile sive in zapuscene, kakor bi v njih prebivali duhovi« (str. 32). Sonce ob junakovi smrti je »se zmeraj zgolj medlelo skozi sivino« (str. 171) in mrzli kamen »je bil njegova edina utrdba« (str. 61). Pokrajina je projekcija junakovega razpolozenja, hkrati pa je v svoji zgodovinski dolocenosti tudi ena izmed njegovih bistvenih vrednot. Mürska pokrajina je v Razi del hrepenenjske ideje, ki bi zmogla zapolniti njegovo bivanjsko praznoto, »razo«.

V Starem pilu Kalman zaide v vasico Zajezje, obdano z grici, za katerimi se morda skrivajo druge, srecnejse vasi, a za Kalmana je to prazno upanje. Zajezje je svet »zadehlega mocvirja, prihuljenih domacij, zamehurjenih ribnikov ob mlinu, strasljivih skednjev, skrivnostnega grajskega stolpa in zakotnih kolovoznih poti«. Kalmana groteskna podoba narave strasi, vse je mrtvo in prazno, nikjer ni zive duse, nikjer varnega zatocisca. Koncno prispe do - vsaj navidezno - varnega zatocisca: tocilnice, toda: »Kljuka je grdo zaskripala in le s tezavo jo je potisnil navzdol - kot bi je ze dolgo nihce ne premaknil« (str. 18). Skripanje vrat je kot zlovesce opozorilo, ki se kmalu potrdi. Tocilnica ni prava tocilnica. Ljudje v njej pijejo, ne da bi narocili, z veseljem spremljajo obsceni program na kvazi gledaliskem odru, v tocilnici celo spijo. Tocilnica se lahko spremeni v vezice za trupla in mesto smrtnih obsodb. Vhod v tocilnico je nenavaden, hladen - tako kot njeni prebivalci. Okna so crna od dima in plesni, vrata skripajo, kot bi opozarjala na nevarnost in zlo slutnjo. V njej vlada zadehla mrakobnost, a tudi zunaj veje migotavi somrak. Prostor zivi skupaj s prebivalci: tudi ljudje so mlahavi, zabuhli, upadli in resnobni; iz njihovih oci se mrzlo rezi, vse je eno samo ugaslo bolscanje in »skrepenela tisina«.

Skupna znacilnost vseh junakov je, da nihce nima doma, v katerem bi nasel varno zatocisce. Izjema je Gregor Samsa, vendar njegov dom razkriva prav hlad in odtujenost. Vsi razen Josepha K.-ja in Gregorja Samse so popotniki in brezdomci. Prostor, tako interieri kot eksterieri, ni sam sebi namen, ampak upodablja najbolj skrite vzgibe romanesknih junakov.

Pokrajina je v vseh romanih, ki zajamejo zunanji prostor, ponavljajoca, globeli so enake, hise so si podobne, tudi ceste vodijo na vse konce sveta, se oddaljujejo, a se nicemur ne priblizajo. Zrak je v prostorih, kjer se junaki nahajajo, zatohel, vlazen in gost, kot bi se vanj naselila krivda in zlo sveta. V mocvirnati, vlazni in neprodorni pokrajini, kjer se nikoli ne zdani, je cloveska eksistenca zaprta v sklenjen krog tesnobe in stiske. Vse se pogreza, nic ni trdno, nic ni odprto. Subjekt se pocuti omejenega in zato nemocnega. Prostor jih spreminja v ujetnike - v pravem ali prenesenem pomenu besede. Nasprotno zaprti pokrajini pa daje prostrana obcutek odprtosti, nakazuje vec razlicnih izhodov, resitev, omogoca spreminjanje in vselej novo upanje.

Dogajalni prostor je zaradi vseprisotnosti oblasti nadresnicen. Blodnja - bodisi iz vasi do gradu, z banke do sodisca, iz tocilnice do jezera, iz kraja v kraj ali iz tujine v rodni kraj - je vnovicni dokaz junakove nemoci in je hkrati edini mozni odziv junaka na nesmiselni svet. Kljub premagovanju razdalj je to le stopicanje na mestu, kajti kamorkoli junak zbezi, se vselej znova ujame v enake zanke. Ali kot pravi Franz Kafka v Mali basni: »Ce teces neprenehoma naprej, cofotas dalje v mlacnem zraku, z rokami ob strani kot plavutmi /.../«.⁹

4  Sklep

Posebnost kafkovskega romanesknega sveta kazejo romaneskni junaki. V vseh treh slovenskih romanih pa poleg vzporednic s Kafkovimi junaki najdemo tudi stalnice junaka slovenskega romana. Evgen, Kalman in Johan so pasivni, so zrtve sveta, a vendarle iskalci srece, v globini prezeti s hrepenenjskostjo. Evgen Maschantzker hrepeni po najdenju lastne identitete, po zapolnitvi raze, ki je metafora za bivanjsko praznino in izgubljeno domovino. Kalman Filijala je najbolj nedejaven, je zrtev nerazumljivega sveta v Zajezju, njegova hrepenenjskost je najbolj implicitna, a vendarle izraza zeljo po stiku s clovekom in odhodom iz Zajezja: »za eno samo besedo, za en sam pogled ali nasmeh, za mimobezen hip, da bi ne zgolj zijalo, ampak bi se zganilo, a ceprav le v obrisu, brez barve, izprano in belo, ali ze skoraj tema ... Nic se ni zganilo ob poti« (str. 11-12). Johan Ot je pasiven junak, zrtev v svetu krvave drajne, a najbolj nazorno zaznamovan z dejavnim hrepenenjem po lastni svobodi.

Od kafkovskih junakov se razlikujejo ravno v vztrajnem iskanju srece. Kafkovski junaki so prav tako iskalci odgovorov, vendarle v svetu, v katerem so se znasli, vse poteka po obrnjeni logiki. Tako npr. Gregorja vznemirja le dejstvo, da bo zamudil sluzbo, ne pa preobrazba; vas je del gradu, a vendarle locena od gradu; Joseph K. je obsojen, pa obtoznica sploh ne obstaja. Njihov svet je nedokoncan, skrivnosten in nepojasnjen. Tudi bralci smo na milost in nemilost izroceni samemu besedilu, nicesar ne moremo sklepati mimo tistega, kar je izreceno, smo ujetniki besed. V romanesknem svetu slovenskih romanov pa je vse razumljivo, pojasnjeno (odstopa le Stari pil). Kljub pasivnosti junak ni postavljen v svet, da bi v njem le preprosto bival, marvec vanj lahko posega, seveda zgolj na nacin trpnega kljubovanja. Avtor se giblje na isti ravnini kot njegovi junaki, vendar se dvigne nad njih, s tem pa je tudi bralec osvobojen. Lahko sklepa, domneva, ni ujetnik besed.

Opombe

¹

Virk, Tomo (1991). Mlada slovenska proza. Maribor: Obzorja.

²

Kundera, Milan (1988). Umetnost romana. Ljubljana: Slovenska matica.

³

Kos, Janko (1983). Roman. Ljubljana: DZS.

⁴

Bahtin, Mihail (1982). Teorija romana. Ljubljana: Cankarjeva zalozba.

⁵

Pirjevec, Dusan (1979). Evropski roman. Ljubljana: Cankarjeva zalozba.

⁶

Frye, Northroph (1957). Anatomija kritike. Zagreb: Naprijed.

⁷

(1997). Veliki splosni leksikon. Ljubljana: DZS.

⁸

(1984). Ruski formalisti. Ljubljana: Zalozba Mladinska knjiga.

⁹

Kafka, Franz (1993). Ljubljana: Karantanija.