Tipologija slovenske mladinske realisticne avanturisticne proze

Termin avanturisticen je v slovenskih slovarjih oznacen z ekvivalentom pustolovski.¹ Splosni slovarji seveda ne navajajo, kaj natancno je avantura ali pustolovscina, so pa enotni v tem, da je pustolovscina neko tvegano, celo nevarno dejanje.

Teoretiki vecinoma delijo avanturisticno mladinsko prozo na realisticno in fantasticno; ker je slednja ze podrobno obravnavana, je v clanku natancneje prikazana realisticna avanturisticna mladinska proza na Slovenskem. Slovenske studije z avanturisticno (fantasticno) tematiko so vkljucene v sirse obravnave mladinske knjizevnosti. Tako studije Marjane Kobe² in Metke Kordigel³ niso namenjene zgolj fantasticni avanturisticni prozi, temvec zajemajo vse fantasticne zanre, M. Kordigel pa obravnava tudi nemladinsko znanstveno fantastiko.

Pojem realisticna mladinska proza izraza zgolj vsebinskost, torej opredeljuje dogodke, ki niso nujno resnicni, se pa lahko zgodijo v okvirih izkustveno preverljivega sveta. Nikakor pa se termin ne veze na literarnozgodovinsko stilno oznako realizma.⁴ Med realisticno avanturisticno prozo se uvrscajo naslednji pisatelji s svojimi knjizevnimi deli: Milan Dekleva (Bucka na Broadwayu), Mate Dolenc (Golo morje), Brane Dolinar (Dvojne pocitnice, Rdeca kapica iz Zgornje Siske, Detektivi na jeklenih konjickih, Detektivi v zeleni katri), Oskar Hudales (Triglavov polet, Ugrabljeni bogovi, Veselo potovanje, Taborjenje ob Crnem jezeru), Anton Ingolic (Tajno drustvo PGC, Potopljena galeja), Branka Jurca (Uhac in njegova druscina, Vohljac in prepovedane skrivnosti), Spela Kuclar (Ne bom vec pobegnila), Mirko Kuncic (Tincek in Toncek, Dogodivscine v pragozdu), Vitan Mal (Roki Rok, Skoljka svetega Sebastijana, Ledosned, Hitro, hitreje, Dvojni agent Zardna), Mimi Malensek (Tecumseh, Lucka na daljnem severu, Pocitnice v Bayangi), Miha Matè (Bosopeta druscina, Kurja vojska), Natasa Mrvar (Spela detektivka), Desa Muck (Pod milim nebom), Bogdan Novak (Morska skrivnost, Grajski strah, Pozor, hud pes!, Bela past, Hudobna grascakinja, Usodni piknik, Gozdni samotar, Super spon, Razbojniski brlog, Lepotec bucko, Banda v hosti, Spopad na Rozniku), Slavko Pregl (Odprava zelenega zmaja, Prirocnik za klatenje, Geniji v kratkih hlacah, Geniji v dolgih hlacah, Bojni zapiski mestnega mulca), Joze Rode (Argonavt(k)i, Vsega je kriva Hedika), Smiljan Rozman (Lov za ukradenimi milijoni), Tone Seliskar (Rudi, Bratovscina Sinjega galeba, Posadka brez ladje, Jadra na robu sveta, Indijanci in gusarji), Ivan Sivec (Pozabljeni zaklad, Skrivnost zlate reke, Krokarji viteza Erazma, Gusarji na obzorju, Netopir brez kril, Beli musketir, Formula smrti, Zelena kri), Leopold Suhodolcan (Decek na crnem konju, Skriti dnevnik, Rdeci lev, Rumena podmornica, Naocnik in Ocalnik, Pramatija ali Bucman), Primoz Suhodolcan (Kosarkar naj bo!, Kolesar naj bo!), Polona Skrinjar (Klapa Jòka Koprive), Janja Vidmar (Junaki petega razreda, Moj prijatelj Arnold), Dragotin I. Vresnik (Zaklad na obali), Venceslav Winkler (Gadje iz Siske), Pavle Zidar (Mulci, Glavne osebe na potepu), Ivo Zorman (Na sencni strani mesta, Gnezdo Srsenov, Obvescevalec Lesnika, Moj Daniel) in Dim Zupan (Trije dnevi Drekca Pekca in Pukca Smukca, Tri noci Drekca Pekca in Pukca Smukca, Tri skrivnosti Drekca Pekca in Pukca Smukca, Tri zvezdice Drekca Pekca in Pukca Smukca, Tri spoznanja Drekca Pekca in Pukca Smukca, Trnovska mafija, Trnovska mafija drugic, Leteci macki).

Razvojna pot slovenske mladinske avanturisticne proze je zacrtana od Seliskarjevega socialnega realizma in kolektivizma⁵ do sodobne postsocialisticne druzbe, kjer postane literarni lik individum. Ob razvojni poti so jasno zacrtane tudi moralne vrednote knjizevnih oseb. Ce lahko v Seliskarjevi Bratovscini Sinjega galeba govorimo o spodbujanju h kolektivizmu, so dela sodobnikov bistveno bolj nagnjena k uspehu in bogastvu posameznika. Bogatenje je najbrz tako izrazit pojav v sodobni slovenski stvarnosti, da je mocno vplivalo tudi na vrednote knjizevnih oseb v sodobni knjizevnosti: knjizevne osebe se borijo za materialne dobrine (imeti je potrebno npr. »pravo« znamko oblacil) in z njimi povezane ugodnosti.

Glavne knjizevne osebe imajo v avanturisticni mladinski prozi vedno aktivno pozitivno vlogo, ki je zelo pogosto dopolnjena z negativno vlogo drugega akterja, tako da glavna knjizevna oseba postane pravzaprav knjizevni junak, saj ima heroicne lastnosti. Pasivna vloga je v tovrstni prozi namenjena vsem ostalim knjizevnim osebam.

Motivi, ki so pogosto povezani s socialnimi razmerami, z zgodovinsko pogojenim druzbenim rezimom in podobnimi snovnimi prvinami, so naravnani na odkrivanje in odpravljanje konfliktnih situacij, ki potrebujejo za srecen konec uspesno akcijo. Aktivna udelezba v akciji pa po pravilu nosi s seboj veliko avanturisticnih dogodkov. Tako postane spesenje glavna strukturna prvina, retardacija nastopi le ob pojasnjevanju retrospektivnih dogodkov ter ob opisu oseb in knjizevnega prostora.

Realisticne avanturisticne mladinske knjige so namenjene bralcem v obdobju od devetih do trinajstih let, to je obdobje, ki ga v teoriji bralnega razvoja Charlotte Bühler in Susanne Engelmann⁶ imenujeta Robinzonova doba bralnega razvoja. H. E. Giehrl imenuje obdobje od devetega do dvanajstega leta kasnejse otrostvo, poudarja pa, da »najvecji bralni interes deckov in deklic te starosti velja brez dvoma pustolovskim zgodbam. Branje pustolovskih zgodb je logicno nadaljevanje bralnega razvoja, saj v marsikaterem pogledu spominja na pravljice. V obeh vrstah literature je srediscna figura junak, ki nujno zmaga oz. doseze svoj cilj. Z njim se mladi bralec identificira. Literarni junak mu vliva pogum in upanje, da bo tudi sam v realnem svetu, ki mu postavlja na pot mnoge, z njegove perspektive nepremagljive ovire, podobno uspesen.« (Kordigel, 1990: 15.) Tudi Alexander Beinlich trdi, da je v zrelem otrostvu in predpuberteti (od 9. do 12. leta) »najbolj priljubljena literatura t. i. pustolovska literatura« (Kordigel, 1990: 23).

Raziskovalci bralnega razvoja otrok ne glede na to, kako ga poimenujejo, soglasajo, da je obdobje od devetega do trinajstega (petnajstega) leta starosti tisto, ki pri otroku zbudi zanimanje za avanturisticno prozo.

Slovenska mladinska realisticna avanturisticna proza sodi po zgradbi, snovi, temah in motivih vecinoma v zabavno knjizevnost, seveda pa sodijo med tovrstno prozo tudi nekatera dela, ki so postala ze klasika slovenske mladinske knjizevnosti.

Pomembna sestavina slovenske mladinske realisticne avanturisticne proze je tudi humor, ki je opazen predvsem na besedni in situacijski ravni.

Slovenska mladinska realisticna avanturisticna proza je tisti del knjizevnosti, ki nastaja na slovenskem ozemlju oz. jo pisejo Slovenci v zamejstvu in zdomci, namenjena pa je bralcem med devetim in petnajstim letom starosti. Ne vsebuje fantasticnih prvin, zato se njene teme in motivi gibljejo v mejah mogocega in preverljivega dogajanja. Je daljsi prozni zanr, ki vsebuje sest tipov: pomorsko avanturisticno prozo, potopisno avanturisticno prozo, sportno avanturisticno prozo, tabornisko avanturisticno prozo, otrosko detektivko in vsakdanje dogodivscine.

Avanturisticna proza je tipicen primer zanrske knjizevnosti, ki ima tudi v slovenskem prostoru dokaj kliseizirano zgradbo, snov, temo, motive, zgodbo, torej imajo knjizevna dela, ki sodijo med avanturisticno prozo, precej skupnih znacilnosti. Temelj realisticne mladinske avanturisticne knjizevnosti je napeta zgodba, ta prikazuje pustolovscino, ki z dokaj enakomernim izmenjavanjem spesenja in zaviranja poteka dogajanja otroka motivira k nadaljnjemu branju. Verjetnostna ali realisticna motivacija, ki sta najpogostejsi v tovrstni knjizevnosti, ustvarjata iluzijo mogocega in moznega dogajanja. Glavna knjizevna oseba je navadno otrok, ki s svojimi lastnostmi ne presega zmoznosti svoje starosti, s tem pa posledicno vpliva na priblizno enako starega bralca. Posebej opazna je poudarjeno pozitivna vloga glavne knjizevne osebe, v tej vlogi pogosto nastopa tudi kolektiv priblizno enako starih otrok, ki s svojo postenostjo, pridnostjo in drugimi zavidanja vrednimi pozitivnimi lastnostmi premaga, razkrinka ali drugace razkrije antagonista. Negativno vlogo praviloma prevzame odrasli, ki v vlogi tatu, kriminalca, ugrabitelja ali drugace ogroza glavno knjizevno osebo. Dogajanje je navadno postavljeno v cas pocitnic, ko glavna knjizevna oseba nima solskih in drugih obveznosti. Sinteticna zgradba knjizevnega dela se orientira na otrokovo zmoznost dojemanja, saj mu casovno zaporedje in prostorska doslednost omogocata razumevanje zgodbe. Bralec se praviloma vzivlja v pozitivno knjizevno osebo, s katero resuje na prvi pogled neresljive probleme, ki se iztecejo v srecen konec. Zgodbo najpogosteje pripoveduje tretjeosebni pripovedovalec, ki obvladuje scenicno perspektivo. Realisticni knjizevni prostor, ki je pogosto izenacen s konkretnim zemljepisnim krajem ali pa je izmisljen do podrobnosti, predstavlja verodostojno kuliso knjizevnim osebam in motivom, ki delujejo v skladu z mogocim potekom dogajanja.

V literarni teoriji ze dolgo velja, da med knjizevnimi zanri ni stroge meje, v okviru posameznega zanra pa je delitev na podzanre ali posamezne tipe se tezja. Tipologija slovenske realisticne mladinske avanturisticne proze kaze na to, da se tudi v nasem prostoru pojavljajo tipi tovrstne knjizevnosti, ki jih najdemo takorekoc po vsem svetu (pomorska avanturisticna proza s podtipom robinzonade, potopisna avanturisticna proza, otroska detektivka),⁷ in tipi avanturisticnega zanra, ki so znacilni bolj ali manj le na nasem prostoru (taborniska avanturisticna proza). Meje med posameznimi tipi avanturisticne mladinske proze niso ostre, saj pogosto posamezno knjizevno delo, glede na razlicne kriterije, sodi hkrati v dva tipa.

V slovenski mladinski realisticni avanturisticni prozi se kaze sest tipov.

1  Pomorska avanturisticna proza

V ta tip sodijo literarna dela, ki opisujejo dogodivscine, povezane z morjem, pa naj gre za odkrivanje zakladov (Dragotina Vresnika Zaklad na obali, Antona Ingolica Potopljena galeja), morjeplovstvo (Toneta Seliskarja Rudi in Bratovscina Sinjega galeba) ali gusarstvo (Ivana Sivca Gusarji na obzorju). V tovrstni prozi so pogosti opisi morja, otokov, obale, vremenskih razmer in obcutkov knjizevnih oseb, predvsem njihove navezanosti na Jadransko morje, kjer je dogajalni prostor vecine knjig. Odkrivanje zakladov je v slovenski mladinski morjeplovski avanturisticni prozi pogosto povezano z oddaljenim zgodovinskim casom, v katerem je blago (bogastvo) potonilo ali bilo drugace skrito, o njem pa krozijo pripovedke, ki se izkazejo za resnicne. Zaklad odkrije glavna knjizevna oseba nepricakovano in ker je zelo postena, vrne zaklad tistemu, ki mu je pripadal (pogosto tudi muzeju). Morjeplovstvo, ki razkriva tezko zivljenje ljudi ob Jadranskem morju in njihovo odvisnost od narave, pomeni predvsem natancen opis morja, otokov in obale, v razgibano ozadje pa so vpeti nenavadni dogodki, povezani s plovbo. Gusarji so oznaceni le v enem slovenskem mladinskem knjizevnem delu (Ivan Sivec, Gusarji na obzorju), pa se v njem niso nosilci glavnega motiva.

V pomorsko avanturo spada tudi priredba Jana Baukarta Marko Senjanin, slovenski Robinzon, ki je pravzaprav prevod s priredbo imen in delno knjizevnega prostora znamenitega dela Daniela Defoeja Robinson Crusoe. Ceprav v drugih nacionalnih knjizevnostih govorijo o robinzonadi kot posebnem podzanru, ga lahko v slovenskem prostoru zdruzimo s pomorstvom, saj je omenjeno Baukartovo delo edini primer tovrstnega knjizevnega besedila za otroke. Delno so robinzonade tudi Golo morje pisatelja Mateja Dolenca, Potopljena galeja Antona Ingolica in Jadra na robu sveta Toneta Seliskarja, katerih glavni motiv je morjeplovstvo, vendar so knjizevne osebe zaradi neugodnih okoliscin prisiljene preziveti nekaj casa na neobljudenem otoku. V tem tipu avanturisticne proze je knjizevni prostor morje, na njem pa knjizevne osebe dozivljajo razlicne nenavadne in pogosto tudi nepricakovane dogodivscine. Nepripravljenost knjizevnih oseb na pustolovscino kaze na to, da tovrstni dogodki niso nacrtovani. Knjizevne osebe priznavajo premoc morja in spostujejo njegovo premoc nad ljudmi. Ker se zavedajo svoje majhnosti, jim morje »dovoli«, da prezivijo, antagonisti pa so pogubljeni. Glavne knjizevne osebe odlikuje izjemen cut za postenost in pomoc soljudem. Visoka moralna pravila, ki si jih knjizevne osebe postavljajo same, so njihova najvecja vrlina. Pogosto je morjeplovska tematika povezana tudi z razkrivanjem nevzdrznih socialnih razmer, ki jih zelijo glavne knjizevne osebe preseci. Hrepenijo po boljsem zivljenju, iz socialne stiske pa se izkopljejo s postenim delom. Ker na odprtem morju clovek ni sposoben preziveti sam, je tovaristvo temelj odnosov v morjeplovskem tipu avanturisticne proze.

2  Potopisna avanturisticna proza

Potopisna avanturisticna proza je z resnicnimi zgodovinskimi in/ali geografskimi podatki podkrepljena praviloma izmisljena zgodba, katere glavna oseba je majhen otrok, ki se po spletu okoliscin znajde v tujem svetu, kar ga navdaja s strahom, spostovanjem in radovednostjo. V teh delih so opisane nenavadne pokrajine, ljudje z drugacnimi navadami, tezke okoliscine za prezivetje, pogum, ki odlikuje knjizevne osebe, da sploh zmorejo preziveti v nenavadno hudih razmerah. Predstavniki potopisnega tipa avanturisticne knjizevnosti so Mimi Malensek (Tecumseh, Lucka na daljnem severu, Pocitnice v Bayangi), Oskar Hudales (Triglavov polet, Ukradeni bogovi, Veselo potovanje), Mirko Kuncic (Tincek in Toncek, Dogodivscine v pragozdu 1. in 2. del), Slavko Pregl (Velika pustolovscina, Odprava Zelenega zmaja) in Joze Rode (Argonavt(k)i). V vseh potopisnih delih, izjemi sta le Ukradeni bogovi in Tecumseh, so glavne knjizevne osebe osnovnosolski otroci, ki se zaradi (ne)nacrtovanega potovanja znajdejo v hudih, nevarnih in zapletenih situacijah. Kljub zivljenjsko nevarnim problemom ostanejo prisebni in se v neznanem svetu zelo dobro znajdejo, tako da se po doziveti pustolovscini vrnejo domov. V nevarnosti so najpogosteje zaradi nepredvidljive narave (mrzla zima, veliko snega, huda vrocina, pomanjkanje vode, pomanjkanje hrane) in divjih zivali (strupenjace, volkovi ipd.), redkeje zaradi ljudi (ljudozerci, vojska).

Kuncicevo delo Pustolovscine v pragozdu bi sicer sodilo med lovske avanture, ki pa jih v slovenskem mladinskem slovstvu drugace ni, zato so uvrscene med potopisne avanture. V omenjenem Kuncicevem knjizevnem delu je juznoameriski pragozd opisan potopisno, vendar spesenje zgodbe sloni na lovu na divje zivali.

V potopisni avanturisticni knjizevnosti se mladi bralec sreca s pokrajinami, ki jih (najpogosteje) se ni videl, zato mu tovrstna proza razkriva spoznanja o novih dezelah in ljudeh. Stranske knjizevne osebe so pogosto staroselci neke dezele, ki je opisana v potopisni avanturi (Indijanci, Eskimi, ljudozerci). Casovno in/ali krajevno oddaljene pokrajine in ljudje predstavljajo, gledano s stalisca slovenskega mladega bralca, vznemirljivo eksotiko. Pot v tuji in oddaljeni svet je naporna in nevarna, zato je srecna vrnitev domov odresujoca, ze kar katarzicna. V potopisni avanturisticni prozi je Slovenija prikazana kot miren in idilicen koscek sveta, kjer se ne more nikomur zgoditi nic hudega.

3  Sportna avanturisticna proza

Deli se v dve skupini: v prvo skupino sodijo dela, ki opisujejo sportno utopijo (Ivan Sivec, Netopir brez kril, Beli musketir, Formula smrti, Zelena kri), drugo pa realisticne sportne dogodivscine (Primoz Suhodolcan, Kosarkar naj bo!, Kolesar naj bo!, in Vitan Mal, Hitro, hitreje). Sportna avantura se v slovenskem prostoru uveljavi sele v zadnjih petih letih, med mladimi bralci pa si pridobi velike simpatije, sploh Sivceva dela, ki ob sportu izpostavljajo se detektivske prvine. Sivceva knjizevna dela, ki sodijo med mladinsko sportno utopijo, so tipicen primer mesanja dveh zanrov: ker je glavna knjizevna oseba sportnik in je temeljni zaplet postavljen v zakulisje vrhunskega sporta, so ta dela vsekakor naravnana sportno avanturisticno, ob tem pa izstopajo tudi pronicljive detektivske lastnosti sportnega novinarja Poljanska, ki s spretnostjo in poznavanjem zakulisja resuje zaplete. Sivceva knjizevna dela s sportno avanturisticno tematiko se ne navezujejo na dogajanja, ki so povezana z otroki, temvec so knjizevne osebe odrasli (sportniki, Poljansek), vendar se zapletno-razpletno dogajanje odvija casovno zaporedno, tako da zmorejo otroci (bralci) slediti sportno-detektivskemu dogajanju. Ker so knjizevna dela postavljena v cas, ki se se ni zgodil (olimpijske igre treh dezel), ceprav knjizevni cas ni natancno oznacen, ali opisujejo rekorde, ki se niso dosezeni (v Planici skok 211 metrov), so Sivceva dela utopicna. Sivec z nicemer ne nakaze nerealnega knjizevnega casa (prostora) ali dogodka, hkrati pa logicno in realno (v mejah mogocega) zapleta in razpleta dogajanja, zato njegove sportne avanture vendarle sodijo v realisticno avanturisticno knjizevnost.

Kosarkar naj bo! in Kolesar naj bo! Primoza Suhodolcana ter Hitro, hitreje Vitana Mala so tipicni primeri sportne avanturisticne proze, saj je glavni motiv v knjigah vedno navezan na sportno (tekmovalno) aktivnost: kosarko, kolesarjenje, tek. V teh delih niso opisani vrhunski sportniki, temvec so glavne knjizevne osebe otroci, ki se s sportom ukvarjajo ljubiteljsko.

4  Taborniska avanturisticna proza

Tovrstna proza je pri nas posebnost, saj so to pustolovscine otrok, ki sodelujejo v taborniski organizaciji. Ta organizacija ima predpisana pravila vedenja in dolznosti clanov. Knjige s tabornisko tematiko so vecinoma izhajale v sedemdesetih letih, v njih pa je najti mocan vpliv politicnega sistema (Oskar Hudales, Taborjenje ob Crnem jezeru; Ivo Zorman, Obvescevalec Lesnika; Vitan Mal, Roki Rok, delno tudi Dragotin I. Vresnik, Zaklad na obali), medtem ko v devetdesetih letih zgodbe opisujejo drugacne tabornike, katerih najpomembnejse pravilo je varovanje narave. Ekoloska problematika je vidna v delu Janje Vidmar (Moj prijatelj Arnold), deloma pa tudi v zacetni knjigi peteroknjizja Vsega je kriva Hedika Jozeta Rodeta.

Taborniska tematika je izrazita tudi v zbirki Bogdana Novaka Zvesti prijatelji (Bela past, Morska skrivnost, Grajski strah, Pozor, hud pes!, Hudobna grascakinja, Usodni piknik, Gozdni samotar, Super spon, Razbojniski brlog, Lepotec Bucko), kjer pa se skupina tabornikov vedno znova prelevi v detektive, ki odkrijejo zaklade, ujamejo tatove ipd.

Taborniki, ki imajo v tovrstni prozi vedno vlogo glavnih knjizevnih oseb, so prikazani zelo pozitivno. Odlikujejo jih postenost, delavnost, pripravljenost pomagati. Negativne knjizevne osebe so vedno premagane, saj zmagajo taborniki, ki se ne borijo zase, temvec za kolektivno dobro. Njihove vrednote so splosne druzbene vrednote, kar jih loci od drugih tipov avanturisticne proze. Taborniska avanturisticna proza ima natancno dolocen knjizevni prostor, kamor se odpravijo taborniki na taborjenje. Iz urbanega okolja se najpogosteje odpravijo v naravo, kjer se spoprimejo s tezavami, ki jih prinasa tabornisko zivljenje. Ucijo se preziveti v naravi (kuriti ogenj, nabirati uzitne rastline ...) in jo spostovati. Knjizevni cas v delih s tabornisko avanturisticno tematiko je postavljen v cas pocitnic, ko glavne knjizevne osebe nimajo solskih in drugih obveznosti. Zgodba se odvije zelo hitro, priblizno v desetih dneh taborjenja. Ob spoznavanju narave in navajanju na red (pospravljanje sotora in tabora, kuhanje ipd.) se glavne knjizevne osebe zapletejo, pogosto nenacrtovano, v pustolovscino. Zaradi nepredvidenih vremenskih razmer (npr. dolgotrajno snezenje) ali srecanja z nevarnimi ljudmi (npr. tatovi), ki se skrivajo v naravi, so otroci prisiljeni ukrepati. Njihova dejanja so vedno plemenita in nujno vodijo k srecnemu koncu. Taborniki se, bogatejsi za izkusnjo, vrnejo domov, kjer so sprejeti z obcudovanjem.

5  Otroska detektivka

To je peti tip realisticne avanturisticne mladinske proze. Bistveno se razlikuje od nemladinske detektivke: v mladinski detektivki namrec ni delitve na detektivko (kjer je nosilec dogajanja detektiv) in kriminalko (kjer je v ospredju kriminalno dejanje). Prvine nemladinske detektivke in nemladinske kriminalke so v mladinski prozi povezane v celoto, ki ni locljiva. V otroski detektivki so glavne osebe praviloma vedno otroci, ki razkrivajo negativna dejanja odraslih. Otroska detektivka je torej mesanica detektivskega in kriminalnega zanra, skoraj nikoli pa ne gre za umor, temvec so najpogostejse teme odkrivanje zakladov, prevar, tatvin. Pisci otroske detektivke so Bogdan Novak (zbirka Zvesti prijatelji, ki po tipu knjizevnih oseb sodi med tabornisko avanturisticno prozo), Brane Dolinar (Detektivi na jeklenih konjickih, Detektivi v zeleni katri), Janja Vidmar (Junaki petega razreda, delno tudi Moj prijatelj Arnold), Vitan Mal (Ledosned, Dvojni agent Zardna), Smiljan Rozman (Lov za ukradenimi milijoni), Natasa Mrvar (Spela detektivka), Leopold Suhodolcan (Skriti dnevnik, Rdeci lev, Naocnik in Ocalnik), Ivan Sivec (Pozabljeni zaklad, Skrivnost zlate reke, Krokarji viteza Erazma) in Dim Zupan (Trnovska mafija, Trnovska mafija drugic).

Glavne knjizevne osebe so otroci, ki razkrivajo kraje, skrivnosti, povezane z bogastvom in raznimi nevarnostmi. Pogosto glavne knjizevne osebe nimajo moznosti izbire, saj so v pustolovscino potisnjene: najpogosteje so namrec nakljucne price nezakonitega dejanja, redkeje pa zelijo ohraniti dobro ime nekoga, ki so ga po krivem obdolzili taksnega dejanja.

Zgradba otroskih detektivk je precej sablonska: na zacetku se razkrije problem, nato se glavna knjizevna oseba vmesa v dogajanje in s pomocjo pomocnikov razkrinka antagonista. Nezakonito dejanje je razkrito, glavni junak pa je nagrajen, saj je s svojo spretnostjo pomagal uloviti zlocinca, ki ga policija ze dolgo isce. Praviloma so antagonisti odrasli, otroci pa jih s spretnostjo in postenostjo premagajo.

Opis knjizevnega prostora je v otroskih detektivkah pogosto retardacijska prvina, saj bi se drugace zgodba prehitro odvijala. Klise otroske detektivke je najpogosteje prevzet po Enid Blyton (zbirka Pet prijateljev, zbirka Skrivnosti), redkeje pa po Astrid Lindgren (Detektivski mojster Blomkvist): v prvem primeru se glavna knjizevna oseba nenacrtovano zaplete v pustolovscino, v drugem primeru pa glavna knjizevna oseba (otrok) zeli postati detektiv in zaradi te zelje natancno opazuje okolico ter razkrije zlocinca.

6  Vsakdanje dogodivscine

V ta tip sodijo razlicni motivni krogi: beg od doma, kraja, ugrabitev, socialne in zgodovinske pustolovscine, boji med mladimi.

• Beg od doma prikazujejo knjizevna dela Spele Kuclar (Ne bom vec pobegnila), Dese Muck (Pod milim nebom), Pavleta Zidarja (Glavne osebe na potepu), Braneta Dolinarja (Dvojne pocitnice), Leopolda Suhodolcana (Rumena podmornica), Bogdana Novaka (Banda v hosti).
  Motivni krog bega od doma se loteva tezavne problematike odrascanja, ko glavna knjizevna oseba nasprotuje odraslim in zbezi od doma, da bi pokazala svojo samostojnost. Dejanski beg je hkrati metafora za odrascanje, saj so glavne knjizevne osebe praviloma osnovnosolci iz visjih razredov ali srednjesolci. Od doma pobegnejo zaradi neuspeha v soli ali zaradi nestrinjanja z odraslimi. Njihova pustolovscina ni nacrtovana, zato se takoj po begu od doma zapletejo v nenavadne dogodivscine (jih okradejo, nimajo denarja za prezivetje, se zgubijo). Ceprav imajo v realisticni avanturisticni mladinski prozi odrasli vecinoma negativno vlogo, jim v primeru bega od doma pomagajo (navadno prevzame to vlogo razumevajoc policist), pa tudi starsi, od katerih otrok pobegne, postanejo razumevajoci in pripravljeni poslusati svoje otroke.

• Kraja, pri kateri sodeluje glavna knjizevna oseba, je opisana v knjizevnih delih Venceslava Winklerja (Gadje iz Siske), Antona Ingolica (Tajno drustvo PGC), Branke Jurca (Uhac in njegova druscina, Vohljac in prepovedane skrivnosti), Vitana Mala (Skoljka svetega Sebastijana). Glavna knjizevna oseba postane tat navadno zaradi objestnosti, ne pa zaradi pridobitve materialnih dobrin. Ker se zaveda negativnosti svojega dejanja, krajo prizna in povrne nastalo skodo. Ta motivni krog zaznamuje predvsem kesanje glavne knjizevne osebe, ki ji po priznanju tatvine pomagajo razumevajoci odrasli (najpogosteje ucitelji).

• Ugrabitev, ta je opisana v knjizevnih delih Iva Zormana (Moj Daniel), Braneta Dolinarja (Rdeca kapica iz Zgornje Siske), Milana Dekleve (Bucka na Broadwayu) in delno v knjigi Spele Kuclar (Ne bom vec pobegnila), je motivni krog mladinske avanturisticne proze, kjer pustolovscina ni nacrtovana, temvec se glavna oseba zaradi spleta okoliscin znajde v srediscu pozornosti. Odrasli antijunak ugrabi otroka junaka, ki se s pomocjo dobrih ljudi resi. V tovrstnih knjizevnih delih je knjizevni prostor zelo razgiban, saj ugrabitelj otroka ne skriva na enem samem mestu. Ugrabitelj zahteva, navadno od otrokovih starsev, odkupnino, ki pa je ne dobi, saj je otrok resen ze pred njeno izrocitvijo.

• Socialna in zgodovinska pustolovscina opisuje dogodke, na katere glavne knjizevne osebe nimajo vpliva. Neugodne socialne razmere so temeljni motiv v knjizevnih delih Toneta Seliskarja (Indijanci in gusarji), Miha Matèta (Bosopeta druscina, Kurja vojska), Vitana Mala (Ta grajski), Leopolda Suhodolcana (Decek na crnem konju) in Iva Zormana (Na sencni strani mesta). Kljub slabim socialnim razmeram, ki se jih glavne knjizevne osebe zavedajo, se poskusajo otroci cim bolj zabavati in preziveti srecno otrostvo. Ker nimajo denarja za drage igrace, se v casu igre preselijo v izmisljeni svet (postanejo kapitani, Indijanci, bogatasi ...), ki je pravicno urejen. Njihove pustolovscine so drobne pobalinske burke, v katerih neizmerno uzivajo.
  Med zgodovinske pustolovscine sodijo knjizevna dela Toneta Seliskarja (Posadka brez ladje), Iva Zormana (Gnezdo Srsenov) in Dima Zupana (Trnovska mafija drugic), ki so povezane z drugo svetovno vojno. Pri omenjenih knjizevnih delih vojna ni glavni motiv, temvec so to razmere, v katerih se otroci znajdejo zaradi zunanjega dejavnika (vojne). Razmisljanje otrok o vojni je dokaj nepristransko, to namrec niso heroji, ki jih opisuje mladinska proza o narodnoosvobodilni vojni, temvec knjizevne osebe, ki se jih vojna dotakne posredno (razpad prijateljstva, razmisljanje o belogardistih).

• Boji med mladimi predstavljajo zadnji motivni krog avanturisticne mladinske proze, v katerem je, pogosto humorno, naslikano sicer neproblematicno otrostvo, ki pa nosi s seboj posebne otroske probleme, zanje zelo pomembne in tezko resljive. V tovrstno prozo sodijo knjizevna dela Slavka Pregla (Prirocnik za klatenje, Geniji v kratkih hlacah, Geniji v dolgih hlacah, Bojni zapiski mestnega mulca), Dima Zupana (Trije dnevi Drekca Pekca in Pukca Smukca, Tri noci Drekca Pekca in Pukca Smukca, Tri skrivnosti Drekca Pekca in Pukca Smukca, Tri zvezdice Drekca Pekca in Pukca Smukca, Tri spoznanja Drekca Pekca in Pukca Smukca, Trnovska mafija), Bogdana Novaka (Spopad na Rozniku) in Polone Skrinjar (Klapa Jòka Koprive). Pustolovscine glavnih knjizevnih oseb so povezane z nagajivostjo in nacrtovanjem bojev, ki bi jih pripeljali do zmage. Ni vazno, kdo med njimi zmaga, saj se na koncu vsi povezejo proti najhujsemu sovrazniku: odraslim.

Biti, Vladimir (1997). Pojmovnik suvremene knjizevne teorije. Zagreb: Matica hrvatska.

Butts, Dennis (1996). Shaping Boyhood: Empire Builders and Adventurers. V: International Companion Encyclopedia of Children's Literature. London and New York: Routledge, str. 326-337.

Carpender, Humphrey, Prichard, Mari (1987). The Oxford Companion to Children's Literature. Oxford: University Press.

Culler, Jonathan (1991). O dekonstrukciji. Teorija i kritika poslije strukturalizma. Zagreb: Globus.

Glusic, Helga (1996). Sto slovenskih pripovednikov. Ljubljana: Presernova druzba.

Green, Martin (1991). Seven types of adventure tale: an entiology of major genre. Pennsylvania: Pennsylvania State University press.

Kmecl, Matjaz (1975). Od pridige do kriminalke. Ljubljana: MK.

Kobe, Marjana (1987). Pogledi na mladinsko knjizevnost. Ljubljana: MK.

Kordigel, Metka (1990, 1991). Bralni razvoj, vrste branja in tipologija bralcev. V: Otrok in knjiga 29-30; 31, str. 5-42; 5-21.

Kos, Janko (1989). Literarne tipologije. (Literarni leksikon 34). Ljubljana: DZS.

Lexikon der Kinder- und Jugendliteratur (1977). Heinsbach uber Weinheim: Beltz.

Markiewity, Henryk (1977). Glavni problemi literarne vede. Ljubljana: DZS.

May, Jill P. (1995). Children's literature & critical theory. New York, Oxford: Oxford university press.

Pirnat --- Cognard, Zlata (1980). Pregled mladinskih knjizevnosti jugoslovanskih narodov. Ljubljana: MK.

Pogacnik, Joze (1984). Slovenacka djecja knjizevnost. (Detinjstvo 71). Novi Sad: Izdavacki centar Radnickog univerziteta Radivo C'irpanov.

Saksida, Igor (1991). Nekaj vprasanj iz teorije mladinske knjizevnosti. V: Otrok in knjiga 31, 32, str. 23-42; 5-33.

Slapsak, Svetlana (1997). Pustolovski roman potuje na vzhod: od trivialnega do nacionalnega. (Studia humanitatis, Apes; 7). Preobrazba zanra. Ljubljana: IHS - Fakulteta za podiplomski humanisticni studij.

Solar, Milivoj (1977). Teorija knjizevnosti. Zagreb: SK.

Tucker, Nicholas (1981). The child and the book: a psychological and literary exploration. Cambridge: Cambridge university press.

Verbinc, France (1991). Slovar tujk. Ljubljana: CZ.

Opombe

¹

»/A/vantura -e z (fr. avanture iz lat. advenire) prigoda, cudovit dozivljaj; pustolovscina, tvegano pocetje« (Verbinc, 1991: 74); »avantura -e z pustolovscina« (Slovenski pravopis, 1962: 114); »avantura -e z (-) nenavaden, vznemirljiv dozivljaj, pustolovscina: doziveti, iskati avanture; pripovedoval je o svojih avanturah; cudovita avantura / spuscati se v eroticne avanture // nav. slabs. nevaren poskus, tvegano dejanje: izkusenj pri delu nimajo, zato naj se nikar ne spuscajo v avanture; politicna avantura imperialistov« (Slovar slovenskega knjiznega jezika I, 1970: 76).

²

Kobe, Marjana (1987). Fantasticna pripoved. V: Otrok in knjiga 16, 17, 18, 20, 22.

³

Kordigel, Metka (1992). Znanstvena fantastika. Literarni leksikon 41. Kordigel, Metka (1991). Recepcija slovenske znanstvenofantasticne literature. Doktorska disertacija. Ljubljana.

⁴

Tudi Marjana Kobe v Pogledih na mladinsko knjizevnost opozarja na to, da realisticna mladinska proza pomeni predstavljanje realnega, objektivnega sveta, ne pa realisticnega nacina pisanja. Igor Saksida se ne strinja s taksnim pojmovanjem termina realisticna proza, zato poda njegovo kritiko in predlaga »ustreznejsi neuveljavljen izraz resnicnostna pripoved (proza), saj besedilo resnicnost povezuje s pravo resnicnostjo, hkrati pa ne zavaja v napacno predstavo o prozi kot o delih realizma v literarnozgodovinskem smislu, ki odslikuje druzbeno resnicnost« (Saksida, 1991: 28).

⁵

Potrebno je omeniti vsaj tri predhodnike avanturisticnega zanra: Frana Saleskega Finzgarja, Pod svobodnim soncem (1912), Frana Milcinskega z delom Pticki brez gnezda (1917) in Jana Baukarta s priredbo Marko Senjanin - slovenski Robinzon (1920).

⁶

Teorijo bralnega razvoja je natancneje predstavila Metka Kordigel v reviji Otrok in knjiga 29 v clanku Bralni razvoj, vrste branja in tipologija bralcev. Teorija obsega bralni razvoj od otrokovega rojstva do zacetka branja nemladinske knjizevnosti, za Robinzonovo dobo pa M. Kordigel povzema Ch. Bühler in S. Engelman, da »... se v tej dobi otroci zanimajo za knjige, ki pripovedujejo o resnicnih dogodkih, zgodbe o odkritjih, raziskovanjih, pustolovske zgodbe, zgodbe iz solskega okolja. V tej dobi opazamo raznolike interese, vendar je za vse skupno navdusenje za junaske znacaje« (Kordigel, 1990: 7).

⁷

S teorijo avanturisticne proze se ukvarjajo npr. Humphrey Carpender in Mari Prichard (The Oxford Companion to Children's Literature), Martin Green (Seven types of adventure tale: an entiology of major genre), Nicholas Tucker (The child and the book), Lexikon der Kinder- und Jugendliteratur idr.