Pripovedna besedila slovenskih pisateljic - sodobnic Zofke Kveder

Raziskovala bom torej cas od preloma stoletja, natancneje od leta 1897, ko Zofka Kveder v Slovenki objavi svoje prvo prozno besedilo Kapcev stric, do zacetka prve svetovne vojne, ko zacne pisateljica objavljati v hrvascini in pomembnejsih besedil v maternem jeziku skorajda ne zasledimo vec.

Druga zamejitev raziskovalnega podrocja pa se nanasa na spol ustvarjalk. Ceprav odlocitev pogojuje predvsem dejstvo, da so ta dela mnogo manj znana, raziskana in ovrednotena kot besedila njihovih sodobnikov, na prvi pogled enostavna odlocitev vendarle skriva pasti in odpira vprasanja, ki jih vselej porodi locevanje literature na »mosko« in »zensko«, pri cemer v tem primeru pridevnika oznacujeta samo spol avtorja oziroma avtorice in se nikakor ne nanasata na recepcijo ali osrednji lik teh besedil.

Pisati kot zenska?

Predvsem studije feministicnih literarnih teoreticark so pokazale problematicnost raziskovanja, ki izpostavlja spolno pripadnost in poskusa na tej osnovi priti do novih spoznanj, zato ena najpomembnejsih feministicnih literarnih teoreticark Toril Moi pravilno ugotavlja:

»V patriarhalni druzbi, ki zapostavlja pisateljice, zato ker so zenske, ni tezko upraviciti razprave o njih kot o loceni skupini. Bolj zgoc je problem, kako naj se izognemu vnasanju patriarhalnih pojmov iz estetike, zgodovine in izrocila v »zensko izrocilo«, ki bi ga rade izgradile.«¹

Ce pomislimo samo na to, kako majhen je krog pisateljic, ki se jim pokloni Virginia Woolf v programaticnem feministicnem besedilu Lastna soba (A Room of Ones Own, 1929), ali ce vemo, do kaksnih rezultatov je pripeljalo raziskovanje pisateljico Simone de Beauvoir v Drugem spolu (Le Deuxième Sexe, 1949), kjer so literarna dela pisateljic ves cas kontrastirana s klasiki evropske (predvsem francoske) knjizevnosti in tako nujno oznacena za manjvredna, povprecna, nazadnjaska in celo epigonska, potem nam je kmalu jasno, da gre za eno najbolj bistvenih vprasanj feministicnih raziskav.

Francoski strukturalizem in poststrukturalizem sta v zgodovini teh raziskav gotovo prelomna tocka. Vsekakor ne smemo spregledati Lacanovih tez o tem, da je zenska iz diskurza izkljucena, ker v njem nikoli ne more artikulirati zelje. To je dano le moskemu, saj se samo pri njem pojavi ojdipovski trikotnik, torej vdor oceta v diadno zvezo matere in otroka, ki povzroci simbolicno kastracijo, v kateri se mora otrok odreci materinemu telesu. S tem se sprozi zelja, s katero subjekt vstopa v proces ustvarjanja jezika.

Julia Kristeva nadgradi Lacanove teze z vpeljavo dveh novih kategorij: simbolicnega in semioticnega, ki se po natancnem branju razkrijeta kot reprezentanta moskega in zenskega. Kljub temu da slednjemu Kristeva podeli nekatere pozitivne konotacije, vendarle ostaja tisto, kar se mora podrediti zakonu simbolicnega oceta. Sigrid Weigel svari pred poenostavljenim enacenjem semioticnega z zenskim, saj se po njenem mnenju »semioticno dogaja po vstopu v simbolicni red, ko je spolna identiteta ze izoblikovana.«²

Tudi Jacqueline Rose se koncept semioticnega razkriva kot nekaj problematicnega:

»Kar se namrec zgodi temu materinsko konotiranemu in primitivnemu semioticnemu, je to, da je najprej definirano kot skrita stran kulture (prepoznamo lahko blizino klasicnim demonicnim podobam zenskosti) in nato idealizirano kot nekaj, cigar vednosti in bogastva kultura ne more obvladati in ga je morala zato potlaciti (enostavno obrnjena plat tiste prve podobe, ki naredi iz zenskosti idealno izkljuceno instanco vse kulture).«³

Vztrajanje pri ohranjevanju binarnih opozicij pripelje v slepo ulico nenazadnje tudi Hélène Cixous, ki razlikuje med mosko in zensko ekonomijo. Toda ker obe temeljita na libidu, ki je po njenem mnenju pri zenskah decentriran in pri moskih falicen, ostaja razmerje med ekonomijama, ki ju obe lahko prakticirata tako moski kot zenski spol, prav tako problematicno, kar se pokaze se posebno pri njeni analizi besedil pisateljic 19. stoletja, saj pri vseh najde le znacilnosti moske ekonomije: »Zenske, ki so pisale v 19. stoletju romane, so bile moski, saj so nenazadnje prevzemale tudi moska imena.«⁴

Tako tudi za Hélène Cixous, ki je sama pisateljica, bioloski spol ne pogojuje posebnosti diskurza; ceprav njen koncept neskoncnega gibanja subjektove zelje k drugemu mehca in postavlja pod vprasaj Lacanove in Derridajeve falocentricne teorije, hkrati ostaja v njihovem risu.

Nadvse pomemben korak naprej in hkrati stran od (post)strukturalisticnih dognanj predstavljajo razmisljanja filozofinje in psihoanaliticarke Luce Irigaray, ki jih je zapisala v svojem najbolj odmevnem delu Spekulum druge zenske (Spculum. De l'autre femme, 1974). V zasledovanju filozofskega diskurza najpomembnejsih mislecev od antike do Freuda isce tisto mesto, na katerem bi se ji razkrila zenska identiteta in odkriva njegovo odsotnost v zahodnoevropski kulturi. Toda to odkritje je ne vodi v pristajanje na tak polozaj, ampak koplje v globino, raziskuje tisto, kar se na prvi pogled zdi potlaceno v skupno nezavedno, in tako odkriva poteze zenske subjektivitete. Tako nasproti moskemu subjektu, ki se je vse doslej razkrival kot edini mozni, postavi subjekt zenske. Ta subjekt ni nekaj, do cesar bi lahko imela dostop oba spola, ampak je biolosko pogojen in opredeljen. A afirmacija zenske subjektivitete je hkrati njena omejitev na dolocene tipicne lastnosti, ki jo opredeljujejo v opoziciji do moskega subjekta. Dolocen sklop tako se vedno ostaja v moski ali pa zenski domeni in je drugemu spolu tuj in celo nedostopen.

Tako tudi teorija Luce Irigaray ni brez diskutabilnih mest, ceprav je njen prispevek k problematiki zenske kot (ne)subjekta gotovo najradikalnejsi in morda zato tudi najzanimivejsi.

Literarne zgodovinarke, kriticarke in teoreticarke so se torej pri vrednotenju literature izpod zenskega peresa vedno znova znasle na razpotju.

Pri tem so lahko sprejele misel Julie Kristeve, da iz aristotelovskega kanona ni mogoce izstopiti, ali pa so skusale same oblikovati vrednostni aparat, s katerim so se tem besedilom skusale priblizati na svoj nacin, pri cemer se ne moremo izogniti dvomu, ali je to sploh mogoce.

Tako se zdi, da je branje, analiziranje in vrednotenje literature, ki so jo pisale oziroma jo pisejo zenske, proces, v katerem odgovori vselej porajajo nova vprasanja. Vsaka pisateljica vstopa v polje diskurza, ki ne more biti njen lastni, saj je bila iz njega kot zenska vselej izlocena, a hkrati vanj prinasa nekaj, cesar v njem doslej ni bilo. Ali je potrebno to, kar je novo, spraviti na skupni imenovalec in potem s tem meriti vsa besedila pisateljic iz nasega kulturnega sveta? Zdi se, da je tako pocetje ze vnaprej obsojeno na vrtenje v krogu, ki lahko daje le vedno enake odgovore.

Zato je bolj smiselno, ob upostevanju zgoraj opisane ambivalentnosti te literature, iskati v njej tisto, kar nas ob njej vznemirja in spodbuja k branju in raziskovanju.

Prvi slovenski prozaistki Luiza Pesjak in Josipina Turnograjska

Obsirnejse raziskave na temo ustvarjalnosti slovenskih pisateljic nasploh niso zelo pogoste (se redkeje so objavljene v strokovni literaturi, saj gre pogosto za seminarske in diplomske naloge), velikokrat se jim tudi slovenski literarni zgodovinarji ali zgodovinarke posvecajo le v kontekstu kaksne sirse problematike. To seveda ne pomeni, da se z deli pisateljic ukvarjajo povrsno ali le mimogrede, res pa je, da ne opozorijo na dolocene kvalitete teh besedil le zato, ker jih zanima druga problematika.

Med najpomembnejse raziskovalce prvih slovenskih literarnih ustvarjalk poleg Ivana Laha, ki je napisal obsezno studijo o Josipini Turnograjski,⁵ gotovo sodita Miran Hladnik⁶ in Igor Grdina,⁷ ki sta raziskovala prvi romane Luize Pesjak ter Pavline Pajk in drugi pesmi Fany Hausmanove. Tudi Silvija Borovnik se v zgodovinskem prikazu slovenskih pisateljic v knjigi Pisejo zenske drugace? na nekaj straneh posveti Josipini Turnograjski in ze omenjenima prozaistkama.

Najprej si oglejmo izsledke studije Igorja Grdina o Fany Hausmanovi, kjer je razmisljal tudi o problemu slovenske zenske literature. V uvodu zapise:

»V najnovejsem casu postaja zanimivo se eno razmejevanje literature, tisto na zensko in mosko, ki je - idealno vzeto - kajpak samo metafora za zaznamovanje razlicnosti oziroma drugacnosti, ce se gibljemo v obmocju modrosti Zahoda, razmisljajocega v funkcijah umetnost dosegajocih besedil z zensko in mosko pisavo. Seveda pa so v praksi stvari manj idealne; tako moremo pri mnogih avtoricah zaznati mosko pisavo, zlasti v casih, ko je druzbena konvencija dopuscala zgolj mosko pisavo, se pravi v preteklosti, kolikor nam je mogoce soditi po sedanjem, brez podrobnejsih raziskav morebiti tudi nekoliko varljivem vedenju.«⁸

Pretresti moramo tudi naslednje Grdinove misli:

»Predvsem gre posvariti se pred evforicnimi emancipacijskimi ali celo feministicnimi projekcijami nasega problema - o tem je nasploh izrekel nekaj pravih besed Allan Bloom v svojem Somraku ameriskega uma. Transparentno zenska literatura nasih dni je mnogo manj literatura, kakor recimo vrhunski dosezki Sapfo, madame de Lafayette, madame de Sévigné ali celo kraljice Margarete Valoiske; morebiti je celo manj zenska, pa ceprav je npr. Heptameron Margarete Valoiske najzakonitejsi dedic velike Boccaccieve, torej moske umetnosti Dekamerona. Malopridnost nasih dni ocitno ni prizanesla niti zenskam. Merila literarnega vrednostenja⁹ morejo zmerom biti, tudi pri zenski literaturi, od literarnega sveta: slaba literatura, to pa v konkretnem primeru pomeni literaturo, ki je bolj zenska kot literatura, ne resuje nikogar, tudi t. i. emancipacijskega vprasanja ne.«

Taksen nacin raziskovanja razkriva tudi njena knjiga Pisejo zenske drugace?. V njej se posveti tudi Josipini Turnograjski, ki nas bo zanimala kot prva prozaistka. Avtorica najprej kriticno pretrese dosedanje zapise o pisateljici in ugotavlja, da je na primer Kmeclov odnos do nje »pomilovalen in neizprosno ironicen« (str. 30). Sama jo oznaci kot za svoj cas nadpovprecno izobrazeno zensko, na katero je vplivala zlasti ceska pisateljica Bozena Nemcova:

»Njena proza ne potrjuje le tega, da je bila Turnograjska »cvet prve narodne slovenske romantike«, temvec tudi to, da se je posebej zanimala za tedanje sodobne politicne dogodke pa tudi staroslovansko zgodovino [...].

V crticah z zgodovinsko snovjo nastopajo zenske kot bozanstva, kot nosilke nadnaravne moci in pogum (Marula), nadzemeljske lepote (kot Veronika Deseniska v crtici Nedolznost in sila), kot zascitnice ljubezni in dosmrtne zakonske zvestobe (Zvestoba do smrti). Zenski liki so tisti, ki se zavzemajo za socialno enakost in protestirajo zoper splosno razsirjeno mnenje, da 'clovek brez grba in dedov se clovek ni'.

Zenski liki Josipine Turnograjske ustrezajo povelicevanju novoromanticnih predstav o vlogi zenske v literaturi kakor tudi o njenem vplivu na moskega (bojevnika ali ustvarjalca, ki je navadno nosilec dogajanja.«¹⁰

Ceprav najstarejsa med prvimi prozaistkami, je Luiza Pesjak (1828-1898) zacela objavljati dokaj pozno. Napisala je krajso novelo Rahela (1870), ki je fabulativno skromna in v pripovednih postopkih se nebogljena. V casu, ko je bil slovenski roman tako rekoc se v povojih, je napisala Beatin dnevnik (1887), ki je dnevniski roman. Natancneje ga analizira Miran Hladnik, ki se mu razkriva kot ljubezenski roman, saj v njem odkriva znacilnosti te zvrsti, kot so motiv Pepelke (glavna junakinja Beata je na zacetku romana vzgojiteljica na grascini), ljubezenski trikotnik (ves cas je zaljubljena v bogatega plebejca Riharda, ki pa ljubi grofovo hcer iz prvega zakona Doro), bolezen (Rihard smrtno zboli, Beata prezivi vecino cas kot negovalka ob njegovi postelji) in srecni konec (Dora je umrla, Rihard je prost - izkaze se celo, da je grofov nezakonski sin in se poroci z Beato). Zgodbi seveda ne manjka niti kategoricni imperativ.

Ljubezenski romani Pavline Pajk

Prav te tipicne poteze ljubezenskega romana odkriva Hladnik tudi pri Pavlini Pajk, ki je zaradi svojega bogatega opusa (sest romanov, osem novel in osem povesti) za analizo se bolj hvalezna avtorica kot L. Pesjak. Pavlina Pajk je sicer za celo cetrtletje starejsa od Zofke Kveder, toda njena zadnja literarna dela izidejo v casu, ko je slednja ze prisotna v slovenskih literarnih revijah, zato jih ne smemo spregledati. Celosten pregled prozne ustvarjalnosti Pavline Pajk, predvsem znacilnosti ljubezenskega romana v teh delih, pa prinasa ze omenjena Hladnikova studija.

Hladnik raziskuje njene romane, povesti in novele in pri tem opozori na nujne zvrstne razlike. Te se kazejo v kraju dogajanja (grascina v romanih, mescanska vila v novelah, povest na vasi) in socialnem statusu oseb (plemici, mescani oziroma vascani).¹¹ Nato se natancneje posveti noveli Blagodejna zvezdica (1881), romanoma Dusne borbe (1896) in Slucaji usode (1897) ter povesti Arabela (1885).

Fabula teh del je ljubezenski zaplet, ki ponavadi temelji na ljubezenskem trikotniku, stereotipen je tudi lik glavne osebe, saj je to vselej zenska, in sicer »sirota, rejenka, pastorka, samohranilka«.¹² Toda pogosto se izkaze, da je ta junakinja pravzaprav hci kaksnega plemica. Srecni konec s poroko je sicer posledica njenega pristajanja na tiste zenske poteze, ki jih druzba zeli videti pri vsaki zenski (pasivnost, skromnost, pridnost, srcna dobrota, nedolznost v vseh pogledih in seveda ravno prava stopnja izobrazenosti), a hkrati lahko junakinja prestopi kot zakonska zena v visji socialni razred le, ce je temu razredu nevede ves cas pripadala. Izvirnosti in raznolikosti ne srecamo niti pri moskih likih.

Leta 1897, ko Zofka Kveder objavi svojo prvo crtico, izide v knjizni obliki roman Slucaji usode, leta 1900 pa objavijo v Domu in svetu njeno novelo Uslisana. V Slucajih usode srecamo Malvino, ki sele po mnogih zapletih srecno zapluje v zakonski pristan.

S poroko se konca tudi novela Uslisana, fabulativno mnogo skromnejsa, saj v njej sveta Ana uslisi prosnjo mlade Nadice po primernem zeninu, ki se pojavi v podobi zdravnika in Nadico po uspesnem zdravljenju tudi zasnubi.

Obe deli Pavline Pajk, nastali na prelomu stoletja, sta torej po tematiki, obliki in slogu pisanja le nadaljevanje ze znanega, tako da v slovensko literaturo tega obdobja ne prinasata nic novega.

Pri Luizi Pesjak in Pavlini Pajk gre za sledenje tipicnim znacilnostim ljubezenskega romana, ki pa ostaja v mejah trivialne literature, kakor v svoji natancni, s spoznanji psihoanalize nadgrajeni analizi njunih proznih del ugotavlja Miran Hladnik. Odlocilna spodbuda za pisanje teh del so romani nemske pisateljice Eugenie Marlitt (1825-1887), ucinek, ki ga zelijo vzbuditi pri bralkah, pa ustvarjanje ideala, h kateremu naj stremi mescanka. Edino, kar kaze na umetniske ambicije in sposobnosti proze Pavline Pajk, je, po Hladnikovem mnenju, ironija. Vec o tej ironiji iz studije ne izvemo, saj se ji raziskovalec natancneje ne posveca. Toda ker je ironicen pogled na svet tako pogosto prisoten prav pri pisateljicah, bi morala biti Hladnikova ugotovitev v tej smeri spodbuda za nadaljnje raziskave proze Pavline Pajk. Silvija Borovnik k nekaterim Hladnikovim ugotovitvam dodaja svoje misli. Dogajalni prostor v delih P. Pajk se »komaj kaj razlikuje od onega, ki ga je opisoval Jurcic, prav tako pa je jurcicevskemu podoben tudi ljubezenski trikotnik z osebami, ki nosijo navadno dokaj poenostavljene poteze. Toda Jurcic velja za pisatelja literature z umetnisko vrednostjo, Pajkova pa za avtorico trivialne »zenske« literature. Kakorkoli ze, priznati je treba, da je proza Pavline Pajk zagotovo umetnisko sibkejsa od Jurciceve, toda tisto, po cemer se od njegove najbolj razlikuje, niso dogajalni cas, prostor oz. tako ali drugace oblikovane literarne osebe, temvec predvsem jezik, slovenscina, ki je pri Jurcicu polnejsa, mnogo bolj zlahtna ter po levstikovsko oplemenitena se z ljudskim.«¹³

Ze za casa zivljenja Pavline Pajk so se o njenem delu kresala mnenja. Najbolj kriticen je bil do nje krog »novostrujarjev«, ki je v Edinosti smesil njen sentimentalni idealizem. Prav zato se ni zelela pridruziti reviji Slovenka, ki je kot priloga Edinosti zacela izhajati leta 1897 v Trstu.

Zenski liki v proznih delih sodobnic Zofke Kveder

Zacetek izhajanja mnogih slovenskih revij,¹⁴ v katerih je imelo leposlovje pomembno vlogo, je odprl tudi vecje moznosti objavljanja. Tako so v casu slovenskega ustvarjanja Zofke Kveder izhajale naslednje revije, v katerih srecamo tudi imena avtoric.

Glede na to, da sta bili v raziskovanem obdobju najbolj ugledni reviji Ljubljanski zvon ter Dom in svet, je razumljivo, da so prispevki, objavljeni v teh dveh revijah, snovno in oblikovno v veliki meri zanimivejsi od tistih, objavljenih drugje. Toda ne smemo pozabiti, kakor je zapisala za Slovenko Marja Borsnik¹⁵ in kar lahko prenesemo tudi na drugo periodiko tega casa, da so te revije pomenile vadnico v pisanju za mnoge pisateljice in so prav zato dragocene, saj nam kazejo ustvarjalni razvoj marsikatere avtorice.

Kar zadeva formalno podobo te literature, je najpogosteje moc zaslediti krajsa besedila, le nekaj avtoric je uspelo objaviti romane v nadaljevanjih (npr. Pavlina Pajk, Marica Nadlisek Bartol, Lea Fatur in seveda Zofka Kveder).

Po obsegu besedil skromne oblike pa so narekovale tudi fabulativno podobo. Najpogosteje je v teh besedilih prikazana usoda zensk, ki se pojavljajo v vlogah mladega (ponavadi zaljubljenega) dekleta ali zakonske zene, zenske, ki se prezivlja sama, in matere. Seveda v nekaterih besedilih ne gre samo za eno izmed teh treh moznosti, ampak se razlicne zenske usode med seboj tudi prepletajo, lahko pa ena oseba zdruzuje v sebi razlicne vloge in podobe zenske.

Usodo zenske pogosto zaznamuje ljubezen. Toda zenska je redkokdaj srecna, najveckrat se glavna oseba psihicno ali celo fizicno zlomi. Zato se ta besedila pogosto koncajo s smrtjo osrednjega zenskega lika.

Custveni in celo fizicni zlom lahko povzroci ljubimceva preteklost (J. A. P.: Moja Ana, Lz, 1892, kjer dekle umre samo zato, ker ne prenese dejstva, da je njen Alfonz v mestu flirtal z neko gospodicno), mozeva ali ljubimceva nezvestoba (M. N. Bartol: Usoda ka-li?, Lz 1895, v Burji in strasti Lee Fatur (DiS 1895) umori Italijan Odoardo najprej svojo zeno, ki je ne ljubi vec, da bi bil prost za drugo, nato pa umre tudi njegova hcerka, ker je ne obvaruje pred zapeljivcem, da ne bi prisel njegov zlocin na dan), locitev od ljubega na zeljo starsev ali pa celo njegova smrt (Lila Liljanovna: Pavel in Olga, Sz 1912; Mara Ogorelceva: Zavoljo ljubezni; Slovan 1911). A ljubezen ne prinasa zgolj smrti, ampak tudi revscino (Marica Gregoric: Siora Thearapia, Sz 1912) ali blaznost. Seveda pa ljubezen ni v pogubo samo zenskam, ampak tudi moskim (v daljsem pripovednem besedilu Strte peruti (Lz 1894) M. N. Bartol Italijan Alfonzo umre zaradi nesporazuma, v Zavoljo ljubezni mlad moski umre za ljubljeno dekle v dvoboju, v Prepozno (Slovenka 1900) I. A. Klemencic se Andrej ustreli, ker ga Julita zapusti, ko se ji razkrije njegov pravi obraz.

Kadar se ljubezen ne konca tako nesrecno, zeli pisateljica dati s svojim besedilo bralkam in bralcem moralni poduk. Pridnost in skromnost vodita junakinje v zakonsko sreco ali z drugimi besedami:

»Lepota zene je zvestoba. Stotine lepih zabednih zensk umira po svetu v sramoti, kolne svojo nesrecno lepoto«. (Lea Fatur: Domovina, DiS 1910)

»Gospodinja mora imeti vedno bistro glavo in naloga njena je delo in skrb.« (Antonija: Mati Zorina, Slovenka 1898)

Med stevilnimi avtoricami sta pripovedovalsko najbolj spretni L. Fatur in M. N. Bartol. Ceprav se prva marsikdaj ne more izogniti pateticnosti, pa so njena besedila tako kot dela prve urednice Slovenke gotovo berljiva proza. Pri M. N. Bartol je najpomembnjesa ljubezen, ki je, kakor je zapisala ze Marja Borsnik, »v bistvu tragicna in korenini v njenem osebnem zivljenju«.¹⁶

Kot taksna se nam ljubezen razkriva tudi v njenem romanu Fatamorgana (1898), ki je sto let po nastanku le dozivel tudi knjizno izdajo pri trzaski zalozbi Mladika. V njem prikaze vec oseb, tako da pravega glavnega junaka ali junakinje pravzaprav ni. Pisateljica v romanu natancno orise okolje, v katerem se gibljejo posamezne osebe. Tako naslika provinco in Ljubljano, Dunaj in Trst, zivljenje preprostih podezelanov, malomescanov in krog dunajskih uradnikov. Posamezne usode se sestavljajo v kalejdoskop zivljenj oseb, ki hrepenijo po sreci, a se vsem na koncu izkaze za nikoli dosegljiv privid. Ze v tem romanu Marice Nadlisek Bartol se srecamo z drugacnimi zenskimi liki, kakor smo jih navajeni iz proznih del Luize Pesjak in Pavline Pajk. Osebe niso idealizirane, pomembne niso njihove vrline, kakor sta krepost in poniznost, ampak pisateljico zanima, ali se lahko njihove predstave o zivljenju v svetu, v katerem zivijo, uresnicijo. Konec nam seveda govori o tem, da ta svet ni prijazen ne do zensk ne do moskih, dobrota in plemenitost nista nagrajeni, preracunljivost in hudobija nista kaznovani.

Fatamorgana v opusu Marice Nadlisek Bartol gotovo zavzema osrednje mesto. V tem romanu se namrec poslovi od dramaticnih dogodkov (umor iz strasti), kakrsnim smo price se v romanu Pod streho, objavljenem v nadaljevanjih leta 1897 v Ljubljanskem zvonu. Vendar pa se ze tu pojavi mlada socialistka, izobrazenka, uciteljica Rozo. Tudi ona, kakor Zdenka, trpi zaradi revscine, v kateri zivi, in tudi ona se na koncu poroci bolj zato, da si zagotovi lepso prihodnost, kot pa iz velike ljubezni. V Pod streho prikaze pisateljica zivljenje preprostih, ki so zaradi revscine popolnoma otopeli. Slika tezkih socialnih razmer je tudi krajse prozno delo Osveta (Lz 1898), v katerem je glavna oseba delavka v predilnici. Tudi ta zgodba se konca z resignacijo, saj je Anka obsojena na pet let jece, ker je zlila svojemu nadzorniku v predilnici, ki je ni pustil na miru, v obraz karbolno kislino, toda njej je vseeno.

Osrednji osebi obeh del sta torej mladi zenski, ki za svojo in eksistenco svojih bliznjih skrbita sami. S tem se lotevamo ze drugega sklopa del, v katerih je posebna pozornost namenjena zenskim likom. Ta dela se, kot smo ze ugotovili, posvecajo predvsem zenski kot emancipiranki, ki zeli svoje zivljenje oblikovati sama. Prvi pogoj za to pa je seveda financna neodvisnost. In glede na to, da je bil tistim zenskam na prelomu stoletja, ki so si hotele pridobiti vsaj nekaj izobrazbe, na voljo predvsem poklic uciteljice, je razumljivo, da vecina zenskih likov v raziskovanih besedilih opravlja prav to delo. Marica Nadlisek Bartol in Marija Kmet, pri katerih zasledimo najvec del s taksnimi znacilnostmi, sta bili tudi sami uciteljici in sta na lastni kozi doziveli vse neprijetnosti tega poklica. Zato so njune junakinje s svojo usodo ponavadi nezadovoljne in sanjarijo o drugacnem zivljenju (M. N. Bartol: Moj pot, Lz 1893, Marija Kmet: Liza, Lz 1914, Hana, Sz 1913). Tudi v delih drugih pisateljic najdemo ta motiv, kot npr. v delu psevdonimne avtorice Hasanove Sanje in resnica (Sz 1914), v kratki zgodbi L. Fatur Takrat so cvetele akacije (Dv 1907) in pri M. Ramkovi v Uciteljici Heleni (Slovan 1912). Redkeje se pojavljajo neizobrazene zenske, kot npr. revna perica (M. N. Bartol: Slike in slicice iz zivljenja, Lz 1896) ali gospodinja (M. N. Bartol: Zena slabi (?) spol, (Slovenka 1898).

Edini namen teh besedil je najveckrat le slika in kritika druzbe, ki zenski ne omogoca drugacnega zivljenja, dogajanja v njih skorajda ni. Le proza Marije Kmet prinasa novost na ravni jezika, saj je ta mnogo bogatejsi in raznolik kot pri drugih avtoricah. Tako pise o »mrtvasko steklenih nitih koscenih melodij« ali o dihih »rdecih roz s temnomodrim vonjem«. Seveda ne gre za posebno izvirno podobje, toda navedeni stavki so iz crtice Senca (Sz 1912), ki stoji na zacetku pisateljevanja Marije Kmet. Literarna ustvarjalnost te pisateljice namrec doseze vrh sele kasneje, predvsem po prvi svetovni vojni, ko zacne pisati tudi dramatiko. Zelo zanimiva je njena dvodejanka Mati (1918), saj v njej ubesedi temo materinstva. Morda sta bili spodbudi za to delo tudi proza in dramatika Zofke Kveder, saj sele pri njej zasledimo novo, drugacno slikanje mater, kot ga poznajo pisateljice in pisatelji pred njo in v njenem casu.

Zelo malo je besedil, v katerih je posvecena posebna pozornost zenskim likom, ki so predstavljeni v vlogi mater. Mati se pojavlja najveckrat kot tragicna figura, ki jo doleti otrokova smrt (Marija: Spomin na malo Bozo, Dis 1902), le redko pa nastopa kot okrutna mati, kakor na primer v crticah Lojzek, Slovanski svet 1893) M. N. Bartol in V druzbi bede (Dp 1904) L. Fatur, torej v vlogi, v katero Zofka Kveder pogosto postavlja svoje zenske like.

Seveda slovenske pisateljice v raziskovanem obdobju ne ubesedujejo samo zenskih usod, ampak srecamo v njihovih delih tudi drugacno tematiko.

Zgodovinske povesti Lee Fatur

V teh delih sicer nastopajo zanimivi zenski liki, vendar pisateljico bolj zanima prikaz zgodovinskih dogodkov kot posamezne usode. Te povesti je objavljala v prvem desetletju nasega stoletja kot skorajda edina avtorica v Domu in svetu. Dogajajo se v razlicnih dobah, v razlicnih dezelah. V Vilemirju (1906) in v Ko je gorela grmada (1912) se je vzivela v case turskih vpadov na slovensko ozemlje. Zgradba je vecinoma enaka: v uvodu pisateljica opise pokrajino, v kateri se bo odvijala zgodba, nato pa predstavi glavnega junaka, neustrasnega branitelja domovine, ki se mora resiti iz turskega ujetnistva, da bi lahko s svojim ljudstvom svobodno zazivel. Kot nagrada ga caka lepo dekle, ki bo vzorna zena in mati njegovih otrok. Tako pateticno se na primer konca krajse besedilo Ko je gorela grmada:

»Pozabil je zunanji svet turskih nadlog. A ni pozabila narodova dusa, ni pozabila zemlja slovenska. [...] Zemlja slovenska, nikdar vec ti ne zapreti turski mec.«

Ceprav se zdi, da v to pripovedno zvrst sodi tudi delo Crtomir in Bogomila (1912), pa temu ni tako. Pisateljica namrec zapise, da gre za novelo, dogajanje pa je postavljeno v njeno sodobnost, v Ljubljano. V primerjavi z vsemi drugimi krajsimi besedili Lee Fatur je ta gotovo nekaj posebnega. V ozadju sicer odzvanja motiv Presernovih ljubimcev, vendar Niko, sodobni Crtomir, ne prestopi v drugo vero, ampak samo pokoplje svoje ideale, da bi dozivel literarni uspeh. Kljub temu se ne poroci z ljubljeno Heleno, saj ta hoce postati intelektualka in ne vzorna mescanska zena in mati. Sploh pa je prepricana, da se bosta z Nikom, kot Presernova ljubimca, zdruzila po smrti. Kar zadeva pripovedne postopke, je ta novela napisana manj gladko kot zgodovinske povesti, zdi se, da je pisateljica ostala nekako na pol poti, kot da se je ustrasila drugacnosti te novele od drugih svojih del in jo na neki nacin pustila slogovno premalo izbruseno. Toda glede na tematiko jo gotovo lahko pristejemo k tistim delom tedanje literature izpod zenskega peresa, ki je poskusala ubirati drugacne poti.

Besedila z narodno in socialno tematiko

Med pripovednimi besedili, objavljenimi med leti 1897-1914, zasledimo tudi besedila, s katerimi so pisateljice pri svojih bralkah in bralcih hotele krepiti narodno zavest. V delih s taksno tematiko (K. Ponikvar: V nedeljo populudne, 1897, M. Strnad: Prijateljici, Slovenka 1897, M. N. Bartol: Na Silvestrov vecer, Slovenka 1898, L. Liljanova: Pavel in Olga) pogresamo fabulativno bogastvo ali slogovno spretnost, poudarjanje narodne ideje je pateticno, pisateljice se sploh ne trudijo, da bi to idejo vkljucile v sirsi okvir dogajanja.

Se manj pa je besedil, ki prikazujejo revscino, se posebno delavskega razreda. Beda je vedno posledica pijancevanja druzinskega oceta, le v crtici Ob novem vinu, ki jo Ivanka Anzic Klemencic objavila pod psevdonimom Adela leta 1901, se pojavijo zgarani delavci, pisateljica pa zapise:

»Ali pride dan, ko tudi v to temo posveti zarek nove luci!«

Na prvi pogled se zdijo zanimive tudi zgodbice Mici Lescak, saj so glavne osebe v njih jetnice. Toda ceprav avtorica v nekaterih zgodbah pokaze krivicnost druzbe, ki tem zenskam sploh ne nudi nobenih moznosti za posteno zivljenje, ko so se enkrat pregresile zoper zakon, v njih zaman iscemo kaksne globlje misli.

Sklepne misli

Glede na vse, kar smo ugotovili o sodobnicah Zofke Kveder, lahko zapisemo, da ji vsekakor pripada osrednji polozaj v tej dobi. V njenih delih se pojavljajo zenske v vlogi intelektualk, preprostih delavk in gospodinj. Problem materinstva je osvetljen z razlicnih strani, tako da srecamo oblastne in krute matere, zenske, ki imajo do svojih otrok izjemno nezen in ljubec odnos, do takih, ki otrok ne morejo imeti, pa si jih zelo zelijo. V daljsem proznem besedilu Eva, objavljenem leta 1904 v Ljubljanskem zvonu, je prikazala celo fatalno zensko. Mnoga njena dela so zelo kriticna, vcasih blizu naturalizmu, vcasih findesièclovski literaturi. Po tematiki in bogatem opusu ji je se najblizje Marica Nadlisek Bartol, toda ostrine Zofke Kveder ta pisateljica seveda nima.

Kako torej vrednotiti literaturo sodobnic Zofke Kveder? Ugotovili smo, da so njihova dela slogovno in formalno najveckrat zelo preprosta, tako da branje ne prinasa kaksnih velikih estetskih uzitkov. Toda po drugi strani nas vedno znova ocarata zagnanost in zelja povedati nekaj, kar je vselej izrinjeno na obrobje, kar se pisateljem ni zdelo tako zelo pomembno. Prav v tem pogumu, v odpiranju novih tem in postavljanju vprasanj, o katerih je literatura do tedaj molcala, vidim pomen teh besedil za razvoj slovenske literature. Zavedati se namrec moramo, da so te pisateljice stopale po neuhojenih poteh. Vecinoma neizobrazene, razpete med vlogo, ki jim jo je narekovala druzba, in zeljo izraziti lastna obcutja, so pisale o do tedaj zamolcanih stvareh: o tem, da edina zelja zenske ni le srecen zakon, ampak tudi samostojno izobrazevanje, da materinstvo ni samo osrecujoce in vzviseno poslanstvo, da torej v svetu, v katerem zivijo, zenske niso srecna, rahlocutna bitja brez lastnih zelja in potreb.

Veliko stevilo teh del pa govori tudi o tem, da je vstop pisateljic v literarno zivljenje na prelomu stoletja v literarni zgodovini vendarle pustil sledove. Njihova prisotnost je sodobnikom pokazala, da je literarna ustvarjalnost nekaj, v cemer se lahko izrazijo tako moski kot zenske. Kar se nam danes zdi samoumevno, pa leta 1883 se ni bilo, saj je Ernestina Jelovsek v Ljubljanskem zvonu na primer zapisala:

»Znano mi je sicer, da zenski v obce ne pristoji, ponasati se s pisateljskim peresom, in se manj spuscati se v knjizevne boje, a ce se jaz danes usojam stopiti pred slavno obcinstvo, ne vabi me k temu dehteci lovor, nego veleva mi najsvetejse custvo otroske in domovinske ljubezni.«

Opombe

¹

Toril Moi (1999). Politika spola, teksta. Ljubljana: Literatura, 90.

²

Sigrid Weigel (²1995). Die Stimme der Medusa. Dülmen-Hiddingsel: Tende, 206.

³

Jacqueline Rose: Julia Kristeva - vzemi dve. V: J. Rose (1996). Zenskost in njeno nelagodje. Ljubljana: Analecta, 55.

⁴

Hélène Cixous (1980). Weiblichkeit in der Schrift. Berlin: Internationales Merve Diskurs 94, 78.

⁵

Ivan Lah (1926). Josipina Turnograjska. Njeno zivljenje in delo. Maribor.

⁶

Miran Hladnik (1981). Slovenski zenski roman v 19. stoletju. Slavisticna revija 29, st. 33, str. 259-296.

⁷

Igor Grdina (1992). Fany Hausmanova in problem slovenske zenske literature. Celjski zbornik, 69-87.

⁸

Prav tam, 69.

⁹

To besedo navajam tako, kot je zapisana v Grdinovem besedilu.

¹⁰

Silvija Borvnik (1995). Pisejo zenske drugace. Ljubljana: Mihelac, 31-32.

¹¹

Prav tam, 262

¹²

Prav tam, 264

¹³

Silvija Borovnik: Pisejo zenske drugace?, 34.

¹⁴

Ljubljanski zvon 1881-1941, Dom in svet 1888-1944, Vesna 1892-1894, Slovanski svet 1889-1899, Slovenka 1897-1902, Slovan 1902-1917, Domaci prijatelj 1904-1915, Slovenska gospodinja 1905-1914 in Slovenska zena 1912-1913.

¹⁵

Marja Borstnik (1962). Studije in fragmenti. Maribor: Obzorja, 132.

¹⁶

Marja Borsnik: Studije in fragmenti. Maribor: Obzorja, 132.