Vloga bralca v poglavitnih literarnoteoreticnih smereh 20. stoletja
II. del

7.3  Wolfgang Iser Za razliko od Jaussa, ki se ukvarja s sirokim spektrom literarne zgodovine, Iserja zanimajo posamezna literarna dela, ceprav ne izkljucuje zgodovinskih in druzbenih dejavnikov. Sprasuje se, kako in pod kaksnimi pogoji dobijo besedila pomen za bralca, ter tako prenese poudarek raziskovanja na sam akt branja. Ce Jaussa zanima predvsem sprejem del pri bralcih, potem se Iser osredotoci na njihovo ucinkovanje in s tega vidika na neki nacin dopolni Jaussovo teorijo.

Spis Pozivna struktura besedil. Nedolocenost kot pogoj ucinkovanja literarne proze (1970) ima v Iserjevem opusu enak pomen kot za Jaussa Literarna zgodovina kot izziv literarne vede. V njem je postavil temelje svoje teorije ucinkovanja, ki se je nadaljevala v delih Implicitni bralec (1972) in Akt branja (1976). Spis (Iser, 1978: 94-115) skusa odgovoriti na tri temeljna vprasanja, ki si jih Iser zastavi ze v uvodu, in sicer: katere so posebnosti literarnega besedila v razmerju do drugih besedil, kaj so predpogoji besedila, da lahko ucinkuje, ter kako narasca stevilo mest nedolocenosti od 17. stoletja naprej. Posebnosti literarnih besedil vidi v tem, da sama konstituirajo svojo stvarnost kot reakcijo na obstojeco realnost. Njihova realnost ne temelji na prikazovanju obstojece realnosti, ampak nudijo uvide vanjo. Literarna besedila niso realna, temvec funkcionalna, zato se morajo utemeljiti v procesu branja in ne v realnem svetu. Ker se stvarnost knjizevnega besedila ne prekriva niti z objektivno stvarnostjo niti z bralcevo izkusnjo, se pojavljajo v knjizevnem delu mesta nedolocenosti (Unbestimmtheitsstellen) - ta omogocajo prilagajanje dela individualnim nagnjenjem bralca. Za proces prilagajanja besedila izkustvu posameznega bralca pa je po Iserju bistvena funkcija praznih mest v njegovi strukturi. Iser se navezuje na Ingardna, ko pravi, da se predmet knjizevnega dela konstituira na podlagi shematiziranih aspektov. Vsak posamezni aspekt osvetljuje predmet z ene strani, zato knjizevni predmet nikoli ne more biti do konca dolocen. Na tistih mestih, kjer se dva aspekta stakneta, se pojavi zareza v strukturi besedila, to so prazna mesta (Leerstellen), ki omogocajo bralcu razlicne razlage. Prazna mesta niso primanjkljaj, bralec jih praviloma sploh ne opazi. Da je to tako, nas preprica dejstvo, da ob ponovnem branju isto besedilo naredi na nas drugacen vtis kot ob prvem branju, kar je posledica razlicne realizacije praznih mest, ki so v besedilu. Pri drugem branju razpolagamo z vec informacijami, zato lahko intenzivneje izkoriscamo neformulirane odnose med posameznimi situacijami besedila in razlicne moznosti povezovanja, ki se nam s tem odpirajo. To pa ne bi bilo mogoce, ce besedilo ne bi vsebovalo dolocene kolicine praznih mest, ki omogocajo prilagajanje in nudijo bralcu prostor za sodelovanje. Prazna mesta so zato elementarni predpogoj za sodelovanje bralca, v njih se kaze pozivna struktura besedila - ali povedano drugace: mesta nedolocenosti so del strukture besedila, v kateri je bralec ze vnaprej predviden. Za razliko od besedil, katerih cilj je posredovanje resnice, literarna besedila svoje namere nikoli ne formulirajo do konca, njihove najpomembnejse prvine ostanejo neizrecene in se realizirajo v bralcevi domisljiji ter s tem omogocajo bralcu, da postane izkustvo besedila individualno. Z branjem pa ne dobimo le izkustva o besedilu, ampak tudi o sebi: bralec lahko zapusti svoj svet, lahko dozivi katastrofe, a pri tem ne bo vpleten v posledice, v cemer se kaze neposledicnost fikcionalnih besedil. Literatura je skozi zgodovino ustvarila celo vrsto sredstev, s katerimi ustvarja nedolocenosti: nasprotja med deli pripovedi, med zgodbo in avtorjevimi komentarji, roman v nadaljevanjih, montaza ... Ko se Iser ozre na zgodovino romana, ugotovi, da so mesta nedolocenost vse stevilcnejsa in pomembnejsa, kakor se je roman razvijal od svojih zacetkov v 18. stoletju. Ce se je moral bralec npr. v Fieldingovem Josephu Andrewsu odlociti med dvema moznostma, eno mu je ponudil avtorjev komentar, drugo pa je izpeljal sam, se stevilo nedolocenosti bistveno poveca ze v Thackerayevem Semnju nicevosti, saj tu vedno vec pomembnih stvari ostane neizrecenih, s cimer se veca bralceva odgovornost v proizvodnji smisla. Pravi triumf nedolocenosti pa se pokaze v Joycovem Uliksesu, kjer so brezstevilni vidiki vsakdana v nenehnem spopadu, avtor pa se umakne v ozadje in tako bralcu se otezi orientacijo. Moderna besedila s svojimi tehnikami na vse nacine zavajajo bralca, spodnasajo njegova pricakovanja, kljub vsemu pa predpostavljajo, da je bralec sposoben desifrirati sporocilo. O tem pise Iser v delu Implicitni bralec, kjer prikaze vzorce komunikacije od Bunyana do Becketta. Knjiga je tako poskus literarne teorije ucinkovanja na primeru romana. Ceprav se ta ukvarja z druzbenimi in zgodovinskimi normami nekega casa, to ne pomeni, da jih preprosto reproducira, temvec jih postavlja v nov kontekst, ki spremeni njihovo funkcijo, jih negira ter tako prisili bralca, da sprejme aktivno vlogo v sestavljanju literarnega pomena. To interakcijo med delom in bralcem Iser opisuje s pojmom implicitni bralec (impliziter Leser). Izraz oznacuje aktivno udelezbo bralca v bralnem procesu, a izraz ne pripada ne besedilu ne bralcu, temvec obema, saj vkljucuje predstrukturo besedila in bralceve aktualizacije moznega pomena.

Svoja nadaljnja opazanja je Iser predstavil v knjigi Akt branja, kjer razlaga, kaj se dogaja v bralcu v procesu branja. Bralec na podlagi danih informacij neprestano ugiba in dela zakljucke, tako da molce povezuje in dopolnjuje prazna mesta. Pri branju neprestano predvidevamo, ker nam shematizirani aspekti ponujajo samo osnovne predpostavke. Pod vplivom novih informacij se nasa pricakovanja v procesu branja spreminjajo. Iz prvotnih ugibanj tvorimo okvir odnosov in vezi, s pomocjo katerega razlagamo dogajanje v besedilu. Med branjem zavrzemo predpostavke, do katerih smo sprva prisli, zamenjamo sodbe, ustvarjamo nove zakljucke in napovedi. Beremo tako, da se isti hip gibamo nazaj (retenzija) in naprej (protenzija), da se spominjamo in predvidevamo. Tako postane besedilo ziv dogodek. Da pa lahko beremo, moramo poznati knjizevne tehnike in konvencije, ki jih delo uporablja, poznati moramo kode, to pomeni pravila, po katerih delo proizvaja pomen. Ce pa zeli knjizevno delo doseci svoje ucinke, mora rusiti in spreminjati obicajne bralceve kode - v tem se kaze moc knjizevnosti. Proces branja je dvosmeren: s strategijami branja spreminjamo besedilo, besedilo spreminja nas, saj se ob branju srecamo s tujo izkusnjo. V casu branja pride do razkola bralceve osebnosti - poistoveti se z usodo likov, ampak samo deloma, ker v osnovi obdrzi svojo zivljenjsko orientacijo, kar prica o dialekticnem znacaju knjizevnega dela. Branje ucinkuje na nase samozavedanje, saj tuja izkusnja postane del nase doslej nepoznane zavesti. Ko se prebijamo skozi knjigo, v tem, kar beremo, beremo sebe. Tako na koncu tudi Iser, podobno kot Jauss, verjame, da proces branja doprinese k siritvi bralcevega spoznavnega horizonta.

7.4  Kritika

Jaussov model zgodovine knjizevnosti je dozivel najvec kritik na racun dokazljivosti primarnega horizonta pricakovanja. Ze sodelavec Karl Robert Mandelkow (Maricki, 1978: 20) se je spraseval, kako je mogoce rekonstruirati primarni horizont pricakovanja za bralca iz preteklosti, ko pa je ta ze na sinhroni ravni tezko dolocljiv, saj moramo upostevati vsaj tri ravni pricakovanja. Mandelkow opozarja (1) na bralcevo pricakovanje glede avtorja in dobe, v kateri je delo nastalo, (2) na t. i. ucinek povratnega povezovanja recepcijskoestetskih procesov, to je posrednega sprejemanja dela skozi ze obstojece sodbe o njem, (3) na problem odnosa avtorja do recepcije lastnega dela, ki vpliva na njegovo novo produkcijo. Prav tako je vprasljivo, kako lahko merimo stopnjo ucinka dela na primarni horizont pricakovanja, kaj sele vrednost spremembe horizonta, ki je vsekakor pomanjkljiv in nezadosten kriterij za dolocitev umetniske vrednosti besedila. (Holub 1984: 62.) Poleg tega Jauss zanemarja dejstvo, da npr. Goetheja niso brali samo Nemci, ampak tudi Anglezi in Italijani, ki pa so imeli drugacne recepcijske predispozicije in drugacen horizont pricakovanja. Susan Suleiman (1980: 37) opozarja na pomanjkljivost Jaussove predstave o publiki in njenih pricakovanjih. Za Jaussa je vsa publika enotna glede na pricakovanja, kar pa ni res. Upostevati bi morali njeno raznolikost in s tem tudi razlicnost horizontov pricakovanja, ki sobivajo v druzbi v istem casu, zato S. Suleiman predlaga pomnozitev horizonta pricakovanja.

Recepcijska estetika je dozivela kritike tudi s strani socasne nemske marksisticno usmerjene teorije,¹ za katero je produkcija se vedno nadrejen pojem, zato poseben pomen pripisuje avtorju. Manfred Naumann avtorja doloca glede na njegov odnos do stvarnosti, bralca in knjizevnega procesa. Zgodovina ucinkovanja knjizevnega dela se kaze v tridelnem odnosu produkcija - knjizevno delo - konzument, ta proces pa mora biti po njegovem prepricanju nujno vkljucen v sirse zgodovinsko dogajanje, saj je odnos knjizevnega dela do druzbe enak odnosu dela do celote. Ker med knjizevnim delom in druzbo obstaja vzajemna determiniranost, je Naumann proti izoliranemu proucevanju posameznih sestavin. Roberta Weimanna pa zanima problem sodobne recepcije dela iz preteklosti, pri cemer rekonstrukcijo zgodovine nastanka dela poveze z rekonstrukcijo celotne zgodovine njenega ucinkovanja. Enotnost sedanjosti in preteklosti (citira Marxa) omogoca, da estetsko vrednost dela iz preteklosti zagledamo glede na njeno funkcijo in moznosti ucinkovanja v sedanjosti. Za sedanjost so ziva predvsem tista dela, v katerih ta prepozna svoje korenine in izvore svojega spoznanja. Ta dela so lahko casovno oddaljena, a imajo nadcasovno vrednost resnicne umetnine.

Do Iserja je zavzel kriticno stalisce zlasti S. Fish, predstavnik ameriske teorije bralcevega odziva. Pri dolocanju pomena literarnega dela obstajata dve skrajni moznosti: pomen dela je dolocen z avtorjevo namero ali pa je v celoti produkt posameznega bralca. Iser je zelel najti srednjo pot: pomen tvori bralec, a je usmerjan z navodili besedila. Razlikovanje med mesti nedolocenosti in na drugi stani dolocenosti se zdi Fishu protislovno. Predstava, da smo svobodni pri dopolnjevanju besedila, je v skladu s Fishevo teorijo iluzija, saj besedila vedno beremo znotraj dogovorov, ki so doloceni z interpretativno skupnostjo, ki ji pripadamo. S. Suleiman (1980: 23-24) opozarja, da tudi sam Iser ni bil cisto dosleden pri rabi pojma mesta nedolocenosti: v nekaterih primerih jih lahko bralec poljubno zapolnjuje, v drugih primerih pa so zamejene s strani besedila. Prav to, kako struktura zamejuje bralcevo aktivnost, pa ni bilo nikoli jasno.

To kaze, da recepcijska teorija ni bila dovolj metodolosko razdelana, da bi bila prakticno uporabna, tudi cilj, postati nova zgodovina knjizevnosti, ni bil dosezen, omogoca pa parcialno sliko, dopolnjuje druge teorije in odpira stevilna nova polja raziskovanja.

8  Teorija bralcevega odziva (Reader-response criticism)²

8.1  Splosna oznaka

Socasno z razvojem recepcijske estetike se je v Ameriki pojavila nova smer, t. i. teorija bralcevega odziva, ki se je prav tako ukvarjala z bralcem in njegovo vlogo pri interpretaciji besedila. Ce je za recepcijsko teorijo znacilno, da je imela svoje sredisce na univerzi v Konstanzu, da so njeni predstavniki vsako leto prirejali simpozij in izdajali znameniti zbornik Hermenevtika in poetika, pa teorija bralcevega odziva ne zdruzuje avtorjev neke sole ali usmeritve, njeni predstavniki so raztreseni po vsem svetu in nimajo skupne baze. Gre za zelo siroko in heterogeno oznako, ki ni konceptualno zamejena, ampak je prej kriticna pozicija, ki zdruzuje teoretike najrazlicnejsih usmeritev, od nove kritike, strukturalizma, fenomenologije do psihoanalize in dekonstrukcije, na podlagi katerih oblikujejo svoje definicije bralca, besedila in interpretacije. Ceprav sta skupini delovali istocasno, med njima, z izjemo Iserja, ni bilo stikov. Kljub pluralizmu metod, teorij in ideoloskih orientacij imajo predstavniki teorije bralcevega odziva skupno prepricanje, da literarna dela nimajo ne pomena ne eksistence brez svojih ucinkov. Smer je nastala iz odpora do prepricanj nove kritike, da je besedilo avtonomna tvorba, ki jo je mozno objektivno analizirati. Prav zato, da bi popravila neravnovesje v odnosu bralec - besedilo, je teorija bralcevega odziva v svoji zgodnji fazi poudarjala pomen bralca pred besedilom, kasneje pa je pod vplivom poststrukturalisticne kritike binarnih nasprotij med subjektom in objektom, na kateri temelji privilegij bralca, svoje raziskovanje preusmerila in interpretovo dejavnost opisuje kot proces komunikacije. S tem do neke mere zabrise razlikovanje med bralcem in besedilom, saj branje in pisanje postaneta dve oznaki za isto dejavnost.

Za predhodnika teorije bralcevega odziva veljata I. A. Richards in Louise Rosenblatt. Richards je ze konec 20. let postal pozoren na bralni proces, se zlasti po svojem znamenitem poskusu, ko je opazil, da studentje kljub dobri izobrazbi pesmi interpretirajo narobe. Spoznal je, da bralec bere pod vtisom predhodnih izkusenj in prepricanj in ni zgolj pasivni sprejemnik. V 30. letih je Louise Rosenblatt dodatno razvila Richardsovo teorijo z upostevanjem konteksta v bralnem procesu. Meni, da bralni proces zajema bralca in besedilo, ki sta med seboj v interakcijskem razmerju, in sele tako nastane nova tvorba, to je umetnostno besedilo. L. Rosenblatt razlikuje dve vrsti branja: pri nepoglobljenem branju nas zanimajo informacije, pri estetskem branju pa postane pomembna literarna izkusnja.

Vecina pomembnejsih studij predstavnikov teorije bralcevega odziva je zbranih v dveh zbornikih: zbornik The Reader in the Text (1980) sta uredili Susan R. Suleiman in Inge Crosman, Reader-Response Criticism (1980) pa je nastal pod uredniskim vodstvom Jane P. Tompkins.³ Zbornika nam omogocata podroben vpogled v teorijo bralcevega odziva, hkrati pa dokazujeta disparatnost usmeritev posameznih avtorjev. S. Suleiman skusa v uvodnem eseju (1980: 3-45) pokazati skupne temelje razlicnih teorij, ki se ukvarjajo s publiko, in tako doseci vecjo preglednost. Tako navaja sest podvrst teorije bralcevega odziva, v katere razdeli metodolosko najrazlicnejse avtorje, ki pa so vsaj del svojih zanimanj namenili tudi bralcu.

1.  Retoricni pristop raziskuje eticne in ideoloske ucinke besedila na bralca ter zeli odkriti vrednote in prepricanja, ki te ucinke omogocajo. Za reprezentativnega predstavnik te smeri oznaci W. Bootha.

2.  Semanticni in strukturalisticni pristop zdruzuje avtorje, kot so M. Riffaterre, G. Genette, R. Barthes, A. J. Greimas, U. Eco, J. Culler, S. Fish idr. Zanje je znacilno, da se ne ukvarjajo toliko s samo interpretacijo ali iskanjem pomenov, temvec analizirajo vse tiste kode in konvencije, ki omogocajo, da je besedilo berljivo in razumljivo.

3.  Fenomenoloski pristop predstavlja delo W. Iserja.

4.  Subjektivni in psihoanaliticni pristop uporabljata N. Holland in D. Bleich, ki zelita raziskati vpliv osebnosti in osebne zgodovine na interpretacijo dela, zato dajeta prednost posameznemu pred univerzalnim.

5.  Socioloski in zgodovinski pristop obravnava branje kot kolektivni fenomen in se sprasuje, kako pripadnost dolocenemu socialnemu razredu v nekem casovnem trenutku vpliva ali celo doloca bralceve navade in okus. Kot predstavnika te smeri navaja L. Goldmanna in H. R. Jaussa.

6.  Hermenevticni pristop uporabljajo teoretiki yaleske sole dekonstrukcije.

Kljub velikemu stevilu avtorjev z najrazlicnejsih raziskovalnih podrocij pa so za najpomembnejse predstavnike teorije bralcevega odziva obveljali S. Fish, J. Culler, N. Holland, D. Bleich in W. Iser.⁴

8.2  Glavni predstavniki

8.2.1  Stanley Fish

Stanley Fish se podobno kot Iser ukvarja z bralnim procesom in tvorbo pomena, svoje teorije pa je najbolje predstavil v razpravah Literature in the Reader: Affective Stylistics (1970) in Interpreting the Variorum (1976). Pomen dela po njegovem prepricanju ni utemeljen ali celo vkodiran v besedilo, tudi ni vsebina pesmi ali zgodbe, temvec izkustvo, pridobljeno med branjem. Literarno besedilo zato ni nespremenljiv predmet opazovanja, ampak sled dogodkov, ki so se odvijali v bralcevi zavesti. Iz tega sledi, da je naloga kritika opisati dejavnosti branja, nova definicija knjizevnosti pa predvideva raziskovanje strukture bralcevega izkustva, s cimer je zabrisana meja med bralcem in besedilom. Vendar pa Fish ne trdi, da so bralceve reakcije svobodne. Nasprotno, meni celo, da so izkustva, do katerih pridemo v procesu branja, pogojena z jezikovnim in knjizevnim znanjem bralca. Bralec reagira na stvari v besedilu na dolocen nacin, ker deluje pri branju po istih pravilih in dogovorih, kot jih je uporabljal avtor, ko je besedilo pisal. Bralcevo izkustvo je torej uresnicenje avtorjevih navodil, kajti bralec igra vlogo, ki mu jo je dolocil avtor. Fish imenuje svojega bralca informirani bralec (informed reader), saj ne verjame v moznost nezainteresiranega branja. Informirani bralec je jezikovno in literarno kompetenten in se ze ob zacetku branja na podlagi zvrsti, avtorja, obdobja ... odloci za temu ustrezen izbor interpretativnih strategij (interpretive strategies), to je pravil in napotkov za interpretiranje. Interpretativne strategije so oblika branja, ki podeljuje besedilu njegovo obliko, s tem da ga proizvaja. To pojasnjuje, zakaj se isti bralec drugace obnasa ob branju dveh razlicnih besedil oziroma zakaj se razlicni bralci obnasajo podobno, ko berejo isto besedilo. Bralci pa pri izboru interpretativnih strategij niso cisto svobodni, saj so te naucene in nastanejo na podlagi interpretativne skupnosti (interpretative community), ki ji pripadajo. Po Fishovem modelu torej pomenov ne iscemo v besedilu, temvec jih proizvajamo, in to ne po vnaprej vkodiranih oblikah, ampak po interpretativnih strategijah, ki obliko proizvedejo.

8.2.2  Jonathan Culler

Kot predstavnik strukturalisticnega pristopa zeli ugotoviti, kako bralci tvorijo pomen. Njegova poetika, predstavljena v knjigi Structuralist Poetics (1975), predvideva pojem literarne kompetence (literary competence), ki je podaljsek jezikovne kompetence, o kateri je na podrocju jezikoslovja prvi govoril Noam Chomsky. Literarna kompetenca je niz dogovorov, ki usmerjajo bralce, da razumejo smisel posameznih prvin dela. Pomen literarnega dela torej ni rezultat bralcevega odziva na avtorjevo namero, tudi ni dolocen z besedilom samim, ampak je posledica institucionaliziranih dogovorov, ki jih upostevajo avtorji pri pisanju in bralci pri branju. Njegov bralec je tako ahistoricni idealni bralec (ideal reader), ki je sposoben uporabljati po dogovoru nastale znakovne sisteme.

8.2.3 Norman Holland

Je predstavnik psihoanalize in subjektivne kritike, zato posameznika in njegovo samozavedanje postavi v sredisce svojih teorij. Sprasuje se, kaksno je razmerje med strukturami, ki jih najdemo objektivno v besedilu, in bralcevo subjektivno izkusnjo besedila. Njegova teorija je nastala pod mocnim vplivom Freuda, od katerega je prevzel izraze fantazija/zelja, obramba in transformacija, ki jim je dodal se pojem pricakovanja. Psihoanaliza mu je tako dala orodje za razumevanje vloge nezavednega kot dolocujocega dejavnika v nacinu, kako beremo besedila in kaj v njih najdemo. V knjigi The Dinamics of Literary Response (1968) opisuje poglavitno privlacnost vsakega besedila, ki je v tem, da v bralcu sprozi vzajemno igro nezavednih fantazij in zavestne obrambe pred njimi. V delu uzivamo zato, ker to s formalnimi sredstvi preoblikuje nase najgloblje fantazije v druzbeno sprejemljive pomene. Fantazije so v literarnem delu transformirane na tak nacin, da ob branju izginejo obcutki strahu in tesnobe, ki bi te fantazije spremljali v resnicnem zivljenju. Nobeno delo torej ne nudi zadovoljstva bralcu, ce mu ne omogoca uresnicitve neke prikrite, nezavedne fantazije. Holland je svoje teorije dokazoval tudi na eksperimentalni nacin. Knjiga 5 Readers Reading (1975) je nastala kot rezultat proucevanja odzivov petih bralcev na Faulknerjevo zgodbo A Rose for Emily. Bralci so poznali naslov in avtorja, kljub temu pa so zgodbo razlagali zelo razlicno. To je Hollanda navdalo s prepricanjem, da bralci poustvarijo besedilo glede na lastno osebnost, zato je po njegovem modelu interpretacija funkcija identitete. Ceprav so Hollandovo teorijo kritizirali, pa je ta opozorila, da branje ni samo institucionalno, ampak je tudi zasebno izkustvo, ki vsebuje nase vsakodnevne sanje in fantazije.

8.2.4  David Bleich

D. Bleich je predstavnik subjektivne kritike, ki ji je sam dal tudi ime. Po njegovem prepricanju odrasli ljudje razlikujejo tri vrste biti, to je predmet, simbol in clovek. Literatura sodi v obmocje simbolov, ker je miselna kreacija. Za besedilo je znacilno, da je predmet, dokler ima fizicno eksistenco, med branjem pa poteka proces simbolizacije v bralcevi glavi, ki predmet spremeni v simbol. Ce zelimo razumeti odziv bralca na besedilo, moramo izvesti proces resimbolizacije, ki ga imenujemo interpretacija. Bleich razlikuje individualni odziv na literaturo, ki je popolnoma subjektiven, in proces, ta je dolocen s skupnostjo interpretov, ki jim bralec pripada, v katerem postane ta odziv oblika znanja. Bleich definira znanje kot produkt pogajanj med clani interpretativnih skupin in na tem temelju predlaga spremembo izobrazevanja. Namesto poucevanja se zavzema za paradigmo razvijajocega se znanja, kjer ni ucenca in ucitelja, ampak so vsi udelezenci enakovredni in ne obstaja avtoriteta ucitelja, besedila ali institucije. Svoje ideje je razvijal v knjigah Readings and Feelings (1975) in Subjective Criticism (1978).

8.3  Kritika

Ker gre za tako raznoroden pojav brez trdnejsega skupnega jedra, je tudi neka splosna skupna kritika prakticno nemogoca. Najvecja pomanjkljivost teorije bralcevega odziva je tako prav njeno siroko polje raziskovanja, brez natancne terminologije. Seveda so bili posamezni teoretiki bralcevega odziva medsebojno zapleteni v polemike (taksna je bila npr. polemika med Fishom in Iserjem, pa Cullerjeva kritika Hollandovega modela ipd.), ki so pripomogle, da se je teorija bralcevega odziva po svojih uspehih konec 60. let in v 70. letih razcepila ali v dekonstrukcijo ali pa v teorijo diskurza.

9  Poststrukturalizem in dekonstrukcija

Prehod iz strukturalizma v poststrukturalizem je zaznamovan s prehodom od razumevanja literarnega besedila kot zaprte celote s tocno dolocenim pomenom, ki ga kritik desifrira, k odprtemu literarnemu delu, ki vsebuje mnostvo pomenov, ki jih nikoli ne moremo do konca razloziti. Ce je strukturalizem locil znak od predmetnosti, je sel poststrukturalizem se korak naprej in je locil oznacevalca od oznacenca. Ker lahko znake reproduciramo v razlicnih kontekstih, jim s tem spreminjamo tudi pomen, nikoli pa ne moremo prodreti v njihov izvorni kontekst. Zato so tudi literarna dela le neskoncna igra oznacevalcev, saj je vsak znak v verigi pomenov na neki nacin pretkan z vsemi ostalimi znaki. Recepcijska estetika in teorija bralcevega odziva sta ze del poststrukturalisticnega pristopa, kajti v njunih razlagah literarnih del ni vec enotnega, nedvoumnega smisla, temvec razumejo literarna besedila kot izvir najrazlicnejsih pomenov, ki jih doloca bralec. Poststrukturalizem je nudil filozofske temelje tudi za razmisljanja skupine kritikov, ki so delovali na univerzi Yale, to so Paul de Man, Geoffrey Hartman, J. Hillis Miller, najvplivnejsa pa sta bila psihoanalitik Jacques Lacan in filozof Jacques Derrida, ki je zelel razgraditi logocentrizem evropske metafizike. V zahodni filozofiji od Platona do Husserla je obveljalo prepricanje o stalnosti in nespremenljivosti pojmov, Derrida pa trdi, sklicujoc se na Nietzscheja in Heideggra, da ne obstaja cista zavest, ki bi nam zagotavljala resnico ali trden temelj. Vsak pojem, znak, pomen je mozno ponovno razgraditi (od tod izraz dekonstrukcija), vsak oznacevalec nas napoti k naslednjemu, zato obstaja le neprestana igra jezika, ki je neulovljiva, ne vodi nas do nicesar koncnega ali zacetnega, vse je le sled necesa, kar izginja. Dekonstruktivisticni kritik je natancen bralec, saj kaze na tista mesta v besedilu, kjer se pomeni prelivajo, izkjucujejo, so dvoumni, celo protislovni ali pa razprseni in neizreceni ter se tako na vse mozne nacine izmikajo zanesljivi interpretaciji. Taksna mesta poimenujejo aporije, hiatni pomeni, simptomaticna mesta ipd. »Dekonstrukcija razkriva, da literatura nikakor ni zmeraj nedolzna, 'cista', enosmiselna stvar, ampak pogosto sama v sebi razcepljena, ambivalentna ali celo sprevrzena, kar pa ni nujno njena pomanjkljivost, ampak prav narobe jamstvo za polnost, komplicirano vecrazseznost in s tem resnicnost njenega sveta.« (Kos, 1993: 8.)

Za nase ukvarjanje z bralcem in literaturo pa je pomemben predvsem kritik, ki je s svojim delom opazno zaznamoval 20. stoletje, to je Roland Barthes. V njegovem obseznem opusu, ki se zacne se pod vplivom strukturalizma in se kasneje preko semiotike prevesi v poststrukturalizem, se z aktualnimi problemi bralca in statusom literarnega besedila ukvarjajo spisi Smrt avtorja (1968), S/Z (1970), Od umetniskega dela do teksta (1971) in Zadovoljstvo v tekstu (1973). Socasno s pojavitvijo recepcijske estetike je tudi Barthes opozoril na problem avtorja in bralca ter uvedel novo kategorijo pisarja, ki nasledi avtorja. Ce je za avtorja znacilno, da obstaja pred svojo knjigo, se pisar rodi hkrati s svojim besedilom, v sebi ne nosi strasti, custev, razpolozenj, temvec slovar, iz katerega crpa pisanje, ki se ne sme nikoli ustaviti, saj je knjiga tkivo znakov. Tekst sestavljajo mnogotera pisanja, ki izhajajo iz stevilnih kultur in vstopajo v medsebojni dialog, parodijo, oporekanje. Mesto, na katerem se ta mnogoterost zdruzi, pa ni avtor, temvec bralec, ki je clovek brez zgodovine, brez biografije, brez psihologije, je samo tisti nekdo, ki v sebi zdruzuje vse sledi, ki tvorijo pisano delo. Rojstvo bralca je treba placati s smrtjo Avtorja. (Barthes, 1995: 23). V knjigi S/Z, kjer analizira Balzacovo zgodbo Sarrasine (Suleiman, 1980: 18-19), pise, da za kritika niso najzanimivejsi teksti, ki jih lahko beremo, temvec tisti, ki nas navedejo na pisanje. Berljivi teksti (readable, le texte lisible) imajo trdno strukturo in jasen pomen, zato je taksno branje pasivno, pisljivi teksti (writable, scriptible) pa so difuzni, pluralni, tvorjenje pomena je v nenehnem gibanju, saj so ti teksti galaksija oznacevalcev in ne struktura oznacencev, kar pa ze vodi k medbesedilnosti, o kateri Barthes jasneje spregovori v spisu Od umetniskega dela do teksta. Barthes v sedmih tockah predstavi razliko med delom, ki negibno zivi v knjigarnah in knjiznicah, ter tekstom, ki se dogaja na meji razumljivosti, je zmeraj paradoksno, je igra oznacevalcev, ki ga tkejo. Tekst je pretkan s citati, referencami, odmevi, ki so anonimni, nespoznavni, a vendarle ze brani. Je intertekstualen, ker je vanj ujet vsak tekst, ker je med-tekst. (Barthes, 1972: 77). Tekst zahteva ukinitev razlikovanja med branjem in pisanjem, kajti oboje se poveze v skupno oznacevalno prakso, ki vodi k uzitku. Na podlagi spisov, ki so napisani v znacilnem slogu med leposlovjem in teorijo, lahko zakljucimo, da je Barthesov bralec sestavljen iz neskoncnega stevila besedilnih kodov, bralec ni enotni center, iz katerega izhajata pomen in interpretacija (kar je znacilno za recepcijsko estetiko), ampak je prej konstrukt, za katerega je znacilna disparatnost in pluralnost.

10  Zakljucek in nove perspektive

Da je branje ena najbolj kompleksnih cloveskih dejavnosti, kazejo stevilne studije, ki so se odmevneje zacele pojavljati v 70. letih, ko je bila bralcu vrnjena njegova aktivna vloga pri tvorbi pomena. Vendar pa za vecino teh studij velja, da bralca vidijo kot sofisticiranega literarnega ucenjaka ali pa kot ahistoricni konstrukt, zelo malo jih proucuje dejanskega, vsakdanjega, naivnega bralca. Zato so sodobne raziskave recepcije pogosto usmerjene v analizo konkretnega bralcevega odziva, ki ga skusajo ujeti z empiricnimi metodami. Taksne raziskave zelijo pokazati, kako npr. sodobni bralci sprejemajo klasiko, kaj so motivi za branje sodobne publike, ali obstajajo razlike med bralcem in bralko, ali ljudje na razlicnih koncih sveta razlicno berejo, katere so zakonitosti masovnega konzumiranja, kako mnozicni mediji s svojo sokantnostjo, stevilnimi drazljaji, manipulativnostjo vplivajo na oblikovanje estetskega izkustva ipd. Prihodnost raziskovanja branja pa je v interdisciplinarnosti, in sicer se kaze zlasti v povezavah s kognitivno psihologijo in teorijo diskurzov. Elaine F. Nordocchio (1992: 8) pise, da stevilne studije se vedno ne dajejo zadovoljivih odgovorov, da pa dokazujejo, da je pri analizi recepcije treba upostevati besedilo (strukturo, besedilne kode), interpretacijske strategije in kulturo (druzbeno in zgodovinsko determiniranost), ali povedano drugace: pomen doloca to, kaj vemo, kako vemo in kdo smo.

Literatura

Beker, Miroslav (1986). Suvremene knjizevne teorije. Zagreb: SLN.

Barthes, Roland (1972). Od umetniskega dela do teksta. Problemi st. 110, str. 75- 79.

Barthes, Roland (1975). Zadovoljstvo u tekstu. Nis: Gradina.

Barthes, Roland (1995). Smrt avtorja. V: Pogacnik, str. 19-24.

Dolinar, Darko (1989). Recepcijske teorije in hermenevtika. PK st. 2, str. 1-18.

Dolinar, Darko (1991). Hermenevtika in literarna veda. Literarni leksikon 37. Ljubljana: DZS.

Daiches, David (1995). Nova kritika. V: Pogacnik, str. 7-18.

Eagleton, Terry (1987). Knjizevna teorija. Zagreb: SNL.

Fish, Stanley (1986). Obavjestavajuci Variorum. V: Beker, str. 288-299.

Freund, Elizabeth (1987). The Return of the Reader. Reader-response criticism. New York: Methuen.

Grosman, Meta (1974). Odnos med bralcem in besedno umetnino v luci angleske literarne kritike (1921-1961). Ljubljana: Filozofska fakulteta.

Grosman, Meta (1996). Reader-response criticism: interdicsiplinary perspectives. Universidade de Brasilia.

Holub, Robert C. (1984). Reception Theory. A critical introduction. New York: Methuen.

Iser, Wolfgang (1978). Apelativna struktura tekstova. V: Maricki, str. 94-115.

Iser, Wolfgang (1978). The Implied Reader. Baltimore: The Johns Hopkins University Press.

Jauss, Hans Robert (1986). Povijest knjizevnosti kao izazov znanosti o knjizevnosti. V: Beker, str. 253-272.

Jauss, Hans Robert (1995). Recepcijska teorija - retrospektiva njene ne(pre)poznavne predzgodovine. V: Pogacnik, str. 157-176.

Jauss, Hans Robert (1998). Estetsko izkustvo in literarna hermenevtika. Ljubljana: Literarno-umetnisko drustvo »Literatura«.

Kante, Bozidar (1999). Sodobna literarna veda in filozofija na Slovenskem: primer poststrukturalizma. SSJLK, st. 35, str. 137-145.

Kos, Janko (1983). Ocrt literarne teorije. Ljubljana: DZS.

Kos, Janko (1988). Uvod v metodologijo literarne vede. PK, st. 1, str. 1-18.

Kos, Janko (1993). Dekonstrukcija in literarne vede. PK, st.1, str. 1-8.

Makaryk, Irena R. (ur.) (1993). Encyclopedia of contemporary literary theory. University of Toronto Press.

Nordocchio Elaine F. (ur.) (1992). Reader Response to Literature. The Empirical Dimension. Berlin, New York: Mouton de Gruyter.

Maricki, Dusanka (ur.) (1978). Teorija recepcije u nauci o knjizevnosti. Beograd: Nolit.

Pogacnik, Ales (ur.) (1995). Sodobna literarna teorija. Zbornik. Ljubljana: Krtina.

Suleiman, R. Susan, Crosman, Inge (ur.) (1980). The Reader in the Text. Essays on Audience and Interpretation. Princeton University Press.

Tompkins, Jane P. (ur.) (1980). Reader-response Criticism. From formalism to post- structuralism. Baltimore: The Johns Hopkins University Press.

Tötösy de Zepetnek, Steven, Sywenky, Irene (ur.) (1997). The systematic and empirical approach to literature and culture as theory and application.

Opombe

¹

O tem pise D. Maricki v uvodu k zborniku Teorija recepcije u nauci o knjizevnosti (1978), ki vsebuje tudi clanka M. Naumanna in R. Weimana.

²

Reader-response criticism pri nas najveckrat prevajamo kot teorija bralcevega odziva, obstajata pa se prevoda literarna veda bralcevega odgovora, ki ga uporablja Ales Pogacnik (spremna beseda k zborniku, 1995), in raziskovanje bralcevega odziva, kakor smer poimenuje Darko Dolinar (clanek iz leta 1989).

³

V obeh zbornikih je na zacetku informativni uvod urednice, na katerega se opira tudi ta razprava, na koncu pa sledi se pregledna bibliografija studij, ki se ukvarjajo s problemom bralca, publike, branja ...

⁴

Te avtorje nasteva vecina eniklopedij, leksikonov in zbornikov sodobne literarne teorije, zato jih bomo podrobneje predstavili v nadaljevanju, ceprav razen S. Fisha in N. Hollanda ostali sami sebe ne pristevajo k predstavnikom teorije bralcevega odziva.