Slovenska poezija v devetdesetih letih

Za literarnozgodovinsko sistematizacijo napisanega je morda celo nekoliko prezgodaj vsaj za zadnji dve generaciji pesnikov (tiste, ki je vstopila v literarni prostor na zacetku devetdesetih, z rojstnimi letnicami med 1963 in 1973, in tiste, ki vstopa na koncu desetletja, z rojstnimi letnicami okrog 1975). Kajti na situ casa se niso ostali avtorji, ki se bodo od prvencev prebili v resnicne »samane« besede. Prvo sejanje in presojanje seveda opravljajo ze uredniki revij, zlasti Nove revije, Literature, Sodobnosti, Dialogov, Primorskih srecanj in Rasti idr., ter uredniki zalozb. Revije in zalozbe so na majhnem slovenskem knjiznem trgu hierarhizirane na bolj ali manj ekskluzivne in previdne: kanonizirane ali ze preskusene pesnike objavljajo zalozba Nova revija v elitni zbirki Samorog, Mladinska knjiga v zbirki Nova slovenska knjiga, Drzavna zalozba Slovenije, Cankarjeva zalozba, Wieser iz Celovca/Salzburga, Mihelac in Mladika iz Ljubljane. Tveganje izdajanja prvencev mladih avtorjev prevzemajo Aleph in studentska zalozba Beletrina, Mladinska knjiga pa jih izdaja v zbirki Pota mladih in Prvenci. Dela pesnikov iz regionalnih sredisc zalagajo tudi Obzorja iz Maribora (zbirka Znamenja), Lipa iz Kopra, Pomurska zalozba iz Murske Sobote, Dolenjska zalozba v Novem mestu, Drava iz Celovca in Zaloznistvo trzaskega tiska. V devetdesetih letih je zazivelo tudi knjizno zaloznistvo pri katoliski reviji Druzina (zbirka Tretji dan) in pri reviji Literatura (zbirka Literarano-umetnisko drustvo Literatura).

Toda navidezno siroke moznosti objavljanja zatemni dejstvo, da pesniske knjige na Slovenskem praviloma izhajajo v majhnih nakladah do najvec 500 izvodov, da rokopisi cakajo v urednistvih tudi nekaj let (po zgledu T. Salamuna mnogi pesniki svoje rokopise datirajo z letnico nastanka, ki zaostaja za letnico izida), lepo oblikovane knjige pa razen redkih izjem ostajajo vec let na prodajnih policah knjigarn. Najzvestejsi bralci slovenske poezije so namrec sami pesniki, ki pogosto prevzemajo vlogo piscev spremnih besed (»bralci« z najvecjo avtoriteto so Tone Pavcek, Veno Taufer, Dane Zajc, Tomaz Salamun) in samorazlagalnih esejev ter arbitrov pri podeljevanju literarnih nagrad. Mlajsi avtorji (Vid Snoj, Peter Semolic, Uros Zupan, Ales Steger, Robert Titan, Taja Kramberger) odbirajo na svoj nacin: ocarani z medliterarnimi navezavami si med predhodniki ali generacijskimi tovarisi izbirajo naslovnike svojih dialosko naravnanih besedil. Od predhodnikov imajo najvec posvetil Edvard Kocbek, Dane Zajc, Tomaz Salamun, med vrstniki Jure Detela, Ales Debeljak, Uros Zupan in Ales Steger; predloga za palimpsestno imitacijo ali prikrojevanje pa so tudi Kajetan Kovic, Svetlana Makarovic in Niko Grafenauer. Profesionalni bralci poezije so poleg urednikov revij in zalozb tudi kritiki, saj je povprecna odmevnost pesniske zbirke 4 casopisno-revialne recenzije (ki pa so bolj razlagalno-promocijske kot klasicno kritiske vrste). Teze je oceniti bralsko radovednost studentov, med katerimi so se posebej relevantni oz. preverljivi slovenisti in studenti primerjalne knjizevnosti. Prvi imajo moznost bolj sistematicnega in samostojnega analiziranja v izbirnem diplomskem seminarju iz slovenske knjizevnosti v cetrtem letniku (ki se kasneje lahko razvije v diplomsko delo), kratko predstavitev pa lahko tvegajo ze na vajah pri uvodu v studij slovenske knjizevnosti v prvem letniku in na vajah iz literarne teorije.

Sprico kolicine objavljenih del, ki naj bi jih zajela predstavitev pod naslovom slovenska poezija 90. let, se moram nujno omejiti, med drugim tudi zato, ker nisem kritik, ki bi spremljal celoto najnovejsega dogajanja, temevc proucevalec in razlagalec, ki si mora do pojavov ustvariti refleksivno distanco in jih obravnavati sistematicno. Pri tem naj bi kolikor mogoce odmislila osebne privlacnosti in odboje. Vendar se mi ze pri seminarskem delu s studenti dogaja, da izmed ponujenih del raje izbirajo nekatere, drugih pa se kar naprej izogibajo. Ce bi morala sestaviti lestvico pesnikov, ki se zdijo privlacni najmlajsi generaciji strokovnih bralcev, bi se v njej znasli naslednji, v 90. aktivni pesniki, urejeni po kronologiji rojstev: Lojze Krakar, Kajetan Kovic, Ciril Zlobec, Svetlana Makarovic, Milan Dekleva, Milan Jesih, Matjaz Kocbek, Jure Detela, Boris A. Novak, Milan Vincetic, Alojz Ihan, Jani Oswald, Uros Zupan in Matjaz Pikalo. O njihovih nedavno izdanih zbirkah so bili studenti pripravljeni razpravljati in napisati referate (dva celo tako imenitna, da sem ju predlagala v objavo reviji Jezik in slovstvo). Ni pa jih bilo mogoce ogreti za branje novih zbirk Daneta Zajca, Tomaza Salamuna, Vena Tauferja, Iva Svetine, Andreja Brvarja, Cirila Berglesa, Alesa Debeljaka, Alesa Stegra, Vida Snoja, Miklavza Komelja. Zdi se, da locnica priljubljenosti poteka glede na opozicije dominantnih lastnosti avtorskih poetik: priljubljeni so tisti, ki pisejo konkretno, enkratno, cutno bogato, custveno prepoznavno, precizno detajlirano, humorno, ironicno pesnistvo, strah pred nerazumljivostjo ali preveliko avtoriteto pa zbuja abstraktno, refleksivno, ezotericno, jezikovnofilozofsko, simbolicno, paradoksno, monitrano, enciklopedicno, resnobno in elegicno pesnistvo. (Zanimivo je, da locnice ne potekajo po zanrsko-oblikovalnih vidikih).

Raznovrstnost pezije 90. let je mogoce ilustrirati tudi kot soobstoj ali pluralizem zelo razlicnih avtorskih pisav, ki jih je komaj mogoce strniti v profilirane in natancno razmejene literarne tokove. Morda je heterogenost in vecsmernost tendenc celo dolocujoca poteza duha casa, saj se zdi, da si pesniki krcevito prizadevajo biti nezamenljiv, prepoznaven glas cloveske izkusnje, ki se ne bi izgubil v hrupnejsem informacijskem kaosu. Ali pa napisati verz, ki bo kot dolocujoce sporocilo o pesniski eksistenci obstal v zgodovini vsaj s polovico moci preroskega Salamunovega iz zacetka njegove zbirke Poker (1966). Mislim seveda na verz, ki ni le antonomazija avtorja, ampak geslo radikalnega in kozmopolitskega modernizma: »Navelical sem se podobe svojega plemena in se izselil.« Generacijam Salamunovih naslednikov, ki so v svet literature bolj ali manj strnjeno vstopali okrog 1970, 1977, 1985, 1991, 1998, se po Salamunu ni treba vec niti dobesedno niti metaforicno izseliti, ker so se »podobe plemena« med tem tudi z njegovo ustvarjalno eksplozijo strahotno namnozile in postale raznolike. Sklicevanje na razlicna pesniska izrocila pa je predvsem zadnje desetletje prepoznaven znak predanosti poslanstvu, elitne erudicije ali konkretizacija globalnega duha, ki se izraza tudi v slovenscini. Tako je v sodobni slovenski poeziji za celo antologijo citiranih imen in drobcev besedil svetovnih klasikov pesniskega modernizma (Fernando Pessoa, Octavio Paz, Cesare Vallejo, Cesare Pavese, Zbigniew Herbart, Tadeusz Rózewicz, Czesaw Miosz, William Carlos Williams, John Ashberry, Frank O'Harra, Alan Ginsberg, William Buttler Yeates, T. S. Eliot, Jaques Prevert).

Tudi moja predstavitev se ne bo tvegala natancnih dolocitev tokov in smeri znotraj post- ali postpostmodernizma, saj se po sociolosko in filozofsko opredeljenem zbirnem pojmu postmodernizma v zadnjih desetih letih v sami poeziji ni nic tako usodno premaknilo, da bi ta hip zahtevalo preureditev znanega pojmovnika. Celo postmodernizem sam je na podrocju poezije precej nejasno determiniran: nima konsenzualno sprejetega korpusa besedil in avtorjev niti dolocene zgornje periodizacijske meje. (Vprasanje ostaja, ali se je modernizem ze koncal ali pa dozivlja le delno preobrazbo?) Sprejemljiv se zdi predvsem namig, da se je postmodernizem kot zakljucna ali kot sestopajoca faza modernizma pojavil v drugi polovici 80. let pri generaciji pesnikov, rojenih konec 40. in v zacetku 50. let, in se najbolj cisto uresnicil v Sonetih Milana Jesiha (1989): z zmehcanim ali pomanjsanim, samoironicnim in vendar hrepenecim lirskim subjektom, katerega poglavitni temelj sveta je breztemeljnost in negotovost vsake resnice, ki presega trenutno empiricno izkusnjo. Priblizek absolutnemu ali transcendentalnemu je le se mojstrska uporaba tem, motivov, simbolov, mitologemov, metafor, skladenjskih vzorcev in rim, ki odmevajo bogato tradicijo slovenskega in evropskega pesnistva, zlasti sonetopisja. Preigravanje znanega oz. literatura, narejena iz literature, v najboljsi maniri avantgardne provokacije mesa vzviseno izrazanje s pogovornim, banalnim in vulgarnim, duhovno subvertira s karnevalskim in sploh krsi pravila jezikovnozvrstne enovitosti besedila, ne da bi izrecno razkazoval konstrukcijske postopke.

Poezija 90. let nadaljuje spremenjen odnos do tradicije. Ze od srede 70. let, ko se umiri radikalna faza modernizma, se do izrocila ne opredeljuje vec zanikujoce, razdiralno, temvec afirmativno, z igrivim raziskovanjem, prisluskovanjem in dopolnjevanjem (izraziti zacetniki tega obrata so Milan Dekleva, Ivo Svetina in Milan Jesih). V zadnjem desetletju pa se na izrocilo predvsem dialosko navezuje skozi hommage, epistolo, povzemanje ali obujanje dolocenih besedil ali govoric.

Nadalje je znacilno opuscanje izrekanja velikih in univerzalnih resnic, upora v imenu zrtve in iskanja odresitvenih obrazcev. Vse to zamenja omejena zasebna, intimna, vcasih hote minimalizirana izkusnja: ubeseditev vtisa, dozivetja, spomina, mnenja, prepricanja, spoznanja, vizije, slutnje, zelje. Govoreca oseba se vzpostavlja kot enkratni univerzum, ki ni vec model genericnega cloveka, pozitivni ali negativni abstraktum, nosilec velike ideje ali izpovedovalec ideologije. Pesniski jaz sestavljajo prepotovane dezele in mesta, prebrana knjizevna dela, zlasti pesmi, slisane ali prebrane zgodbe, poslusane skladbe, videne slike in filmi, idiosinkraticne sanjske vizije in izseki individualnih spominskih dozivetij na custveno pomembna srecanja z ljudmi. Naj gre za belezke s poti, spominski preblisk, ljubezenski nagovor, filozofsko dognanje ali domisljijske podobe, naj besedilo zanrsko participira v elegiji, hvalnici, psalmu, sonetu ali baladi, izhodisce je vselej razpoznavna individualnost. Ta je lahko se naprej razprsena, mnogoobrazna, brez trdne identitete in stabilnosti, lahko pa je tudi trdneje zasidrana v osebni mitologiji in veri v svetotvorno moc poezije. Prav zaradi izmikanja objektivnemu, univerzalnemu, skupnemu, tipicnemu in sinteticnemu na eni strani ter zaradi vracanja custveno obarvanega, osebnega, domiselnega in izvirnega, je branje sodobne poezije drazljivo srecevanje z dolocenim posameznikom, kjer se pesnisko besedilo iz »nekaj« preobraza v »nekdo«.

Posledice takih tendenc so, 1. da poteka literarna komunikacija v locenih krogih, kjer si razlicni bralci izbirajo duhovno najsorodnejse pesniske partnerje; 2. da v socasnem obstoju in zivi komunikaciji med sedmimi ali osmimi generacijami ni dominantne, osrednje, ki bi drugim narekovala vsebine in slogovne nacine; 3. da desetletja ustvarjajoci pesniki se vedno nosijo sledove svojih zacetkov in jih tudi bralci vrednotijo skoznje, ceprav se njihove osebne poetike spreminjajo, med drugim tudi zaradi iznajdevanja novih, ki jih prispevajo mlajsi; 4. da nas lahko pesem zelo mladega avtorja spomni na ze prebrano pesem ali vsaj govorico nekdanjega intimista ali ludista. Vse nasteto literarnovedno sistematizacijo zapleta v nepredvidljiva krizanja in vzvratne aktualizacije. Zato tudi literarna veda in njena pedagoska raba opuscata linearno shematizacijo razvoja celotnega polja in uspesneje spremljata razvoje avtorskih mikrostruktur.

Desetletje, ki se je ravnokar izteklo, je seveda doloceno s cisto konkretnim casom, prostorom in jezikovnim polozajem. Poezija se namrec odziva zlasti na ambivalentno, melanholicno-evforicno blizanje konca stoletja in tisocletja, tako da reflektira nepresezeno bistvo razmerij moci. Z upanjem in strahom se ozira v tragicne nazorsko- politicne razdelitve iz nedavne slovenske zgodovine, ki jih njihovi protagonisti niso precistili z resnicnim spravnim dejanjem. Nostalgicno sesteva znanstvene in umetniske sanje, ki jih je kapitalska logika preglasila z brezbrizno masovno potrosnjo in elektronski mediji ponizali v instantne recepte srece. Eticno presoja svoje poslanstvo in preverja prevec pateticne nacine izrekanja groze ob nasilju na Balkanu. In navsezadnje prispeva nove poglede na temeljna vprasanja clovekovega odnosa do lastnega zivljenja, do skupne narave in do socloveka, zlasti najblizjih in najljubsih.

Dedici monumentalnih dosezkov uporniskega modernizma se vedno intenzivno razmisljajo o pesniskem jeziku. Toda zdi se, da se jezikovna refleksija oddaljuje od impulzov, ki so jo poganjali prejsnja desetletja: npr. izpoved subjekta v krizi, problematizacija forme in substance jezikovnega izraza, pomenska potencialnost oznacujocega, (ne)zadostnost klasicnih verzno-kiticnih oblik, ki souravnavajo izbiro in razporeditev vsebine. V obravnavanem obdobju je v ospredju zanimanja razlika med stvariteljsko besedo in pragmaticnimi vzorci neliterarnih jezikovnih praks in jezik kot skupni medij, ki omogoca oblikovanje z osebno vizijo prezetih, avtonomnih fiktivnih svetov.

Se preden se lotim predstavitve nekaterih pomembnejsih dosezkov (ki bodo vselej razvrsceni po kronoloskem zaporedju avtorjev), naj omenim, da me je bolj kot avtotematska refleksija jezika in bolj kot novi premisleki o vlogi poezije in pesnika v kulturnem svetu presenetilo dopolnjevanje pesniskih tem, motivov, drz in zanrov z nekaterimi, ki jih predhodni modernizem se ni izkoristil.

Nekoc dominantni elegicnosti in upornistvu se je predruzil hudomusni humor, ki vznika iz duhovitih motivov (v pesnistvu Ervina Fritza) ali bizarno smesnih spojev vzvisenega in vsakdanjega (Milan Dekleva, Milan Vincetic), velemestnega in starozitno vaskega (Matjaz Pikalo). Humor kot znamenje osebne suverenosti je morda povezan s teznjo po premagovanju razdiralnih procesov, morda z zatonom monolitne ideologije in vero v realnejse moznosti za uresnicitev posameznikove svobode.

Melanholijo in nostalgijo po nedvoumnih vrednotah, polnosti in izgubljeni nedolznosti bivanja izrekajo nove pesmi Lojzeta Krakarja, Kajetana Kovica, Toneta Pavcka in Cirila Berglesa. Bolj kompleksno melanholicno razsutje enotnosti, srece in lepote v neko praznino ter zalovanje za umrlimi sanjami pa najdemo pri Milanu Jesihu, Alesu Debeljaku in Branetu Senegacniku.

Razmeroma stevilne pripadnike ima tok novih duhovnih iskanj, se pravi poezija, ki nacenja ontoloska vprasanja, v katerih se hkrati prelamljajo eksistencialna in jezikovna. Po Niku Grafenauerju, ki si prizadeva v pesem odtisniti neizrekljivo, vztrajati na meji med tisino in besedo, ter Jozetu Snoju, ki sledi visokim hipom razkritja skrivnostnega in svetega, so duhovno refleksivne pesmi za generacijo mlajsih Iva Svetine (Svitance, 1997) in Milana Dekleve (Presezeni clovek, 1993) disiciplinirana poglobitev v obliki paradoksnih gnomicnih izrekov po zgledu vzhodnjaskih filozofij in svetih spisov. Tu je linearno pojmovanje casa strnjeno v mitsko pojmovanje vecnega krozenja in razumsko sistematiziranje razprto v nesistemizirane, alogicne zakljucke. Ni nakljucje, da se tudi pesniki haikujev v zadnjem desetletju razvijajo v dobro organizirano »solo«, podprto z revijo Apokalipsa, nacionalnim natecajem, delavnicami in »svitki«. Tudi pesem, ki se zdi prakticiranje sistemskega iracionalizma, je napisana iz drze skromnosti, zbranosti, samozaupanja, sprejemljivosti zmote in radosti, ne glede na praznost sredisca. Kot subtilne begotne vizije daljav in neoprijemljivih spominov se duhovhnost pojavlja v poeziji Braneta Senegacnika, najbolj ezotericno, hermeticno in estetsko iskanje preseznega, odresilnega in religioznega pa z arhetipsko simboliko oblikujeta Vid Snoj (List in sen, 1991) in Robert Titan --- Feliks (Benedictus, 1997).

Toda enako mocna se zdi povsem nasprotna izbira, namrec upesnjevanje telesnega karnevalizma. Radozivo ljudske vrste cutne razpuscenosti najdemo v zbirkah Erivna Fritza (Crna skrinjica, 1991, Favn, 1997), bolj villonovsko-renesancne vrste pa v Kvantaskih stihih (1993) Milana Dekleve. Oba se ne izmikata direktnemu poimenovanju najbolj skritih in zamolcanih telesnih delov in dejanj. Radoziva cutnost je osnova burlesknih prizorov sredi slabo prikritega malomestnega moralizma v zbirkah Milana Vincetica (Tajmir, 1991 in Divan, 1993), mocno znamenje vitalizma in svobode pa so naturalisticne eroticne skice iz zbirke Male nocne ljubavne pesmi (1994) Vinka Möderndorferja ter posamezne pesmi zbirke Hisa iz besed (1996) Petra Semolica, kjer je proslavljanje cutnega uzivanja del programskega upora prevladi razuma.

Ujeti lepoto, dragocenost in bogastvo resnicnosti v podrobnostih, v zapis fiksirati spremenljive pojave in razpolozenja, ohraniti staro, etnografsko posebno, izjemen ali vsakdanji dogodek in njegovo razpolozenjsko atmosfero, prevesti radost in navdusenje nad svetom, ki nam nenehno uhaja in se nikoli ne vrne v svoji enkratni celovitosti, si v pesmi prizadevajo Lojze Krakar (Tu in onstran, 1993), Tone Pavcek (Temna zarja, 1995), Andrej Brvar (Popoldan, 1996), Matjaz Kocbek (Ars amandi, 1992) in Matjaz Pikalo (Bile, 1997). Pri starejsih pesnikih se zdi estetsko prizadevanje motivirano z uporom staranju in pripravljanjem na slovo, pri pesnikih srednjih let je obsedeno ponavzocanje bivajocega hkrati odkrivanje neizcrpnega bogastva vsakega trenutka in detajla resnicnosti ter opoj nad leksicnim bogastvom slovenscine. Pri mlajsih pa ga nemara lahko razlozimo kot izraz cudenja ali hotenega nadaljevanja otroske zavesti, ki se ne zna logicno in casovno razvrscati (zavesti, ki jo rekonstruirajo tudi najstarejsi).

Ukiniti meje med jazom in vesoljem, med osebo in vsem, kar jo nenehno zaliva, se zdi se posebej opazna naloga poezije Matjaza Kocbeka (Dvojcek, 1995), Urosa Zupana (Reka 1993, Odpiranje delte, 1995) in Alesa Stegra (Kasmir, 1997), zato so njihove osebne mitologije lepe, skrivnostne in samozadostne. Zaznamuje jih gibljivost, zasledovanje ritmicnega valovanja kozmosa, stikanja casovno-zemeljskega sveta z nadcasovnim nebesnim. Poudarjeni simboli te poezije so zivali in rastline z ambivalentnimi arhetipskimi konotacijami ter spremenljive podobe vode, zraka in svetlobe. Zaradi sugestivne nedolocenosti in lepote so ti konkretno polni in emocionalno nabiti teksti najdlje od prevedljivosti v kateri koli nepesniski diskurz. Znacilno se zdi, da je cutnost stopnica v duhovnost, erotika v estetiko in je poezija sled ekstaticnega trenutka prehoda v prostor celovite nadresnicnosti po meri najvisjih sanj.

Zgodovinski spomin, povezan z otroskimi travmami iz druge svetovne vojne, se ob vojni na Hrvaskem in v Bosni razpre Venu Tauferju v zbirki Se ode (1995) in Jozetu Snoju v pesmih Dom(o)tozje (1992). A tudi mlajsi avtorji se niso hoteli izogniti izpovedi, ki jo poganja eticna prizadetost nad preganjanjem, mucenjem in ubijanjem ljudi ter unicevanjem civilizacijskih pomnikov zgodovinskega obstajanja. Sprasujejo se o sokrivdi brezbriznih in varnih, ki jim oddaljeno nasilje procesirajo ekranizirane slike in natisnjene crke, in se globlje, kako in v kaksnih okoliscinah se v obicajnem cloveku prebudi zver. Toda pesnisko opredeljevanje do barbarskega nihilizma, trpljenja in upanja ima na Slovenskem posebno ideolosko in nacionalno konotacijo zaradi spontanega masovnega protifasisticnega in protinacisticnega uporniskega pesnjenja med 2. svetovno vojno in tik po njej. Zato ga ogroza izpraznitev v kicaste, pateticne stereotipe in kliseje, ki se jim sodobna poezija skusa izogniti tako, da premika perspektivo v parcialnost, uporablja litoto, nagovarja pregnane in pobegle pesnike, posnema razdiranje z razdrto sintakso ali pa ustvarja neskladje med klasicno estetsko obliko in kruto vsebino, med otrosko nedolznostjo in rusenjem civilizacije: Boris A. Novak (Mojster nespecnosti, 1995), Alojz Ihan (Ritem, 1993), Iztok Osojnik (Ogledala v casu vojne, 1994), Ales Debeljak (Mesto in otrok, 1995), Robert Titan (Magnifikat, 1994) in Uros Zupan (Reka, 1993).

Mnogo bolj kot v predhodnih desetletjih je zastopana ljubezenska poezija, kar ni brez zveze z vracanjem sentimenta, novo vrednostjo intimnega dozivljanja in krotkejsega razmerja do sveta. Erotika dobiva pomen najvisje osebne vrednote in kakovosti, saj kot dopolnjevanje samotnih polovic v celovito bivanje odseva kozmicni princip zdruzevanja komplementarno nasprotnih nacel. Erotika je najgloblje in najbolj zavezujoce razmerje do drugega, ceprav ne ukinja ranljivosti in krhkosti cloveskega bitja. Deluje kot presezno v posamezniku, kot jazovo ogledalo, kot odresitev iz samotnih blodenj v labirintih prostora in duha, kot neznost in milina, ki se razdaja s strahom in niha med radostjo in bolecino. V poeziji 90. let samo Svetlana Makarovic vztrajno govori o blokirani, odstotni in zlorabljeni erotiki, ki dusi individualnost. Sicer pa je spisek pesnikov, ki tematizirajo razlicne odtenke in razseznosti ljubezni med vsemi doslej navedenimi najdaljsi: Ciril Zlobec (Stopnice k tebi, 1995), Ervin Fritz (Crna skrinjica, 1991), Milan Jesih (Soneti drugi, 1993), Milan Dekleva (Sepavi soneti, 1995), Matjaz Kocbek (Ars amandi, 1992, Dvojcek, 1996), Iztok Osojnik (Razglednice za Darjo, 1996), Milan Vincetic (Tajmir, 1991, Divan, 1993), Maja Vidmar (Ob vznozju, 1998), Alojz Ihan (Ritem, 1993, Juzno dekle, 1995), Vida Mokrin --- Pauer (Krila v kletiki, 1997), Peter Semolic (Hisa iz besed, 1996), Uros Zupan (Sutre, 1991, Reka, 1993, Odpiranje delte, 1995), Ciril Bergles (Razseznost prosojnosti, 1996). Zlasti za pesnice (Ifigenija Zagoricnik, Vida Mokrin --- Pauer, Maja Vidmar) je eroticno partnerstvo problematicna tema, ker skriva in izreka tabuizirano zensko zeljo in aktivno strast in ker je srecna erotika nacin osebne in pesniske uresnicitve.

Nov ljubezenski motiv je tudi ocetovsko razmerje do otroka, malega cudeza zivljenja, ki potebuje varnost in skrb, navdusuje, dobiva vrednost epifanije ali je prejemalec ocetovega izrocila: Joze Snoj (Duhovne pesmi, 1993), Boris A. Novak (Mojster nespecnosti, 1995), Vinko Möderndorfer (Male nocne ljubavne pesmi, 1994), Ales Debeljak (Mesto in otrok, 1995), Matjaz Pikalo (Bile, 1995).

Naj na koncu dopolnim misel z zacetka: slovenska poezija 90. let je nadvse ziva, ceprav socialno manj opazna manifestacija dalje in nebeske strani slovenskega jezika in slovenskega sveta. Pesniki, ki sem se jih pregledno dotaknila, so njegovi vztrajni in predani vrtnarji. Ceprav tudi v danasnjem casu ne ponujajo udobnega in varnega razgledovanja - zlasti kadar se oglasajo z roba brezna in visenja v praznini, nam sepetajo, da v najvecji samoti nismo sami in da je mogoce poezija posveceni prostor, ki za vse nas isce odgovore na vecna, toda nikoli za vecno odgovorjena vprasanja. Pesnikova iskanja odgovorov so tem bolj kompleksna, kolikor bolj zahtevajo, da se naucimo individualnih govoric. Toda branje, ki najveckrat se vedno spominja na negotovost poti po labirintu, je kronano z darom nove izkusnje, ki je brez tega duhovnega potovanja ne bi bilo. Ta izkusnja osvezuje tudi naso prozaicno vsakdanjost, razsirja meje nasih osebnosti in spodbuja naso jezikovno ustvarjalno udelezbo v svetu.