Tehnika oziralne zveze in oziralni zaimki^*

Moj odgovor bi bil, da so besede povezane s pomocjo vezniskih tehnik. Zato, ker uporabljam nekatere pojme drugace, kot jih razume slovenska jezikoslovna tradicija, bi rad na zacetku na kratko razlozil paradigmaticne osnove, iz katerih izhajam.

Skladenjski model, ki ga v nadaljevanju na kratko predstavljam, je nastal kot raziskovalni projekt v slavisticnem seminarju Univerze v Hamburgu pod vodstvom Volkmarja Lehmanna ob sodelovanju avtorja prispevka v letih 1994-1997. Naloga projekta je bila razviti tehniko skladenjskega opisa, ki bi jo lahko uporabljali tudi na osnovni stopnji pouka tujega jezika, v nasem primeru Nemcev, ki se ucijo ruscino.¹ Nasemu modelu je najblizji model Smisel <- > Tekst (MST) Igorja Mel'cuka. Od njega se razlikuje predvsem po tem, da nas model tezi k vecji preprostosti. V smislu razlikovanja med opisno (descriptive) in razlagalno (explanatory) adekvatnostjo, ki ju je uvedel Chomsky, se nas model omejuje samo na opisno. Z njim opisujemo povrsino stavkov. Kadar zelimo pogledati globlje, se naslonimo na druge modele, kot so formalizem generativne slovnice ali Mel'cukov MST. Za najsplosnejse izhodisce mi sluzi trditev, da je cloveski jezik v smislu pojma language Saussurja ali language competence Chomskega sestavljen iz dveh komponent: celote kognitivnih konceptov o stvarnosti in zvez med njimi, tj. leksike I, ter celote tehnik, s pomocjo katerih nastajajo kompleksnejsi kognitivni koncepti. Ti dve komponenti se v jeziku v smislu Saussurjevega pojma langue uresnicujeta kot besednjak (leksika II) in skladnja. Drugi jezikovni podsistemi, kot npr. oblikoslovje, imajo zgolj sekundarni znacaj za siritev moznosti besednjaka in/ali skladnje. Posledica tega je, da so, ce opredelimo status besede kot enoto besednjaka, bistvenega pomena (a) semanticne lastnosti, (b) (mogoci) polozaji besede v stavku (npr. stavcni cleni), (c) preostale skladenjske funkcije besede ter sele na zadnjem mestu (d) morfoloske oznake besede (npr. tip sklanjatve).

Za samo teoreticno izhodisce skladenjskega modela pa mi sluzi trditev, da je skladnja (predvsem) »skladanje« avtosemanticnih besednih oblik. Dve obliki sta povezani pod pogojem, da ima vsaj ena od njiju sposobnost, da si podredi obliko druge besede (tj. podreditve) ali pa samo sebe podredi drugi obliki (tj. samopodreditve). Kot opisni skladenjski model predstavlja ta model razlicico odvisnostne skladnje (dependency syntax). Obe sposobnosti besed 'tako podreditev kot samopodreditev' sta odvisni od praznega mesta v leksikalnem opisu besede.

Obstoj praznih mest je pogoj za povezavo dveh besed med seboj. Prazno mesto besed kot enoto besednjaka imenujemo spremenljivka x besede a, v izvajanju oznacimo z a (x), konkretno obliko b tega x (uresnicevanje v stavku) pa z a (x | x = b). Spremenljivka besede ima vedno semanticno vlogo.² Odgovorna je za povezave, vendar sama po sebi nima lastne smeri povezave (podreditev ali samopodreditev ). Hierarhicno visjo obliko³ imenujemo glavo zveze (angl. head), drugi del pa argument (angl. argument ali modifier). To pomeni, da se spremenljivka v stavku lahko uresnicuje kot argument (primer I) ali pa glava (primer II)⁴ povezave.

Ta vezniska tehnika - leksikalna tehnika - je najpomembnejsa, ne pa tudi edina. Obstaja polozaj, ko obe besedi nimata spremenljivk za izrazanje semanticne vloge ali pa je 'a' beseda brez nje in 'b' poved. S tem se bom ukvarjal v nadaljevanju.⁵

1  Oziralna tehnika in druge tehnike tvorjenja povedi

Imamo dve tehniki, ki se ju lahko uporablja poljubno, in sicer a) leksikalno ter b) konjunkcionalno in prepozicionalno.

V leksikalni tehniki ima beseda ali besedna oblika (n. Wortform, r. slovoforma) spremenljivke, npr. brati (x, y); Churchillov (x), ljubiti (x, y); x in y sta spremenljivki leksemov brati, Churchillov oz. ljubiti. Uresnicevanje teh spremenljivk kot konkretnih (besednih) argumentov ali glav v konkretnih stavkih je skladenjsko povezano s konkretnimi besednimi oblikami brati: sem bral, Churchillov: Churchillovo, ljubiti: ljubi itn. Primera:

(1)  Tone_x je bral Churchillovo avtobiografijo_y

(2)  Tone_x je bral, (da) Romeo ljubi_y Julijo

V zgornjih primerih so vse zveze med besednimi oblikami leksikalne. V tem preprostem skladenjskem modelu smer povezave - katera beseda povezuje (podredno ali samopodredno) katero - ni pomembna. Pomembno je samo, da zveza je. Leksikalna tehnika zveze je poljubna zato, ker jo lahko uporabljamo tako za zvezo med besedami (1) kot tudi za zvezo med besedo in stavkom (2).⁷

Enako velja tudi za konjunkcionalno in prepozicionalno tehniko, za katero je znacilna uporaba predlogov in veznikov, t. j. besednih vrst, katerih bistvo je v vezniski funkciji.⁸ V primeru povezave stavkov se omejuje samo na veznike.⁹ Besede z veznisko funkcijo imajo lahko se dodatne semanticne funkcije, npr. kot krajevni ali casovni predlogi, vendar v nobenem primeru ne nastopajo kot stavcni cleni.

Primera

(3)  Videl sem jo v sobi in¹⁰ dolgo (sem) z njo govoril.

(4)  Ce bo dezevalo, piknik odpade.

Vse zveze, oznacene s puscicami, obstajajo zaradi vezniskih besed. V nekaterih primerih dolocena beseda zahteva posebno veznisko besedo, npr. »Tone je bral o Cankarju; Tone je bral, da Romeo ljubi Julijo«. V taksnih primerih je leksikalna tehnika zveze odlocilna. Leksikalna tehnika prevladuje nad drugimi tehnikami.

Od zgornjih dveh tehnik se v osnovi razlikuje oziralna tehnika. Oziralne besede so stavcni cleni v stavku in hkrati vezejo svoj stavek kot celoto navzgor:¹¹

(5)  ... deklica, katere brata sem videl, ...

Med deklica in sem videl ne obstaja nikakrsna leksikalna zveza, nimamo pa tudi vezniskih besed, ki ne bi imele statusa stavcnega clena, predloga oz. veznika. Odvisnik je povezan z deklica s pomocjo besede, ki se v svojem stavku ne nahaja hierarhicno zgoraj - kot funkcionalna beseda v povedku -, ampak kjerkoli hierarhicno spodaj.

Odnos med deklica in katere (##) ne razlaga zveze med samostalnikom in podrednim stavkom, saj se ujemata samo v spolu in stevilu, ne pa tudi v sklonu. To pomeni, da zveza tukaj ni skladenjska,¹² ampak smiselna, besedilotvorna. Ujemanje tu sicer sluzi koherentnosti besedila, ni pa sredstvo skladenjske povezave znotraj stavka. Izraz slednje je samo sklon, medtem ko ujemanje v spolu in stevilu ni nujno izraz skladenjskih razmerij.

Zato lahko opisemo (5) kot (5''):

Oziralna beseda ima dvojno funkcijo: je »obicajni« samostalnik, pridevnik ali prislov in v tej lastnosti je v svojem stavku »obicajni« stavcni clen. Hkrati je odgovorna za to, da je ves stavek povezan z nadrednim samostalnikom. Ti dve lastnosti se razlikujeta druga od druge. Zveza med katere in brata je obicajna leksikalna zveza, medtem ko zveza med deklica in odvisnikom ni leksikalna zveza niti zveza, pri kateri bi nastopale sinsemanticne vezniske besede. Osnova taksne zveze je sposobnost povezovanja, ki jo imajo avtosemanticne oziralne besede. Jasno je, da se oziralna tehnika razlikuje od drugih, »standardnih« tehnik. In jasno je tudi, da zveza oziralne tehnike obstaja zaradi posebne lastnosti oziralnih besed. Toda ta lastnost je se nejasna. Skusali jo bomo pojasniti z novim pogledom na sistem oziralnih besed, ki temelji na kompleksnejsi teoriji skladnje.¹³

2  Sistem oziralnih besed v slovenscini

Zdi se, da ima slovenscina posebej zanimiv sistem oziralnih zaimkov. Po mojemu mnenju ima zanimiv sistem oziralnih besed - avtosemanticnih besed z zmoznostjo povezovanja -, toda samo en oziralni zaimek,¹⁴ to je kater- v polni obliki in ki (ki ga, ki mu ...) v kratki.

V nadaljevanju bom pokazal, zakaj mislim, da kdor ni zaimek, temvec samostalnik. Nato bom razlozil, zakaj mislim, da lahko opisujemo ki kot veznik in kot oziralni zaimek, ter zakaj dajem prednost drugemu opisu. Nazadnje bom prikazal - ob domnevi, da je ki zaimek in ne veznik - ki in kater- kot samo en zaimek.

2.1  Zakaj je kdor oziralna (vezniska, povezujoca) beseda?

V znanstveni literaturi¹⁵ je nesporno, da je kdor etimolosko spoj dveh besed: vprasalnega zaimka kdo in praslovanskega veznika ze, katerega refleks lahko vidimo v -r. Zaradi tega -r lahko kdor uporabljamo kot veznisko besedo. Morfem -r vlozi v leksikalni potencial besede funkcijo veznika, ki se mu podrejajo stavki. Istocasna raba druge vezniske besede skupaj z kdor se zdi izkljucena. Ce uporabljamo formalizem generativne slovnice, lahko opisemo zgodovinski starocerkvenoslovanski (levo) in danasnji polozaj tako:

Po generativni slovnici obstaja v vsakem stavku t. i. pozicija 'complementizer' (C), tudi tedaj, kadar v stavku ta pozicija ni izpolnjena s podrednim veznikom.¹⁶ Pravimo, da je stavek kot celota projekcija C-ja s stavkom kot argumentom. »Pravi« stavek se nahaja v IP (inflectional phrase), kjer vse besede dobijo svoje skladenjske znake (npr. sklon). Vcasih je potrebno, kot na primer pri nasem problemu, da se ena konstituenta premakne v SpecC (raising ali move-a v generativni terminologiji).

V starocerkvenoslovanscini (primer levo) lahko opisemo tudi kot clenek. To pomeni, da (pri tej analizi) ni v poziciji C-ja. V primeru oziralnih zaimkov ... analiza tega nesamostojnega kot clenka ni mogoca, ce nam kot skladenjski model sluzi generativni formalizem. lahko analiziramo kot besedotvorni morfem - v tem primeru sam po sebi ni beseda - ali pa kot C - v tem primeru kot veznik. Ker obstaja tudi samostojni , se zdi ustrezna klasifikacija kot veznika.¹⁷

Z omenjenim premikom konstituente ne izgubijo svojega statusa kot stavcni cleni, kdor ostane osebek, komur predmet, kakrsen prilastek in tako naprej. Istocasno so besede zaradi -r tudi vezniske. Zdi se, da se -r se nahaja v poziciji C-ja.¹⁸ Za naso razlago pa je bistvena njihova dodatna vezniska funkcija, ki predstavlja »oziralnost« (»konjunkcionalnost«, »povezujocnost«) teh oziralnih besed.

2.2  Nekaj misli, zakaj kdor ni zaimek

Besedna vrsta zaimkov obsega razred besed, ki se (razen osebnih zaimkov) glede na tip sklanjatev vedejo enako. Seveda so v tem v morfoloskem smislu zaimki podobni tudi samostalnikom ali pridevnikom, kar pomeni, da ta znak ne zadostuje za razmejitev zaimkov od samostalnika in pridevnika. Istocasno se zaimki bistveno razlikujejo po semanticnih (referencialnih) in besedilotvornih lastnostih. V naslednjem koraku si bomo ogledali kdo in kdor - polozaj s kaj in kar je zal bolj kompleksen - kot samostalnika in ne kot samostalniska zaimka.¹⁹ Za to navajam dva argumenta.

Nesporno je, da zaimki nimajo lastnega pomena, ampak dobijo konkretni pomen v konkretnem polozaju iz situacijskega konteksta ali sobesedila. Kaj pomeni ali na koga kazeta on, ta, ni odvisno od besed on, ta, ampak od situacije. Zaimek ne referira, ampak deikticno (kazalno) - v situacijskem - ali anaforicno - v besedilnem kontekstu - kaze na nekoga ali nekaj. Primer 1:

Deikticnost zaimkov je omejena na kazalne zaimke. Zato lahko opredelimo kot bistveni definirajoci znak zaimkov, da so anaforicni:²⁰ zaimek kaze na samostalnik, zaimek nadomesca ime.

V primerjavi s tem ima kdor svoj lastni pomen. Kdor pomeni »VSAK CLOVEK, KI²¹ (ima lastnosti/dela/ ...) x«, ali »TISTI CLOVEK, KI (ima lastnosti/dela/ ...) x«. To pomeni, da ima kdor referenco, kakor jo imajo samostalniki v nasprotju z zaimki. Slovenski kdor ima nespecificno nefinitno ali genericno referenco, kakor imajo lahko samostalniki nespecificno nefinitno ali genericno referenco (Kit je sesalec). Primer 2:

Ta tip reference - genericna ali nespecificna nefinitna²² - bi lahko klasificirali kot tretjo mozno funkcijo zaimkovih besed, poleg nereferirajoce kazalne in anaforicne funkcije. Glede na to se kdor obnasa bolj podobno besedi kit kot besedama on ali ta. Predlagam, da dolocimo funkcijo anaforicnosti²³ kot definirajoci znak zaimkov. To pomeni, da imamo besede, ki so oziralne, besede, ki so anaforicne, ter besede, ki so oziralne in anaforicne. Primer 3:

Moja ugotovitev je, da je kdor samostalnik, ki ima lastnost oziralnosti.²⁶

3  Status besede ki in njena paradigma

3.1  Zakaj ki lahko klasificiramo kot oziralni zaimek in kot veznik in zakaj je oboje pravilno?

V velikem delu znanstvene literature je ki klasificiran kot oziralni zaimek.²⁷ Ki pa lahko klasificiramo tudi kot veznik.²⁸ Mislim, da sta obe mnenji sinhrono pravilni - odvisno od slovnicne teorije in od razdelitve pristojnosti med morfologijo in skladnjo v slovnicni teoriji. Ki je bil zaimek do 19. stoletja in zdi se zelo verjetno, da bomo v 21. ali 22. stoletju imeli ponovno samo eno znanstveno klasifikacijo - klasifikacijo ki kot veznika. Danes se zdi, da sta sprejemljiva oba opisa. Kateri opis izberemo, je manj odvisno od jezikovnih podatkov in bolj od teoreticnih premisljanj, v nasprotju s preteklim in moznim prihodnjim polozajem.

V formalizmu generativne slovnice bi bil opis ki kot oziralnega zaimka in kot veznika tak:

Kot oziralni zaimek se ki (ki-oziralnik) premakne iz stavka v pozicijo SpecC, pri tem pa pusti in situ tako imenovano sled (trace »t«) in v primeru, ko ki ni osebek, drugi del zaimka ga, mu itn. Kot veznik (ki-veznik) pa je ki 'generiran' v poziciji C-ja se in situ, to je brez premika. V tem primeru so ga, mu ... obicajni stavcni cleni in stavek je obicajni podredni stavek z obicajnim veznikom. Tehnika tvorjenja povedi je ista kot v povedi (4)²⁹ Ce bo dezevalo, piknik odpade. Stavki s ki niso vec oziralni odvisniki. Generativni formalizem nam ne daje jasnih znakov za to, kateri od zgornjih opisov je ustreznejsi. Ki-oziralnik se zdi odgovoren za to, da nimamo veznika v poziciji C-ja : * ... ki da/ki ce/ki ceprav ... ( = ..., [ki]_SpecC [da/ce/ceprav, ...]_C ... ), medtem ko se ki-veznik zdi odgovoren za to, da nimamo moznosti premika konstituentov iz IP v polozaj SpecC: * ... clovek, ga ki sem videl ... (= ... [ga] _SpecC [ki] _C ...). To pomeni, da ne moremo dolociti, katera pozicija - C ali SpecC - je prazna in katera je napolnjena s ki. To pomeni tudi, da sta v tej teoriji oba opisa mozna.³⁰

Kako se razvija proces od ki-oziralnika do ki-veznika, lahko opazujemo na primeru nemskega wo. V standardnem nemskem jeziku se wo lahko uporablja kot oziralni zaimek kjer: In jener Stadt, wo wir uns sahen. (= V (tistem) mestu, kjer smo se videli.) - wo se nahaja v SpecC. Kajpada se v pogovornem jeziku pogosto slisi tudi Der Mann, wo sowas sagt, ... (dobesedno clovek, kjer tako pravi, ...) - wo dobi v SpecC funkcijo »splosnega oziralnega zaimka«. V nizjem pogovornem jeziku in narecjih ter zargonsko pri nogometasih iz Stuttgarta se lahko slisi tudi Der Mann, der wo sowas sagt ... (dobesedno Clovek, ki kjer [sic!] tako pravi, ...) - der (= ki) kot premikani konstituent (osebek) se nahaja v SpecC, wo (= kjer) je reduciran na veznisko funkcijo in se nahaja v C-ju. To je koncna tocka razvoja besede wo od (vprasalnega, potem oziralnega) prislova do resnicnega veznika. Mogoce je razvoj besede wo podoben razvoju ki.

V polozaju, ko imamo dve mozni klasifikaciji, se je treba odlociti za eno. Za katero se odlocimo, je odvisno od cilja raziskave. Po mojem mnenju je klasifikacija ki- oziralnik za cilje bolj prikladna. Klasifikacija ki-veznik se zdi skladenjsko enostavnejsa, vendar bi s takim opisom pretrgali mnogo morfoloskih in smiselnih zvez v sistemu jezika: (1) ki in kater- ne bi dopolnjevala drug drugega morfolosko, temvec bi bila dela alternativnih sredstev tvorjenja zlozene povedi; (2) obstajali bi dve vzporedni tehniki, ki bi izpolnjevali isto skladenjsko nalogo, za povezavo odvisnika z nadrednim samostalnikom bi bili odgovorni vezniska (ki) in oziralna tehnika (kater-); (3) poved s ki-veznikom bi bila lahko brez izrazenega osebka (tipa Clovek, ki je rekel ...) v podrednem stavku itn. To seveda niso »dokazi« proti trditvi, da je ki veznik, marvec samo utemeljitev za klasifikacijo ki kot odvisnika.

3.2  Ki in kateri sta en zaimek

Ce ki klasificiramo kot oziralni zaimek, se postavi vprasanje, kako lahko opisemo razmerje med ki in kater-. Ali sta sinonima ali samo ena beseda? Ce sta sinonima, bi to bilo mogoce le v enem pomenu, namrec kot samostalniska oziralna zaimka, ne pa v drugih, ker ne obstaja vprasalni, poljubnostni itn. ki. Ce predlog o sinonimnosti ni prepricljiv, kateri razlogi potemtakem govorijo za to, da obe obliki pripadata istemu zaimku? Vidim najmanj tri, ki jih bom v nadaljevanju predstavil.

(1) Tendenca slovanskih jezikov, da uporabljajo dve obliki zaimkov, kratko in polno/dolgo.

(2) Kvazikomplementarna distribucija in kolokacija ki in kater-.

(3) Nepopolnost morfoloskih paradigem besed kater- in ki v dejanski rabi.³¹

V slovanskih jezikih je zelo obicajno, da obstajata dve obliki enega zaimka, kratka in polna ali dolga. V slovenscini imamo npr. njega/ga, sebe/se itn. Zakaj ne bi bilo mogoce, da je ki kratka oblika kater-?³² Mozni ugovor bi bil, da so oblike ga, se ... kliticne, medtem ko ki ni. Nesporno drzi prva trditev, medtem ko je, kar zadeva drugo, polozaj bolj zapleten.³³ Ena moznih razlag bi lahko bila, da je ki kliticen, a v nasprotju s kliticnimi zaimki tipa ga, se itn. - ki so prokliticni ali enkliticni - samo prokliticen. Prokliticnost je v slovanskih jezikih redkejsa, a obstaja.³⁴ Moja teza bi bila, da je ki prokliticen glede na stavek (tj. naslanja se na prvo naglaseno besedo v stavku). V generativnem okviru bi ta teza izgledala takole: ki (in tudi oziralni kater-) se premika »navzgor«, kjer postane ki prokliticen v t. i. 'foneticni obliki povedi' (phonetic form) k prvi besedi stavka zaradi foneticno praznega veznika.³⁵ Jasno je, da je oziralnik zmeraj na prvem mestu v stavku, ne ve pa se, zakaj je tako. Teza proklitike bi to utegnila razloziti.³⁶

Pojem komplementarne distribucije je iz casa praske sole pomembna metoda za odkrivanje, ali sta dva jezikovna elementa aloforma (alofon, alomorf itn.) enega elementa ali ne. Slavni primer je komplementarna distribucija alofonov [i] in [y] v ruscini: kjer je mogoce eno, drugo ni mogoce in obratno. Zato mnogo jezikoslovcev misli, da ima ruscina pet samoglasniskih fonemov [a, e, i, o, u] in ne sest [a, e, i, o, u, y]. Distribucija ki in kater- ni popolnoma komplementarna. Kjer je skladenjsko - v sistemu jezika - mogoca uporaba ki (kar zadeva status stavcnega clena), je mogoca tudi kater-. Kolokacije (besedne okolice) teh besed pa so, nasprotno, komplementarne: kater- se uporablja s predlogi, ki redkeje. Ce bi bila sinonima, bi taksna distribucija zelo presenecala, za alomorfa pa je bolj obicajna.

S tem je povezan tretji razlog, morfoloska nepopolnost paradigem kater- in ki v dejanski rabi. Ki je zgubil 5. in 6. sklon v standardnem jeziku - ki pri njem, ki z njim ... so zelo markirane variante; kater- se zelo redko uporablja v oblikah brez predlogov.³⁷ Obe paradigmi bi imeli prazna mesta, kot ena paradigma pa je paradigma besede ki/kater- popolna.

Literatura

Bajec A., Kolaric R., Rupel M. (1971). Slovenska slovnica. Ljubljana.

Berkeley Linguistic Society (1984). Proceedings of the Tenth Annual Meeting. Parasession on Subordination. Berkeley.

Breznik A. (1916). Slovenska slovnica. Celovec.

Derbyshire W. W. (1993). A Basic Reference Grammar of Slovene. Columbus, Ohio.

Dippong H. (1996). Zur Problematik kleiner Wortarten: Das Beispiel ze. Welt der Slaven XLI. 28-61.

Dippong H. (1999). Slovenisch »-koli« im Kontext der Relativpronomen und der relativischen Subordination. Linguistische Beiträge zur Slavistik aus Deutschland und Österreich. Referate des VII. JungslavistInnen-Treffen in Blaubeuren 1998. München 1999. 53-86.

Downing B. T. (1978). Some Universals of Relative Clause Structure. Universals of Human Language. Vol. 4. Stanford. 375-418.

Lehmann C. (1984). Der Relativsatz. Typologie seiner Strukturen - Theorie seiner Funktionen - Kompendium seiner Grammatik. Tübingen.

Lehmann C. (1995). Relativsätze. Syntax. An International Handbook of Contemporary Research. Volume 2. Berlin. 1199-1216.

Lehmann V., Dippong H. (1998). Arbeitspapiere des DFG-Projektes »Anwendungsorientierte Syntax Russisch«. Hamburg.

Lightfoot D. (1988). Syntactic Change. Linguistics. The Cambridge Survey, Vol. I. 303-323.

Lyons J. (1980). Semantik. München.

Mel'cuk I. A. (1988). Dependency Syntax. State University of New York Press. Albany N.Y.

Povodnik P. M. (1993a). Oblikoslovje. Prirocnik z vajami. Ljubljana.

Povodnik P. M. (1993b). Skladnja. Prirocnik z vajami. Ljubljana.

Stechow A., Sternefeld W. (1988). Bausteine syntaktischen Wissens. Ein Lehrbuch der generativen Grammatik. Opladen.

Svane G. (1958). Grammatik der slowenischen Schriftsprache. Kopenhagen.

Toporisic J. (1976). Slovenska slovnica. Maribor.

Weiss D. (1983). Indefinite, definite und generische Referenz. Slavistische Linguistik 1982. Referate des 8. Konstanzer Slavistischen Arbeitstreffens. München. 229-261.

Zagar F. (1994). Slovenska slovnica in jezikovna vadnica. Maribor.

Opombe

^*

Prispevek je nastal na pobudo lektorice Simone Kranjc med XXXIV. SSJLK (1998). Za njen pouk bi se ji na tem mestu rad zahvalil. Prav tako se zahvaljujem prof. Eriki Krzisnik ter ostalim udelezencem jezikoslovnega simpozija za kriticne pripombe. Zahvala velja tudi Eckhardu Grothu in Moniki Pemic z Univerze v Hamburgu za njune pripombe v razsirjeni verziji, Moniki Pemic tudi za pomoc pri prevodu prispevka v slovenscino.

¹

Natancneje glej Lehmann, Dippong, 1998.

²

Ta vloga se v strokovni literaturi razlicno oznacuje. Eden izmed prvih, ki so jo opisali, je bil Charles Fillmore, imenoval jo je globinski sklon (deep case).

³

V nasem modelu lahko kot najvisji stavcni clen nastopa samo povedek. Osebek ali natancneje besedna oblika, iz katere je sestavljen osebek, je podrejen povedku oziroma besedni obliki, iz katere je sestavljen. V primeru Studentka bere opisemo bere kot bere (x / x = studentka). Prilastek ali natancneje besedna oblika, iz katere je sestavljen, je povezan s samostalnikom. V primeru mlada studentka (bere) opisemo mlada kot mlada (x / x = studentka). Zato ker je studentka povezana z bere, mlada pa ne, je studentka visja oblika kot mlada in povezava med studentka in mlada se pokaze kot samopodreditev besede mlada. S crkami x, y, z so poimenovane spremenljivke.

⁴

To je obicajen polozaj pri pridevnikih in prislovih.

⁵

Seveda obstajajo se drugi skladenjski pojavi, kot je npr. priredje, ki ga tu ne bom obravnaval.

⁶

beri: »besedna oblika avtobiografijo uresnicuje y-spremenljivko besede brati in istocasno (»&«) x-spremenljivko besedne oblike Churchillovo« ali: »besedna oblika avtobiografijo je y-argument besede brati in istocasno (»&«) x-glava besedne oblike Churchillovo«.

⁷

V slovenski slovnicni tradiciji se pogosto razlikujeta medbesedni (tip 1) in medstavcni veznik. Za medstavcne veznike v nasem modelu veljajo samo priredni vezniki kot v primeru 3. Podredni vezniki da, ce itn. povezujejo podredni odvisnik z eno besedo nadrednega stavka, ne pa s stavkom. Odvisnik v primeru 2 je predmetni odvisnik, zato ker uresnicuje y-argument besede brati. Ker ze obstaja povezava med brati in stavkom s pomocjo leksikalne tehnike, uporaba veznika ni nujna in je zato v mnogih polozajih bolj svobodna. Veznik tukaj nakazuje povezavo, ki obstaja tudi brez njega. Ce obstaja povezava samo s pomocjo veznika - kot v primeru 4 -, je veznik obvezen.

⁸

Za razliko od pojma 'vezniske besede' v slovenski tradiciji uporabljam tu pojem 'vezniske besede' v smislu 'besede raznih besednih vrst z nalogo povezave avtosemanticnih besed med seboj ali avtosemanticne besede s stavkom'. Ocitno je, da se vezniki in predlogi razlikujejo glede na semanticne in druge lastnosti (npr. ali ima vpliv na sklon povezujocih oblik ali ne). Toda ujemajo se v dveh pomembnih faktorjih. V nobenem polozaju niso stavcni cleni (tj. nikoli niso avtosemanticni) in v vsakem polozaju so odgovorni za to, da obstaja povezava med avtosemanticnimi besedami, ki brez njih morda ne bi obstajala. To seveda tudi pomeni, da ima pojem vezniske besede drugi status kot pojma veznik ali predlog. Ce recemo, da ima beseda veznisko funkcijo (je vezniska beseda), se nismo opredelili, kateri besedni vrsti pripada, veznikom, predlogom ali morda kateri drugi.

⁹

Tako razlikovanje predlogov od veznikov kakor tudi njihovo razlikovanje od drugih besednih vrst (v primeru veznikov posebno od clenkov, v primeru predlogov od prislovov) je vcasih zelo tezak problem, ki se ga tu ne bom podrobno loteval. O klasifikaciji besede ki bom govoril v nadaljevanju.

¹⁰

Problem, ali gre tukaj za zvezo s stavkom ali za zvezo med konkretnimi besedami, puscam ob strani.

¹¹

Stavke in povedi obravnavam kot hierarhicno organizirane. Hierarhicno najvisji je povedek stavka, osebek je visji od prilastka zato, ker je vezan neposredno na povedek, prilastek pa le posredno itn. Pravimo, da se konstituent nahaja zgoraj ali spodaj v hierarhicni strukturi stavki in da se odvisnik veze navzgor na eno izmed besed glavnega stavka itn.

¹²

Strinjam se z mnenjem I. Mel'cuka. Glej Mel'cuk, 1988: 25-26.

¹³

Ta posebnost oziralne tehnike - dvojna funkcija oziralnih besed in lastnost, da sta vezani ne besedi, ampak stavek in beseda - odpira vrsto vprasanj, ki jih v tem clanku puscam ob strani.

¹⁴

Kot ze omenjeno, govorim tu samo o samostalniskih oziralnih besedah. Kakrsen kot tudi kadar, kjer itn. bi lahko klasificirali kot oziralne pridevnike in prislove, ne pa kot oziralne pridevniske in prislovne zaimke.

¹⁵

Tako ze Breznik, 1916: 105.

¹⁶

Glej npr. Stechow-Sternefeld, 1988.

¹⁷

O ze kot clenku in vezniku v ruscini glej Dippong, 1996.

¹⁸

Mislim, da so kdor, kakrsen, kadar itn. danes vsak zase ena beseda in ne dve (sinhrono *kdo+r; *kaksen+r, *kdaj+r ...), kar pomeni, da se samo zdi, da se - r nahaja v poziciji C-ja. Pozicija je prazna in je ne moremo izpolniti z veznikom tipa da, ce .... Oziralni zaimki kdor, kadar ... se vedejo popolnoma enako kot ki/kater-, ki je edina oziralna beseda brez -r. Izkljucitev veznika ni splosno (v vseh jezikih) potrebna, je pa pogosta. Glej npr. pogovorno nemsko: »Mir ist egal, gegen wen daß ich spiele.« - Dobesedno: »Vseeno mi je, proti komu da igram.« Odvisno od variante generativne slovnice bi bilo tudi mogoce misliti, da se -r nahaja dejansko v poziciji C-ja, kar pomeni, da bi bil spoj kdo z -r v eno besedo skladenjski (podoben spoju glagola in njegovih finitnih znakov) in ne morfoloski proces kot npr. izpeljava prislova iz pridevnika. Vendar ta opis sinhrono ni prepricljiv. Prav tako v slovenscini ni potrebno, da bi pozicija C-ja v oziralnih konstrukcijah imela veznik, gl. konstrukcijo s kater-.

¹⁹

Podobno lahko kot samostalniske obravnavamo posamostaljene zaimke. Pridevniski zaimki ostajajo le kakrsen, kolikrsen in prilastkov homonim zaimka kater- (cigar).

²⁰

Ali kataforicni, kar pa v nasem kontekstu ni bistveno.

²¹

Velike tiskane crke mi sluzijo tu za oznacevanje pomena; glede na to so kdor in »vsak/tisti, ki« sinonimi ali kvazisinonimi s pomenom VSAK CLOVEK, KI.

²²

Lyons, 1980: 187-210.

²³

Kar zadeva funkcijo kazalnosti kazalnih zaimkov, je ta ontolosko primarna, sistemsko pa zgolj sekundarna.

²⁴

Govorimo samo o oziralnem zaimku. Vprasalni ali poljubnostni kater- se vedeta drugace.

²⁵

V primeru kdo bi bila argumentacija podobna. Mislim, da je pojem vprasalni zaimek contradictio in adiecto. Kdo ne sprasuje po imenu (v besedilu), ampak po osebi v stvarnosti, tj. referira na neznani (in mogoce neobstajajoci) del stvarnosti. Beseda ali kaze anaforicno na drugo besedo ali pa sprasuje po cem v stvarnosti, ne more pa delati obojega hkrati.

²⁶

Kar zadeva terminologijo, je polozaj bolj jasen kot v dejanskosti. Oziralni prislovi se lahko uporabljajo tudi anaforicno: V tistem mestu, kjer smo videli ..., tvorjenka kjerkoli pa ne (Dippong, 1999). Polozaj z kdor je nedvoumen, pri drugih oziralnih besedah pa obstajajo primeri, v katerih neanaforicne oziralne besede lahko nastopajo anaforicno.

²⁷

Breznik, 1916: 105; Svane, 1958: 64; Toporisic, 1976: 279; Bajec, 1971: 181; Povodnik, 1993: 149; Derbyshire, 1993: 52; Zagar, 1994: 248.

²⁸

Besedo ki najdemo klasificirano kot veznisko besedo. Zato, ker v okviru nasega modela nimamo besedne vrste vezniska beseda (glej op. 8), ga je sele treba klasificirati kot clana ene ali druge besedne vrste z veznisko funkcijo. Klasifikacija ki kot oziralnega zaimka ni vprasljiva, kot predloga pa bi bila absurdna. Zanimivo bi bilo raziskati, ali je moznost klasifikacije ki kot veznika ali ne. Mislim, da je.

²⁹

Glej zgoraj str. 268.

³⁰

To ni pomanjkljivost teorije, temvec zgolj odsev jezikovne stvarnosti. Medtem ko je prvi opis se vedno pravilen, je drugi ze pravilen. Oba opisa sta opisa dejanskih besed in njunih rab. O problemu obstoja dveh opisov za eno besedo ali konstrukcijo v istem casu gl. Lightfoot, 1988.

³¹

Zdi se, da je prva razlaga v nasprotju z drugo in tretjo. Ali gre pri tem za dve zvrsti (kratka in polna) ene besede ali pa za paradigmo ene besede, v kateri supletivno nastopata obliki dveh etimolosko razlicnih besed? Mislim, da proces zdruzevanja v eno besedo se ni koncan.

³²

Etimolosko, seveda, ki in kater- nista neposredno sorodna. Ce hocemo videti obe obliki kot polno in kratko obliko ene besede, to pomeni, da sta diahrono sovpadli v eno besedo. Razlaga za to, da sta sovpadli kot kratka in polna oblika, je morebiti, da se obstaja moznost dvojnosti oblik zaimkove besede.

³³

Toporisic (1976: 535) navaja seznam naslonk. V tem seznamu manjka beseda ki, vendar obstaja kategorija vezniskih besed. Iz dejstva, da so oziralni zaimki vezniske besede, se ne sledi, da so kliticne. Tudi kater- je oziralni zaimek, a ni naslonka. Zame ostaja odprto vprasanje, ali je (po Toporisicu in slovenskih slovnicah) ki kliticen ali ne.

³⁴

Toporisic: (1976, 535): »Sicer je naslonski niz lahko enkliticen, tj. se naslanja na prehodno (...), ali pa je prokliticen, tj. se naslanja na nasledno naglaseno besedo (...).

³⁵

Foneticno prazne prvine so zelo pogoste v generativni slovnici, zato to ne bi bilo nic posebnega.

³⁶

Tega ne smatram za dokoncno tezo, vsekakor pa se mi zdi, da je potrebno ponovno preveriti vprasanje, ali je ki kliticen ali ne.

³⁷

Glej npr. Povodnik, 1993a: 149 (v glavi o pridevniskih oziralnih zaimkih): »Zaimek kateri rabimo le s predlogom.«