Jezik in slovstvo

Kodni sistem
Slovenska knjizevnost
Avtorji
Urednistvo <-> bralci

Jezik in slovstvo
Stalisca

Jezik in slovstvo
Kazalo letnika

Zadnja verzija

Zoltan Jan

Filozofska fakulteta v Trstu, Tehniski solski center v Novi Gorici

Dve sestri in sestricna
Danasnja Slovenska slavisticna periodika

Med pripravljanjem tega prispevka, ki zeli podati kratek prerez treh osrednjih slovenisticnih strokovno znanstvenih revij, sem se pogovarjal s kolegi, s katerimi sem se tedaj sreceval. Ceprav to ni nikakrsna anketa na reprezentativnem vzorcu, sem ugotovil, da ima marsikdo tezave ze pri nastevanju naslovov najpomembnejsih periodicnih publikacij (torej tistega, kar danes izhaja v rednih casovnih presledkih), ki so povsem ali v glavnem namenjene slovenisticnim in sorodnim slavisticnim strokam. Najveckrat so navajali eno ali dve od treh najpomembnejsih revij (razlicice so nastajale med Jezikom in slovstvom, Slovenscino v soli ter Slavisticno revijo). Malokdo je dodal se Jezikoslovne zapiske, ki jih zadnja leta izdaja Institut za slovenski jezik Frana Ramovsa pri ZRC SAZU, nekoliko vec se jih je spomnilo na Primerjalno knjizevnost, revije Slovenskega drustva za primerjalno knjizevnost. Nihce ni uposteval, da je Narodna in studijska knjiznica v Trstu v zacetku devetdesetih let izdajala Jezik in knjizevnost. Med zborniki, ki dokaj redno izhajajo vec kot pol desetletja, so le nekateri navedli Zbornike Slavisticnega drustva Slovenije (ceprav jih malokdo naroci), se manj znani so zborniki Zora, ki jih izdaja Slavisticno drustvo Maribor, domala pozabljeni so zborniki Obdobja, ki so nastajali ob istoimenskem mednarodnem simpoziju na Oddelku za slovanske jezike in knjizevnosti Filozofske fakultete v Ljubljani (letos ga ponovno ozivljajo). Nekoliko bolje je bilo pri zbornikih predavanj, ki 35 let izhajajo ob vsakoletnem Seminarju slovenskega jezika, literature in kulture in jih sedaj pripravlja Center za slovenscino kot drugi/tuji jezik na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Zalosten je bil vtis, ki je nastal med pogovori o poznavanju, spremljanju in dostopnosti teh publikacij. Mislim, da bi tezko nasli solsko knjiznico, ki bi imela naroceno vso slovensko slavisticno periodiko, ceprav se na policah kosatijo vsemogoce knjige, ki tja nikakor ne sodijo. Se zgovornejse je dogajanje ob uveljavljanju revije Slovenscina v soli, ki je povzrocilo, da je na ducate sol odpovedalo Jezik in slovstvo, ker se ucitelji slovenscine niso uprli in dopovedali vodstvom sol, da potrebujejo obe reviji in da obojna celoletna narocnina (6.000 SIT) ne bo povzrocila najmanjsega pretresa v financnem poslovanju sole, saj ta izdatek ne dosega cene vode, ki v nekaj dneh iztece iz ene same pokvarjene pipe. Tako se vse nase strokovno-znanstvene periodicne publikacije borijo z razlicnimi tezavami, ki jih povzroca nizka naklada, ceprav je v slovenskih osnovnih in srednjih solah skorajda 4000 slavistov, sol pa okrog 600. To pa je toliksno potencialno stevilo naslovnikov, da bi lahko te izdaje postale v Sloveniji prave uspesnice.

In tako se postavlja vprasanje, ali nam zadostujejo le seminarji in predavanja v okvirih stalnega strokovnega izpolnjevanja, ki prinasajo tocke za napredovanje. Sprasujemo se, ali ni potrebno vsaj nekaterih stvari tudi natancneje prestudirati doma, ali razen ucbenikov pa morda se kaksne metodicno-didakticne knjige ne potrebujemo nicesar. Ali nase znanje ne zastari in ga ni treba dopolnjevati z novimi spoznanji? Ali se ne zavedamo pomena spoznanj, objavljenih v periodicnih publikacijah, ki imajo vrsto prednosti: razmeroma hitro objavljajo nova dognanja, so razmeroma poceni, prinasajo dela, ki mnogokrat ne docakajo knjizne objave ... Poleg tega pa je pomembno tudi vprasanje, ali se bodo ob taksnem odnosu sploh ohranile najpomembnejse revije, ki smo jih prejeli od nasih uciteljev, da bi jih ohranili za nase ucence. Zato morda ne bo odvec kratek sprehod po poteh nastajanja in dozorevanja treh najpomembnejsih revij do danasnje podobe.

Od svoje ustanovitve 1935. leta si je Slavisticno drustvo Slovenije prizadevalo, da bi uresnicilo eno svojih temeljnih nalog, izdajanje znanstvenih in prakticnih publikacij, kajti razvoj stroke je prerasel dotedanje moznosti za objavljanje. Vseeno je pri ustanavljanju revije prihajalo do velikih tezav, med katerimi financne niso bile najmanj pomembne, saj osebni prostovoljni prispevki clanov niso zadostovali. Na razplet je posredno vplivala usoda Ivana Prijatelja oziroma odbor za proslavo njegove 60-letnice, ki je Slavisticnemu drustvu Slovenije poklonil izkupicek od prodaje njegovega dela Dusevni profili nasih preroditeljev.¹ Tako je 1938. leta na prvo obletnico profesorjeve smrti izsla prva stevilka prve specializirane in zgolj slavistiki namenjene slovenske slavisticne revije Slovenski jezik, ki je nato izhajala stiri leta, do zacetka vojne in kulturnega molka.² Kljub zanosnemu uvodniku Antona Slodnjaka, ki je revijo predstavil kot »dar ljubezni, ljubezni do naroda in jezika«, s katerim »mlajsi rod slavistov« nadaljuje »delo ocetov«, je revijo spremljala vrsta tezav, saj je Jakob Solar na obcem zboru 1938. leta porocal, da je zanimanje zanjo majhno in da se gradivo le pocasi zbira.³ Neprodane zaloge Slovenskega jezika je Slavisticno drustvo po vojni prodalo Drzavni zalozbi.⁴ Pojavile so se torej stalnice, ki so in na neki nacin se vedno ves cas spremljajo zivljenje nasih revij: pomanjkanje sredstev, tezave s prispevki, razmeroma majhno zanimanje naslovnikov, organizacijske tezave. Med slednjimi velja se posebej poudariti, da nobena nasih revij nikoli ni premogla lastnih prostorov, enega samega stalno zaposlenega cloveka, ki bi opravljal organizacijska dela, lastnega pisalnega stroja itn., ceprav ocenjujemo, da so slavisticne revije objavile okrog trideset tisoc strani gradiva, ki ga je ustvarilo kakih stiristo avtorjev in prejemalo okrog 4000 narocnikov v domovini in po svetu.

Kaze, da sta se prva povojna leta v obnovljenem Slavisticnem drustvu razvila dva pogleda na slavisticne revije. Po enem naj bi sluzile kot posredovanje informacij o strokovnem, znanstvenem in tudi organizacijskem dogajanju v sirse kroge, predvsem med ucitelje slovenskega jezika in knjizevnosti. Po tem mnenju naj bi imeli »poljuden literarno-zgodovinski, sodobno literarno informativen, jezikovno posvetovalen in pedagosko-didakticen mesecnik.«⁵ Drugi koncept, ki je po svojem znacaju prav tako vezan na koncept delovanja samega Slavisticnega drustva, je hotel ustvariti revijo kot prostor za objavljanje vrhunskih znanstvenih del in izkljuceval strokovne in sorodne sprotne informacije. Slednjega je zagovarjal tedanji predsednik Slavisticnega drustva Slovenije Anton Ocvirk, ki je dve leti kasneje tudi oblikoval cetrtletnik Slavisticno revijo, pri tem pa se je zgledoval po francoski reviji Revue des Études Slaves.⁶ Programski uvodnik Slavisticna revija in literarna zgodovina, ki je ze kar vizija razvoja literarnih ved na Slovenskem, poudarja, da je namen revije uspesno uravnavati slavisticna prizadevanja.⁷ V novi reviji skorajda ni bilo prostora za prispevke o organizacijskih vprasanjih nase stroke, saj v njej najdemo le tri »letopise« Slavisticnega drustva, nekaj obvestil o reviji sami in kaksno cestitko jubilantom. Sem bi bilo morda mogoce pristeti se nekaj zanimivih preglednih clankov o razvoju slavistike v drugih drzavah in tehtne recenzije novih strokovnih del.

Skladno s taksno zasnovo znanstvenega casopisa, pa tudi zaradi financnih tezav, sta kmalu prevzela soizdajateljstvo revije Institut za slovenski jezik in Institut za literature pri SAZU (1950-1963), kar je v veliki meri prispevalo k uveljavitvi Slavisticne revije v mednarodnih krogih, saj so preko akademijskih vezi pricele revijo narocati stevilne tuje znanstvene ustanove, tako da se je nabralo skorajda vec narocnikov v tujini kot v Sloveniji. Slavistika na Slovenskem je tako pridobila pomembno sredstvo za sirjenje svojih spoznanj v mednarodnem prostoru, kar je imelo daljnosezne posledice za razvoj stroke in revije. Te moznosti so urednistva spretno uporabljala tudi s tematskimi stevilkami, v katerih so (mnogokrat ze vnaprej) objavljali slovenske referate z mednarodnih slavisticnih kongresov, ali pa so pripravljali posebne zbornike, posvecene najpomembnejsim jubilantom, zasluznim za razvoj slovenisticnih in sorodnih slavisticnih strok.

Zal je revijo ze od samega zacetka oviralo neredno izhajanje, prevladovale so dvojne in celo cetverne stevilke, vrsta letnikov je izsla z velikimi zakasnitvami, v letih 1952, 1953 in od 1964 do 1966 pa tudi leta 1997 revija sploh ni izsla.⁸ Ob prvi prekinitvi je pri razpletu krize, imela je predvsem financni znacaj, pomagal tedanji predsednik SAZU, Josip Vidmar, ki je bil kot predstavnik te ustanove istocasno tudi clan urednistva, ceprav v reviji ni nikoli nicesar objavil. Druga kriza je bila najresnejsa, saj je ogrozila sam obstoj revije. Njen ze kar dramaticen razplet opisuje Franc Jakopin:

Do globlje, ne gmotne (in tezje resljive), krize v izhajanju SR je prislo sredi sestdesetih let, ko revija ze tri leta ni vec izsla in so od vsepovsod prihajala vprasanja, ali je uradno prenehala izhajati. Ta polozaj je treba v glavnem pripisati tezki Ocvirkovi bolezni, na drugi strani pa tudi dejstvu, da se je Slavisticno drustvo kot prvi izdajatelj znaslo brez svojega zastopnika v uredniskem odboru, saj so bili zdaj vsi (razen Dusana Pirjevca) akademiki (Bezlaj, Ocvirk, Vidmar). Ker vsa posredovanja odbora Slavisticnega drustva pri predsedniku SD Bratku Kreftu [tudi on je bil akademik in celo podpredsednik SAZU, op. Z. J.] stvari niso mogla spremeniti, je na pobudo Borisa Paternuja stiriclanska delegacija (Tine Logar, Joza Mahnic, Boris Paternu, Franc Jakopin) obiskala predsednika SAZU Josipa Vidmarja z namenom, da bi skupno nasli resitev za redno izhajanje revije. Ker do soglasja ni prislo, je moralo Slavisticno drustvo tvegati in ponovno samo prevzeti izdajanje SR. Akademijski kanali so se zaprli, Drzavna zalozba se je reviji odpovedala, a po cudezu ni bila ukinjena subvencija, predvsem pa se je izkazala zalozba Obzorja v Mariboru (z urednikom Jozetom Kosarjem), ki je prevzela izdajanje.⁹

Novi uredniski odbor je zagotovil redno izhajanje, posodobil njeno zunanjo podobo, jo prilagodil mednarodnim standardom znanstvenega tiska in uvedel tudi interne recenzije prispevkov, predlaganih za objavo. Vestno je uredil formalna razmerja, saj je takoj objavil vsebinsko zasnovo revije, statut in formaliziral ustanoviteljska razmerja, kot je zahteval takratni zakon o javnem obvescanju.¹⁰ Predvsem po zaslugi urednika Jozeta Toporisica so temeljito poenotili objave, tako da so standaridizirali citiranje, navajanje literature in virov, transkripcijo, uvedli so klasifikacijo clankov, povzetkom so dodali izvlecke itn.

Kasneje se je pricelo zapletati pri narocnikih in financah, saj je zalozba zahtevala, da se poveca stevilo narocnikov, kar pa je bilo tezko doseci.¹¹ Nastajal je tudi obcutek, da postajajo finance nepregledne, da si zalozba za svoje storitve jemlje prevec itn. Ko je bil tehnicni urednik Miran Hladnik in je revija izhajala samostojno, brez zalozbe, se je financna stran bistveno izboljsala. Polet je pricel slabeti ob generacijski menjavi ljubljanskih univerzitetnih profesorjev, ko je ponovno prislo do zastoja pri izhajanju, vendar je bil po sitnarjenju Slavisticnega drustva imenovan danasnji uredniski odbor, ki je z zavzetostjo poprijel za delo, tako da je revija nadoknadila zamudo in sedaj ponovno dokaj redno izhajajo stiri stevilke letno, vendar s starimi tezavami glede narocnikov (ze leta se ni pojavil domala noben nov narocnik, pac pa se osipajo stari), financnimi zadregami (izplacevanje avtorskih honorarjev), deloma pa tudi organizacijskimi nerodnostmi (nekaj let ni nihce niti poskusil, da bi se pobrala narocnina).

Vsebinska podoba Slavisticne revije kaze na razmere v slovenisticnih in sorodnih slavisticnih vedah v Sloveniji. Ves cas revijo spremlja razdvojenost med literarnimi in jezikoslovnimi vedami ter njihovo tiho medsebojno rivalstvo. V zacetku so dalec prevladovali prispevki s podrocja literarnih ved (ceprav je bil prvi letnik posvecen 70-letnici Rajka Nahtigala) in tudi prvotni podnaslov revije »casopis za literarno zgodovino in jezik« opozarja na razmerje ustvarjalnih in organizacijskih sil na nasem strokovnem podrocju. Podoba se se bolj izostri, ce upostevamo ze omenjeni uvodnik k prvi stevilki revije, v katerem je podana ne le vizija razvoja literarnih ved, pac pa tudi tiha polemika s prvo generacijo ljubljanskih univerzitetnih profesorjev in njihovimi metodami dela. Ob teh aktualnih vprasanjih pa je jezikoslovju komajda namenjena beseda ali dve.¹²

Linguistica, ki se je pojavila 1955. leta, je najverjetneje odraz teh razmer in zapostavljenosti jezikoslovja. Najprej, tri leta, je izhajala kot posebna priloga Slavisticne revije s samostojnim urednistvom in posebnim stetjem strani, nato pa se je osamosvojila, pluje po svoje in obcasno tudi izide, ceprav tudi zanjo velja dokajsnje zanimanje v svetu, od koder se vedno prihajajo poizvedbe, ali se obstaja.

V desetletjih, ko je bil osrednji urednik Slavisticne revije Joze Toporisic, se je razmerje med prispevki postopoma spremenilo v korist jezikoslovja, kot je razvidno iz obeh kumulativnih bibliografij, ki sta izsli v petindvajsetem in enainstiridesetem letniku (1977 in 1993), kjer so tudi objavljeni natancni podatki o urednikih, clanih urednistva in sveta revije. Ta trend se nadaljuje tudi v prvih dveh letnikih novega urednistva in seveda odraza razmere na obeh polih nasega strokovnega podrocja.

Beseda revija izhaja iz francoskega izraza revue, kar (poleg drugih semanticnih polj) izvorno pomeni pregled casa, dogajanja v casu. Ce ocenjujemo Slavisticno revijo z vidika njene uspesnosti pri spremljanju razvoja strok, ki jim je namenjena, ni mogoce spregledati, da se na njenih straneh odrazajo domala vsi najpomembnejsi dosezki. Tu so izsle stevilne razprave, ki so kasneje privedle do temeljnih monografskih del, na teh straneh so priceli svojo strokovno kariero stevilni mladi slavisti, tu najdemo objave o najdbah novega ali malo znanega gradiva, temeljite specialne bibliografije in biografije, recenzije, obdelane korespondence, obravnave teoreticnih vprasanj, dokaj pogoste so kritike itn. Najpomembnejsim slovenskim slavistom so v celoti ali delno posveceni posebni zvezki oziroma letniki (Ramovsu 1950 in 1994, Nahtigalu 1957, Riglerju 1989, Toporisicu 1996, Zadravcu 1997), drugim se je Slavisticna revija oddolzila z jubilejnimi clanki ali cestitkami, najpogosteje pa so izsli vsebinski prikazi njihovega dela in osebne bibliografije. Kar devet zvezkov prinasa referate slovenskih udelezencev na mednarodnih slavisticnih kongresih v Moskvi (1958), Sofiji (1963 in 1988), Pragi (1968), Varsavi (1973), Zagrebu in Ljubljani (1978), Kijevu (1983), Bratislavi (1993) in Krakowu (1998).

Tisto, kar bi skorajda zaman iskali, so polemike, saj bi jih lahko presteli na prste.¹³ To pa se ne pomeni, da 1269 prispevkov, kolikor jih je izslo v prvih stiridesetih letnikih Slavisticne revije, niso bili odmevni in da niso zbudili razlicnih kriticnih odzivov. Spomnimo se samo na Nacrt pravil slovenskega pravopisa pa tudi na vrsto razprav, ki so temeljito spremenile nase poglede na kljucne pojave v slovenski literarni vedi in jezikoslovju. Taksnim objavam je treba dodati tudi tiste, ki so zbudile ostra nasprotovanja, vendar to v objavah ni vidno, saj se je marsikaj umirilo v na pol zasebnih pogovorih in prepricevanjih, kaksna stvar pa tudi ni bila objavljena in je povzrocila vecno zamero.¹⁴

Jezik in slovstvo je revija, za katero bi lahko rekli, da ima najdaljso tradicijo. Prizadevanja za obnovitev revije, ki bi nadaljevala tradicijo oziroma izhodiscni koncept Slovenskega jezika, so stekla neposredno po drugi svetovni vojni, ko je tudi njen izdajatelj, Slavisticno drustvo Slovenije, ponovno zastavilo svoje delo.¹⁵ Toda do uresnicitve je prislo sele v akademskem letu 1955/56, skoraj desetletje po ustanovitvi Slavisticne revije, ki ni mogla ali ni hotela sluziti vsakdanji povezavi stroke/znanosti s sirsim kulturnim prostorom in polozajem ucnega predmeta slovenski jezik s knjizevnostjo v soli. Zato so v programskem uvodniku novega »poljudnega mesecnika za jezik in slovstvo« prvi uredniki (Anton Bajec, Marja Borsnik in Joza Mahnic) zapisali, da »slovstvena, zlasti pa jezikoslovna vprasanja dandanes ne zaposlujejo vec samo ozjega kroga strokovnjakov, ampak se zanje zanima vsa kulturna javnost«.¹⁶ Prav najvecje odmevnosti v najsirsi javnosti revija sicer nikoli ni imela, pridobila pa si je razmeroma sirok krog bralcev in narocnikov, med katerimi so bili tudi nekateri politiki (npr. dr. Joza Vilfan) in politicne ustanove, vestno se je pridobivalo narocnike med studenti doma in po svetu (lektorat v Trstu ima npr. vsa leta vec kot deset narocnikov med studenti slovenscine). Po zgledu Preseka, revije matematikov, so bili na Jezik in slovstvo naroceni tudi dijaki (gimnazija v Novem mestu je npr. imela 66 narocnikov, v Murski Soboti 46, v Celju 39, na verski soli v Vipavi 13 itn.).¹⁷ Z vestnim in vztrajnim prizadevanjem urednistev je revija sredi sedemdesetih let dosegla zavidljivo naklado 2500 izvodov, ki je v slovenskem znanstvenem tisku ena najvisjih. Najvecje stevilo narocnikov je bilo med ucitelji slovenscine, 172 narocnikov je bilo v tujini, 869 narocnikov med dijaki in studenti, tako da je z razmeroma nizko narocnino krila nekako polovico stroskov (druge revije le 10 do 15 odstotkov).¹⁸ Postopoma se je revija uveljavila tudi v mednarodnem prostoru, kjer je pridobila dokajsnje stevilo narocnikov.¹⁹ Na tem mestu je potrebno z vso hvaleznostjo se enkrat poudariti, da je za gospodarsko stran revije od leta 1960 do svoje prezgodnje smrti (1988) zgledno skrbel njen tehnicni urednik, Ivo Graul, po poklicu prof. slovenscine.²⁰

Prvotni koncept revije je v pomembni razseznosti vseboval povezovanje med stroko in vsakdanjo jezikovno prakso, zato so prve stevilke v znatni meri zapolnjene tudi z odgovori na povsem konkretna vprasanja o jezikovni praksi, vendar je bilo taksnih prispevkov kmalu premalo. Uredniki so vestno in z veseljem odgovarjali na vsakrsno pismo, ki je nacelo konkretna strokovna vprasanja s podrocja jezikoslovja ali literarnih ved.²¹ V marsikaterem clanku, kot npr. v odgovoru Marje Borsnik na pismo Alojza Rebule, se celo vidi, kako si prizadevajo spodbuditi javno razmisljanje o aktualnih vprasanjih.²² Leta 1967 je Joze Toporisic skusal uveljaviti rubriko »Jezikovni servis«, v letniku 1959/60 pa najdemo celo razpis nagrad za sodelovanje v rubriki »vsakdanja slovenscina«.

Pomemben del prvotnega uredniskega programa je bil namenjen dodatnemu izpopolnjevanju uciteljev slovenscine. Ko so bile konec petdesetih let ukinjene nizje gimnazije in so z osemletkami podaljsali splosno in obvezno solanje do 15 leta starosti, je nastalo izjemno pomanjkanje uciteljev. Tako kot druge predmete so tudi slovenscino mnozicno ucili ljudje s koncanim uciteljiscem ali pa usposobljeni za druge predmete. Tem sta revija in Slavisticno drustvo namenjala posebno skrb. Ta razseznost Jezika in slovstva je v razlicnih oblikah ostala ziva vse do zadnjega desetletja.

Domala vsa urednistva so si vztrajno prizadevala, da so sirila krog sodelavcev tudi med »praktiki«, in postopoma dosegla, da so se poleg uspesnejsih studentov priceli oglasati stevilni ucitelji na srednjih, pa tudi osnovnih solah. Vrstile so se objave o metodicnih izkusnjah pri pouku slovenscine, ki so predstavljale v letih, ko na tem podrocju nismo imeli skorajda nicesar, pomembno obogatitev. Zelo pomemben tematski sklop predstavljajo stevilni prispevki o novih ucbenikih, o nastajajocih ucnih nacrtih, vsemogocih solskih reformah, pa tudi povsem stanovskih vprasanjih in polozaju slovenista v soli in solstvu, veckrat najdemo tudi tople spominske zapise o pedagoski praksi in osebnih dozivetjih nasih najboljsih uciteljev.²³ Pomembna razseznost so tudi dokaj redne objave o slavisticnih zborovanjih in drugih strokovnih srecanjih, o delu Slavisticnega drustva in njegovih pobudah v sirsi javnosti. Revijo so v dolocenih casovnih obdobjih bogatile stevilne recenzije (vcasih so ocenjevali celo leposlovje, prevodno knjizevnost, gledalisko in filmsko dejavnost) in prispevki, ki so predvsem informativni. Med slednjimi velja se posebno opozoriti, da je vrsto let (kljub presledkom) izhajala tudi tekoca bibliografija slavisticnih strok (Marko Kranjec, Janez Logar, Joze Munda, Alenka Logar --- Plesko, Anka Sollner --- Perdih), ki je poleg jubilejnih clankov in drugih bibliografij pomembno vplivala na informativno vrednost Jezika in slovstva in kar v zadnjih letnikih se posebno pogresamo.

Tako je revija postala v svojih najboljsih letih odprto polje za prve preizkusnje novih, uveljavljajocih se slavistov in pomemben glasnik vsega pomembnejsega dogajanja v strokah, ki jim je namenjena, tako da je le malo kateri slavist lahko shajal brez nje.

Ne glede na opisane razseznosti revija najvecji del svojega prostora namenja znanstvenim objavam. 3000 prispevkov, kolikor jih je izslo v prvih stiridesetih letih zivljenja revije, zanimivo odslikava razvoj nasih strok. Danes bi tezko nasli pomembnejsi premik v strokovno-znanstvenih pogledih slovenisticnih in sorodnih slavisticnih strok, ki ne bi nasel svojega odziva na straneh te revije, pa naj gre za konceptualna vprasanja slovarja slovenskega knjiznega jezika, pravopisa, nove literarnoteoreticne poglede, konkretne literarnozgodovinske raziskave ali snovanje solskih reform, novih ucnih nacrtov, ucbenikov ...

Kljub temu se je revije postopoma prijel krivicen predznak, da je le nekaksna vadnica zacetnikov pred vstopom v veliki svet visoke znanosti. Vrsta mladih znanstvenikov in bodocih univerzitetnih profesorjev je na zacetku svoje akademske kariere morala najprej opraviti vajenisko dobo pri Jeziku in slovstvu in je bila sele nato pripuscena v Slavisticno revijo. Veliko znanstvenih velicin se ni nikoli tako nizko ponizalo, da bi objavljale svoja dela v Jeziku in slovstvu. Neredko je bila objava v Jeziku in slovstvu ze vnaprej manj vredna in zavezujoca, tako da so jo nizje vrednotile celo habilitacijske komisije. Tihi antagonizem med obema revijama je zivel in se obcasno poglobil vsa leta njunega delovanja, tako da je v dolocenem casu sodelovanje pri eni reviji izkljucevalo objavljanje pri drugi. Konec sedemdesetih let si je tedanji glavni in odgovorni urednik prizadeval, da bi Jezik in slovstvo postal »prava« znanstvena revija. Vpeljani so bili standardi znanstvenega tiska, temu je (ob nekako enakem obsegu revije) sledilo objavljanje vse obseznejsih clankov, vse redkejsi so postali prispevki s podrocja metodike, vedno manj je izhajalo informativnih prispevkov, vse manjse je stevilo sodelavcev, pa tudi narocnikov. Konec devetdesetih let se je pridruzilo neredno izhajanje in poglobile so se financne tezave, kar kaze, da bo morala revija cim prej najti novo energijo za odlocnejse nadaljevanje bogate tradicije, temeljito pa bo morala tudi premisliti svoj uredniski koncept, ki komajda se spominja na tistega, ki je omogocil najhitrejsi razvoj in vzpon revije.

Kmalu po zacetku uvajanja novega koncepta Jezika in slovstva so se pricele pojavljati ostre, bolj ali manj glasne in najveckrat premalo opazene kritike uredniske politike, ki so dosegle vrh v zacetku devetdesetih let. Na zborovanjih Slavisticnega drustva Slovenije v Bohinjski Bistrici, pa tudi v Ljubljani in Brezicah so se pojavljali ocitki, da revija ni vec tisto, kar je bila in za kar je bila ustanovljena. Zavracanje kritikov, da urednistvo ni prejelo nobenih prispevkov s podrocja metodike, ni bilo prepricljivo (pa tudi ne povsem resnicno), razgovori kritikov revije in urednistva niso razpletli tezav in nezadovoljstva. S tem dogajanjem je sovpadalo prizadevanje Zavoda RS za solstvo, da za vsako predmetno podrocje ustanovi posebno revijo, ki bo namenjena prakticnim vprasanjem pouka posameznih solskih predmetov. Pricele so nastajati revije Solska knjiznica, Zgodovina v soli, Kemija v soli ... in 1996. leta tudi Slovenscina v soli.

Revija Slovenscina v soli je dozivela velik odmev v solah, ki so kmalu, po svoje je to svojevrsten paradoks, pricele odpovedovati Jezik in slovstvo in narocati novo revijo, ki pa med narocniki nima vecjega stevila posameznikov, tako da njena naklada ni posebno visoka (okrog 750 izvodov), ceprav je razmeroma poceni, clanom Slavisticnega drustva pa ponuja znaten popust pri narocnini.

Revija, ki izhaja sestkrat letno, oblikovno spominja na podobne, ze omenjene revije Zavoda RS za solstvo, ki nanjo opozarja na svojih spletnih straneh, na katerih se objavljajo tudi izvlecki pripravljajocih se clankov. Revija ima sodobno oblikovno podobo, pogosto najdemo v njej razlicne priloge, ne izogiba se slikovnemu in graficnemu gradivu, ilustrativnemu in didakticnemu materialu, poenoteni so rokopisi prispevkov.

Jedro urednistva predstavljajo svetovalci za slovenski jezik Zavoda RS za solstvo, ki se najveckrat tudi izmenjujejo pri urejanju posameznih stevilk. Pomembno je, da ima revija zaledje v trdni poklicni ustanovi, kjer najde oporo za organizacijo narocniske sluzbe, pridobivanje dotacij, iskanje najprimernejse tiskarne, racunalnisko poenotenje in prelom, razposiljanje korektur, obracunavanje honorarjev, sestavljanje financnih porocil in vsega drugega neskoncnega banalnega tehnicnega dela, ki ga je poleg pridobivanja prispevkov in sodelavcev treba opraviti, da revija izhaja.

Ne glede na sirse okoliscine, ki so pospesile nastanek revije, izhaja uredniski koncept iz tistih ocitkov, ki so najbolj neposredno vplivali na nastanek revije Slovenscina v soli. Kot je poudaril njen osrednji pobudnik in prvi odgovorni urednik, prof. Silvo Fatur, je namenjena tretjemu pramenu slovenistike - didaktiki slovenskega jezika in knjizevnosti in se pri tem naslanja na uvodnik Joza Mahnica v prvo stevilko Jezika in slovstva.²⁴ Meni, da kot pred stiridesetimi leti revijo narekujejo potrebe vsakdanjega zivljenja in sirokih plasti prosvetnih delavcev ter zanemarjanje didaktike, ki je bila tedaj v veliki meri se vedno pastorka.

Pomenljivo izhodisce iz prvotnega koncepta Jezika in slovstva pa je razsirjeno z nekaterimi novimi programskimi razseznostmi, med katerimi izstopa poudarjanje enotnega slovenskega nacionalnega prostora, obveza seznanjanja z zanimivimi tujimi dosezki na podrocju didaktike materinscine, predvsem pa poudarjanje skrbi za slovenscino ne le kot ucnega predmeta, pac pa tudi kot ucnega jezika. S tem si je revija vsaj na programski ravni odprla povezavo z mednarodnim prostorom in z drugimi predmetnimi podrocji. Predvsem slednje se zdi samoumevno, vendar se v vsakdanji praksi pozablja na te temeljne razseznosti polozaja slovenskega jezika v slovenskem solstvu. Prepogosto se pozablja, da jezikovni pouk materinscine ne more biti uspesen, ce poteka v okolju, kjer se v prakticni rabi povsem zanemarja kulturo jezikovnega sporazumevanja.

Posebno pomembno je, da hoce nova revija sluziti solskemu vsakdanu in objavljati tista dragocena gradiva, ki nastajajo v pedagoski praksi. S tem programskim izhodiscem, ki se v sedanjih stirih letnikih tudi dejansko uresnicuje, je uzavesceno pomembno spoznanje. Ucitelji slovenskega jezika in knjizevnosti v osnovnih in srednjih solah niso vec le nebogljeni praktiki, ki jim je treba pomagati pri premagovanju prakticnih tezav v razredu, pac pa uspesni strokovnjaki, ki odkrivajo probleme, jih znajo strokovno raziskati in najti primerne resitve, ki so oprte na sirsa strokovna spoznanja. Med danasnjimi »praktiki« je zal se vedno precejsnje stevilo taksnih, ki ne izpolnjujejo niti minimalnih formalnih pogojev za ucenje predmeta slovenski jezik s knjizevnostjo (med ucitelji vseh predmetov smo med najslabse usposobljenimi, takoj za ucitelji matematike in fizike in komajda pred ucitelji tujih jezikov). Kljub temu je ob njih vedno vec taksnih, ki niso zadovoljni le s prenasanjem predpisanega znanja in uradniskim odkljukavanjem predelane snovi, kot jo predpisujejo ucni nacrti. Mnogi hocejo biti ustvarjalni, iskati vedno novih poti in moznosti za uspesno opravljanje svojega poklica. Mnogi se izpopolnjujejo in izpopolnjujejo kolege, med srednjesolskimi ucitelji slovenskega jezika in knjizevnosti niso vec bele vrane magistri in doktorji znanosti. Potrebe po objavljanju in ambicije, da se javno predstavi svoje delo, ima oporo v veljavnem sistemu napredovanja v nazive in placilne razrede, vendar to ni edini razlog novih razmer na nasem predmetnem podrocju. Prej ko ne gre za razvoj od tistega velikega pomanjkanja kvalificiranih uciteljev slovenskega jezika in knjizevnosti, ki se je pojavilo ob uvedbi obveznega osemletnega solanja sredi petdesetih let, do danasnjega stanja, ko gola formalna izobrazba ne zadostuje vec za uspesno opravljanje poklica, ce je to res odziv na klic, na poziv, ki ga zaznas v sebi.

Novo razseznost pedagoske stvarnosti pri pouku slovenskega jezika in knjizevnosti je urednistvo Slovenscine v soli prvo jasno formuliralo in nato pricelo upostevati v svoji uredniski praksi. Med sodelavci revije poleg svetovalcev Zavoda RS za solstvo prevladujejo ucitelji osnovnih in srednjih sol, ki sirso strokovno javnost seznanjajo s svojimi spoznanji, vendar ta ne temeljijo le na ozkih osebnih izkusnjah, pac pa imajo najveckrat zaledje v poglobljenem studiju in proucevanju konkretnih problemov.

Ob tem urednistvo Slovenscine v soli ni zanemarilo tudi informativne plati revije. Veliko prostora namenjajo prenovi pouka slovenskega jezika kot ucnega jezika in ucnega predmeta, razlicnim analizam in preverjanju pedagoske prakse, porocilom o novem strokovnem tisku, tekmovanju v znanju materinscine, vsem oblikam zunanjega preverjanja znanja in vecini tistega, kar navrze vsakodnevno zivljenje v tako velikem organizmu, kot je solski sistem.

Malo katero strokovno-znanstveno podrocje ima tako razvit periodicni tisk s tako bogato tradicijo, kot ga imajo slovenisticne vede, ceprav nobena izmed treh osrednjih revij ne deluje brez vecjih ali manjsih tezav. Poleg organizacijskih problemov, ki v veliki meri izhajajo iz dejstva, da nobeno urednistvo ne deluje poklicno, izstopa predvsem premajhna odzivnost med naslovniki, ki so sicer stevilni, vendar se to ne odraza pri stevilu narocnikov. Ocitno dejstvo, da je med slavisti vedno vec visoko izobrazenih, ki so ambiciozni in ustvarjalni, se je obrnilo v paradoksalen pojav, da nova spoznanja sicer dozorijo do objave, ostajajo pa premalo upostevana v sirsi strokovni javnosti. Prav zaradi te brezbriznosti se lahko bistveno zozi prostor za objavljanje, ko bo propadla ta ali ona revija. Pojav sega od prezrtih in povsem neodmevnih monografskih publikacij, ki ne dozivijo niti ene same recenzije, pa do objav v revialnem tisku, ki ostanejo povsem prezrte in izhajajo v buticnih nakladah. Vcasih si nisi upal med kolege, ne da bi poznal nove publikacije, saj je pogovor skorajda gotovo nanesel tudi na najnovejse objave, do katerih si se moral opredeliti. Danes smo precej dalec od taksne zavezanosti. Eden izmed vzrokov za taksno stanje se zdi obseznost in stevilcnost objav, ki vse bolj jasno zahteva specializacijo na ozja podrocja. Ce so vcasih mnogi slavisti imeli v domaci knjiznici velik del, ce ze ne vse strokovne publikacije, danes le redki utegnejo vsaj prelistati vse, kar izide na nasem podrocju v razmeroma majhnem slovenskem prostoru.

Pojav nalaga premislek na dveh ravneh. Po eni strani ozka specializacija ucitelja, ki mora pri svojem delu vendar upostevati celoto vseh strok, ki se dotikajo njegovega predmetnega podrocja, gotovo ni mogoca, zato bodo verjetno vse bolj pomembni vzvodi za zgoscevanje in posredovanje informacij. Pri tem bodo revije verjetno imele vse pomembnejso vlogo. Po drugi strani se nosilci razvoja stroke zaradi specializacije vse bolj zapirajo v ozke strokovno-znanstvene kroge in vse bolj zgubljajo stik s tistimi, ki naj prenasajo in uporabljajo njihova spoznanja. Danes vse bolj izstopajoca samozadostnost vrhov v znanosti se bo najverjetneje prej ali slej pokazala za nezadostno iz vsaj dveh razlogov: zna se zgoditi, da bodo nova spoznanja ostala neznana in nepriznana ne glede na njihovo upravicenost in utemeljenost; poleg tega pa bodo propadle revije, ki ne bodo imele dovolj narocnikov, tako da se bo bistveno skrcil prostor za objavljanje novih spoznanj, s tem pa tudi moznost za napredovanje v poklicu. Tedaj bo potrebno ponovno najti ali na novo zgraditi most do »praktikov«. Tudi s tega vidika se obeta revijam vecji pomen, vprasanje pa je, ali bomo do tedaj, ko se bo to spoznanje uzavestilo, se imeli tako sirok krog strokovno-znanstvene periodike, saj se ne velja slepiti, da je pri nasih revijah vse v redu in da so vse sredi strmega in hitrega razvojnega vzpona, ki vzbuja kar najsirse zanimanje strokovne javnosti in vsakega posameznika med nami.

Opombe

¹: F. Jakopin (1997). Skrb za znanstvena in strokovna glasila. V: Zbornik Slavisticnega drustva Slovenije 6. Ljubljana, str. 22.
²: Starejse slovenske strokovne in znanstvene revije (Casopis za slovenski jezik, knjizevnost in zgodovino 1918-1931, Casopis za zgodovino in narodopisje 1904-1940, 1965-, Letopis Matice slovenske 1866-1898, Vestnik, Znanstvena priloga Zori 1871- 1875, Izvestja Muzejskega drustva za Kranjsko 1891-1909, Razprave Znanstvenega drustva za humanisticne vede 1923-1930, Kritika 1925-1927 itn.) niso bile namenjene le slavistiki, pac pa tudi drugim vedam.
³: Franc Jakopin, n. d., str. 23.
⁴: Pridobljena sredstva, 26.900 din, so porabili za kritje racunov Slavisticne revije, nove drustvene revije. Prim. Letopis Slavisticnega drustva od 5. do 11. poslovne dobe (1948). V: SR, str. 290.
⁵: V. Smolej (1974/75). Pricevanje iz 1949. V: JiS, str. 15.
⁶: F. Jakopin, n. d., str. 23.
⁷: A. Ocvirk (1948). Slavisticna revija in literarna zgodovina. V: SR, str. 1.
⁸: Sporocilo urednistva (1954). V: SR, str. 624; F. Bernik (1967). Stanje Slavisticne revije. V: JiS, st. 8, ovitek.
⁹: F. Jakopin, n. d., str. 24.
¹⁰: Predlog statuta Slavisticne revije (1969). V: JiS, st. 2, str. 64 + ovitek; Vsebinska zasnova Slavisticne revije (1973/74). V: JiS st. 1/2, str. 72; Sklep o ureditvi ustanoviteljskega razmerja med Slavisticno revijo in Slavisticnim drustvom Slovenije (1973/74). V: JiS, st. 1/2, str. 72.
¹¹: Sporocilo urednistva Slavisticne revije (1969/70). V: JiS, st. 6, ovitek. Tudi na obcnih zborih Slavisticnega drustva (npr. v Novi Gorici in Portorozu) so skusali pridobiti nove narocnike, vendar je bil uspeh zelo skromen.
¹²: Anton Ocvirk ocita tedanji literarni vedi, da se prerada ukvarja z mikroskopiranjem, da bolj ljubi posameznosti kot sirse razglede, vprasanja sodobnejse literature zanemarja, ne pozna sinteticne razlage. A. Ocvirk (1948). Slavisticna revija in literarna zgodovina. V: SR, str. 1.
¹³: V edinem statutu revije, ki ga danes malokdo pozna, je natancno opisan postopek, kako se ob polemiki ravna (in se jo eventualno zavre). Prim. Predlog statuta Slavisticne revije (1969). V: JiS, st. 2, str. 64 + ovitek. Eno, dokaj ponesreceno polemiko, je po nakljucju sprozil avtor tega prispevka.
¹⁴: Zadnja neizpeta polemika bi morala potekati med Jozetom Toporisicem in Igorjem Grdino, kar pojasnjuje marsikateri pojav v javnosti.
¹⁵: V. Smolej (1974/75). Pricevanje iz 1949. V: JiS, str. 15-16.
¹⁶: Na pot (1955/56). V: JiS, st. 1, str. 1-2.
¹⁷: M. Kmecl (1975/76). Porocilo o triletnem uredniskem delu pri JiS. V: JiS, str. 270-271.
¹⁸: Ob dvajsetletnici (1974/75). V: JiS, str. 1; M. Kmecl, n. d., 270.
¹⁹: Naso revijo prejemajo tudi v tujini (1971/72). V: JiS, st. 7/8.
²⁰: Ob zivljenjskem jubileju Ivana Graula (1987/88). V: JiS, str. 97-98;
²¹: Kot nakljucno izbrane primere naj opozorimo na prispevke J. Toporisica o razlicnih vprasanjih prakticne rabe jezika Svetnik ali svetovalec (1968). JiS, st. 7; Poimenovanje nasih ulic in naselij (1970/71). JiS, st. 6; Pridevniki, ki se stopnjujejo z obrazili (1969/70). JiS, st. 1; Kategorija zivosti v slovenskem knjiznem jeziku (1970/71). JiS, st. 4; M. Kmecl (1971/72). Torej se enkrat o konstruktivizmu. JiS, st. 4, str. 124-127, in nadaljnje clanke o konstruktivizmu in slovenski literarni avantgardi v 20. letih XX. stoletja; F. Jakopina o poimenovanju ulic po tako znanih jezikoslovcih, kot sta Ramovs in Nahtigal (JiS 1970/71, st. 5).
²²: M. Borsnik (1955/56). Se o nasem programu. V: JiS, st. 3, str. 95-96.
²³: Npr. Lojzka Brus (1963/64). Vloga profesorja - knjiznicarja v reformirani gimnaziji. V: JiS, str. 88-89.
²⁴: S. Fatur (1996). Reviji na pot. V: Slovenscina v soli, st. 1, str. 1.