Jubilej Marije Janezic

Rodila se je kot najstarejsa od stirih otrok uciteljema Tereziji in Francetu Janezic, ki sta tedaj uciteljevala na Krki na Dolenjskem. Otroska leta je prezivljala na Polici pri Grosupljem, rojstnem kraju svojega oceta. Tu so se starsi ustalili, si postavili dom in bili ne le ucitelji in vzgojitelji mnogih generacij, ampak tudi vsestranski svetovalci, pomocniki v tezavah in zgled v gojenju cebel in cvetja. Mama jo je ze kot petletno puncko vkljucila v razred in od tedaj so knjige postale njene dobre prijateljice. Gimnazijo je obiskovala v Ljubljani, prve tri razrede pri ursulinkah, nato pa na poljanski gimnaziji. V solskem letu 1938/39 se je vpisala na slavistiko in 1943. leta diplomirala, vendar ni sla takoj v sluzbo, ker to zaradi vojnih razmer ni bilo mogoce.

V solskem letu 1945/46 je dobila najprej dekret za gimnazijo na Jesenicah, nato pa takoj za gimnazijo v Trbovljah, kjer je ucila 15 let. Stanovala je najvec casa v podstresni sobici, ki ji jo je dala na razpolago uciteljska druzina Plavsakovih, pri katerih je bila zmeraj dobrodosla tudi v njihovi topli kuhinji. V Trbovljah se je izkazala predvsem kot odlicna pedagoginja, mentorica mladim profesorjem, zaradi nacitanosti bogat in ustrezljiv vir podatkov in pozrtvovalna delavka v kulturnem zivljenju v kraju. Ves cas je bila lektorica v amaterskem gledaliscu. Svoje pedagoske izkusnje je posredovala s predavanji na tako imenovanih aktivih. Trbovljam in soli je podarila svoja najlepsa leta, ko je bila polna energije in zivljenjske vedrine.

Leta 1961 je bila povabljena na Institut za slovenski jezik pri SAZU, ker so tedaj zaceli pospeseno pripravljati slovar knjiznega jezika. Zardi poznavanja knjiznega jezika, leksike, zanimanja za govorjeni jezik in velike delavnosti je bila pomembna pridobitev za institut. Ob njenem prihodu je bil poudarek na izbiranju besedja iz knjig, revij in casopisov, izpisovanju, opremljanju izpisov z gesli in urejanju gradiva. Pri tem je pomagalo veliko zunanjih sodelavcev, ki jih je bilo treba voditi, jim svetovati in jim biti kar naprej na razpolago. Prostega casa ni imela, saj je bila prvo desetletje na institutu tudi po dvanajst ur na dan. Uredniski odbor je tedaj ze tudi zacel pripravljati dokoncno podobo slovarskih clankov za posamezne besedne vrste. Pri tem se je odprlo vprasanje jezikovnih zvrsti, ki v nasem jezikoslovju se ni bilo obdelano. Tedaj je bila skupaj s Stanetom Suhadolnikom pritegnjena k tej nalogi, ob cemer je nastala njuna razprava Plasti in pogostnost leksike (JiS 1962/63, str. 43). Vecino casa je delala kot sestavljalka geselskih clankov, med njimi tudi veliko obseznih, in koncna pregledovalka ter usklajevalka ze pripravljenih clankov ob dokoncni izdelavi rokopisa (od 1. do 4. knjige). Leta 1982 se je upokojila, vendar je delala se dve leti. V takratni uradni hierarhiji je napredovala do strokovne svetnice, ni pa bila sprejeta med clane glavnega uredniskega odbora, kar bi glede na svoje delo lahko bila. Pri delu za slovar se je posebej specalizirala za ponazorjalno gradivo (Marija Janezic, Ilustrativno gradivo, Nasi razgledi 1970, str. 140), pa tudi za druga slovarska vprasanja. Tako je za interni prirocnik za redaktorje (Napotki za redakcijo) pripravila poglavja o sinonimih, ponazorjalnemu gradivu in razlagah. Bila je tudi mentorica mladih sodelavcev in poleg Lina Legise bogat vir vedenja o posameznih besedah za svoje sodelavce. Kljub zaposlenosti z redakcijo je se zmeraj nasla cas za zbiranje besedja. S tega stalisca je pregledala mnogo knjig, med drugimi na koncu tudi sveto pismo. Ves cas je zbirala aktualno besedje iz tekocega branja, ga izpisovala, kar dela se zdaj in s tem pomembno bogati institutsko zbirko.

Omeniti je treba se njeno sodelovanje s Stanetom Suhadolnikom pri nekaterih clankih, za katere je zbirala gradivo in deloma pomagala tudi pri analizi, kot je receno v opombi. Tako se je za clanek Sonce v Cankarjevem delu (Obdobja 1983, 4/2, str. 223) prebila skozi vse Cankarjevo delo, za clanek Solar-Ramovsev nacrt za slovar knjiznega jezika (SR 1997, st. 3-4, str. 558) skozi zadevni arhiv na SAZU-ju in v NUK-u, pri clanku Jezikovna analiza Svetega pisma nove zaveze (1984) (SR 1993, str. 445) pa ni posebej navedena.

Pomembno je delovala kot lektorica mnogih del in publikacij. Tu naj bo omenjeno le njeno lektorstvo Grosupeljskega zbornika in Obzornika za matematiko in fiziko.

Prikaz mnogovrstnosti zanimanj M. Janezic bi bil pomanjkljiv, ce ne bi omenili njenega velikega zanimanja za slovenske kraje in ljudi. Rada potuje, v studentskih letih se je zanesla na svoje noge, kolo, kot profesorica se je med prvimi zenskami vozila z mopedom, potem pa je za te poti zacela uporabljati avto. Posebno ji je pri srcu Koroska, kjer je prezivljala pocitnice, ce je bilo le mogoce. Prav nic cudno ni, da se zdaj v sodelovanju z Jakobom Müllerjem posveca zbiranju domoznanskih prispevkov za nekdanjo obcino Grosuplje. Pogledala je ze celotne Bleiweisove Kmetijske in rokodelske novice, zacela pa je tudi z izpisovanjem Slovenca. Tako si izpopolnjuje bogato zakladnico vedenja o domacih krajih in ljudeh, ki jo rada odpira vsakomur.

Naj na koncu poudarimo se njeno prijaznost in velikodusnost. Z veseljem se je spominjajo njeni dijaki, priljubljena je med kolegi in zna gojiti iskreno prijateljstvo. V zadregi je zmeraj pripravljena pomagati, v prijetni druzbi pa pozna salo in pesem. Zelimo ji se dosti dobre volje in zdravja, da bo lahko delala, kar jo veseli.