Nekaj Presernovih pesmi v svedskem prevodu Alfreda Jensena iz leta 1895

Klicaj v naslovu je odseval presenecenje avtorja, dvajsetletnega Vladimirja Levca (1877-1904), ob novici, ki jo je leta 1897 sporocal v Ljubljanski zvon.^1a Kot student pravne zgodovine na dunajski in graski univerzi (doktoriral je leta 1901) je V. Levec preuceval na podlagi katastrskih podatkov kolonizacijsko zgodovino Dravskega polja.^2a Kot pove v uvodu, je leta 1897 »po cudnem nakljucju dobil v roke odtisk iz svedskih novin Nordisk tidskrift 1895«,^3a na straneh 595-610 z esejem svedskega pisatelja Alfreda Jensena »Presern, slovenernas nationalskald«. Ker Levec ni znal svedskega jezika, se je s pomocjo nemskega vsaj delno seznanil z vsebino in jo kratko povzel: Jensen omenja nase reformacijske pisatelje in razvoj literature do Preserna; sledita zivljenjepis in estetskokriticna ocena pesnika, pri tem pa »so vpleteni, kot npr. pri Samhaberju, posamezni prevodi Presernovih poezij«. Levec je nastel naslove prevedenih pesmi, dodal tri Jensenove prevode in koncal spis z zeljo, da kdo, »ki je zmozen svedscine, poda obsirnejse porocilo o zanimivem essayju«.

To je najbrz prva najava Jensenovega eseja o Presernu v slovenskem tisku. A. Jensen se je leta 1896 kot vojni dopisnik na povratku iz Grcije in s Krete za mesec dni ustavil v Celju, kjer se je seznanjal z bojem slovenskih intelektualcev za uvedbo solskega pouka v slovenscini. Ob enigmi »cudnega nakljucja« lahko domnevamo, da je Levec v casu, ko se je po stroki ukvarjal s pravnozgodovinsko temo v celjskih katastrih, v druzbi celjskih narodnjakov naletel se na ljubiteljsko temo - Jensenov esej o Presernu.

Natanko 100 let po V. Levcu, leta 1997, se je nakljucje ponovilo v okviru Slovensko- svedskega drustva v Ljubljani:^4a Jensenovo delo o Presernu je ponovno prislo v ljubiteljske, tokrat moje roke.^5a V celoti sem ga se isto leto prevedla iz svedskega v slovenski jezik. Prevod predstavlja jedro tega zapisa in skupaj z originalom snov za presernoslovje.

Vse se je zacelo pri iskanju sledov o pozabljenih stikih med Svedsko in Slovenijo v preteklosti. Majda Emila Kobal, tajnica Slovensko-svedskega drustva, je sprozila misel o iskanju kulturnih vezi med dezelama in tudi poiskala vecino snovi: na Institutu za germanistiko FF, v Rokopisnem in Bibliografskem oddelku NUK-a, na Institutu za slovensko knjizevnost SAZU, v Slovanski knjiznici, pri Slovenski izseljenski matici, na Drustvu slovenskih pisateljev. V povezavi s pravnukinjo A. Jensena Karin Thoren, poroceno Hribar, je iz Stockholma dobila podatke in publikacije iz rodbinske zapuscine in tudi kopijo svedskega eseja o Presernu iz Kraljevske biblioteke (Kungliga Bibliotek) v Stockholmu. Zbrana snov je bila s sodelovanjem nekaterih clanov Slovensko-svedskega drustva prikazana na dveh razstavah: maja 1997 na Univerzi v Ljubljani, marca 1998 pa s sodelovanjem NUK-a v njihovi razstavni dvorani.

Siroko osnovo sta neumorni zbirateljici nudili dve razpravi prve lektorice svedskega jezika na Univerzi v Ljubljani Lene Holmqvist o pesnikih C. Snoilskem^6a in A. Jensenu.^{7a 8a} Po teh virih je v glavnem tudi predstavljen A. Jensen.

Alfred Jensen (1859-1921)

Rodil se je v severni svedski dezeli Hälsingland materi domnevno poljskega rodu in ocetu, ki je kot geometer delal v Rusiji. Med bivanjem pri ocetu se je Jensen zgodaj seznanil s slovanskim svetom in ruskim jezikom. Po nedokoncanem studiju prava v Uppsali se je leta 1884 zacasno lotil novinarstva. Studiral je vecino slovanskih jezikov: ob ruskem se poljski, ceski, slovaski, srbski, hrvaski, bolgarski, slovenski jezik; nekatere je tudi govoril in pisal. Popotoval je po slovanskih dezelah, jih vsestransko opisoval in prevajal knjizevnost. Kot stipendist Svedske akademije je leta 1895 prepotoval slovanske dezele ob crti Berlin-Dunaj-Beograd-Odesa-Kijev. Na poti je prezivel nekaj tednov v Sloveniji in se seznanjal z zgodovino, jezikom, knjizevnostjo in razmerami pod avstrijsko nadvlado. Znano je njegovo dunajsko poznanstvo z Anastazijem Grünom; v eseju s prevodi Presernovih pesmi je Jensen izbral za motto stavek tega nekdanjega Presernovega dunajskega ucenca.

Leta 1898 je Jensen na Dunaju prvic bral nemske prevode pesmi Antona Askerca (1856- 1912); istega leta, ko je Askerc tudi prenehal duhovnikovati in je postal mestni arhivar v Ljubljani, sta se tukaj prvic srecala. V pogostem dopisovanju^9a se je stkalo plodno prijateljstvo dveh svobodomislecev in panslavistov, ki je trajalo do Askerceve smrti. Jensenova pisma so napisana v nemscini, nekatera deloma v ruscini in slovenscini; Askerceva so vecinoma slovenska, z ruskimi in nemskimi pojasnili. Mnozile so se tudi obojestranske publikacije v periodiki, pri nas v Ljubljanskem zvonu. Askerc je prijatelja obvescal o domacem literarnem dogajanju, tako npr. tudi o pozigu Erotike Ivana Cankarja (1876- 1918), nakar je Jensen prevedel dve Cankarjevi pesmi. Najvec pa je prevajal Askerca; bojevita antiklerikalna odlocnost in slovanski zanos Askerca sta bila veliko blizja Jensenovi naravnanosti in panslavizmu kot pa mehka Presernova lirika. Leta 1901 je Jensen izdal v Stockholmu prevod 25 Askercevih balad, Sloveniska ballader. Delo je posvetil slavnemu svedskemu liriku Carlu Snoilskemu (1841-1903) ob 60- letnici. Snoilsky je v iskanju slovenskih prednikov dospel v 16. stoletju do ljubljanskega luteranskega predikanta Johana Znojilska, ki si je med krvavo protireformacijo resil zivljenje z begom iz Ljubljane dalec na tuje.

V dopisovanju z Jensenom, ki je polno Askerca, je Preseren bolj redko omenjan: Askerc je 27. 9. 1898 Jensenu porocal, da mu posilja zgoraj omenjeni Levcev clanek; Jensen je 20. 1l. 1900 prosil za kopijo svojega prispevka v Presernov album, »Preseren med Svedi«,^10a ki ga je Askerc v slovenskem prevodu (priredbi?) priobcil v LZ; v pismu 4. 7. 1901 je naznanil Askerc, da posilja Schwentner Jensenu Preserna v novi izdaji. Sledila je Jensenova hvala: 'Die Presern-Edition ist herrlich!'.^11a

Jensen je bil plodovit knjizevnik. Izdal je dve lastni pesniski zbirki. Zelo odmevni sta bili potopisni deli: Slavia iz let 1896 do 1897^12a in Habsburg - spomini in studije iz Avstro- ogrske (1899).^13a Na slovanofila je naredilo vtis tedanje stevilcno razmerje Germanov in Slovanov - 112.800.000 : 112.300.000. Ime Slovan je Jensen izvajal iz besede 'slovo = beseda'. Pri Slovanih razvite stevilne jezike in dialekte je ocenjeval kot zelo zanimive za filologe, vendar brez politicno- kulturnih prednosti za slovanske narode, ki v teznji po samostojnosti prevec poudarjajo te jezikovne razlike. Tako je menil: »Locitev Slovencev od Hrvatov je bila v literarnem pogledu komajda potrebna, jezikovno emancipacijo Slovakov proti mogocnim Cehom pa moram oceniti kot tezko politicno napako.« Jensen se je med popotovanjem kot luteran mocno cudil nasim samostanom in stevilnim bozjepotnim cerkvam na izbrano lepih naravnih tockah, dokazu moci in bogastva katoliske Cerkve. V delu Habsburg je Jensen posvetil strani od 243 do 249 slovenski Stajerski. Omenja leta 1810 v Gradcu ustanovljeno Societas slovenica in dve leti pozneje katedro za slovenski jezik, potem Slomskovo Druzbo sv. Mohorja v Celovcu, dva pesnika rojaka, Askerca in Gregorcica, oba od Cerkve preganjana duhovnika in Narodni dom v Celju, zariscu slovensko-nemskega boja.

Kot najvecji svedski poznavalec slovanskih jezikov in knjizevnosti je postal Jensen leta 1901 clan Svedske akademije in v porojenem Nobelovem institutu prvi tajnik slovanske knjiznice ter porocevalec za vse slovanske knjizevnosti. Na tem polozaju je pripravil snov za nominacijo A. Askerca za Nobelovo nagrado iz knjizevnosti. (O tem sem nekoc v 80. letih poslusala referat Lene Holmqvist na sestanku DSKP v Ljubljani, kjer mogoce se hranijo zapisek.) Uppsalska univerza je leta 1910 podelila Jensenu castni doktorat in naziv vseuciliskega profesorja.

Jensen se vraca k Presernu leta 1920 v delu Slovanska kultura in knjizevnost v devetnajstem stoletju,^14a odkoder povzemam: »Stvarnik slovenskega leposlovja v modernem smislu je Franc Preseren (1800-1849), pristen lirik in izreden umetnik verza. Imel pa je premehak znacaj, da bi lahko postal bojevit pesnik, kakrsnega so Slovenci potrebovali, in zaradi stevilnih neprilik je zgodaj omagal. Njegov narodni ep v oktavni rimi, »Krst pri Savici«, z motivom vdora krscanstva na Kranjsko (po slovenskem zgodovinarju Valvasorju), vsebuje lepe opise narave ob Blejskem jezeru in prisrcna razmisljanja, znatno pa mu manjka epskega zanosa. Toda kot pesnik sonetov je Preseren v svoji domovini nenadkriljiv.«

Leta 1920 je Vojeslav Mole v Ljubljanskem zvonu priobcil prevod dveh Jensenovih clankov iz svedskega tiska.^15a V prvem clanku »Slovani po vojni« je Jensen poznavalsko in kriticno spregovoril o oblikovanju povojnih slovanskih drzav; ob sedanjih razmerah na koncu 20. stoletja se stari clanek ponekod bere kar kot jasnoviden Jensenov pogled v prihodnost. Resignirano zveni zakljucni stavek nekoc gorecega panslavista: »Evropi se res ni treba bati 'panslavisticnega' strahu. Za to poskrbijo ze Slovani sami z razcepljenostjo in znanim pomanjkanjem odlocne edinosti.« - V drugem clanku »Ali nas cas nima dovolj literarne produktivne sile« je zaznaven premik v Jensenovem odnosu do politicne in socialne angaziranosti v literarnih delih, ki jo je prej, tudi v graji Presernovega »Krsta« in hvali Askerca, vneto zagovarjal. »Tendenciozna literatura«, pravi Jensen v tem clanku, »postaja dolgocasna in vodi k literarni onemoglosti. V velikem pesniskem delu pa za vrsticami zmeraj cutimo utripati veliko clovesko srce in razumemo, da je pisatelj otrok casa, spojen z druzbo in dobo, ki ji pripada.«

Sredi dela in iskanj novega utripa v Evropi, ki je vstajala iz kaosa svetovne vojne, je leta 1921 Alfred Jensen nenadno umrl, zadet od kapi na poti z Dunaja proti jugu.

»Er war mein Lehrer einst! «
Anastasius Grün

Vprasanje izvora Slovencev je seveda povezano z najstarejso zgodovino slovenskega rodu, o cemer so na voljo skrajno malostevilne in nezanesljive domneve. Po novejsi teoriji - ki je osnovana na jezikoslovnih raziskavah, da so se Slovani naselili v Evropi hkrati z ostalimi indoevropskimi narodi (torej ne poznejsa selitev iz Azije poleg Hunov in Avarov) - lahko po zgodovinskem pricevanju iscemo sledi Slovanov pri Crnem morju in Donavi do petega stoletja n. st.; prav verjetno so Slovani sledili Atilovi armadi na poti iz Theissa v Italijo; in prihod Slovencev v Panonijo in Noricum bi casovno sovpadel z vdorom Avarov med Langobarde, t. j. nekaj po sredi 6. stoletja. En del se je pomesal med Vlahe, en del se je siril juzno ob Donavi (Srbi in Bolgari), en del pa je bil jedro slovenskega rodu v dolinah Save in Drave.

Ze ob koncu 7. stoletja se je pricelo misijonsko delovanje med Slovenci, tako z italijanske kot nemske strani, in v 10. stoletju je postala katoliska cerkev v dezeli vsemogocna. S tem pa je bilo tudi konec slovenske narodne svobode, tako da se prava drzavna tvorba nikoli ni mogla razviti; Koroska in Kranjska sta se najprej prikljucili Bavarski, nato sta presli pod habsbursko monarhijo - s kratko prekinitvijo, ki je nastopila v zacetku 19. stoletja, ko je Napoleon poskusal, da bi po svoji zamisli spremenil zemljevid Evrope.

Vendar ima slovenski jezik, ki med juznoslovanskimi zavzema posebno mesto (t. i. kajkavscina), zelo star rodovnik; mogoce najvecji slovanski jezikoslovec Miklosic, ki je bil sam po rodu Slovenec, si je zelo prizadeval, da bi dokazal izvirnost slovenskega jezika, in je enacil besedo 'slovenski' s splosnojuznoslovanski. Slovenski jezik se je pisal ze v 10. stoletju v glagolici in cirilici, iz 11. stoletja so ohranjeni znameniti jezikovni spomeniki v knjizevnosti.

Ta fragmentarna knjizevnost pa ni imela nobenega prakticnega pomena za nadaljnji razvoj. Do narodnega prebujenja je prislo sele po zaslugi nemske reformacije, ki so jo slovenski duhovniki prinesli iz Würtemberga. Primoz Trubar (1508-1586) je postavil temelje s prevodi svetega pisma, njegovo delo je nadaljeval 'slovenski Melanchton' Jurij Dalmatin (+ 1589), ki je kot predikant pri Juliani Katzerianerin (Kacerjanerci) izdal popoln prevod biblije (Wittenberg 1584). Istocasno je uredil Bohoric pisavo bohoricico, ki je veljala do leta 1844. Takrat je Janez Bleiweis uvedel t. i. 'gajico', imenovano po Hrvatu Ljudevitu Gaju, ki je po ceskem vzoru reformiral 'ilirski' pravopis. Bleiweis je tudi znova uvedel pravilnejsi izraz 'slovenski jezik' namesto dotlej uporabljanega izraza 'kranjski jezik'.

Toda katoliska cerkev je hitro izkoreninila protestantizem; s tem je bila ponovno upocasnjena tudi narodna knjizevnost, nakar sta kot na Ceskem sledili dve stoletji duhovnega zastoja. Sele ob koncu 18. stoletja, pod Jozefom II., je bilo cutiti nov premik v slovenskem umetniskem pesnistvu in jezikoslovju. Mecenu baronu Sigmundu Zoisu gre cast, da je podpiral moze kot Kopitarja in pesnika Valentina Vodnika (1758-1819). Vodnikovo domovinsko pesnistvo in narodne pesmi so dale temelj resnicni umetniski poeziji, ceprav je bila oblika se precej nerodna. Slovensko pesnistvo se je razvilo sele s Presernom, ki je bil prava pesniska narava in se se danes steje za najvecjega pesnika slovenskega naroda. Ugotavljanje, koliko je taka ocena pravilna, je glavni namen tega zivljenjepisa in kriticne ocene, ki jo osvetljujejo ustrezni poskusni prevodi.

Franc Ksaverij Preseren² se je rodil 3. decembra 1800 v mali vasi Vrba na Zgornjem Kranjskem blizu Blejskega jezera - bisera naravne lepote in zakladnice narodnih pesmi. Oce Simun (sic) je bil kmet, gotovo ne reven, a ker je moral prezivljati osem otrok, je slo druzini precej na tesno. Mati, sicer preprosta zenska, le ni bila cisto neizobrazena; neki biograf posebej omenja, da je »dobro govorila in pisala nemsko«, kar je nedvomno precej nenavadno za kmetico tiste dobe. Ko je bil decek star sedem let, so ga ze dali v ljudsko solo v Ribnici, kjer se je priljubil sosolcem in uciteljem in tudi dobival solska priznanja ter dobre ocene. Pocitnice je prezivljal doma in ta cas otrostva - za vsakega cloveka praviloma najsrecnejse obdobje - je bil tudi za Preserna najboljsa zivljenjska doba. V enem najlepsih sonetov³ je Preseren slavil dom svojega otrostva (O Vrba).

Ko je bil star 13 let, je prisel v Ljubljano (Laibach), kranjsko metropolo in literarno sredisce Slovencev z njeno staro gimnazijo, ki je s klasicno vzgojo mocno vplivala na nastajajoce pesnikovanje vedoljubnega mladenica. Po koncanem solanju, ki ni minilo brez tezav in neprilik, je leta 1821 prisel na univerzo na Dunaju, kjer je izkoristil priloznost, da je kot ucitelj v letih 1823-24 delal v von Klinckowströmovem institutu. Tam je bil med ucenci tudi mladi grof Anton von Auersperg, rojen v Ljubljani, ki se je precej pozneje z imenom Anastasius Grün uveljavil kot eden najvecjih pesnikov nemsko-avstroogrske sole. To poznanstvo med uciteljem in ucencem, med kranjskim kmeckim sinom in kranjskim dednim plemicem, je trajalo do Presernove smrti in je zelo dobrodejno vplivalo na pesnisko ustvarjalnost obeh. Prav tako se je Preseren seznanil tudi s slavnim ceskim pesnikom Celakovskim in bil med poletnimi pocitnicami vsaj enkrat gost v njegovem bohemskem domu; to poznanstvo je seveda spodbujalo Presernovo zanimanje za slovansko narodno pesnistvo.

27. marca 1828 je na Dunaju promoviral za doktorja prava s tezo: »Predmeti javne obrambe z vseh podrocij pravnih in politicnih znanosti«; v letu zatem se je zaposlil na nekem oddelku drzavne uprave v Ljubljani. To sluzbo je ze leta 1831 zamenjal za nezahtevno mesto v odvetniski pisarni svojega dobrohotnega pokrovitelja dr. Chrobata. Dolgih 15 let je ostal v tej skromni sluzbi. Vse njegove prosnje za samostojno advokaturo je vlada zavracala in obupano je vzkliknil: »Osivel bom, ne da bi se kdaj osamosvojil.« Sele leta 1846 je dobil privolitev za odvetnisko prakso v mestecu Kranj, ki lezi na pol poti med Ljubljano in Vrbo; takrat je bil ze telesno izcrpan. Umrl je zaradi vodenice 8. februarja 1849.

Pri njem, kot tudi v mnogih drugih primerih, je prislo literarno priznanje prepozno. Sele ob novici o smrti so se ljudje zavedli, kaj pomeni izguba tega malega uradnika za slovensko knjizevnost. Pogreb na pokopaliscu v Kranju se je spremenil v narodno zalovanje. Leta 1892 so postavili na grobu stirikoten spomenik iz rdecega marmorja; na zadnji strani je zlat venec z besedami: »Njemu, ki je v pesmi nesmrten, obcudovalci in prijatelji.« Spredaj je zlata lira z napisom:

»Ena se tebi je zelja spolnila: V zemlji domaci da truplo lezi.«⁴

Naj je bil Preseren v vsem svojem zivljenju se tako castivreden, vesten in delaven, pa lahko ze vnaprej sodimo, da njegova zadrzana bit in obcutljiva narava nista bili primerni za pedantno uradnisko pot in pravnisko delo. To je ze osnova razlage, zakaj ni uspel kot »moz v drzavi«. Drugo in veliko pomembnejso razlago pa moramo iskati v takratnih razmerah.

Cas v Avstriji pred letom 1948, ko Metternichov sistem se ni bil omajan, je bil zelo tezko obdobje za duhovni razvoj in svobodo; vsaka literarna dejavnost, ki ni tekla po starih vladnih in cerkvenih tirih, je kaj hitro priklicala sum o »ateizmu« in »revolucionarnih namerah«. Tudi Preseren se ni mogel izogniti temu nezaupanju, kljub pesmim, ki so v versko-politicnem pogledu popolnoma nenevarne, in kljub osebno neoporecnemu obnasanju. Res je Preseren med drugim prevedel Bürgerjevo »Leonoro« in Byronovo »Parizino«; ti deli pa je klerikalizem ozigosal kot »brezbozni« in »nenravni«. Taksno kritiko je cerkvena stran uporabila tudi v uradni obtozbi, kjer je med drugim zapisano:

»V delih doktorja Preserna je veliko mest, ki zalijo dostojnost in so usla pozornosti cenzorja Copa, duhovnistvo pa jih mora prepovedati - ce ne preprosto sezgati. V splosnem se je fantazija tega pesnika, kljub dobrohotnim opozorilom, pregresila proti morali na obzalovanja vreden nacin.«

Tudi narodnostni pomen Presernovih stvaritev ze zaradi slovenskega jezika razumljivo ni mogel biti v prid mlademu uradniku v casu, ko so v visjih krogih hoteli omajati ali zanikati zavest obstoja avstrijskih Slovanov in so kar naprej predstavljali nemscino kot edini razviti jezik monarhije. Vendar Preseren s svojo milo naravo nikakor ni bil sovraznik nemscine kot npr. Jurcic; nacrt o veliki juznoslovanski zvezi se je Presernu zdel utopicen in se je zato razsel z literarnim sopotnikom, Hrvatom Stankom Vrazom. V prijateljstvu z Anastazijem Grünom pa se je utrjevalo njegovo lastno mnenje o potrebi nemskega jezika kot kulturnega zdruzevalnega sredstva in v enem svojih nemskih sonetov pesnik sam omenja jezikovne razmere v slovenski dezeli:

Deutsch sprechen in der Regel hier zu Lande die Herrinnen und Herren, die befehlen; Slovenisch die, so von dem Dienerstande.

Preseren je bil pravzaprav sibek, resigniran znacaj in to je postala nesreca njegovega zivljenja: sibkost znacaja je tudi njegovo poezijo naredila enozvocno in delno medlo. »Mar naj jaz,« - pise leta 1838 v pismu Celakovskemu - »najomahljivejsa trstika v puscavi kranjske literature, dvignem glas kot kak nov (apostol) Janez in naznanjam Mesijo? Farizeji in uceni pisarji mi ne bodo pustili do besede, poleg tega pa me ne mika, da bi jedel kobilice in korenine.«

Res je, da mu »farizeji« niso pustili do besede, vendar za to ne gre kriviti Presernove sibkosti znacaja. Njemu v dobro vendar lahko recemo, da je bil bolj moz casti kot mnogi drugi, ko je javno priznal, da ga ne mika revna hrana apostolov svobode - a ta je vendar postala njegov vsakdanji kruh. - V nekem sonetu prosi, naj nebo poslje Orfeja, ki bi zdramil narod v svobodo; spet v drugem izrazito pojasnjuje, da on ni novi Homer, ki bi opeval kranjske prepire in junastva, temvec je njegov edini namen opevati zensko in neuslisano ljubezen.

Ljubezensko pesnistvo res zajema glavno mesto v Presernovih pesmih in tukaj se izraza njegova elegicna mehkoba v najbolj mehkih tonih. Njegov nesrecni ljubezenski zanos prinasa nekaj podobnosti s ceskim sodobnikom, pesnikom Macho, kot tudi z nemsko- avstrijskim pesnikom Hamerlingom. V cisto ljubezenskem pesnistvu pa se najbolj pribliza Petrarki, ki je bil dejansko njegov vzornik v mnogih sonetih à la Laura.

Presernova »Laura« je bila Julija, hci trgovca Primica v Ljubljani. Malo deklico je instruiral ze v gimnazijskih letih in ko jo je leta 1833 spet srecal, je zagorel v ljubezni, ki je gotovo razjedala njegovo zivljenje, obenem pa tudi izvabljala izredno lepe zvoke iz njegove liricne harfe. Med drugim je napisal ciklus 15 sonetov, ki se prelivajo drug v drugega, zacetne crke vsakega pa dajo besede PRIMICOVI JULII.

Julija, ki se je pozneje porocila z visjim uradnikom, takrat nikakor ni mogla slutiti, kaksen neizbrisen vtis je naredila na revnega, nepomembnega mladega moza. Kolikor je znano, se ji Preseren niti ni poskusil priblizati ali ji priznati svoja custva, temvec je to zaupal samo papirju ter v fantaziji ustvaril iz Julije idol zenske, svetnico, ki jo je obozeval.

V nekem sonetu pesnik pripoveduje, da se mu je to nagnjenje vzbudilo na veliko noc leta 1833, ko jo je zagledal v trnovski cerkvi v Ljubljani (Trnovo, kraj nesrecnega imena).⁵

Nek drugi sonet se glasi (Bilo je, Mojzes, tebi naroceno).⁶

Pa tudi to mu ni bilo dano, in ko jo koncno spet zagleda, se iluzija porusi, vera je izgubljena (Zgubljena vera).⁷

Pesnik spet uvidi resnicno stanje; spozna, da je bil - norec, in se odloci, da bo v bodoce bolj previden (Kupido, ti in tvoja lepa starka).⁸

Vendar se je tudi zdaj zmotil. 'Rumenjaki' (Jensen: zlato srece) niso pritekali in njegovi najboljsi prijatelji so odhajali pred njim: Smole je umrl zaradi hude bolezni, zelo uceni Cop je utonil med kopanjem v Savi. Preseren ni mogel v pijaci utopiti spomina in je v obupu potozil (Kam?).⁹

Tako pesnika vedno bolj grabijo crnogledost in slutnje smrti in koncni akord na njegovi harfi izzveni v presunljivem sonetu »Memento mori!«.

Med manjse pesnitve spada tudi »Nezakonska mati«, kjer v preprostem tonu in ljudski obliki opeva neznost materine ljubezni do otroka in bolecine prevarane zenske zaradi nezvestobe. Slovenski zivljenjepisci so hoteli v tem videti splosno kulturno in duhovno sliko. V resnici pa je tudi tukaj Preseren umetnisko prikazal resnicno sliko iz svojega zivljenja. Kot Macha je namrec tudi on imel nezakonsko razmerje z neko zensko iz ljudstva in ko se je preselil v Kranj, je v Ljubljani pustil njo in dva otroka, od katerih ena hci baje se zivi v pomanjkanju. O tem ni kaj vec znanega, jasno pa je, da je ta ljubezen bila ali postala samo popacena slika pesnikovih sanj in samo se dodaten vir za nadaljnjo neuglasenost.

Leta 1830 je izsla prva zbirka (sic) v casopisu 'Cebelica', ki ga je ustanovil Kastelec (sic). Zbrano delo je izdal pesnik sam 1847; leta 1866 so tiskali v Ljubljani novo izdajo (vendar ne popolno), zdaj pa se menda pripravlja popolna in ilustrirana izdaja. Po pesnikovi smrti niso nasli nobenih rokopisov. Govori se, da so bili papirji pozgani in prav gotovo se je zgodila kaka drama. Ni pa gotovo, ali je te rokopise unicil pesnik sam ali pa je njegova sestra Katra, ki je bila prisotna ob njegovi smrtni postelji, to storila na prigovarjanje spovednika Dagarina. Najmanj naj bi bil utemeljen sum na krivdo vlade, da naj bi bila ta na necasten nacin unicila pesnikovo literarno zapuscino.¹¹

Pesnik sam je takole razdelil pesmi:

• 17 pesmi z ljudsko vsebino. Med njimi je znacilna Pod oknom, neke vrste preprosta serenada, ki izraza hrepenenje in nemir pricakujocega ljubimca v mesecni noci. Ta pesem je v vsem umetnem slovenskem pesnistvu najbolj priljubljena, v zelo popularni melodiji jo je se danes slisati po vsem Kranjskem.

• 13 balad in romanc, prav tako v narodnem slogu. Vendar so nekatere nekam medle, spet druge temacne. Zaradi slovenske literature lahko le obzalujemo, da se Preseren ni bolj poglobil v narodne pesmi, da bi iz njih zajemal snov, ki bi lahko postala koristna za narod. Nemski Anastasius Grün ima v tem pogledu veliko vecje zasluge¹² kot njegov slovenski pesniski brat in Presernov hrvaski sodobnik Stanko Vraz si je pridobil sloves v juznoslovanskem slovstvu posebno kot zbiralec slovenskih narodnih pesmi.¹³ Nekaj zgodovinske vrednosti slovenska narodna epika le ima, ker v ciklusih o »Marku Kraljevicu« in »Kralju Matjazu« (ogrski kralj Matthias pl. Corvinus) kaze na zgodovinsko vez med Slovenci in drugimi Juznimi Slovani in s tem takorekoc porusi most med Slovani in Germani.

Za konec je prihranjena Presernova najimenitnejsa stvaritev »Krst pri Savici«,¹⁴ ki jo Slovenci med pesnitvami najbolj cenijo. Ta romanticna junaska pesem je sestavljena iz 53 kitic v oktavni rimi z vmes potekajoco zensko rimo in prologom v tercinah. Pesnik je hotel obravnavati veliko domovinsko snov in je izbral prelomni cas med poganstvom in krscanstvom na Kranjskem. Iz Valvasorja¹⁵ je zajel snov: koroski vojvoda Valjhun (Valgundus) iztreblja z ognjem in mecem poganstvo in koncno pri Bohinjskem jezeru premaga se zadnjega poganskega glavarja Crtomira. Crtomir ljubi Bogomilo, »lepo kot Hera v Abidi«, ki skupaj z ocetom skrbi za tempelj boginje ljubezni Zive na otocku Blejskega jezera. Po porazu zeli Crtomir se enkrat videti svojo ljubljeno in zato pregovori ribica, da ga prepelje k njej na otok. Res se srecata, vendar je ona medtem postala nuna in zdaj pridiga svojemu nekdanjemu ljubimcu. Ta jo potrpezljivo poslusa, se da krstiti in tako se ljubimca razideta in se nikoli vec ne srecata. Kot poskus navajam sest zacetnih kitic.¹⁶

Ta izvlecek dovolj oznacuje dejanske pomanjkljivosti, ki jih ima ta liricni ep. Slika narave, ki bi lahko bila blesteca, ker gre za tako lep predel, kot je Presernov rojstni kraj blizu Blejskega jezera, je medla in skoraj nic ne pove. Vrinjena pesnikova razmisljanja ucinkujejo motece in niso posebno globoka; liricni dialog, ki se pozneje razvije med Crtomirom in Bogomilo, je anahronisticen, in citati iz svetega pisma, ki so vpleteni, se prav malo skladajo s klasicno slikovito govorico v ostalem. Kaj naj potem se recemo o koncnem razpletu, ki ucinkuje prej smesno kot ganljivo - v njem ni niti esteticne psihologije niti doslednosti.

Do neke mere bi lahko primerjali Presernov »Krst pri Savici« z Machovim »Majem«, vsaj v toliko, da obe junaski pesmi veljata za umetniski visek dveh pesnikov s podobno zivljenjsko usodo. Macha je gotovo prekoracil romantiko in sentimentalnost v odvratnem, skoraj komicno ucinkujocem pretiravanju - toda kaksno moc in pristnost v custvu, kaksno drznost v fantaziji, kaksno toplino v opisu narave najdemo pri Machi v primerjavi s Presernovimi abstraktnimi barvami in nezanimivim junakom skupaj z enako nezanimivo »junakinjo«!

Se manj ugodna je ocena Presernovega »Krsta pri Savici«, ce ga primerjamo z vsebinsko delno podobnim hrvaskim junaskim epom »Smrt Smail-age« Ivana Mazuranic'a.¹⁷ Tudi tam je opisan krst: nek mohamedanski Srb (ali Hrvat) iz mascevalnosti prestopi v krscansko vero. Toda kaksna epska moc je v mogocni papezevi pridigi! Kaksna velicina v preprostem opisu narave!

Na kratko: »Krst pri Savici« pac utegne zavzemati odlicno mesto v slovenski poeziji in sluziti za pouk poboznemu duhu - s splosnega literarnega gledisca pa je to blesceca snov, ki je neustrezno obdelana; izvedba motiva enostavno dokazuje, da sibki, ljubeznivi Preseren ni bil sposoben obdelave vzvisenih ali mogocnih snovi. In kar je njegovo pesnistvo formalno pridobilo s klasicno izobrazbo, je izgubilo zaradi retoricnega iskanja ucinkov, vcasih zaradi prikritega pomanjkanja globokega custva.

Toda saj so bile mlahavost, neodlocnost v dejanjih in nerazpolozenje, kot smo videli, glavne znacilnosti njegove sicer tako plemenite osebnosti in poezije. Saj je sam pesnik v eni najboljsih pesmi zaklical tudi z mislijo na lastno nemoc (Pevcu).¹⁸

Zelim se zahvaliti slavistki Mariji Mercina za spodbudo ter branje rokopisa.

Opombe

^1a

Levec V. (1897). Preseren v svedscini! LZ 17. Str. 246-8.

^2a

Enciklopedija Slovenije 6 (1992). Str. 158.

^3a

Nordisk tidskrift för vetenskap, konst och industri: leta 1878 ustanovljena revija za znanost, umetnost in industrijo (brez teologije in politike) za vse nordijske drzave; izdajateljica knjizna zalozba P.A. Norstedt & Söners, Stockholm.

^4a

Slovensko-svedsko drustvo, ustanovljeno 1994. Ljubljana, Prazakova 4/II, c/o Kompas Turizem, Predsednik J. Pergar.

^5a

Rokopisu so dodane tri priloge iz arhiva Slovensko-svedskega drustva iz leta 1997. V njih so tri iz Svedske poslane kopije z ustreznimi, se ne objavljenimi slovenskimi prevodi, uporabnimi kot dodatno studijsko gradivo. Slovenski del priloge 1, ki podaja prevod vsega Jensenovega eseja o Presernu, pa je II. del in jedro besedila za objavo.
Presern, Slovenernas nationalskald. (1895). En litteratur-historisk studie af Alfred Jensen. Nordisk tidskrift, s. 595-610. (Kopija iz Arhiva Kraljevske biblioteke v Stockholmu).
Preseren, slovenski narodni pesnik. Literarno-zgodovinska studija Alfreda Jensena.

^6a

Petric (Holmqvist) Lena (1979). Carl Snoilsky och Slovenien. Acta neophilologica 11. FF Univerze Ljubljana. Str. 3-13.

^7a

Petric Lena (1980). Alfred Jensen och Slovenien. Acta neophil. 13, FF Univerze Ljubljana. Str. 61-8.

^8a

Petric Lena (1982). Nadalj. Acta neophil. 15. Str. 113-41.

^9a

Moravec D. (1997). Askerceva lastna podoba v pisemskih sporocilih. Sodobnost 10. Str. 792-800.

^10a

Jensen A. (1900). Preseren med Svedi. LZ 20, str. 845.

^11a

Urednik te zbirke Luka Pintar (1857-1915) je bil od 1898 skriptor, od 1909 pa direktor Studijske knjiznice v Ljubljani. Preuceval je Presernovo literarno zapuscino. Poezije doktorja Franceta Preserna so izsle leta 1900 v zalozbi Kleinmayr & Bamberg, tisk Schwentner: poleg navadne se v lepse opremljeni izdaji. --- Njegov vnuk dr. Luka Pintar mi je te dni omenil pripoved oceta (dr. Ivana Pintarja, ustanovitelja Instituta za zgodovino medicine MF v Lj.), da je ded v Ljubljani spoznal in 'vodil okrog' nekega 'norveskega' literata. Rodbina ne hrani zapisa --- mogoce pa kaj o stiku z Jensenom hranijo v Pintarjevi zapuscini v NUK-u.

^12a

Jensen A. (1897). Slavia. Kulturbilder. Fran Donau till Adria och Bosporen. Vid Saves stränder. Bonniers. Kopija str. 12-19 originala.
Jensen A. Slavia. Kulturne slike. Od Donave k Adriji in Bosporju. Na bregovih Save.

^13a

Jensen A. (1899). Habsburg. Nagra minnen och studier fran Österrike-Ungern. Stockholm, Bonniers.

^14a

Jensen A. (1920). Slavisk kultur och litteratur under nittonde arhundradet. 1920. Stockholm, Norstedts. Kopija str. 126-9 originala.
Slovanska kultura in literatura v devetnajstem stoletju. (Vsi prevodi: Darinka Soban, 1997.)

^15a

Mole V. (1920). Dva clanka Alfreda Jensena. LZ 40. Str. 572-5 in 637-9.

^*

Opombe Alfreda Jensena

^1-9

^10-18