|
Kodni sistem Slovenska knjizevnost Avtorji Urednistvo <-> bralci |
Jezik in slovstvo Razprave in clanki |
Jezik in slovstvo Kazalo letnika Zadnja verzija |
| Monika Kalin Golob | UDK 811.163.6'373:001.4 |
Limonadnica, odbiratelj in drugo slovensko komunikolosko izrazje
Prevajanje temeljnih del kake stroke je pomembno ne le za studente, ki jim je tako omogocen studij strokovne literature v slovenskem jeziku, ampak tudi za razmislek o slovenscini v strokovnih besedilih, za njeno »izobrazevanje«, kot bi rekel Levstik, torej za razvoj slovenskega strokovnega izrazja.
Na Fakulteti za druzbene vede od leta 1998 potekajo redna strokovna srecanja v okviru terminoloske komisije Komunikoloskega drustva Slovenije.1 Srecanja zagotavljajo sprotno in raziskovalno utemeljeno prevajalsko delo ter tako pomembno prispevajo k znanstveni rasti komunikologije na Slovenskem in izpolnjujejo eno temeljnih nalog vsake stroke, tj. skrb za lastno strokovno izrazje. Njihov rezultat je prevod knjige Komunikoloska hrestomatija 2, prevajanje besedil za njen 1. del2 pa poteka v tem solskem letu.
Komunikoloska terminoloska komisija s svojim delom prispeva k tradiciji jezikovnokulturnih prizadevanj, ki so v Sloveniji od nekdaj zdruzevala jezikoslovce in strokovnjake posamezne stroke - razvijati slovenski knjizni jezik v znanosti, vecati njegove izrazne moznosti s slovenskimi termini ter skrbeti za sistemsko primerne, enoumne in nezaznamovane strokovne izraze. Táko skupno, interdisciplinarno delo zahteva od strokovnjakov, da natancno opredelijo pojmovni svet svoje stroke, definirajo temeljne pojme in razcistijo morebitne strokovne nejasnosti, zato je strokovno prevajanje in razmisljanje o ustreznih izrazih resen znanstvenoraziskovalni prispevek, na katerega predvsem mlajse stroke v Sloveniji rade pozabljajo in se zadovoljijo s tujimi (predvsem angleskimi) strokovnimi izrazi ter jih v slovenskih besedilih uporabljajo kar citatno.
2 Razvijanje slovenskega izrazja kot ena izmed nalog
slovenske znanosti
Zgodovina slovenskega strokovnega izrazja locuje tri kakovostno razlicne razvojne stopnje (Orozen, 1986, 133-150), in sicer od zacetne stopnje konec 18. stoletja, ko se pojavijo tezave ob prevajanju tujega strokovnega izrazja v slovenscino, preko prve polovice 19. stoletja, ki ze kaze kakovostni napredek v zbiranju izvirne terminologije (predvsem naravoslovnih strok), »v ukinjanju kalkov, v stremljenju po ustrezni knjizni besedotvorni izpeljavi in dosledni poslovenitvi terminov tujega (in slovanskega) izvora« (Orozen, n. d.: 133), do tretje stopnje, druge polovice 19. stoletja, ko se nacrtno oblikuje celovita znanstvena terminologija, katere sintezo predstavlja Slovenska znanstvena terminologija Mateja Cigaleta iz leta 1880. Ze ob njej se je pokazalo, da ustvarjanje ustreznega strokovnega izraza zahteva ne le dobro jezikoslovno znanje, ampak tudi poznavanje stroke, ki tvori izrazje. Danes je zato pri terminoloskem delu sprejeto Havránkovo stalisce, da morata pri tvorjenju strokovnega izrazja sodelovati jezikoslovec in ustrezni strokovnjak. Kot poudarja Oroznova (n. d.: 143, op. 17), je táko sodelovanje sprejeto po merilih mednarodnih strokovnjakov za terminoloska jezikovna vprasanja in »edino zagotavlja uspesno resevanje pomenoslovno-vsebinskih in oblikoslovno-jezikovnih terminoloskih vprasanj posameznih strok«. Na Slovenskem je bilo tovrstno sodelovanje pri ustvarjanju strokovnega izrazja v preteklosti pravzaprav zgledno, tudi od zacetka tega stoletja (npr. Breznikovo sodelovanje pri tvorbi zelezniske in medicinske terminologije, tehniska terminologija v 60. letih je nastajala kot plod sodelovanja med jezikoslovjem in stroko, Toporisicevo sodelovanje pri vprasanjih botanike, Toma Korosca pri nastajanju vojaskih slovarjev (prim. Korosec 1998), pri arhitekturnem, gozdarskem, farmakoloskem, elektrotehniskem, ribiskem izrazju, Franceta Novaka pri racunalniskem izrazju itn.). Tovrstnim prizadevanjem se prikljucuje tudi nase komunikolosko-jezikoslovno sodelovanje v okviru Komunikoloske terminoloske sekcije.
Medtem ko se splosno besedisce vsakega jezika razvija zaradi splosnih razvojnih, druzbenih ali estetskih razlogov in nanj skoraj ne vplivamo, saj deluje samo iz sebe, pa za strokovno izrazje to ne velja. To, kar ga dela drugacno od splosnega besedisca, je »/n/ajelegantnejsa institucija za uravnavanje jezikovne prakse v strokah« - terminoloski dogovor (Korosec, 1996: 258). Vendar je tudi tu potrebno meddisciplinarno sodelovanje stroke in jezikoslovja, ki ob poimenovalni teoriji uposteva tudi splosna teoreticna nacela knjiznega jezika, jezikovnokulturna nacela in zgodovinske posebnosti (Korosec, 1992: 264). V nadaljnji razpravi bom pojasnila nekatera izhodisca nasega terminoloskega dela in jih ponazorila z izrazi, ki so bili upostevani pri prevajanju clankov, zbranih v Komunikoloski hrestomatiji 2. Delo so ob vseh nastetih prvinah usmerjala osnovna nacela izrazoslovja, in sicer zahteva po:
3 Slovensko komunikolosko izrazje
Uspesnost nase odlocitve glede zamenjevanja prevzetih izrazov z domacimi smo najprej preverili, in sicer tako, da so prevajalci v besedila sprva le poskusno uvedli slovenske ustreznice, saj smo se zavedali, da je prevzeta besedna druzina mocno razsirjena v jezikovni praksi. Izkazalo se je, da je raba slovenskih ustreznic pogosto natancnejsa in zato s terminoloskega vidika poimenovalno primernejsa. Tako na primer postane raba natancnejsa v 8. poglavju Hrestomatije, kjer avtorji izraz komunikacije (angl. communications) uporabljajo v dveh pomenih, ki ju z rabo slovenskih izrazov sporocanje in sporocilo ustrezno nadomestimo in tako ne krsimo osnovne terminoloske zahteve po enoumnosti strokovnega izraza, se pravi, da je treba imeti v stroki za locevanje med pojmi razlicne besede oz. da ena beseda v stroki ne more biti nosilka vec pomenov. V konkretnem poglavju tako locujemo med prepricevalnim sporocanjem in prepricevalnimi sporocili, ki so rezultat tovrstnega sporocanja. Prevzeta beseda komunikacija (in nanjo nanasajoci se pridevnik komunikacijski) je tako rabljena le v prvem in drugem slovarskem pomenu (SSKJ):
1. sredstvo, objekt, po katerem je mozno premikanje iz enega kraja v drugega: ta cesta je edina komunikacija, ki omogoca dostop v mesto; cestne, zelezniske komunikacije; gozdne komunikacije; javne komunikacije; gradnja stratesko pomembnih komunikacij / strokovnjak za komunikacije / promet tece po novi komunikaciji 2. s prilastkom sredstvo, ki omogoca izmenjavo, posredovanje informacij; komunikacijsko sredstvo: moderne komunikacije; uporabljajo razlicne komunikacije: kurirsko sluzbo, posto, telefon.
Prevzeti izraz je ostal tudi za poimenovanje vede, torej komunikologija (npr. studij/student komunikologije), in nanj se nanasa pridevnik komunikoloski (npr. komunikoloske raziskave, metode ipd.). Slovenska ustreznica sporocanjeslovje (Toporisic 1992, 298) in iz nje izpeljani pridevnik sporocanjesloven sta gotovo manj primerna in vztrajanje pri tem, da bi nadomestili z njima prevzeta izraza le zaradi razmerja tuje - domace, bi nasprotovalo nacelu ustaljenosti in hkrati tudi uveljavljenosti uradnih poimenovanj, ne nazadnje tudi upostevanju razvojnega vidika vede, ki se je od svojih zacetkov na Slovenskem razvijala kot komunikologija.
Za posamezne dejavnike sporocanja smo dali prednost domacim izrazom in tako namesto komunikatorja sprejeli termin sporocevalec in namesto recipienta strokovni izraz prejemnik. Hkrati smo predlagali nov izraz, ki lahko nadomesca oba oz. pomeni enega in drugega, tj. sosporocevalec. Uporaben je predvsem takrat, kadar lahko nadomesca precej dolgo zvezo sporocevalec in/ali prejemnik. Ker so prevzeti izrazi za te pojme v izvirni in prevodni komunikoloski literaturi v preteklosti prevladovali, so jih prevajalci ponekod v besedilu navedli v oklepaju za novim terminom, nekajkrat pa so bile zaradi jasnosti potrebne tudi opombe prevajalcev.
Naslednji sporocanjski dejavnik je kanal, ki ga nekateri imenujejo tudi prenosnik. V Hrestomatiji je uporabljen prvi izraz, se vedno pa iscemo primernejsega, ki ne bi imel ze pomenov v drugih strokah oziroma ze sirsega podrocja rabe. Izraz pretvornik pa je uporabljen v matematicni teoriji sporocanja, ki kanal razume kot pretvornik, ki spreminja sporocilo v signal, tako da sta za izraza transmitter in receiver uvedeni slovenski poimenovanji oddajni in sprejemni pretvornik, in sicer skladno s slovarskim pomenom (SSKJ: naprava iz sprejemnika in oddajnika, ki omogoca sprejem radijskega, televizijskega programa na podrocju, ki ga maticni oddajnik ne zajema) ter Shannonovim in Weaverjevim modelom prenosa signalov.
Dejavnosti sporocevalca in prejemnika, ki so v tuji in slovenski literaturi poimenovane kot sifriranje, enkodiranje, dekodiranje in podobno, smo poenotili in tako dobili niz ukodiranje, kodiranje, razkodiranje (glagoli: ukodirati, kodirati, razkodirati), pri tem smo se oddaljili od Toporisicevih predlogov (1992, 298) uvezati za ukodiranje in razvezati za razkodiranje, ki z naslonitvijo na glagol vezati zbujata prevec konkretno predstavo za abstrakno dejavnost pri prenasanju sporocil. Razkodiranje sporocil je povezano s pojmom referencnega okvira, ki smo ga poimenovali nanasanjski okvir, za t. i. referencno skupino pa smo ohranili prevzeto besedo, ker pri razpravi ni bilo popolnoma jasno pojmovno ozadje, tako da bo o tem se potrebna razprava. Ena izmed dejavnosti sporocevalca je tudi ta, da s sporocilom postopoma poskusa preoblikovati stalisca (prim. Schramm, 1. poglavje Hrestomatije), kar je bilo dobesedno prevedeno kot kanaliziranje in je v slovenscini neustrezno poimenovanje dejanja glede na 1. slovarski pomen, tj. zgraditi, urediti kanalizacijo. Predlagan in sprejet je bil izraz presmerjanje (presmeriti in presmeritev), seveda za rabo v komunikologiji. Pri vseh izrazih je mogoce uporabiti tudi predpono pri- , kadar zelimo poudariti, da sporocevalec presmerja glede na svoje zakrite namene, torej prismerja.
Informacija, ki jo dobi sporocevalec od prejemnika, je v tuji literaturi poimenovana feedback. Slovenska strokovna literatura vecinoma besedo uporablja kar v citatni obliki, kar je neprimerno tako s stalisca slovenskega knjiznega jezika, ki besede prilagodi vsaj po izgovoru, kot tudi poimenovalne teorije, ki zahteva razumljivost besede tudi zunaj sobesedila oz. govorne okoliscine (Korosec 1998: 116). Glede na pomen smo zato feedback nadomestili z dvobesedno zvezo povratna informacija. Enobesedna poimenovanja so v strokah sicer idealna zahteva, vendar so poleg njih najpogostejsa in najprimernejsa taka dvobesedna poimenovanja, ki so iz pridevnika v vlogi prilastka in samostalnika v vlogi odnosnice (Korosec, 1998: 75). Tezava ostaja za izraz feedforward, ki se sicer pri prevajanju ni pojavil, je pa pogost v sodobni komunikoloski literaturi, zato ga bo treba v prihodnje obravnavati. V zvezi z informacijo sta pogosto rabljeni tudi citatni besedi input in output, pojma, ki ju najdemo tudi v drugih vedah. Pogosta sta v ekonomskih besedilih, kljub temu, da sta bila predlagana izraza vlozek in dobit. Za komunikolosko rabo smo sprejeli izraza vnos (torej informacijski vnos) in iznos (informacijski iznos). Podobno smo namesto prevzete besede redundantnost sporocil sprejeli izraz nadmernost (redundanca -> nadmerje, pridevnik redundanten -> nadmeren).
Pri prebiranju Hrestomatije gotovo izstopa tudi pogosta raba besede obcila. V splosni rabi in tudi strokovni literaturi jo je skoraj popolnoma nadomestila beseda mediji. Prav zato se nam je zdelo vredno obuditi slovenski izraz, kjer je to bilo mogoce. Pridevnik medijski je prav tako pogosto nadomescen z rodilnikom obcil (npr. medijska vsebina -> vsebina obcil), pa tudi s pridevnikom obcilski. Pri rabi je treba biti pozoren, da se rodilnik obcil uporablja pravilno, saj medijsko interpretiranje in priporocanje ni isto kot interpretiranje in priporocanje obcil (prim. 6. poglavje Hrestomatije). V prvi zvezi so vrsilec dejanja obcila/mediji, ki interpretirajo in priporocajo, v drugi pa vrsilec dejanja kdo drug, ki interpretira in priporoca obcila. V zvezi z obcili smo predlagali tudi dve novi poimenovanji za televizijska zanra, ki sicer ne sodita med temeljne komunikoloske pojme, a naj ju zaradi pogoste rabe v vsakdanji splosni rabi omenim: v poplavi spanskih, mehiskih in podobnih nadaljevank se pogosto pise o telenovelah, pri cemer gre za dobesedno prevzemanje iz romanskih jezikov, kjer novela pomeni roman, zato je v slovenscini primerneje govoriti o televizijskem romanu, tj. o dolgi vrsti nadaljevank, ki pa imajo vnaprej predvideno zgradbo zgodbe, torej tudi konec. Z uvedbo komercialnih televizij so tudi pri nas postale priljubljene t. i. soap-opere, ki v nasprotju s televizijskimi romani nimajo predvidene zgradbe, saj vsebino sproti prilagajajo odzivu in zeljam gledalcev. O njihovi gledanosti in vzrokih za svojevrstno zasvojenost z njimi se razpravlja skoraj v vsaki reviji (strokovni in nestrokovni). Pri tem se uporablja bodisi navedeni angleski izraz, bodisi zaradi pogovornosti neprimerna »zajfasta nadaljevanka«, bodisi najstarejsa beseda zanje, ki pa v sebi nosi prizvok slabsalnosti, »limonada«. Izhajajoc iz dejstva, da je zadnji izraz najstarejsi in najbolj uveljavljen, da pa je zal za strokovni izraz neprimeren, ker je slabsalen in ker se lahko zamenjuje z obcnim imenom, ki poimenuje vrsto pijace, smo predlagali besedo limonadnica (tvorjeno iz zveze limonadna nanizanka).
Pri prevajanju se je pokazalo tudi, da so nekatere sporocanjske funkcije oz. disfunkcije v slovenscini se nepoimenovane, tako da so slovenski avtorji uporabljali kar angleska poimenovanja. Pogosto uporabljena citatna zveza je tako v komunikoloski literaturi t. i. agenda-setting, tako da nasi avtorji pisejo kar o funkciji in teoriji agenda-setting ali pa se pojavlja celo kot nesklonljiva prilastkova zveza na levi strani odnosnice, agenda-setting funkcija in teorija. Glede na pomen je bila po razpravi sprejeta zveza funkcija oz. teorija prednostnega tematiziranja oz. kot glagolnik prednostno tematiziranje. Podobna citatna zveza se uporablja tudi za drugo teorijo srednjega dosega (za razlago gl. Splichalov uvod v Hrestomatijo, str. 15), tj. uses and gratifications, ki smo jo poimenovali teorija zadovoljevanja potreb. Poslovenili smo tudi Laswellovi surveillance in correlation v nadzorstveno in soodnosnostno funkcijo. Lazarsfeldovo in Mertonovo razlikovanje med latentnimi in manifestnimi sporocanjskimi funkcijami smo poimenovali zastrtostne in razvidnostne sporocanjske funkcije, manifestne in latentne vsebine oz. sporocila so potemtakem razvidne in zastrte vsebine oz. sporocila. Narkoticna disfunkcija je bila zaradi pomensko omejenih slovenskih predlogov (npr. omamljajoca, mamilna) poimenovalno najprimernejsa zveza in je zato sprejeta v prevod.
Novi poimenovanji je komunikologija dobila tudi z izrazoma odbiratelj (v vec poglavjih) in odbirnistvo (poglavje 7 v Hrestomatiji), ki sta nadomestila pogosto uporabljana (v slovenski literaturi najveckrat kar citatno) gatekeeper in gate sections. Veliko neenotnosti je bilo v strokovni literaturi opaziti predvsem pri prevajanju prvega izraza, npr. vratar, golman, paznik ali kar gatekeeper. Ker gre v anglescini za metaforicno poimenovanje iz sveta sporta za urednika ali posameznika, ki med mnozico sporocil izbira in »reseta«, smo sprva predlagali prav tako metaforicno poimenovanje resetalec, vendar smo se zaradi narave komunikologije, ki je mlajsa veda, v kateri prevladuje potreba po intelektualizaciji jezika, njen pojmovni svet je izrazito intelektualisticen, objektiven, odlocili za nemetaforicno poimenovanje odbiratelj.
Za konec se zgledi, ki ponazarjajo upostevanje zahteve po kratkosti strokovnega izraza in precejsnjo svobodo, seveda z upostevanjem jezikovnih pravil, pri ustvarjanju strokovnega izrazja. Vsi pojmi se pojavljajo v zadnjem, 12. poglavju Komunikoloske hrestomatije, njihov pomen pa je razlozen v opombi prevajalke **. Prvi pojem je v anglescini zapisan kot »ability of the human being to act toward himself«, dobesedni prevod »sposobnost cloveka, da deluje k sebi« smo skrajsali v »sposobnost cloveka delovati ksebno«, iz cesar lahko dobimo dvobesedno poimenovanje Meadovega pojma, ksebno delovanje, pri cemer je pomensko sicer nekoliko oddaljeni pridevnik v vlogi levega prilastka predlozna izpeljanka, zveza pa omogoca ob morebitni potrebi tudi tvorbo nasprotnega pola, tj. odsebno delovanje. Naslednja zveza, ki je povzrocala prevajalske zagate, je bila »to make indications to himself«, torej »delati si indikacije, zazna(mo)vati si«. Prva zveza je okorna in neustrezna, druga dva glagola imata ze svoja ustaljena pomena, ki ne poimenujeta tega, kar zeli izraziti Blumer, zato je Korosec predlagal le novo predpono na-, torej naznavati si, in po tem je bila pot do ustreznega prevoda naslednje zveze, tj. »self- indications«, preprosta tvorba izglagolskega samostalnika samonaznavanje.
4 Sklep
Seznam I
Havránek, Bohuslav (1932). Ukoly spisovného jazyka a jeho kultura. V: B. Havránek in M. Weingart (ur.), Spisovná cestina a jazyková kultura. Praha: Melantrich, 32-84.
Korosec, Tomo (1998). Slovenski vojaski jezik. Ljubljana: Fakulteta za druzbene vede.
Korosec, Tomo (1992). O nekaterih poimenovalnih vprasanjih v oglasevanju. V: A. Kramberger (ur.), Slovenska drzava, druzba in javnost. Ljubljana: Fakulteta za druzbene vede.
Mathesius, Vilém (1932). O pozadovku stability v spisovném jazyce. V: B. Havránek in M. Weingart (ur.), Spisovná cestina a jazyková kultura. Praha: Melantrich, 14-130.
Orozen, Martina (1986). Oblikovanje slovenskega strokovnega izrazja. V: A. Vidovic- Muha (ur.): Slovenski jezik v znanosti 1. Ljubljana: Znanstveni institut Filozofske fakultete.
Splichal, Slavko (ur.) (2000). Komunikoloska hrestomatija 2. Ljubljana: Fakulteta za druzbene vede, zbirka Javnost.
Toporisic, Joze (1984/1976). Slovenska slovnica. Maribor: Zalozba Obzorja.
Toporisic, Joze (1992). Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva zalozba.
Opombe
