Priprava in izvedba literarnega vecera na srednji soli

Ucitelji slovenskega jezika in knjizevnosti v gimnazijah in strokovnih in tehniskih solah smo v zadnjih nekaj letih imeli moznost sodelovanja z Drustvom slovenskih pisateljev, ki je sklenilo z Ministrstvom za solstvo in sport pogodbo o sodelovanju slovenskih literatov s srednjimi solami. Stevilo placanih gostovanj clanov Drustva slovenskih pisateljev je bilo sicer omejeno (dvajset nastopov v jesenskem in dvajset nastopov v pomladanskem terminu), vendar nikoli nismo imeli tezav pri dogovarjanju z izbranim literatom za nastop, ki naj bi trajal dve solski uri. Drustvo slovenskih pisateljev tudi letos izvaja tako imenovani Edukativni program v sodelovanju z Ministrstvom za solstvo in sport ter Ministrstvom za kulturo.

V svojem prispevku zelim predstaviti svojo metodicno izkusnjo pri pripravi in izvedbi dveh literarnih vecerov na Srednji gradbeni soli v Mariboru. Zal se nisem mogla opirati na nikakrsno teorijo oz. metodiko priprave literarnih srecanj in sem bila odvisna predvsem od svojih lastnih spoznavnih in organizacijskih (z)moznosti.

2  Priprava literarnega vecera

• Po dogovoru z Drustvom slovenskih pisateljev za nastopa v jesenskem semestru sem se osebno dogovorila za datum gostovanja z avtorjema Milanom Jesihom in Evaldom Flisarjem, ki smo ju izbrali skupaj z ucenci.

• Literarno srecanje smo priredili zvecer (zunaj pouka), saj smo zeleli, da se ga dijaki (in ostali) udelezijo prostovoljno.

• Z uzitkom sem se poglobila v avtorjev literarni opus in se podrobneje seznanila s spremnimi besedami, intervjuji, clanki v literarnih revijah in drugih publikacijah.

• Za branje literarnih del izbranega avtorja sem motivirala tudi svoje dijake (npr. s pesniskima zbirkama Soneti (1989) in Soneti drugi (1993) je Jesih postavil sonet na Slovenskem spet v sredisce bralske pozornosti - imitacija tradicionalnega soneta v postmodernizmu).

• Iz prebranih literarnih del smo z najmarljivejsimi dijaki izbrali nekaj kljucnih misli, ki so jih dijaki crkoslikarji domiselno napisali na panoje v ucilnici, kjer je potekal literatov nastop.

• Oblikovali smo privlacen plakat in izdelali zanimiva vabila na barvnem papirju ter literarni vecer poimenovali (npr. Vznemirljivi ustvarjalec Evald Flisar oz. Milan Jesih - mojster sodobne slovenske besedne umetnosti).

• Skupaj z ucenci smo izbrali nekaj odlomkov iz literarnih del, ki so jih najboljsi ucenci interpretativno prebrali: na srecanju z gospodom Evaldom Flisarjem, ki je dvojezicni avtor, so dijaki brali odlomek iz tragikomedije Kaj pa Leonardo? v slovenscini in anglescini, kar je avtorju se posebej ugajalo; drugi odlomek so prebrali iz Flisarjevega literarnega eseja Kam naprej? iz Popotnika v kraljestvu senc; gospoda Jesiha smo predstavili z izborom dvanajstih pesmi iz pesniskih zbirk Kobalt, Volfram, Usta, Soneti in Soneti drugi ter kratkim monologom iz dramske igre za otroke Kronan norec (oba literata sta izbor pohvalila).

• Oblikovala sem vprasanja za vodeni pogovor z gostoma vecera, pri cemer sem vedno izhajala iz njune literature.

3  Izvedba literarnega vecera

• Po pozdravnem nagovoru sem z izbranimi besedami predstavila gosta vecera. To se mi je zdelo primerno zato, ker vsi udelezenci vecera niso bili seznanjeni z zivljenjem in delom avtorja.

Kdo je nas nocojsnji gost?

Nocojsnji vecer se ne bomo mogli upreti magiji pesniske besede mojstra sodobne slovenske besedne umetnosti - gospoda Milana Jesiha. Hvalezni smo mu, da se je odzval nasemu povabilu. Nocoj nas bodo zacarale njegove besede, nanizane »v vsecne ritme«, prepustili se bomo drzni uporabi visokega jezika in pogovorno obarvane govorice, pritegnile nas bodo duhovite besedne igre in poigravanje z verzom. Zares, kadar Milan Jesih napise pesnisko zbirko, kadar izda dramsko ali radijsko igro, kadar »z zajedalsko slastjo« prevaja klasike, vselej razveseli literarne sladokusce.

Milan Jesih, rojen v Ljubljani leta 1950; od trinajstega leta je vedel, da mu je dano biti pesnik. Na ljubljanski filozofski fakulteti je studiral primerjalno knjizevnost in literarno teorijo. Pri dvaindvajsetih letih je izdal prvo pesnisko zbirko Uran v urinu, gospodar! (1972) in obveljal za najodlocnejsega predstavnika ludizma - svobodne, spontane, ustvarjalne igre z jezikom. Potem, ko se je v tezkometalnih zbirkah Kobalt iz leta 1976 in Volfram iz leta 1980 preizkusil v izredno dolgem verzu, so se mu leta 1985 zapisala impresionisticna Usta, zbirka krasnih drobnih pesmi. Nato je opustil ekstreme in se posvetil najbolj pogosti pesniski obliki v slovenski poeziji - sonetu. Njegovi postmodernisticni Soneti iz leta 1989 in Soneti drugi iz leta 1993, zelo odmevni pesniski zbirki zadnjih let, vzpostavljajo dialog s tradicijo. Slika prekriva sliko, razpolozenjskost se druzi z vsakdanjim, razkriva se nostalgija za preteklimi casi, ponovno je uveden pozirani lirski subjekt; preprosto povedano, gre za to, da pesem uspe. Milan Jesih je tudi avtor vec kot tridesetih gledaliskih, radijskih in televizijskih iger - naj omenim le Grenke sadeze pravice, igro za glasove izpred dvajsetih let, izbor iz leta 1989 z naslovom Premi govor in Kobilo, prijazno veseloigro o posebnem narobe svetu, uprizorjeno lani spomladi v Primorskem dramskem gledaliscu v Novi Gorici. Leta 1997 so bile objavljene Stiri igre za otroke - zgodbe o ljubezni, kraljestvu s krono in zavrzeni lepoti. Kot ustvarjalec v svobodnem poklicu je Milan Jesih poslovenil vec kot stirideset dramskih del in je najvecji prevajalec Shakespeara po Zupancicu.

• Kratki predstavitvi literata je sledilo dvajsetminutno interpretativno branje iz njegovih del. Nastopajoci dijaki so pred branjem vedno navedli naslov literarnega dela.

• Sledil je pogovor z literatom (avtorjeva literarna dela, pomemben del estetske ureditve ucilnice, so bila vedno dosegljiva). Navajam nekaj vprasanj, ki sem jih postavila gostu literarnega vecera.

Gospod Jesih, pogovor z Vami Vasim pesmim ne more nicesar dodati, kajti samo branje in ponovno prebiranje lahko vsakemu bralcu vedno znova odkriva zmeraj nove smisle.

Morda bi najlaze zacela s soneti. V istoimenski zbirki ste zapisali, da boste (Soneti, str. 91) »se lepo naprej premleval, kot se rece, vecne teme« in »brez mej iskal glasove cimbolj ... cimbolj neme«. V naslednjem sonetu pa je govor o preobilju »besed brezciljnih «, ki bi jih bilo potrebno urediti, da bi potem mogoce »pognalo seme najvisje pesmi: pesmi o nicemer«.

Je morebiti pesem o nicemer tisti cilj, ki ga zasledujete od vsega zacetka do danes?

---

Zadnja soneta iz obeh zbirk sta postavljena v oklepaje. Prvi govori o pesniskem ustvarjanju in se zacenja takole (Soneti, str. 93): »Grizljal sem svincnik ves preljubi dan in silil se z eno samo vrstico.« Tej samoironiji sledi spoznanje o tem, da ni moc izreci nic vec izvirnega. Ustvarjalna sila se pojavlja na robu med sanjami in budnostjo, med zavednim in nezavednim: »Buden ne vem ne teme ne besed. A je, pod zvezdami, je tak sonet.«

Iz kaksnih ustvarjalnih trenutkov se rojevajo pesmi?

Ali je tudi postmodernisticna umetnost iz duse in za duso?

---

V vasih sonetih se clovek srecuje najraje sam s sabo, ujet na meji med sanjami in budnostjo, med » ja in ne«, med »kar je in kar bi zgolj bilo mogoce«, med tujostjo in poznanim. Soneti, str. 26:

»Vse hkrati je in hkrati se izmika:
sliko prekriva, sliko zriva slika.«

Se vam clovek razkriva (le) kot bitje nasprotij?

---

Eno najlepsih zivljenjskih custev je gotovo ljubezen. V slovenski ljubezenski liriki se kaze v glavnem kot hrepenenje in razocaranje, kot da si »tistega vmes« ne upamo povedati naravnost.

Iz sramezljivosti in strahu, da bi se razgalili, ali pa smo res narod hrepenenjcev in sanjacev?

Ali je mozno napisati dobro ljubezensko pesem tudi hladnega srca?

---

Gospod Jesih, za svoje gledaliske prevode dramskih klasikov ste prejeli Sovretovo nagrado. Vsak prevod je hkrati tudi interpretacija izvirnika.

Kako prevajanje tujih verzov vpliva na Vaso pesnisko in dramsko ustvarjalnost?

---

Izjemno obvladate jezikovna sredstva. Literarni kritiki Vam priznavajo »briljantno neizcrpno poigravanje z besedami, mataforami in slogi, vsemogocimi jezikovnimi kliseji in neologizmi«. V Sonetih se mojstrsko prepletata visoki in pogovorno vsakdanji slog.

Od kod Vam ta izredni obcutek za jezik?

Kdo je nas nocojsnji gost?

Dramatik, pripovednik, pesnik, esejist, prevajalec, predsednik Drustva slovenskih pisateljev in nenazadnje svetovni popotnik.

Evald Flisar, rojen v Gerlincih, prekmurski vasi ob avstrijski meji. Svojo prvo dramo je napisal pri dvanajstih letih, sicer pa je zacel kot Cankar - s poezijo: pri dvajsetih je izdal pesnisko zbirko Symphonia poetica. Studiral je primerjalno knjizevnost na ljubljanski filozofski fakulteti in leta 1968 izdal svoj prvi roman Mrgolenje prahu, ki pripoveduje o prekmurskih ciganih (iz te knjige je kasneje nastala drama Kostanjeva krona, ki so jo igrali tudi v Avstraliji). Leta 1969 je izsel njegov drugi roman Umiranje v ogledalu, ki govori o smrti. Potem se je odpravil v svet - naprej na Dunaj in od tam v Anglijo pa v Avstralijo in od tam naprej okoli sveta.

V Londonu je studiral angleski jezik in literaturo, v Sydneyju je vozil podzemni elektricni vlak. Po treh letih in pol bivanja v Avstraliji se je vrnil v Evropo prek Azije - iz tega enoletnega potovanja je nastala leta 1979 knjiga Tisoc in ena pot. V potopisu z naslovom Juzno od severa je leta 1981 opisal svoje srecanje z Afriko. Najboljse iz obeh knjig je pred sedmimi leti zbral v novi knjigi Popotnik v kraljestvu senc. Za ta literarni potopis, lahko bi rekli celo avtobiografski roman, in pa tragikomediji Kaj pa Leonardo? (1992) ter Jutri bo lepse (1992) je prejel leta 1993 nagrado Presernovega sklada. Medtem je leta 1986 izsla uspesnica Carovnikov vajenec, roman, ki je do danes dozivel ze tri ponatise in postal prava kultna knjiga osemdesetih let, njen avtor pa eden nasih najbolj branih pisateljev. Roman Noro zivljenje, zgodbo o ljubezni in usodi, ki se dogaja ob Sredozemskem morju, je izdal leta 1989.

Prozi in radijskim igram, pisanih v osemdesetih letih, v devetdesetih sledijo drame: ze omenjeni tragikomediji Kaj pa Leonardo? in Jutri bo lepse, drama Tristan in Izolda, slovenska druzinska tragikomedija Stric iz Amerike iz leta 1994. Evald Flisar si je leta 1995 upal napisati dramo o Presernu z naslovom Iztrohnjeno srce (podnaslov Drama o gosjem peresu) in v njej odkriti cloveka v pesniku. Zadnja objavljena drama je izsla konec leta 1997 v Sodobnosti in nosi naslov Poslednja nedolznost.

Evald Flisar je najplodnejsi in najbolj igran slovenski dramatik tega desetletja, cigar drame uprizarjajo tudi tuja gledalisca (v Londonu, na Islandiji). Eden nasih najbolj priljubljenih avtorjev je od januarja 1995 tudi predsednik Drustva slovenskih pisateljev.

Gospod Flisar, vsaka knjiga klice svojega bralca. Vasa literatura govori o cloveku. Zanima Vas clovekova notranjost, njegov duhovni in psihicni svet. V intervjuju ob drami Stric iz Amerike ste dejali: »Prav to je tisto, kar se mi zdi najpomembnejse .... Vrniti se moramo k cloveku, v njegov zasebni svet, kjer se rojeva ves pekel tega sveta.« Moderni clovek se Vam razkriva kot razdvojeno, trpece, vecno razmisljujoce bitje; zdi se, kot da sodobni clovek ve prevec, da bi se znal biti preprost in nagonski, hkrati pa premalo, da bi dosegel samospoznanje.

Ali clovek - vecni iskalec ostaja skrivnost?

---

Clovek se ne zaveda svojega zacetka (o nasem rojstvu nam lahko samo govorijo). Med rojstvom in smrtjo se dogaja zivljenje.

Kaksno vlogo ima tu vmes »igra nakljucij, ki so kot sence usode«, kot ste sami zapisali v romanu »Noro zivljenje«?

---

Pisete o aktualnih temah nasega casa in prostora. V Vasi literaturi se srecujeta vzhodni in zahodni pogled na svet in cloveka. Zahodni clovek zivi v svetu logike, ki sega samo tostran zivljenja; z mocjo razuma ne moremo doumeti vsega.

Kako bi nam na kratko predstavili vzhodno in zahodno pojmovanje bivanja?

---

Potovanje kot nacin zivljenja, pustolovscine, nepredvidljivo, kup anekdot, ki ostane. V intervjuju Jozetu Horvatu pred nekaj leti ste dejali, da ste si »udomacili neznane svetove«. (Doslej ste bili ze povsod, razen na Antarktiki in Arktiki, in ce se ne motim, v Juzni Ameriki.) V Goi Vas je potujoci sveti moz vprasal: »Si se pognal po svetu kot lovec ali kot zival na begu?« Literarni potopis Vam pomeni slikanje lastne duhovne podobe v ogledalu sveta.

Zakaj potrebujete izziv resnicnega sveta za pisanje?

---

Carovnikov vajenec, knjiga, ki govori o izkusnji duhovnosti, knjiga, o kateri Vam je verjetno bilo postavljenih najvec vprasanj. Sami ste v intervjuju za Delo takrat izjavili, da gre »za opis poskusa, da bi se potegnil kvisku za vezalke na lastnih cevljih« in da je to zgodba o ljubezni med vami in Vasim uciteljem Jogonando.

Kako gledate na to svojo enkratno izkusnjo, ki je ubesedena v tem delu, danes?

---

Vi ste dvojezicen avtor. Enako suvereno ustvarjate v svojem maternem slovenskem jeziku in anglescini. V casopisu sem prebrala, da potrebujete za popoln miselni preklop iz enega v drug jezik natanko tri tedne. Sami ste v intervjuju v Literaturi izjavili, da znotraj angleskega jezika funkcionirate in razmisljate popolnoma drugace kot tukaj.

Kako poteka ta ustvarjalni proces?

---

V svojih tragikomedijah, ki jih pisete v zadnjem desetletju, razkrivate medcloveske odnose. Vtis imam, da zivimo v brezosebnem svetu porusenih medcloveskih razmerij, kar unicuje medosebne odnose. Druzenje smesnega in tragicnega, smeh in solze.

Zanima me, zakaj se Vam zdi ta mesani dramski zanr najprimernejsi danasnjemu casu?

Odgovorov obeh literatov (zal) nismo posneli.

Literarni vecer je trajal poldrugo uro. Po koncanem literarnem veceru sta oba avtorja izjavila, da sta se med nami pocutila izredno prijetno in da sta dozivela eno najlepsih srecanj v zadnjih letih.

4  Zakljucek

Priprava in izvedba literarnega vecera je dobrodosla popestritev ucno-vzgojnega procesa na srednji soli, ki od ucitelja zahteva veliko ustvarjalne volje in precejsnje organizacijske sposobnosti. Dober odziv dijakov in pohvale s strani avtorjev so nagrada za vlozeni trud. Ucenci so mi pri urah slovenscine po literarnem veceru zagotavljali, da jih je literararno srecanje z ustvarjalcem, ki so ga spoznali tudi kot zanimivega cloveka, notranje obogatilo; poudarili so, da so doziveli literaturo na drugacen, manj stereotipen nacin in spoznali, da so moznosti (po)govora o literaturi neomejene. Hvalezni so bili zlasti za spoznanje razlike med lirskim subjektom in avtorjem samim (izvrstna razlaga gospoda Jesiha). Nekaj dijakov je izrazilo pripravljenost za prostocasno branje Flisarjevih in Jesihovih del. Tudi kolegice slavistke so izrazile prepricanje, da bodo nova spoznanja koristno uporabile pri pouku. Prepricana sem, da je smiselno sodelovati s clani Drustva slovenskih pisateljev, ki so pripravljeni sodelovati s srednjimi solami, saj literarni veceri lahko pripomorejo k sirjenju bralne kulture med srednjesolci.