Protestantski silabizem

Za verz slovenskih protestantskih pesmi pravimo, da je silabicni (po slovensko zlogovni). Enako velja za verz poznejsih cerkvenih pesmi, tja do konca 18. stoletja.¹ Vzemimo za primer osemzlozni verz z jambsko melodijo in mosko klavzulo (klavzula pomeni 'zakljucek verza').² Osmerec bo temeljno gradivo za to razpravo, ker je pri protestantih najpogostejsi. Ce gledamo golo besedilo (ne melodije), je njegova edina metricna lastnost ta, da ima osem zlogov. Nima pa niti jambskega niti daktilskega niti amfibraskega ipd. ritma³:

Hvala bodi Bogu vsak cas,      8
ker si se sam smilil cez nas,      8
nam poslal Sinu svojega,      8
od vecnosti rojeniga.      8
          (Peissen od adventa)

Ker pa smo prevec navajeni silabotonicnega verza, kakrsen je v nasi knjizevnosti prevladal na zacetku 19. stoletja, je ideja o silabicnosti marsikateremu literarnemu zgodovinarju tuja (ceprav je silabotonizem vladal le dobrih sto let, do svobodnega verza, silabizem pa skoraj tristo, je zgled Vodnika, Preserna, Jenka, Gregorcica idr. zelo mocan)⁴. O silabicnosti sta govorila ze glasbeni zgodovinar Josip Cerin (1908) in pozneje literarni zgodovinar Ivan Grafenauer (nekaj njegovih razprav je zbranih v knjigi Literarnozgodovinski spisi). Cerin pise, da je protestantom »slo pogostoma le zato, da so dobili toliko zlogov, kolikor not je imela melodija«. Njegovo ugotovitev povzemajo vsi poznejsi zgodovinarji, razen Jozeta Pogacnika v prvi knjigi Zgodovine slovenskega slovstva in v Starejsi slovenski knjizevnosti. Pogacnik pravi, da je verz nase cerkvene pesmi silabotonicni. Ustno pa so dvome o silabicnosti izrazali tudi drugi. Pred kratkim sta prepricljive argumente v prid silabicnosti nasla Peter Svetina (1997, 1997b) in Erika Zupancic (1999). Svetinovi rezultati ponujajo polovico resitve, neobjavljene meritve E. Zupancic pa drugo polovico. V tem clanku bom obe resitvi poskusil zdruziti.

Pri nas so silabicne le cerkvene pesmi do konca 18. stoletja, ki so se pele (redkeje posvetne, ki pa jih je iz tega casa sploh zelo malo). Zato takemu silabizmu recemo melicni ali péti. Melodija mnogih (ne pa vseh) cerkvenih ljudskih pesmi je bila ze od renesanse naprej ritmicna (imela je takte), torej trohejska, daktilska ipd. (Do renesanse pa vecinoma ne; Snoj, 1999: 84, 180.) Melicni silabizem lahko torej definiramo tudi tako: pogosto se besedni naglasi in poudarki v taktu ne ujemajo. Zlog, ki je bil na tezki dobi v taktu, se je poudarjal ne glede na to, ali je bil naglasen ali ne; in obratno, zlog na lahki dobi se ni poudarjal. Pogosto poudarjanje mimo besednih naglasov za pevce ni bilo motece.⁵ Ce je bilo morda drugace, torej ce protestantska melodija se ni bila oz. kadar ni bila ritmicna v smislu taktov, so se poudarki pri petju pac nahajali tam, kjer je bil naglaseni zlog besede. V obeh primerih je za nas pomembno to, da besedni naglasi ne dajejo trohejskega, daktilskega ipd. ritma. Ritem teh verzov ni dosti drugacen od nereguliranega ritma proze.⁶

Nasprotniki ideje o silabizmu so svoj sklep verjetno izpeljali iz domneve, da so protestanti besede poudarjali po ritmu melodije. Tako izvedena pesem ima pac trohejski ali daktilski ritem. Toda tu gre za napacno razumevanje silabizma. Poudarjanje besed je bistveno drugacen pojav kot naglasanje; prvo je foneticni, drugo fonoloski (semanticni) pojav. Kljub poudarjanju po metricni shemi (razhajanje med mestom naglasa in poudarka je pojem, ki ima svoje ime - transakcentuacija) je nesporno, da so bili besedni naglasi razporejeni drugace kot v pravi silabotoniki - razporejeni so bili namrec tako kot v prozi, kar bomo videli v nadaljevanju. Ce je ritem verza tak kot v prozi, to ni silabotonicni ritem. Izraz melicni silabizem pomeni to in nic vec.

Seveda je mogoce vec kot polovico protestantskih verzov brez tezav skandirati po metricni shemi, ki jo ima melodija, skoraj polovica pa je takih, ki se ne dajo.⁷ Toliksnega odstopanja od sheme v silabotonizmu ni, zato takemu verzu pac recemo silabicni.

2  Argumenti za silabizem - primerjava z ritmicnim verzom in prozo

Vrnimo se k primeru iz Trubarja. Kadar kot argument navajamo le primere, tvegamo ocitek, da smo poiskali zgolj izjeme. Peter Svetina (1997) je kot odgovor na to opravil preproste izracune na 1000 verzih. Ne glede na to, kako nesimpaticna je statistika pri analizi literature, je za ritem verza smiselna, ker kaze ritem mnogih verzov, ne le posameznih. Ko je postavil vse osmerce iz protestantske pesmarice iz leta 1584 enega pod drugega, oznacil naglasene zloge in te po vertikali prestel, je dobil naslednji rezultat (stevilke pomenijo odstotke, krepki polozaji (ikti) so podcrtani):

Ocitno je, da tu ni izrazitega jambskega nihanja, kakrsen je pri Presernu (tabela 2). Ko je vzel zgolj Trubarjeve osmerce (263 verzov), je dobil podobno sliko, ki je za nianso bolj jambska (parni zlogi so bolj naglaseni od sosednjih dveh neparnih, razen na zacetku verza): 61, 47, 34, 58, 38, 49, 37, 42 (vecjo Trubarjevo verzifikacijsko spretnost so poudarjali ze drugi zgodovinarji). Rezultate iz 1. tabele lahko prikazemo tudi graficno:

Primerjajmo rezultate s Presernovim jambskim osmercem (236 verzov, moji rezultati⁸):

Obicajni ugovor se glasi: rezultat je tak zato, ker so raziskovalci protestantska besedila, ki so jih analizirali, narobe naglasali. Protestantje niso govorili »spoznát sébe, gréhe svóje«, kot recemo danes, ampak »spoznát sebé, grehé svojé«. Recimo da je to res (ceprav ni verjetno). Nic hudega. Se vedno je mogoce najti zanesljiv nacin za dokazovanje, da je verz celo ob napacnemu naglasanju silabicni. Kako? Treba ga je primerjati s silabotonicnimi pesmimi tega casa in z nedvomno silabicnimi besedili tega casa. Ce raziskovalec narobe naglasa ena besedila, bo narobe naglasal tudi druga. In ce se kljub temu izkaze, da je protestantski verz podoben silabotonicnim verzom, potem je pac silabotonicni. Ce je podoben silabicnemu besedilu, potem je silabicni. Prvo primerjavo je naredil Svetina, drugo pa E. Zupancic.

Svetina (1997a, b) je primerjal naglasenost izvirnih protestantskih pesmi s starimi katoliskimi pesmimi in z danasnjimi ljudskimi pesmimi. Stare, predprotestantske pesmi so razmeroma dolgo zivele v ustnem izrocilu in so zato dobile kolikor toliko ritmicno oz. silabotonicno podobo, medtem ko so bile protestantske nove in povsem silabicne. Svetinova statistika kaze, da so stare katoliske pesmi vmes med silabizmom protestantskih ter silabotonizmom ljudskih pesmi: niso tako silabicne kot protestantske in ne tako silabotonicne kot danasnje ljudske. Tudi ce je Svetina narobe naglasal, je narobe naglasal obe skupini besedil. Bistveno je to, da sta obe skupini naglaseni po istih nacelih in zato med seboj primerljivi. Rezultat meritev kaze, da sta skupini razlicni: katoliske so ze blizu silabotoniki, protestantske pa so silabicne.⁹

E. Zupancic pa je merila ritem Trubarjeve proze. Vzela je 300 stavkov, ki so dolgi po 8 zlogov (to so vsi osemzlozni stavki iz Ruplovega izbora Slovenski protestantski pisci) in 150 osemzloznih fragmentov. Osemzlozni fragment je vsak osemzlozni niz, ki se zacne in konca s celo besedo ne glede na to, ali je tak fragment samostojni stavek ali ne. V ravnokar zapisani povedi so osemzlozni fragmenti tile: »osemzlozni fragment je vsak«, »niz, ki se zacne in konca«, »s celo besedo ne glede«, »na to, ali je tak fragment«, »samostojni stavek ali«.

Stavke in fragmente je naglasila in postavila enega pod drugega, vsak zlog v svojo kolono (torej osem kolon in 300 vrstic). Potem je prestela stevilo naglasenih zlogov v vsaki koloni (kot je Svetina naredil za verz), prestela je meje med graficnimi besedami (BE) za vsakim zlogovnim polozajem (za prvim, drugim ..., osmim) in meje med naglasnimi enotami (NE)¹⁰ za vsakim zlogovnim polozajem. Zakaj meje besed? Ker ritem silabotonicnega verza ne nastaja samo z menjavanjem naglasenih in nenaglasenih zlogov. Nekaksen sekundarni ritem (ne pa metrum) nastaja s tem, da so meje med besedami in meje med naglasnimi enotami za nekaterimi zlogi pogoste, za drugimi pa redke. Ker je vecina slovenskih besed naglasenih na predzadnjem zlogu, bodo meje med njimi pogoste za sibkim polozajem. Ritem teh mej torej valuje podobno kot ritem naglasov: ce je ritem naglasov urejen, bo tudi ritem besednih mej rahlo urejen, in sicer ne glede na to, ali je verz jambski ali trohejski: v obeh bodo meje za sibkim polozajem: U/-U/-U/- ... v jambu in -U/-U/- U/ ... v troheju. To je mogoce opazovati na rezultatih meritev jambskega osmerca v tabeli 8.

E. Zupancic je dobila naslednje rezultate:¹¹

Poglejmo se graficni prikaz:

Obe krivulji imata podoben potek (obe monoton) kot pri protestantskem verzu (le da se nahajata nekoliko nizje, ker so naglasne enote nekoliko daljse kot v verzu - cemur bi se morda veljalo posvetiti), le klavzula je opazno zenska (veliko naglasov na predzadnjem, malo na zadnjem zlogu), cesar v verzu ni (ker melodijska shema predvideva mosko klavzulo).

Naglasi v protestantskem verzu so torej razporejeni enako kot v protestantski prozi.

Zdaj pa primerjajmo protestantske silabicne osmerce se z osmerci iz 17. stoletja, ki imajo trohejski napev in cezuro za 4. zlogom in so zaradi cezure mocno silabotonizirani.

Graf tega verza je podoben grafu trohejskega verza iz 19. stoletja,¹² protestantski pa je drugacen, raven.

Primerjajmo ga se s silabicnim sedmercem z jambsko melodijo iz 17. stoletja ter s silabicnim osmercem z jambsko melodijo iz 18. stoletja:

Sedmerec je povsem silabicen, kot pri protestantih, osmerec pa rahlo silabotoniziran, vendar precej manj kot osmerec s trohejsko melodijo.

Te primerjave kazejo, da so nekatere starejse slovenske pesmi izrazito silabicne, druge pa rahlo silabotonizirane. Protestantski verz je pac silabicen, njegov ritem je skoraj tak kot v protestantski prozi.¹³ Proza pa ni silabotonicna - silabotonicen namrec pomeni ravno »bolj urejen kot v prozi«. Protestanti so pazili le na eno vrsto stevilskega reda - na stevilo zlogov v verzu. Tak red pa po dogovoru imenujemo silabizem.

3  Se o ritmu osmerca - skladnost besed in melodije, ritem pravega jambskega osmerca

Koliko so protestanti pazili na metricno shemo, ki jo ima melodija, lahko razberemo tudi iz povprecne naglasenosti krepkih (parnih) in sibkih (neparnih) polozajev; primerjamo, kako pogosto so naglaseni vsi parni zlogi skupaj proti vsem neparnim. Ce bi protestanti pazili na metrum, bi bili krepki polozaji zelo pogosto naglaseni, sibki pa zelo redko; tako je bilo v jambskem osmercu 19. stoletja. Ker pa na metrum niso pazili, je naglasenost sibkih in krepkih polozajev izenacena. S tem je verz podoben proznim 8-zloznim fragmentom.¹⁴

Hitro lahko izracunamo tudi to, kolikokrat bolj naglaseni so krepki polozaji od sibkih (delimo povprecno naglasenost krepkih polozajev s povprecno naglasenostjo sibkih polozajev). Tako dobimo indeks silabotonicnosti: vecji ko je kolicnik, bolj je verz trohejski ali jambski.¹⁵ Ta indeks je v jambskem osmercu 19. stoletja 73, pri protestantih pa celo manj kot ena (0,98); torej niti sledu o jambskosti.

Ritem protestantskega verza je torej drugacen od ritma tedanjih ljudskih katoliskih pesmi, drugacen od osmerca s trohejskim napevom iz 17. stoletja, drugacen od osmerca z jambskim napevom iz 18. stoletja, obenem pa podoben ritmu protestantske proze (in sedmercu 18. stoletja). Tak ritem imenujemo silabicni. Kaksen pa bi moral biti, da bi mu rekli silabotonicni? Silabotonicni ritem je v vseh ozirih drugacen od ritma proze. Zgoraj smo primerjali protestantski verz s protestantsko prozo, zdaj primerjajmo se jambski osmerec 19. stoletja (1050 verzov; Pretnar, 1997: 161) z osemzloznimi stavki iz Trdinovih Bajk in povesti, Levstikovega Krpana in Stritarjevega Zorina (skupaj 300 stavkov).

Na spodnjem grafu je ocitno, da je prozna krivulja podobna krivulji protestantske proze (bolj ali manj ravna z zenskim zakljuckom), verzna pa je povsem drugacna, sinusna. Verz in proza se mocno razlikujeta.

Se k vprasanju o mejah med besedami in naglasnimi enotami. V silabotonicnem verzu je deloma regulirana tudi razporeditev besednih mej. V verzu njihova frekvenca niha, v prozi pa ne (izrazito le na koncu - za predzadnjim zlogom je malo besednih mej, ker se stavki redko zakljucujejo z enozloznimi besedami). V protestantskem osmercu tega nihanja ni. Ce bi bil protestantski verz res silabotonicen, bi bila tudi razporeditev mej med besedami skoraj enaka pri jambu 19. stoletja.¹⁶ Dejansko pa je taka kot v protestantski prozi (primerjaj tabelo 1 s tabelo 3).

4  Protestantska rima

Druga znana trditev o protestantskem verzu je, da ima starinsko oz. minimalno rimo: da imata rimani besedi enak le zadnji zlog, ne pa tudi naglas. To je res; vendar to ne pomeni, da so naglas povsem zanemarili. Najprej poglejmo, kaksna je moska rima v silabotonicnem sistemu: tam je mogoce rimati ne le besede, ki so naglasene na zadnjem zlogu, ampak tudi besede, ki so naglasene na tretjem zlogu od zadaj (= daktilske besede): npr. v Presernovi Zgubljeni veri (verz je jambski osmerec, U-U-U-U-) sta dva taka primera: »Rudeca lica zórno se / cvetejo, ko so pred cvetlè«, »Ak bi zivela vékomej / kar si mi bla, ne bos naprèj«.¹⁷ Mosko in daktilsko besedo je v silabotoniki torej mogoce rimati, ni pa mogoce rimati moske in zenske besede (ljudjé-zapôje, tróstas-pejlás). Samih zenskih parov (sturíli-gresíli) tudi ne bomo nasli v klavzulah verzov, ki predvidevajo mosko rimo.

Pri protestantih, od koder so ti primeri, pa take rime niso izkljucene. V osmercu, kjer je predvidena moska rima, je zenskih rim priblizno ena tretjina. Naglasa torej niso povsem zanemarili. Nasprotno: na koncu verza je bil bolj pomemben kot na sredini in na zacetku verza. Poglejmo samo zadnji zlog v osmercu, ki je metricno krepek: v verzu je naglasen trikrat bolj pogosto kot v osemzloznih proznih fragmentih.

Poglejmo se bolj natancno: koliko moskih in daktilskih naglasnih enot (te so v rimi enakovredne) in koliko zenskih naglasnih enot (mednje spadajo tudi tiste z naglasom na 4. zlogu od zadaj - »poje inu prídiguje«)¹⁸ je v naceloma moski rimi protestantskega osmerca? V rimah osmih pesmi (422 verzov) je moskih in daktilskih naglasnih enot 68 %, zenskih pa 32 %. V klavzulah 300 proznih stavkov (Zupancic, 1999) je moskih in daktilskih naglasnih enot 34 %, zenskih pa 66 %. Torej ravno nasprotno.

Ce bi bilo protestantom popolnoma vseeno za naglas v rimi, bi bil rezultat tak kot v prozi. Toda v dveh tretjinah verzov je rima taka, kot predvideva metricna shema.

5  Povzetek

Protestantski verz je silabicen: verzi, ki so v kiticah na enakem polozaju, so enako dolgi - pri tem pa ni treba, da je njihov ritem jambski, trohejski, amfibraski ipd. Njihova edina metricna lastnost je enakozloznost. Melodija je bila verjetno ritmicna, s poudarki na prvem zlogu v taktu. Vecina melodij ima stalni predtakt, so torej jambske. Silabicnost torej pomeni, da se naglaseni zlogi in poudarki v taktu pogosto ne ujemajo: naglaseni zlogi besed, zlasti veczloznih, stojijo enako pogosto tako v krepkih (-) kot sibkih polozajih (U). Ker so se vcasih nekatere besede drugace naglasale kot danes, je najzanesljivejsi dokaz silabicnosti preprosta statistika: narejena je bila na najpogostejsem protestantskem verzu, na osmercu z jambsko melodijo. Naredili smo dve vrsti meritev. 1) Presteli smo stevilo naglasenih zlogov na vsakem od osmih polozajev. Ce bi bil verz jambski, bi bili krepki polozaji pogosto naglaseni, sibki pa redko (tako je v silabotoniki pri Presernu in celem 19. stoletju). Toda pri protestantih so vsi zlogi enako pogosto naglaseni; na grafu dobimo namesto sinusne krivulje ravno crto. 2) Ker so tej statistiki ugovarjali, je bilo treba narediti se dve primerjalni meritvi: protestantski silabicni verz so primerjali a) s socasnim in poznejsim silabotonicnim verzom, t. j. z bolj ritmiziranim verzom predprotestantskih pesmi in z danasnjimi ljudskimi pesmimi (Svetina, 1997, 1997b) ter s troheiziranim osmercem 17. stoletja in jambiziranim osmercem 18. stoletja; b) z osemzloznimi stavki in segmenti iz protestantske proze, ki so seveda brez verznega ritma (Zupancic, 1999). Rezultat je vsakic potrdil silabicnost protestantskega osmerca. Ta je manj ritmicen od predprotestantskih in poprotestantskih naboznih pesmi (te so na pol podobne ritmu sodobnih ljudskih pesmi) oz. sploh ni ritmicen. Ritem protestantskega verza je enak ritmu protestantske proze (medtem ko je v 19. stoletju razlika med prozo in verzom izrazita). Taka primerjalna analiza nevtralizira napake, ki so nastale pri morebitnem napacnem naglasanju protestantskih besedil, ker se je vsa besedila (verze in prozo) naglasalo enako. Na ritem so bili protestanti nekoliko pozorni le pri rimi. V rimi so naglaseni in nenaglaseni zlogi bolj v skladu z metricno shemo kot ostali del verza: to pomeni, da so v osmercu, ki naj bi imel glede na melodijsko shemo mosko rimo, zenske rime razmeroma redke (od 18. stoletja naprej pa je ta tendenca postala pravilo).

Literatura

Josip Cerin (1908). Pesmi slovenskih protestantskih pesmaric. Trubarjev zbornik. Ur. Fran Ilesic. Ljubljana: Slovenska matica.

Ivan Florjanc, Edo Skulj (1996). Slovenski protestantski napevi. Separati iz Cerkvenega glasbenika 87 (1994) -89 (1996). Ljubljana: Cerkveni glasbenik.

Ivan Grafenauer (1980). Literarnozgodovinski spisi. Ljubljana: Slovenska matica.

Jerneja Kovsca (2000). Poezija v Planinskem vestniku 1960-1990. B-diplomska naloga. Ljubljana: Filozofska fakulteta.

Martin Opitz (1624). Buch von der Deutschen Poetery. Studijska izdaja: Stuttgart: Reclam (st. 8397), 1997.

Peter Svetina (1997a). Silabicni verz v starejsi slovenski poeziji. Magistrska naloga. Oddelek za slovanske jezike in knjizevnosti. Ljubljana: Filozofska fakulteta.

Peter Svetina (1997b). Ujemanje besednega naglasa in melodicnega poudarka v slovenski ljudski pesmi in pesmi slovenskih protestantov. Slavisticna revija (Zadravcev zbornik) 45/1-2. 104-106.

Kurt Sachs (1953). Rhythm and tempo. A study in music history. New York: W. W. Norton & Company.

Jurij Snoj (1999). Gregorijanski koral. Glasboslovni prikaz. Ljubljana: Zalozba ZRC.

Erika Zupancic (1999). Protestantska proza in osemzlozni verz. Seminarska naloga. Oddelek za slovanske jezike in knjizevnosti. Ljubljana: Filozofska fakulteta.

Opombe

¹

Seveda ni celoten cerkveni verz zgolj silabicen. S stalisca literarnega zgodovinarja je cerkveno petje dveh vrst: a) petje psalmov in drugih svetopisemskih besedil ter nemetricnih molitev, ki so pravzaprav proza, péta proza, ki jim recemo tudi spevi; b) ter petje pesmi oz. himen (himnusov), ki imajo metricno oblikovane verze in kitice. V slovenscini se je prvih melodij ohranilo malo, drugih veliko. Literarna zgodovina se ukvarja predvsem s himnami, ker so se njihove oblike prenesle v poznejso posvetno poezijo. Tudi tu govorim le o pesmih oz. himnah.

²

Z muzikoloskega stalisca imajo trohejski napev s predtaktom. Ker v ljudskih pétih pesmih predtakt ni stalen/konstanten, ga pac ne moremo steti med verzne konstante (z metricno shemo namrec opisujejo samo konstantne lastnosti verza).

³

Za primer sem vzel kitico, kjer so vsi verzi osemzlozni; kitice pa so lahko tudi take, da so verzi razlicno dolgi (toda kitice so med seboj enake), recimo 887 ali 8787.

⁴

Pregled verza priloznostnih, ljubiteljskih pesmi v Planinskem vestniku od 1960 do 1990 kaze, da smo si iz sole najbolj zapomnili (poleg svobodnega verza) vodnikovsko alpsko poskocnico, presernovski jambski enajsterec in seveda univerzalni, ljudski in knjizni, trohejski osmerec in sedmerec (Kovsca, 2000).

⁵

Svetina (1997) pravi, da je v ceski cerkveni pesmi se danes tako.

⁶

Razhajanje melodicnega in besednega naglasanja je bilo v 16. stoletju v Evropi pogost pojav: mnogi so menda pisali tako kot nasi protestantje (in v svojih spisih zagovarjali tako prakso), drugi pa so se nad tem barbarskim pocetjem zgrazali (Sachs, 1953: 255); med nemskimi pesmimi najdemo eno in drugo. Ko je Martin Opitz po letu 1624 pri Nemcih populariziral silabotoniko, se je imel za pionirja: »Nachmals ist auch ein jeder vers entweder ein iambicus oder trochaicus; nicht zwar das wir auff art der griechen und lateiner eine gewisse groesse der sylben koennen inn acht nemen; sondern das wir aus den accenten und dem thone erkennen, welche sylabe hoch und welche niedrig gesetzt soll werden. [ ...] Wiewol nun meines wissens noch niemand, ich auch vor der zeit selber nicht, dieses genawe in acht genommen«. (Opitz, 1624.)

⁷

Podobno je v poljskem silabicnem osmercu: ceprav je polovica verzov trohejskih, je to se vedno silabicni verz.

⁸

Kjer ni drugace navedeno, so rezultati stetja moji.

⁹

Tudi brez te primerjave so goli podatki o naglasenosti protestantskih osmercev zadosten argument za silabicnost; celo ce smo narobe naglasali! Tudi ce naglasamo povsem po danasnji izgovorjavi, bomo dobili statisticno pravilen razultat. Zakaj? Vzemimo poljubno veczlozno besedo, recimo Jezus. Ce bi protestanti naglasali na prvem zlogu in obenem pazili na ritem, bi bil prvi zlog vedno na parnem polozaju: beseda bi lezala na 2. in 3. zlogu ali 4. in 5. ali 6. in 7. zlogu (1 2 3 4 5 6 7 8); ne bi pa lezala na 1. in 2. ali 3. in 4. itn. (1 2 3 4 5 6 7 8). Ce so naglasali na drugem zlogu, bi bilo obratno, naglaseni zlog bi bil vedno na neparnem polozaju. V obeh primerih bi statistika pokazala, da so parni polozaji pogosto naglaseni, neparni pa redko, ce bi slo za silabotoniko.Vendar tega ni - ker protestanti niso pazili, kam postavljajo naglasene zloge.

¹⁰

Naglasna enota je naglasena beseda plus morebitna klitika: niz »ker nam je Jezus dal jesti« ima sest graficnih besed in tri naglasne enote.

¹¹

Vse statisticne rezultate navajam brez desetink in stotink; tako je bolj pregledno, ceprav se manjse razlike s tem zabrisejo.

¹²

Za ta graf ni prostora, naglasenost tega verza pa je: 56, 1, 80, 1, 50, 1, 99, 0 (Pretnar 1997: 157).

¹³

Pri protestantih so silabicna tudi ostala, bolj redka merila: sedmerec, deseterec itn. (Svetina, 1997a).

¹⁴

Le da so v prozi stevilke nizje, ker so naglasne enote v prozi daljse. To pomeni, da so pri verzu pazili na to, da med dvema naglasenima zlogoma ni vec kot en nenaglaseni zlog (v verzu povprecno 1,2 zloga, v prozi 1,85 zloga). To je bila ena od redkih ritmicna omejitev, ki so jih postavljali verzu.

¹⁵

Ce je precej vec kot ena, je jambski; ce je blizu ena, je tako kot v prozi. Ce je precej manj kot ena, je seveda antijambski, t. j. trohejski.

¹⁶

Sklep je upravicen, ker velja taka enakost v prozi obeh obdobij.

¹⁷

Ta pojav imenujejo razlicno: izenacenje moske in daktilske rime, razsirjena moska rima, rimanje v stranskem poudarku (kar je zavajajoce poimenovanje) ipd. Vendar izraz sam ni tako pomemben: gre za to, da se to rado dogaja ze od samega zacetka; pogostnost je odvisna od tipa verza, od tematike, zanra (Boris Merhar je za 19. stoletje ugotovil, da se pojavlja v pesmih v ljudskem duhu), pesnika ali prevajalca. V zenski rimi je analogen pojav (rimanje besed na 2. in 4. zlogu od zadaj) skrajno redek, ker je v slovenscini zelo malo naglasnih enot z naglasom na cetrtem zlogu od zadaj - le 1,4 % (z naglasom na tretjem zlogu od zadaj, ki nastopa v moski rimi, pa 11,7 %).

¹⁸

Moske in daktilske rime imam za istovrstni pojav, ker so tako poceli skladatelji silabotonicnega verza pred protestanti in za njimi. Moske in daktilske besede se med seboj lahko rimajo, oboje pa so v opoziciji do zenskih rim. V latinski silabotonicni poeziji pred protestantizmom so mosko rimo sestavljale skoraj same daktilske besede (enozloznic so se v rimi izogibali, zadnjega zloga veczloznic pa latinscina ne naglasa).