Povezanost narodne in jezikovne zavesti

V Sloveniji smo z vzpostavitvijo slovenske nacionalne drzave prica pomembnim premikom na podrocju etnicne identitete, in sicer tako slovenske kot tudi identitete avtohtonih manjsin in priseljencev. Poleg tega so vprasanja v zvezi z etnicno identiteto se posebej aktualna v procesih evropskega povezovanja in globalizacije, procesih, v katerih zeli biti soudelezena tudi mlada slovenska drzava in ki se bodo brez dvoma mocno odrazali tudi v slovenskih obmejnih, regionalnih in narodnostno mesanih druzbenih skupnostih.

Zato smo se v okviru sirse sociolingvisticne raziskave, ki zeli ugotoviti povezanost narodne in jezikovne zavesti na eni strani in jezikovnosporazumevalne zmoznosti vecinskega, tj. slovenskega prebivalstva na narodnostno mesanem podrocju Slovenske Istre na drugi, najprej posvetili definiranju pojmov narodna in jezikovna zavest. Poskusali smo dolociti njune medsebojne relacije in ugotoviti, kaksen pomen imajo te za slovenski narod danes oziroma kaj bodo pomenile za Slovence ob vstopanju v nove mednarodne povezave.

2  Etnicno/nacionalno in narodna zavest

2.1  Etnicnost

Pojem etnicnosti (iz gr. ethnos - ljudstvo) teoretiki zelo razlicno razlagajo; nekaterim etnicna skupnost pomeni neko manjsinsko skupnost, drugi etnicnost razlagajo kot lastnost neke skupnosti na doloceni razvojni stopnji oblikovanja skupne druzbene identitete, temeljece na skupnem izvoru, kulturi, jeziku, religiji itn., tretji pa o etnicnosti govorijo kot o lastnosti vseh skupnosti, ki jih povezuje skupna kultura. Ceprav tudi v okviru zadnjega koncepta prihaja do razlicnih pogledov, ko se etnicnost razlaga bodisi kot staticen bodisi kot izrazito dinamicen pojav,¹ pa lahko nasprotujoca si pogleda povezemo, ce pozornost usmerimo na kulturno kontinuiteto ali tradicijo. Tako Smith (1991: 52-55) govori o kompleksu mitov, spominov, simbolov in vrednot, ki se prenasajo iz generacije v generacijo in po katerih se neka skupnost locuje od drugih. S tega vidika je etnicnost pojav, ki v zgodovini nastopa z razlicno mocjo, lahko celo ponikne, a vendar se vedno znova vraca.

2.2  Kultura

V zvezi s kulturno tradicijo pa se pojavi problem definiranja kulture, ki jo Slovar slovenskega knjiznega jezika razlaga kot »skupek dosezkov, vrednot cloveske druzbe kot rezultat clovekovega delovanja, ustvarjanja« (SSJK, 1975: 526). Pojem kulture je lahko zelo sirok, ce pod clovesko druzbo razumemo npr. vse danasnje zahodne demokraticne drzave, ki so razvile urbano, sekularizirano in industrializirano stopnjo civilizacije; nasprotno pa se pojem kulture zelo zozi, ce ga povezujemo z razlicnimi druzbenimi skupinami, npr. z ateisti, homoseksualci, delavskim razredom itn., za katere so prav tako znacilne skupne vrednote, navade itn. V obeh primerih gre za neetnicno pojmovanje kulture kot civilizacije ali zivljenjskega sloga.

V nasem primeru kulturo razumemo v etnicnem pomenu, tj. kot skupek lastnosti, po katerih se etnicne skupnosti razlikujejo med seboj. Ce torej kulturo razlagamo kot neke vrste vsebino pojma etnicnost, se nam takoj odpre vprasanje o njenih sestavinah. S tega vidika se zdi zanimiva razclenitev kulture (po Tomalinu in Stempleskem, v: Cok, 1999: 51) na vedenjske vzorce (obicaji, navade, oblacila, hrana, prosti cas), ideje (prepricanja/stalisca, vrednote, institucije) ter proizvode (knjizevnost, folklora, umetnost, glasba, (umetni) izdelki), ki jih razvrscata najvisje. V vsakdanjem govoru kulturo velikokrat razumemo le kot kulturo v ozjem smislu, kot t.i. proizvode v zgornjem primeru ali umetnisko ustvarjalnost. Seveda pa je v primeru neke etnicne/nacionalne kulture nujno treba opazovati vse tri ravni, ceprav kulturne razlike med razlicnimi etnicnimi/narodnimi skupnostmi niso na vseh treh ravneh enake, pa tudi pomen posameznih sestavin za obstoj neke etnicne/narodne skupnosti kot take je zelo razlicen.

Fishman tu na prvem mestu izpostavlja jezik kot naravno in nujno sestavino fizicne in kulturne kolektivne tradicije, ki je kot tak pomemben pokazatelj etnicne avtenticnosti. To je po njegovem se najbolj znacilno za evropske in sredozemske skupnosti (Fishman, 1989: 9-22). Kymlicka (1995: 17-19, 76-80) govori o t.i. 'societalni' kulturi (societal culture), ki omogoca posameznim clanom, da najdejo smiseln nacin bivanja v druzbi skozi vrsto dejavnosti na socialnem, vzgojno- izobrazevalnem, verskem, rekreacijskem in gospodarskem podrocju, in to tako v zasebni kot javni sferi. Taksna kultura se lahko razvije na teritorialno omejenem prostoru in na osnovi skupnega jezika. To pa so znacilnosti narodne skupnosti, kakrsna se je razvila v procesu modernizacije (Gellner, v: Kymlicka, 1995: 76). Kymlicka trdi, da imajo sposobnost in motivacijo za ohranjanje lastne 'societalne' kulture le narodne skupnosti - ne glede na to, ali so to narodi v lastni drzavi ali avtohtone narodne manjsine - medtem ko priseljenske manjsine predstavljajo le podskupine v okviru skupne kulture, ki jo oblikuje dominanten narod in ki jo priseljenci na neki nacin lahko obogatijo. Kymlickova 'societalna' kultura vsebuje tako skupen zgodovinski spomin in skupne vrednote kot tudi skupne institucije in druzbene prakse. Kymlicka namrec dopolnjuje prevec abstraktno Dworkinovo definicijo kulture kot 'skupnega slovarja tradicij in konvencij' (v: Kymlicka, 1995: 76) s tem, da gre tu tudi za slovar vsakdanjega druzbenega zivljenja, ki da mora pokriti vsa podrocja druzbenega zivljenja. Vpliv kulture v druzbenem zivljenju pa se lahko doseze le preko institucij, kot so sole, mediji, gospodarstvo, vlada itn., ali povedano drugace: tudi preko druzbenih in politicnih organizacij se kaze kultura neke skupnosti.² Po drugi strani pa institucije, katerih delovanje sloni na kulturi neke skupnosti, omogocajo njenim pripadnikom udelezbo v javnem zivljenju in s tem se povecujejo obcutek pripadnosti neki skupnosti (Tamir, v: Kymlicka, 1993: 90). Pri tem Kymlicka opozarja, da 'societalna' kultura poleg tega, da nudi moznost izbire med razlicnimi nacini delovanja, ki temeljijo na skupni zgodovinski tradiciji in druzbenih konvencijah, ponuja tudi kriterije, s katerimi te nacine ovrednotimo. Po Dworkinu (v: Kymlicka, 1995: 83) kultura ponuja ocala, skozi katera lahko izkusnje ovrednotimo. Ta 'ocala' so uporabna tudi, ko gre za medsebojno prepletanje razlicnih kultur in odlocanje o tem, katere prvine neke druge kulture bomo sprejeli kot del lastne kulture. Kultura potemtakem ni staticen, pac pa nenehno spreminjajoc se pojav, ki se preoblikuje v interakciji z drugimi kulturami.

Tudi nekaterim drugim avtorjem se kultura bolj kot skupek dolocenih lastnosti kaze kot neki orientacijski sistem, ki vpliva na posameznikovo individualno ravnanje in se kot taka neprestano spreminja (Hammerschmidt, 1999; Jones, 1999). Pri tem Jones locuje biolosko in druzbeno plat kulture, ceprav pogresa teorijo, ki bi ustrezno povezala ta dva vidika; neka skupnost si namrec skozi skupinsko interakcijo ustvari t.i. 'kulturno shemo', ki se zasidra v posameznikovih mozganih in se nato iz generacije v generacijo prenasa torej tudi na fizioloski osnovi. Medtem ko je ta 'kulturna shema' relativno staticna (bioloski vidik), pa nove druzbene izkusnje posameznika in interkulturna komunikacija to shemo nadgrajujejo in scasoma tudi spreminjajo (druzbeni vidik) (Jones, 1999). Prav gotovo je tudi od dinamike kulturnih sprememb neke skupnosti odvisno, kako se bo ta obcutila drugacna od drugih skupnosti in ali se bo odrazila kot posebna etnicna skupnost.

2.3  Narod

Ce se zdaj vrnemo k pojmu etnicnosti, lahko povzamemo, da je kot izraz kulturne dinamike znacilna za vse skupnosti s skupno kulturno tradicijo, ki se v interakciji z drugimi skupnostmi obcutijo drugacne. K tem skupnostim, ki jih torej lahko poimenujemo etnicne skupnosti v sirsem pomenu besede, sodijo seveda tudi narodi, ki niso 'nic drugega' kot »samozavestne etnicne skupine« (Weber, v: Rizman, 1991a: 18) oz. »politicno ozavescene etnije« (Rizman, 1991a: 18). Bistvena razlika med etnicno skupnostjo v ozjem pomenu in, lahko bi rekli, narodno etnicno skupnostjo je namrec njun odnos do drzave (Eriksen, 1993; Kellas, 1991; Rizman, 1990, 1991a, 1995). Medtem ko etnicne skupnosti nimajo politicnih aspiracij, pa je za narod vedno znacilen tudi politicni izraz. Razmerje med pomeni teh dveh pojmov lahko pojasnimo s spodnjo skico:

Medtem ko tudi vecina drugih avtorjev narod razume kot etnicno skupnost, ki obvladuje drzavo in katere identiteta se izraza v uradni simboliki in pravni ureditvi (npr. Gellner, Smith), pa nekateri teoretiki narod (nation) razumejo predvsem kot drzavo, ki lahko nastane tudi neodvisno od etnicne komponente (prim. Eriksen, 1993: 107). V slovenscini se v tem primeru velikokrat uporablja beseda nacija (npr. ameriska nacija). V nasem izvajanju pa izraza nacija in nacionalno razumemo kot sinonima narodu in narodnemu.

Narode glede na razvoj locimo na t.i. kulturne in politicne narode. Zavest o zdruzenosti in skupni pripadnosti se pri prvih opira na realno bivajoce znake, kot so skupni jezik, ozemlje, zgodovina, obicaji, vera itn., in je obstajala neodvisno od drzave. Politicni narodi pa so nastali na osnovi ideje kolektivne in individualne samoodlocbe hkrati s t.i. nacionalno drzavo (prim. Rizman, 1990, 1995).

Prav gotovo je pri obravnavi naroda, nacionalizma in nacionalne drzave potrebno upostevati tako politicne in ekonomske vidike, ki so v nekem dolocenem zgodovinskem obdobju sprozili pomemben kvalitetni premik v njihovem razvoju, kot tudi kulturne elemente, ki oznacujejo vsako etnicno skupnost in katere vpliv na razvoj naroda sega dalec nazaj v zgodovino. Vendar pa, medtem ko je vecina avtorjev pozorna le na politicne, ekonomske in kulturne vidike naroda in nacionalizma, Anderson izpostavlja predvsem intenzivnost in vztrajnost nacionalne identitete in z njo povezanih custev. Narod mu pomeni kontinuiteto razsirjene druzinske skupnosti iz ene v drugo generacijo. V casu zatona religije se mu nacionalizem kaze kot 'sekularna preobrazba usode v kontinuiteto' oz. kot 'kulturni sistem z religioznimi potezami' (Anderson, v: Eriksen, 1993: 102). Kellas svoje delo o nacionalizmu in etnicnosti sklene prav z mislijo, da bi moral biti glavni namen vseh teorij o nacionalizmu, pojasniti moc nacionalisticnih custev, zaradi katerih so ljudje pripravljeni umirati za svoj narod (Kellas, 1991: 170-171). Tu se pojavi vprasanje etnicne identitete, na katero je osredotocena tudi nasa razprava.

2.4  Narodna pripadnost in narodna zavest

Na tocki etnicne identitete se socioloski in antropoloski vidik srecuje s psiholoskim, saj poleg druzbe kot celote stopi v ospredje posameznik z lastnimi osebnostnimi potezami in vrednotami. S psiholoskega vidika se nam etnicna/narodna identiteta pokaze kot izrazito vecplasten pojav. Tako Nec'ak Lük govori o tem, da etnicnost lahko doseze globlje ali pa le povrsinske plasti zavesti in zavezanosti ter da je vecplastna tako glede sestavin kot tudi glede na izkusnje posameznika. Pri tem avtorica omenja naslednje distinkcije sestavin etnicnega: vrojena razseznost : pridobljeni vidiki; stabilni : spreminjajoci se vidiki; bistveni, eksistencni : kontrastni, povrsinski vidiki; racionalna : zunaj racionalna razseznost (Nec'ak Lük, 1998: 23). Gayeva (v: Pertot, 1991: 43) s tem v zvezi govori o razvojnih stopnjah etnicne identitete, od nezavedanja v predsolski dobi preko konfrontacije in egocentrizma do pojasnitve odnosov, internalizacije in integracije pri odraslih kot najvisje stopnje.

Po Musku (1994) narodnostna zavest in identiteta obsegata tako obcutje razlicnosti kot obcutje pripadnosti. Pri tem obcutju pa gre za »zavestne, se bolj pa zgodaj pridobljene in zato nezavedne kognitivne sheme, ki v posameznikovi samopodobi (njegovem »jazu«) povezujejo njega samega z bistvenimi potezami narodnostne skupine: z jezikom, kulturo, zgodovino, geografskim polozajem, drzavnostjo, etnicno in nacionalno pripadnostjo druzine in ozjega sorodstva ter drugimi. /.../ Posameznik se identificira s svojo nacionalno skupnostjo in se spoznavno, emocionalno in tudi moralno veze nanjo« (Musek, 1994, 22). Narodnostno zavest in identiteto torej tvorijo kognitivna, emocionalna in moralna komponenta, ki jim Musek dodaja se socialno, motivacijsko in metafizicno-transcendentno. Ceprav jih navaja kot enakovredne, pa lahko na osnovi njegovega izvajanja zakljucimo, da so temelj narodne zavesti in identitete zavestno ali nezavedno oblikovane kognitivne sheme, ki povzrocijo nadaljnje spremembe na kognitivni, emocionalni, moralni in drugih ravneh narodne zavesti. Seveda je odnos tako med zavestnimi in nezavednimi prvinami kot med razlicnimi komponentami nacionalne zavesti lahko zelo zanimiv. Nekatere nezavedne prvine so pridobljene bodisi zelo zgodaj bodisi - npr. nekateri narodnostni stereotipi³ - kasneje prav tako v procesih nezavednega socialnega ucenja. Odrasel in zrel clovek pa nujno tudi zavestno presoja svojo narodnostno pripadnost in vsaj delno tudi zavestno oblikuje svojo narodno zavest in identiteto. Zavestne prvine narodne zavesti so izjemno pomembne zato, ker jih danes stejemo za nujno sestavino modernega pojmovanja narodne zavesti in identitete. Zavestna in svobodna opredelitev narodne pripadnosti je torej v oceh sodobnega sveta nujna in spostovanja vredna sestavina narodne identitete posameznika (Musek, 1994: 20-23; Musek, 1999: 139).

S tega vidika lahko narodno zavest pojmujemo kot eno od osnovnih stalisc vsakega posameznika, ki se manifestira v nizu stalisc. Ceprav spadajo stalisca v sfero kognicij ter se njihovi elementi in medsebojna razmerja kazejo kot posebna kognitivna struktura, vsako stalisce predstavlja integracijo treh osnovnih dusevnih funkcij: kognitivne, emotivne, dinamicne/aktivnostne komponente. Med temi dimenzijami obstaja tesna povezanost, tako da jih lahko locimo pojmovno, ne pa realno. Od samih stalisc in razmer, v katerih se pojavljajo, je odvisno, katera dimenzija bo bolj poudarjena.⁴

Vecdimenzionalnost pojma etnicna identiteta izpricuje tudi cela vrsta temu sorodnih pojmov (etnicna/narodna pripadnost, identiteta, narodnost, drzavljanstvo, narodna zavest, lojalnost drzavi, privrzenost/zavezanost etnicni/narodni skupnosti, patriotizem ipd.). Seveda gre tu tudi za razlicne moznosti, ki jih na podrocju obravnavane terminologije ponuja neki jezik. V slovenscini so pomenske razlike med zgoraj navedenimi izrazi veckrat zabrisane (tako v vsakdanjem govoru kot tudi v strokovnem in znanstvenem jeziku), ceprav ze sami pojmi odkrivajo siroko paleto sestavin etnicnega na razlicnih stopnjah pa tudi razlicen pogled nanje:

• Pripadnost - »dejstvo, da kdo, kaj pripada cemu: pripadnost ozemlja nasi drzavi / javno izrazati svojo narodno pripadnost; pripadnost k delavskemu razredu / jezikovna, politicna, verska pripadnost / pripadnost fevdalnemu gospodu« (SSKJ, 1985: 162); pripadati - »biti dolocen, namenjen komu po dolocenih pravilih (...), biti vkljucen v kako skupnost« (SSKJ, 1985: 161-162). Izraz 'pripadnost' kaze torej na vrojeno, biolosko razseznost, ki ne vkljucuje zavedanja, in sam po sebi torej ne izraza aktivnega razmerja posameznika do neke etnicne/narodne skupnosti, ki ji pripada. Pomen pasivnosti potrjuje tudi glagol 'pripadati', ki izraza stanje, ne dejanja.

• Identiteta - »skladnost, ujemanje podatkov z resnicnimi dejstvi, znaki, istovetnost: dokazal je svojo identiteto« (SSKJ, 1975: 12); identificirati - »imeti, steti za identicno; istovetiti, enaciti« (SSKJ, 1975: 11). V filozofiji je istovetnost »popolno ujemanje necesa s samim seboj«, v socialni psihologiji pa »spontano in kompleksno prevzemanje vedenja od vzora ali modela, s katerim je posameznik custveno povezan« (Druzboslovje, 1979: 123, 112). Ravnik govori o identiteti kot o psiholoskem in etnoloskem pojmu. Clovek jih ima lahko vec, so dejavne in trpne, saj se clovek istoveti sam (podrocje psihologije), identificirajo pa ga tudi drugi (podrocje etnologije). Identiteto razume kot povezanost, pripadnost in istovetenje ljudi s predmeti in pojavi, ki sestavljajo njihovo kulturo in nacin zivljenja ter s clovesko skupnostjo, v kateri zivijo (Ravnik, 1997: 237-238). Ze sam glagol 'identificirati', za razliko od glagola 'pripadati', izraza dejanje, aktivnejsi odnos posameznika do npr. etnicne/narodne skupnosti, s katero se identificira, lahko zasledimo tudi pri vecini navedenih definicij.

• Zavest - »zavedanje o svoji pripadnosti cemu: imeti delavsko, razredno, stanovsko zavest; buditi domovinsko, narodno zavest« (SSKJ, 1991: 806- 807). Pojem 'zavest' izraza torej zavestno identifikacijo, in sicer je izpostavljena predvsem kognitivna razseznost, ceprav sta v besedni zvezi 'imeti visoko narodno zavest' konotirani tudi custvena in moralna oz. aktivnostna sestavina.

• Ponos - »obcutek velike eticne, moralne vrednosti: (...) prebuditi narodni ponos« (SSKJ, 1986: 817).

• Patriotizem - »ljubezen do domovine, naroda, drzave; rodoljubje, domoljubje« (SSKJ, 1986: 547).

• Zanos - »mocna custvena vznemirjenost zaradi zelo pozitivnega odnosa do cesa: (...) domovinski zanos (SSKJ, 1991: 714).

• Zavezanost, zavezati se - »z doloceno odlocitvijo, ravnanjem se narediti vezanega na kaj« (SSKJ, 1991: 808, 809).

• Privrzenost - »zelo pozitiven odnos do koga, zlasti zaradi njegovih idej nazoru (...) // zelo pozitiven odnos do cesa, zavzemanje za kaj sploh: (...) privrzenost tradiciji« (SSKJ, 1985: 216, 217).

• Drzavljanstvo - »pravna pripadnost doloceni drzavi« (SSKJ, 1987: 520).

• Lojalnost - »(zgolj) izpolnjevanje drzavljanskih obveznosti, zakonov zaradi dolznosti: (...) zanesti se na lojalnost drzavljanov / narodna manjsina se je z vso lojalnostjo vkljucila v zivljenje drzave« (SSKJ, 1975: 633). Pri lojalnosti gre potemtakem predvsem za socioloski vidik.

Ce termini etnicna/narodna pripadnost/identiteta oz. narodnost izrazajo 'zgolj' lastnost posameznika, pa na zavestno in svobodno opredelitev za neko nacionalno pripadnost kaze eksplicitno sele pojem narodna zavest. Kljub temu, da zavest na osnovi predstavljenih teoretskih pogledov lahko razumemo kot zavestno ali nezavedno oblikovano kognitivno shemo, ki povzroca nadaljnje spremembe na vseh ravneh narodne zavesti, pa sam izraz 'zavest' implicira predvsem zavestno plast pojava. To in pa dejstvo, da se ta izraz uporablja le v zvezi 'narodna zavest', ne pa 'etnicna zavest', kar potrjuje tezo, da obstaja v sferi zavestnega tisti kvalitativni preskok med etnicno skupnostjo v ozjem pomenu besede in narodno skupnostjo, nas je navedlo na to, da govorimo o narodni zavesti, ko govorimo o dejavnem odnosu posameznika - v nasprotju s trpnim - do lastne narodne identitete in naroda, ki mu pripada.

V enakem razmerju, kot je etnicna/narodna pripadnost oz. identiteta do etnicne/narodne skupnosti, je tudi drzavljanstvo do drzave: pri prvi gre za identifikacijo z etnicno/narodno skupnostjo - ne glede na to, ali je ta skupnost drzavotvorna ali ne - pri drugem pa za identifikacijo z drzavo. In podobno kot je narodna zavest nadgradnja etnicne oz. narodne pripadnosti, je nadgradnja drzavljanstvu lojalnost drzavi, ki vkljucuje dejaven odnos posameznika do nje.

Ce izraz zavest kaze - razen na zavestnost pojava - predvsem na spoznavne prvine, pa se pri zadnjih zgoraj navedenih pojmih (narodni ponos, patriotizem, domovinski zanos, zavezanost, privrzenost narodu), ki izrazajo predvsem obcutja in custva, ki jih posameznik goji do lastne narodne skupnosti, kognitivna sfera vse bolj prepleta z emocionalno in aktivnostno. Tudi Musek kot pomembni prvini patriotizma in patriotske vrednostne usmerjenosti omenja predvsem emocionalno in moralno komponento narodne zavesti (Musek, 1994: 23). Tako lahko, upostevajoc vse tri osnovne dusevne funkcije, govorimo o naslednjih sestavinah narodne zavesti:

• kognitivni (misli, predstave, sodbe in ocene o lastni narodni pripadnosti, o znacilnostih naroda in njegovih pripadnikov ter o nacionalnih atributih),

• emocionalni (custvena naravnanost in custveni ter vrednostni odnos do lastne narodne pripadnosti, do naroda, njegovih pripadnikov in nacionalnih atributov),

• aktivnostni/dinamicni (teznja ali dispozicija posameznika, da je v zvezi z lastno narodno pripadnostjo, narodom in njegovimi pripadniki ter nacionalnimi atributi dejaven, bodisi da podpre pojave, do katerih ima pozitivna stalisca, bodisi da prepreci tiste, do katerih ima negativna stalisca), ki se deli na motivacijsko (posameznik je dejaven iz lastnih potreb, tezenj in zelja) in moralno (posameznik je dejaven zaradi obcutja odgovornosti in dolznosti v odnosu do lastnega naroda).

3  Jezik in jezikovna zavest

3.1  Jezik kot sestavina kulture

Ob razclenjevanju pojma kultura smo omenili jezik kot naravno in nujno sestavino kulture neke etnicne/narodne skupnosti. Odnos med jezikom in kulturo pa je seveda se bolj kompleksen, zato mu bomo na tem mestu posvetili vec pozornosti.

Levi --- Strauss (v: Juznic, 1983: 152) govori o trivrstni soodnosnosti med jezikom in kulturo, pri cemer je jezik proizvod kulture, njen sestavni del in pogoj zanjo. Kot proizvod kulture jezik odraza splosno kulturo tistih, ki ga govorijo. Kot del kulture predstavlja izjemno pomemben element, saj ni njen pasivni ali morda avtomaticni del, pac pa pomeni jezik nacin kulturnega vedênja. Poleg tega o vlogi jezika v neki kulturi odloca, kako ta kultura jezik vrednoti. Kulture se namrec razlikujejo glede na vrednotenje jezika; v nekaterih kulturah bolj cenijo gostobesednost in leporecje kot v drugih, ponekod predstavlja jezik vecjo vrednoto kot drugod.⁶ Jezik je pogoj kulture, saj je z jezikom omogoceno uresnicevanje bistvene narave kulture, to je po Juznicu t.i. kumulativnost kulture. Gre za kopicenje, mnozenje, prevzemanje, prenasanje kulture s komunikacijo iz generacije v generacijo, mehanizem te komunikacije pa je jezik. Zato vsak jezik odraza neko kulturo; v jeziku se izpricujejo vrednote, ideologija, svetovni nazor, odnos do zivljenja idr., znacilni za neko kulturo (Juznic, 1983: 151-153).

Ce gremo se dlje, jezik ne le omogoca nastanek in razvoj kulture, pac pa to po svoje determinira. Juznic govori o t.i. jezikovnem modeliranju stvarnosti, saj vsak jezikovni sistem v doloceni meri doloca percepcijo sveta, okolja, v katerem je cloveku dano ziveti. Ljudje slisimo in vidimo znotraj jezikovnega sistema, ki nam je bil tako rekoc vsiljen v procesih socializacije in inkulturacije (Juznic, 1983: 155- 156). Po Sapir-Whorfovi teoriji o t.i. jezikovnih vzorcih je clovekov idejni svet tesno naslonjen na jezikovno strukturo. Sapir pravi, da je 'resnicni svet' nezavedno zgrajen na jezikovnih navadah neke skupnosti. Clovek namrec v procesu inkulturacije in socializacije ponotranji temeljne vzorce svojega jezika. Tako si pridobi modele vseh realnih moznosti, ki jih ponuja njegov jezik. V okviru teh jezikovnih vzorcev clovek izraza svojo misel; in ce hocemo te vzorce razumeti, moramo poznati kulturo jezikovne skupnosti, v kateri ti veljajo. Jezikovni vzorci in kulturne norme se razvijajo socasno, pri cemer predstavlja doloceno omejitev jezik kot sistem in ne le nakljucna skupina norm (Whorf, 1997: 443-446; Sapir, Whorf, v: Juznic, 1983: 160).

Jezik potemtakem ni le sredstvo medsebojnega sporazumevanja in vplivanja, pac pa tudi pomemben dejavnik osebne in etnicne identifikacije. Usvajanje jezika je tudi oblikovanje vrednostnega in intelektualnega sveta, ki cloveka doloca kot pripadnika nekega naroda (Pogacnik, 1993: 256). Ceprav se neka etnicna oz. narodna skupnost kot taka lahko opredeli na podlagi vec kriterijev, kot so skupni izvor, jezik, kultura, ozemlje, religija itn., se vecina etnij definira prav z jezikom. To dokazuje tudi dejstvo, da sta ime za jezik in etnijo ponavadi enaka. Nec'ak Lük poudarja, da je jezik ena izmed najbolj razvidnih sestavin etnicnega, zato spreminjanje vzorcev jezikovne rabe (npr. sirjenje ali opuscanje jezikov v dvo- ali vecjezicnih okoljih) raziskovalci obicajno povezujejo s stopnjo istovetenja rojenih govorcev dolocenega jezika z odnosno etnicno/jezikovno skupnostjo (Nec'ak Lük, 1998: 77).

Ce je torej jezik tudi izraz osebne in hkrati etnicne/narodne identitete posameznika, potem lahko recemo, da je s posameznikovo narodno zavestjo povezan tudi njegov odnos do jezika oz. jezikovna zavest.

3.2  Jezikovna zavest

Van Lier (1995: xi) jezikovno zavest definira kot razumevanje clovekove jezikovne zmoznosti in njene vloge v razmisljanju, pri ucenju in v druzbenem zivljenju, hkrati pa mu jezikovna zavest pomeni tudi zavedanje moci in nadzora, ki nam ju jezik omogoca, in zavedanje o zapletenem razmerju med jezikom in kulturo. Polanyi (v: van Lier, 1995) locuje t.i. pomozno jezikovno zavest (subsidiary awareness) in t.i. usmerjeno zavest (focal awareness); prva omogoca neposredno sprejemanje pomena sporocila (t.i. transparentnost jezika - transparency of language), ne da bi se zaustavljali ob jeziku kot sredstvu tega prenosa, druga pa zaustavlja sprejem pomena, zato da iz takega ali drugacnega razloga lahko opazujemo izrazno sredstvo. Polanyi to razlikovanje jezikovne zavesti primerja z zavestjo, ki jo ima o svojem pocetju kolesar. Ta pri voznji gleda naprej, opazuje okolico, druge udelezence v prometu, tehniko voznje uravnava s pomozno zavestjo; upravljanja kolesa se zave sele v posebnih okoliscinah, npr. ce je se neizkusen kolesar, ce je slaba cesta, ce ima slabo pritrjeno kolo ali pa ce ga pri voznji ovira hcerka, ki sedi pred njim na kolesu. Tako tudi pri jezikovnem sporocanju v posebnih okoliscinah oz. za posebne namene usmerimo zavest (usmerjena zavest!) na kod sporocanja, tj. jezik (Polanyi, v: van Lier, 1995: 2-4). Seveda se ljudje razlikujemo glede na visino praga med pomozno in usmerjeno jezikovno zavestjo, to pomeni, da se pri nekaterih usmerjena jezikovna zavest aktivira prej, pri drugih kasneje. Povedano drugace, ljudje imamo vecjo ali manjso jezikovno zavest, ce pod visoko jezikovno zavestjo razumemo usmerjeno zavest, pod nizko jezikovno zavestjo pa pomozno.

Vzrokov za to je vec: na eni strani so osebnostne lastnosti, pri cemer imajo pomembno vlogo poklic, ki je lahko bolj ali manj povezan z jezikom kot sredstvom sporocanja, vzgoja, izobrazba itn., na drugi pa so okoliscine, ki vplivajo, da se omenjeni prag zvisuje oz. znizuje pri posamezniku samem. Tako se lahko jezikovna zavest posameznika in celotne skupnosti poveca, ko se v dolocenem zgodovinskem trenutku neki jezik zacne cutiti ogroze(a)nega od drugih, npr. ob okupaciji, tujih nacionalnih pritiskih, povezovanju v multikulturne zdruzbe itn. Poleg tega van Lier predvideva, da je zaradi tesnejse povezave med jezikom in kulturo pri medkulturni komunikaciji, tako na narodnostno mesanih podrocjih kot v mednarodnem prostoru, jezikovna zavest visja kot pri komunikaciji v enem jeziku v etnicno homogenem prostoru (van Lier, 1995: 6). Podobno meni tudi Skutnabb-Kangas, ki pravi, da se dvojezicni govorci bolj zavedajo lastnega govornega obnasanja kot enojezicni govorci (Skutnabb-Kangas, 1981: 195). Seveda se nam na tem mestu odpira cela vrsta vprasanj jezikovne zavesti na narodnostno mesanih podrocjih, kjer se posameznik v okolju srecuje z dvema ali vec avtohtonimi jeziki. Je tako okolje bolj ali manj spodbudno za razvoj jezikovne zavesti kot enojezicno? Kaksen odnos do maternega in drugih jezikov naj si ustvari posameznik? Gotovo pa imajo v taksnem okolju pomembno vlogo tako etnicni stereotipi kot stereotipi o jezikih teh etnicnih/narodnih skupnosti. Zato van Lier (1995: 136) poudarja, da je zavest o obstoju teh stereotipov in predsodkov prvi korak k spodbujanju medkulturnega razumevanja.

Podobno kot velja za odnos med narodno pripadnostjo in narodno zavestjo, bi torej lahko ugotovili tudi za razmerje (prvi) jezik : jezikovna zavest. Namrec tako kot predstavlja narodna pripadnost neko danost, ki obstaja lahko tudi neodvisno od posameznikove zavestne odlocitve, tako nam je vnaprej dan tudi prvi jezik, s katerim se ta sreca takoj po rojstvu. Kaksen odnos si bo izoblikoval do lastne narodne pripadnosti in jezika, kako bo torej razvil svojo narodno in jezikovno zavest, pa je odvisno od dejavnosti njega samega in druzbenih okoliscin, v katerih se bo znasel. In podobno, kot smo to storili pri narodni zavesti, lahko tudi jezikovno zavest razclenimo na vsaj tri sestavine:

• kognitivno (predstave, sodbe in védenje o jeziku na splosno in o jeziku kot sestavini kulture, razumevanje jezika in njegove druzbene vloge),

• emocionalno (custveni in vrednostni odnos do jezika),

• aktivnostno/dinamicno (odnos do jezika med samo jezikovno rabo, ki se kaze npr. v pozornosti, ki jo posvecamo okoliscinam primernemu ali neprimernemu sporocanju, in nasem ustreznem odzivu).

Ugotovili smo torej, da je jezikovna zavest do jezika v podobnem razmerju, kot je narodna zavest do narodne pripadnosti. Medsebojna odvisnost narodne in jezikovne zavesti pa temelji na pomenu jezika, ki jo ta kot sestavina kulture ima pri oblikovanju etnicne identitete nekega naroda.⁷ Ce je namrec jezik neobhodni gradnik nacionalne identitete, kar pomeni, da nekdo pripada neki narodni skupnosti, le ce govori jezik te skupnosti, lahko pricakujemo, da bo jezikovna zavest pripadnikov te skupnosti tesno povezana z narodno zavestjo oz. da jo lahko imamo za njen sestavni del.

To prav gotovo velja za slovenski narod, ki se je kot tak izoblikoval predvsem po zaslugi jezikovne samobitnosti.⁸ Slovenski jezik in nacionalna identiteta sta po Ponizu dve povezani in nerazdruzljivi znamenji nase zgodovinske navzocnosti (Poniz, 1996: 131). Pogorelec pa poudarja, da je zato slovenski jezik imel in ima se danes pomembno simbolno vlogo (Pogorelec, 1993: 260).

Poniz v zvezi s slovensko jezikovno zavestjo pravi:

»Zavest o slovenscini je zavest o vsem, kar je v tem jeziku nastalo in se ohranilo kot nasa civilizacijska dediscina / .../«

»/ .../ ce se siri zavest, da je jezik brez posebne vrednosti, da je tudi sama nacionalna identiteta vrednota, ki nima posebnega smisla, saj vodi v nacionalizem, nacionalizem pa je tako ali tako prikrita oblika fasizma, potem je jasno, da tako prepricanje ne bo nacelo samo 'nacionalne', pac pa tudi 'funkcionalno' snov jezika. Jezik, ki nikogar ne zastopa, je pac take vrste jezik, ki ga lahko uporabljam, kakor vem in znam; ce ga pacim in zlorabljam, samo dokazujem, da nisem zadrt nacionalist (torej fasist), ki misli, da je jezik svetinja.« (Poniz, 1996: 129.)

Poleg novega polozaja slovenskega naroda in jezika v nacionalni drzavi pa smo prica tudi sodobnim integracijskim procesom, v katerih bo prislo do premika etnicne identitete. Ce je namrec za obstoj nekega naroda v nacionalni drzavi doslej zadostovala le zavestna ali nezavedna identifikacija posameznikov z lastnim narodom, pa bo v novih razmerah vse bolj pomembna dejavna raven etnicne identitete, tj. narodna zavest z vsemi svojimi komponentami. Seveda tu ne gre za skrajne sestavine narodne zavesti, kakrsno je npr. bilo romanticno obcutje visjega poslanstva naroda, pac pa za zavestno izoblikovan odnos do lastnega naroda in lastne pripadnosti (ter istocasno do pripadnikov drugih narodnosti). Le na tej osnovi neki narod oz. vsak od njegovih pripadnikov pridobi zdravo mero nacionalne samozavesti, s katero lahko stopa neobremenjeno v stik z drugimi narodi, zavedajoc se lastne kulturne, politicne, gospodarske itn. identitete. In ce lahko pri Slovencih (kot tudi pri stevilnih drugih narodih) govorimo o tem, da je jezikovna zavest sestavni del nacionalne zavesti, potem bi morali Slovenci izkoristiti novi polozaj jezika in oblikovati ne puristicni ne brezbrizni in ne malomarni odnos, pac pa neko elementarno obcutljivost za jezik,⁹ tj. tako jezikovno zavest, ki ne bo delovala sele ob obcutku ogrozenosti, pac pa tudi ob opazovanju vsakdanje jezikovne rabe v normalnih okoliscinah. Tako bomo slovenski jezik obcutili kot prostor za lastno jezikovno ustvarjalnost in s tem kot moznost za razvijanje tako lastne kot narodove samozavesti. Seveda pa naj bi sposobnost aktiviranja jezikovne in narodne zavesti v trenutkih ogrozenosti Slovenci ohranili, ce bi ob sedanjih evropskih in svetovnih zdruzevalnih procesih to bilo potrebno. Nadejati pa se gre, da se bomo Slovenci s pravo mero narodne in jezikovne (samo)zavesti znali takim situacijam pravocasno izogniti.

Literatura

Coupland, N., A. Jaworski (ur.) (1997). Sociolinguistics. A Reader and Coursebook. London: Macmillan Press Ltd. New York: St. Martin's Press, Inc.

Cok, L. idr. (1999). Ucenje in poucevanje tujega jezika. Ljubljana: Pedagoska fakulteta. Koper: Znanstveno-raziskovalno sredisce Republike Slovenije.

Druzboslovje (1979). Leksikon Cankarjeve zalozbe. Ljubljana.

Dular, J. (1998). Pravna ureditev polozaja slovenskega jezika kot drzavnega jezika (zakon o rabi slovenscine, drzavni urad za jezik). Porocilo o okrogli mizi. V: Zbornik Slavisticnega drustva Slovenije 8. Janko Kersnik in njegov cas. Strokovno posvetovanje slavistov v Kranju, 2.-4. oktober 1997. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za solstvo.

Eriksen, H. T. (1993). Ethnicity and Nationalism. Anthropological Perspectives. London: Boulder, Colorado, Pluto Press.

Fishman, J. A. (1972). The sociology of Language. Rowley, MA: Newbury House Publishers. 8.

Fishman, J. A. (1989). Language and Ethnicity in Minority Sociolinguistic Perspective. Clevedon: Multilingual Matters.

Gantar, A. (1989). Zavest o slovenskem jeziku in jezikovna kultura Slovencev. Diplomska naloga. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta.

Gomezel Mikolic, V. (1998): Koprske druzbene organizacije kot odraz strukture odnosov med pripadniki razlicnih etnicnih skupnosti. Annales, VIII, 12. Koper, 39-52.

Gumperz, J. J., Hymes, D. (ur.) (1972). Directions in Sociolinguistics: The Ethnography of

Communication. New York: Holt, Reinhart, Winston.

Gurr, T. R. idr. (1993). Minorities at Risk. Washington, D.C.: United States Institute of Peace Press.

Hammerschmidt, A. (1999). What kind of awareness? Understanding as Orientational practice. Predavanje na mednarodni konferenci S.I.E.T.A.R. Europa, 9^th Annual Congress, 24.-27. 2. 1999, Trst (IT).

Jenkins, R. (1997). Rethinking ethnicity. London: Thousand Oaks. New Delhi: SAGE Publications.

Jones, J. (1999). The location of the cultural: How we got where we are, and where we need to go. Predavanje na mednarodni konferenci S.I.E.T.A.R. Europa, 9^th Annual Congress, 24.-27. 2. 1999, Trst (IT).

Juric'-Pahor, M. (1998). K etno-nacionalni identiteti koroskih in trzaskih Slovencev. Annales, VIII, 12. Koper, 15-30.

Juznic, S. (1983). Lingvisticna antropologija. Ljubljana: FSPN, Dopisna delavska univerza Univerzum.

Juznic, S. (1993). Identiteta. Ljubljana: Fakulteta za druzbene vede.

Kaucic Basa, M. (1993). Jezik okolja in jezik sole: Jezikovna politika v Italiji. V: Strukelj, I. (ur.): Jezik tako in drugace. Zbornik. Ljubljana: Drustvo za uporabno jezikoslovje.

Kellas, J. G. (1991). The Politics of Nationalism and Ethnicity. London: Macmillan Press Ltd.

Kymlicka, W. (1995). Multicultural Citizenship. Oxford: Clarendon Press.

Lee Whorf, B. (1997). The Relation of Habitual Thought and Behavior to language. V: Coupland, N., A. Jaworski (ur.): Sociolinguistics A Reader and Coursebook. London: Macmillan Press Ltd.. New York: St. Martin's Press, Inc, 443-463.

Lier, L. van (1995). Introducing Language Awareness. London, New York etc.: Penguin Group.

Makarovic, J. (1997). Slovenska identiteta kot meja in kot razlika. V: Traditiones 26. Zbornik Instituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU. Ljubljana, 163-171.

Milner, A. (1994). Contemporary Cultural Theory. London: UCL Press.

Moritsch, A. (1996). Narodna identiteta - nujnost ali anahronizem? V: Nec'ak, D. (ur.): Avstrija. Jugoslavija. Slovenija. Slovenska narodna identiteta skozi cas. HISTORIA. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino.

Mursic, R. (1997). »Razkritje krinke«: O lokalno-globalnih identifikacijah. V: Traditiones 26. Zbornik Instituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU. Ljubljana, 223-236.

Musek, J. (1994). Psiholoski portret Slovencev. Ljubljana: Znanstveno in publicisticno sredisce.

Musek, J. (1999). Evropa in bikci. Anthropos, 31, 4-6. Ljubljana, 135-141.

Nastran Ule, M. (1994). Temelji socialne psihologije. Ljubljana: Znanstveno in publicisticno sredisce.

Nec'ak-Lük, A. (1996). Jezik kot kazalec stanja medetnicnih odnosov. V: Razprave in gradivo 31. Ljubljana: Institut za narodnostna vprasanja, 11-24.

Nec'ak-Lük, A. (1996). Jezikovna identiteta in jezikovno nacrtovanje pri Slovencih. V: Nec'ak, D. (ur.): Avstrija. Jugoslavija. Slovenija. Slovenska narodna identiteta skozi cas. HISTORIA. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino.

Nec'ak-Lük, A. (1997). Etnicna identiteta in medetnicni odnosi v slovenskem etnicnem prostoru. Predstavitev projekta. V: Traditiones 26. Zbornik Instituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU. Ljubljana, 187-202.

Nec'ak-Lük, A. s sod. (1998). Medetnicni odnosi v slovenskem etnicnem prostoru. Izsledki projekta. Ljubljana: Institut za narodnostna vprasanja.

Pertot, S. (1991). Tostran meje. Vzgoja in izobrazevanje v vecjezicnem okolju. Trst: IRRSAE Furlanija-Julijska krajina.

Pogacnik, J. (1993). Kriza jezika je kriza identitete. Sodobnost. Ljubljana, 256- 258.

Pogorelec, B. (1979). Slovenski jezik: jezikovna politika in praksa. V: XV. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana, 61-62.

Pogorelec, B. (ur.) (1983). Slovenscina v javnosti. Posvetovanje o slovenskem jeziku, Portoroz, 14. - 15. maja 1979. Ljubljana: RK SZDL Slovenije, Slavisticno drustvo Slovenije.

Pogorelec, B. (1993). Jezikovna politika in jezikovno nacrtovanje pri Slovencih - zgodovina in sodobni vidiki. V: Strukelj, I. (ur.) (1993): Jezik tako in drugace. Zbornik. Ljubljana: Drustvo za uporabno jezikoslovje Slovenije, 2-17.

Pogorelec, B. (1993). Kaj storiti? Sodobnost. Ljubljana, 259-269.

Poniz, D. (1996). Slovenski jezik in narodna identiteta. V: Slovenija v novi Evropi. Zbornik. Celje: Mohorjeva druzba, 115-132.

Ravnik, M. (1997). Pretrgan kulturni razvoj iz roda v rod in tezave z identiteto. V: Traditiones 26. Zbornik Instituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU. Ljubljana, 237- 245.

Rizman, R. (1990). Nacionalna drzava kot socioloski problem. Druzboslovne razprave, 7/9. Ljubljana, 82-91.

Rizman, R. (1991a). Teoretske strategije v studijah etnonacionalizma. V: Rizman, R. (ur.): Studije o etnonacionalizmu. Zbornik. Krt 79. Ljubljana: Knjiznica revolucionarne teorije, 15-37.

Rizman, R. (ur.) (1991b). Studije o etnonacionalizmu. Zbornik. Krt 79. Ljubljana, Knjiznica revolucionarne teorije.

Rizman, R. (1995). Nacionalna drzava, nacionalne manjsine in zdruzena Evropa. V: Strajn, D. (ur.) (1995). Meje demokracije. Zbornik. Ljubljana, 111-131.

Rizman, R. (1998). Multikulturalizem in izzivi globalizacije. V: Krzisnik, E. (ur.). XXXIV. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Zbornik predavanj. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in knjizevnosti.

Skutnabb-Kangas, T. (1981). Bilingualism or not. Clevedon: Multilingual Matters.

Slovar slovenskega knjiznega jezika I-V (1970-1991). Ljubljana: SAZU, Drzavna zalozba Slovenije.

Slovar slovenskega knjiznega jezika (1994). Ljubljana: SAZU, Drzavna zalozba Slovenije.

Smith, A. D. (1991). Genealogija narodov. V: Rizman, R. (ur.). Studije o etnonacionalizmu. Zbornik. Krt 79. Ljubljana: Knjiznica revolucionarne teorije, 51- 77.

Sabec, N. (1995): Half pa pu. The Language of Slovene Americans. Ljubljana, SKUC.

Strukelj, I. (ur.) (1993). Jezik tako in drugace. Zbornik. Ljubljana: Drustvo za uporabno jezikoslovje.

Toporisic, J. (1992). Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva zalozba.

Toporisic, J. (1991). Druzbenost slovenskega jezika. Ljubljana.

Weinreich, U. (1953). Languages in Contact: Findings and problems. New York: Linguistic circle of New York.

Zavratnik Zimic, S. (1998). Pogovori s koroskimi Slovenci. O etnicni identiteti, slovenscini, dvojezicni vzgoji in samopodobi. Celovec: Mohorjeva druzba.

Zupancic, J. (1998). Identiteta je merljiva. V: Razprave in gradivo 33. Ljubljana: Institut za narodnostna vprasanja, 253-268.

Zagar, I. Z. (1992). Slovenskost. V: Informacije iz Slovenije, 3, 24. 7. 1992, 1.

Zagar, I. Z. (1992). Nova pot slovenstva. V: Informacije iz Slovenije, 3, 18. 9. 1992, 1.

Opombe

¹

Smith (1991: 52-53) tako govori o t.i. prvobitnezih (primordialists) oz. vecnostnikih (perennialists) oz. o parmenidovskem pristopu na eni strani in o heraklitovskem toku na drugi. Prvi trdijo, da je etnicnost nelocljiv del cloveskih zdruzb, da je pac nekaj danega, ceprav priznavajo, da se njene pojavne oblike in njena intenzivnost v casu in prostoru spreminjajo. Etnicnost je torej bolj staticen kot dinamicen pojav. Drugi, ki pa opozarjajo na njeno dinamicno naravo, etnicnost vidijo kot visoko spremenljivo in nepomembno postavko, ki se ves cas spreminja, nastaja in izginja.

²

Podobno tudi Jones (1999) ugotavlja, da druzbene in politicne organizacije kazejo skupno kulturno shemo.

³

Podrobneje o etnicnih predsodkih in stereotipih v Nastran Ule, 1994: 76, 101-104; Musek, 1994: 25-26.

⁴

Za podrobnejsi opis treh komponent stalisc glej Nastran Ule, 1994: 73-80.

⁵

Prim. Muskovo razclenitev nacionalne identitete, pri kateri zasledimo tudi socialne sestavine (obcutja pripadnosti) in metafizicno-transcendentne vidike (obcutje visjega poslanstva naroda, obcutje nacionalnega duha, ki presega fizicne prvine nacionalnosti) (1999: 139). V nasi razlagi je socialni vidik upostevan na nizji, trpni ravni identitete, ni pa vkljucen duhovni vidik, ki se pojavlja le v dolocenih zgodovinskih obdobjih.

⁶

O pomenu, ki ga ima jezik v slovenski kulturi, glej v nadaljevanju!

⁷

Musek (1999: 139-140) govori o nacionalnih atributih, ki oblikujejo nacionalno identiteto (npr. jezikovnih, rodovnih, zgodovinskih, sportnih idr.).

⁸

Jezik kot nacionalni atribut pa izgublja pomen pri nekaterih skupinah slovenskih izseljencev oziroma njihovih potomcih, ki se kljub temu, da ne govorijo vec slovenskega jezika, opredeljujejo za Slovence, vendar pa se tudi ti velikokrat zavedajo pomena, ki ga ima slovenski jezik za slovensko nacionalno identiteto (prim. Sabec, 1995).

⁹

Prim. tudi pojem jezikovno misljenje (Pogorelec, 1993: 267).