Novi castni clani Slavisticnega drustva Slovenije in nagrajenci za leto 2000

Janez Gradisnik

Pisatelj, publicist, urednik in prevajalec Janez Gradisnik (rojen 22. septembra 1917) je po koncanem uciteljiscu v Mariboru studiral pedagogiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je leta 1940 tudi diplomiral. Jezikovno znanje je izpopolnjeval med daljsimi bivanji v Angliji, Franciji in Nemciji. Med drugo svetovno vojno je bil v nemskem ujetnistvu (1941-1942), nato je sodeloval v slovenski organizaciji OF v Zagrebu; zadnje mesece vojne je prezivel v ustaskem zaporu. Po vojni je bil tajnik v ministrstvu za Slovenijo v Beogradu, nato urednik pri DZS (1946-1952), odtlej pa je samostojni knjizevnik in prevajalec. Bil je tudi glavni urednik revije Prostor in cas (1969-1974). Gradisnikova leposlovna dejavnost v smeri psiholoskega realizma obsega v glavnem novele (Pot iz noci, 1949, In minila so leta, 1954, Ura spomina, 1961, Plamenica, 1981). Med njegovimi deli za mladino naj omenimo povesti Moj prijatelj Dane (1983) in Mehiski orel (1990) ter igro Hrastov log (1950). Neprimerno obseznejse je njegovo prevajalsko delo, saj se je uveljavil kot eden najvidnejsih posrednikov svetovne literature pri nas. Prevaja iz angleske, francoske, nemske in ruske knjizevnosti (med drugim James Joyce: Ulikses, Thomas Mann: Carobna gora, Robert Musil: Moz brez posebnosti, Thomas Wolfe: O casu in reki itn.). Pri prevajanju najzahtevnejsih del svetovne knjizevnosti je znal izkoristiti izrazne moznosti, ki jih ponuja slovenski jezik, in verno prenesti umetnisko sporocilo izvirnikov. Tako se je izkazal kot temeljit poznavalec vseh razseznosti slovenskega jezika. Prevajanje je oprl na temeljit studij pisateljskega ustvarjanja, ki se mu je posvetil kot prevajalec. Za tako uspesno delo je prejel vrsto visokih javnih priznanj, med katerimi naj omenimo nagrado Presernovega sklada (1969) in Sovretovo nagrado (1962). Posebno pozornost so zbujali v slovenski javnosti spisi o slovenskem jeziku, ki so izhajali v jezikovnih kotickih razlicnih casopisov in kot radijski pogovori, kasneje pa jih je priredil za knjizno objavo. S svojimi knjigami Slovenscina za Slovence (1967), Slovenscina za vsakogar (1974), Se znamo slovensko? (1981), Za lepo domaco besedo (1985), Nas jezik (1986), Slovensko ali anglesko? Prirocnik za dobro slovenscino (1993) je prispeval k oblikovanju splosne obcutljivosti za slovenski jezik. Sestavil je tudi vec dvojezicnih slovarjev.

Delo Slavisticnega drustva Slovenije je spremljal z naklonjenostjo in veckrat javno sodeloval pri razciscevanju odprtih vprasanj nasega odnosa do slovenskega jezika.

Janko Kos

Literarni zgodovinar, teoretik in kritik ter akademik dr. Janko Kos (rojen 9. marca 1931) je studiral primerjalno knjizevnost v Ljubljani (1950-1956). Doktoriral je leta 1969, od leta 1970 predava primerjalno knjizevnost in literarno teorijo na Univerzi v Ljubljani, od leta 1975 kot redni profesor. Leta 1983 je postal redni clan SAZU. Delal je v zaloznistvu, kot dramaturg v lutkovnem gledaliscu (1959-1963), ucil na gimnaziji (1963-1970), v letih od 1980 do 1983 je bil upravnik akademijskega instituta za slovensko literaturo in literarne vede. Bil je sourednik revij Beseda, Perspektive, Sodobnost, Slavisticna revija, Primerjalna knjizevnost; knjiznih zbirk Nasa beseda, Beseda sodobnih jugoslovanskih avtorjev, urednik zbirke Klasje. Med drugim je podrocni urednik za knjizevnost pri Enciklopediji Slovenije in od leta 1991 predsednik osrednjega uredniskega odbora, sourednik izdaj starejsih tekstov pri SAZU in od leta 1980 glavni urednik Literarnega leksikona.

Svojo bogato ustvarjalno pot je zacel s kriticnimi in esejisticnimi spisi o slovenski knjizevnosti, nacelnih vprasanjih literature, kritike in esejistike in nato presel v znanstveno obravnavo. Hkrati je kot gimnazijski profesor napisal vec ucbenikov o slovenski in svetovni knjizevnosti, literarni teoriji in filozofiji, deloval pa je tudi v stevilnih strokovnih organih na podrocju solstva, tako da je pomembno zaznamoval razvoj predmeta slovenski jezik s knjizevnostjo. V treh monografijah je interpretiral Presernov pesniski razvoj in obdelal njegovo razmerje do evropske romantike; ukvarjal se je z Vodnikom in Copom, pisal o Cankarju in objavil vec pomembnih studij o smereh in razvojnih teznjah novejse slovenske literature ter o njenih pomembnejsih zastopnikih, vodil pa je tudi interdisciplinarno raziskavo Brizinskih spomenikov. Analiziral je vrsto novoveskih romanopiscev in samo za knjizno zbirko Sto romanov napisal 21 uvodnih studij. Na podrocju primerjalne literarne zgodovine je med dobami in smermi obravnaval zlasti razsvetljenstvo, predromantiko, romantiko, avantgardo in modernizem ter postmodernizem. Monografsko je obdelal razmerja med slovensko in drugimi knjizevnostmi, analiziral je glavne zamisli primerjalne knjizevnosti na Slovenskem. Preiskoval je temelje literanozgodovinske periodizacije, nacelne opredelitve dob, smeri, tokov in gibanj. V literarno teorijo je vpeljal novo sistematiko, podrobno obdelal morfologijo in aksiologijo, pregledal zgodovino literarnih tipologij in vzpostavil nov tipoloski sistem z osnovnimi kategorijami verizem, hermetizem, klasika. Med vrstami in zvrstmi je posebej raziskoval roman in liriko. Analiziral je metode literarne vede in njihove slovenske aplikacije. Z izpopolnjeno verzijo duhovnozgodovinske metode je bistveno prenovil historicno- empiricno podlago svoje stroke. Poleg znanstvenih in kriticnih spisov je pripravil tudi nekaj znanstvenokriticnih izdaj, stevilne ucbenike, prirocnike in antologije.

Delo Slavisticnega drustva Slovenije je spremljal z naklonjenostjo in veckrat javno sodeloval pri razciscevanju odprtih vprasanj nasega odnosa do slovenskega jezika, literature in kulture.

Silvo Fatur

Prof. Silvo Fatur (rojen 2. februarja 1935) se je po maturi na gimnaziji v Postojni vpisal na slavistiko, kjer je leta 1961 diplomiral iz slovenscine in ruscine. Leta 1962 je prejel studentovsko Presernovo nagrado. Vse svoje poklicno delo je posvetil solstvu: slovenscino je pouceval najprej na osnovni soli Pivka, nato na postojnski gimnaziji, kjer je leta 1965 postal ravnatelj in odgovorno delo opravljal do leta 1976, ko se je na lastno zeljo vrnil za kateder poucevat slovenscino in ruscino. S 1. septembrom 1977 je pricel opravljati delo pedagoskega svetovalca za slovenski jezik v osnovnih in srednjih solah na enoti Zavoda za solstvo v Kopru, ob tem pa je opravljal se naloge pedagoskega svetovalca za sole s slovenskim ucnim jezikom v Trzaski pokrajini. Leta 1988 je postal predstojnik OE Koper, leta 1992 pa je bil zaradi bolezni razporejen na delovno mesto svetovalca za slovenski jezik v osnovnih in srednjih solah.

V dolgoletnem delu na razlicnih podrocjih si je pridobil pregled nad celotnim polozajem solstva in zlasti pouka slovenskega jezika. Sodeloval je pri stalnem strokovnem izpopolnjevanju slavistov in vplival na polozaj slovenskega jezika v soli in druzbi. V studentskih letih zaceto prosvetiteljsko in publicisticno delo je nadaljeval kot ucitelj in ravnatelj, svojih vezi z Notranjsko in Postojno pa tudi do danes ni povsem pretrgal. Pri delu pedagoskega svetovalca je vedno izhajal iz neposrednih izkusenj pri delu z mladino. Te je kmalu pricel nadgrajevati v ucbenikih za knjizevnost v srednjih solah (Knjizevnost I, II, Ljubljana 1981/82). Njegovo ustvarjalnost pri zdruzevanju teorije s solsko prakso potrjuje tudi soavtorstvo pri knjizicah iz zbirke Solska urah z ..., ki so na njegovo pobudo pricele izhajati pri zalozbi Zavoda Republike Slovenije za solstvo. Uspel je, da je leta 1996 zacela izhajati revija Slovenscina v soli, ki jo je urejal do maja letos.

Leta 1996 je skupaj z Marjanom Strancarjem izdal knjigo Abecedarij knjizevnosti za stiriletne srednje sole, leta 1999 izbor esejev Zapisi o materinscini in njenih mojstrih, v Presernovem letu 2000 je nastala knjiga Presernovih pesmi Kam? po izboru najboljsih slovenskih maturantov, ki jih je tudi komentiral.

Svoje strokovno delo je skrbno povezoval s Slovenci zunaj meja maticne domovine: na njegovo pobudo so se na vsakoletnih tekmovanjih priceli srecevati dijaki postojnske gimnazije in Znanstvenega liceja France Preseren v Trstu, kar se razvilo v vsakoletne manifestacije dijakov z obeh strani meje; zamejski dijaki so se priceli udelezevati tekmovanja za Cankarjevo priznanje itn. Za potrebe sol z italijanskim jezikom je leta 1990 izsel ucbenik Knjizevnost, v tem casu je nastala tudi njegova knjiga knjizevnodidakticnih studij Brvi, ne mostovi. Nekatere svoje poglede na slovensko knjizevnost je razkril v prirocnem vademekumu Slovenska leposlovna knjizevnost (1992). Na njegovo pobudo je bila ustanovljena skupina za prenovo pouka slovenskega jezika v srednjih solah, sam je vodil podskupino za knjizevnost.

Prof. Silvo Fatur je ves cas dejaven v Slavisticnem drustvu, redno objavlja v reviji Jezik in slovstvo, Slovenscina v soli, Solskih razgledih idr. S predavanji sodeluje na zborovanjih drustva, posebej pa omenjamo Primorske slovenisticne dneve - letno strokovno srecanje slovenistov vseh treh primorskih slavisticnih drustev -, katerih pobudnik in glavni spodbujevalec je.

Zinka Zorko

Redna profesorica na Pedagoski fakulteti v Mariboru dr. Zinka Zorko (rojena 24. 2. 1936) je svoje znanstvenoraziskovalno delo usmerila v utrjevanje temeljev dialektologije in pri tem rada prizna, da jo je za to delo navdusil prof. Tine Logar.

Njeno raziskovalno pot je usmerilo rodno korosko narecno okolje, ki se je nato postopno sirilo se na stajerski in panonski narecni prostor. S skrbno nacrtovanimi zapisi posameznih govorov je uspesno pomagala pri izpopolnjevanju slovenske dialektoloske karte prav na manj raziskanem severovzhodnem delu. Odlike njenih narecnih raziskav so natancni fonoloski, oblikoslovni, skladenjski opisi, pospremljeni s tehtno interpretacijo jezikovnih pojavov. Zato skoraj vsak opis govora pomeni tudi njegovo slovnico in slovar v malem.

Obsezno dialektolosko delo je zbrala v knjigah Narecna podoba Dravske doline (1995) ter Halosko narecje in druge dialektoloske studije (1998). Prav tako je organizirala odmevna mednarodna dialektoloska simpozija, prvega leta 1996 in drugega tri leta kasneje (1999). Rezultate prvega je zbrala in uredila v obsezen Logarjev zbornik. Podobno delo jo se caka pri dokoncnem oblikovanju Riglerjevega zbornika.

Ob obsezenem raziskovalnem delu jo odlikuje se njeno organizacijsko in vodstveno delo. Po diplomi na Filozofski fakulteti v Ljubljani se je leta 1961 zaposlila na Solskem centru na Ravnah na Koroskem kot profesorica slovenskega jezika, hkrati pa je na Gimnaziji na Ravnah poucevala ruscino. Po desetih letih je bila na tedanji Pedagoski akademiji v Mariboru izvoljena v naziv asistentke za slovenski jezik. Mnogo truda je vlozila v preoblikovanje Pedagoske akademije v fakulteto in bila veckrat predstojnica mariborskega oddelka slavistike, v prejsnjem mandatu pa je bila tudi prodekanica za raziskovalno dejavnost. Slednjic so jo njen znanstveni ugled, razsodnost in humanizem pripeljali do mesta prorektorice za habilitacije na mariborski univerzi.

Njeno zivljenje je posveceno pedagoskemu poklicu in slovenski dialektologiji. S svojim predavateljskim zarom je vselej znala in se zna navdusiti svoje poslusalce. Upraviceno smemo zapisati, da je oblikovala stevilne generacije diplomantov mariborske in ljubljanske slavistike ter vzgojila nov profesorski podmladek.

Delo Slavisticnega drustva Slovenije je spremljala z naklonjenostjo, dejavno je delovala v Slavisticnem drustvu Maribor, ki ga je v letih 1991-1995 tudi vodila kot predsednica, na nasih zborovanjih pa je sodelovala z vrsto zanimivih referatov.

Marija Koncina

prejme nagrado Slavisticnega drustva Slovenije za zivljenjske uspehe pri poucevanju slovenskega jezika in knjizevnosti v osnovnih in srednjih solah za leto 2000. Predlog za podelitev nagrade je v skladu z razpisnimi pogoji podalo Slavisticno drustvo Celje 5. 5. 2000 z naslednjo utemeljitvijo:

Marija Koncina, prof. svetnica, se je rodila 25. 9. 1947. Po solanju v Mariboru in Ljubljani se je leta 1977 zaposlila na sedanjem Solskem centru Celje, na Splosni in strokovni gimnaziji Lava, kjer dela se danes.

Za leta 1983-1993, ko je Slavisticno drustvo Celje vodila, je znacilno njegovo zivahno delovanje, ki je bilo dosezeno z rednim prirejanjem predavanj, potekali so pogovori z razlicnimi literarnimi ustvarjalci (pogovarjala se je z Marjanom Rozancem, Dragom Jancarjem, Cirilom Zlobcem, Matjazem Kmeclom, Janezom Menartom, z vsemi stirimi avtorji zbirke Pesmi stirih), organizirali so ekskurzije po Sloveniji in zamejstvu, ki se jih je z navdusenjem udelezevalo veliko Celjanov, tudi neslavistov. Leta 1982 so dobro pripravili zborovanje slavistov v Velenju, leta 1993 pa v Celju. Slednjega se je udelezilo rekordno stevilo kolegov, za govorniskim pultom so se zvrstili stevilni ugledni predavatelji, na okroglih mizah so sodelovali clani najvisjih drzavnih organov, predsednik Milan Kucan pa je podelil drzavna odlikovanja. Na danasnjem Solskem centru Celje je uspesno vodila dve drzavni tekmovanji v znanju materinscine za Cankarjevo priznanje.

Dve mandatni obdobji je bila clanica Republiske maturitetne komisije. Sodelovala je pri nastajanju ucnega nacrta za slovenski jezik in knjizevnost v gimnazijah in drugih stiriletnih solah, ki je bil potrjen leta 1996. Kot clanica Sveta projekta Prenova pouka slovenskega jezika in knjizevnosti je sodelovala na podrocju jezikovnega pouka in pri oblikovanju novega ucnega nacrta za pouk slovenscine v gimnazijah (potrjen v solskem letu 1998/99). Poznamo jo tudi kot soavtorico ucbenika Na pragu besedila, delovnega zvezka in prirocnika za ucitelja. V preteklih letih je bila nekajkrat tudi mentorica mladim raziskovalcem, ki so v okviru projekta Mladi za Celje izdelovali raziskovalne naloge, ki so bile vselej uvrscene med najboljse. Tudi dijaki, ki jih je pripravljala na tekmovanja iz znanja materinscine za Cankarjevo priznanje, so pogosto posegali po najvisjih mestih. Ko je bila pred leti mentorica solskega glasila danasnjega Solskega centra Celje, je bilo dvakrat razglaseno za najboljse v Sloveniji. Kot mentorica mladim slavistom je vselej dajala vzoren zgled. Sedaj ze vrsto let vodi solski aktiv slavistov in studijsko skupino, sodeluje pri projektu Odprta sola, v okviru OIV - Ljubitelji gledalisca - navdusuje dijake za gledaliske predstave po razlicnih gledaliscih Slovenije in zamejstvu. Z vsem zarom se posveca pedagoskemu delu in je izvedenka za pedagosko podrocje v splosnem izobrazevanju. S svojimi referati in drugimi prispevki ze vrsto let sodeluje na seminarjih, ki jih organizirata Zavod za solstvo ter Republiska maturitetna komisija, in tako posreduje svoje veliko znanje in bogate izkusnje iz dela v razredu svojim strokovnim kolegicam in kolegom.

Marija Koncina je med slavisti gotovo osebnost, ki ima zaradi svoje strokovnosti, delavnosti in nacelnosti posebno mesto. Ceprav opravlja funkcije, ki izrazajo doloceno statusno moc, je do svojih kolegic in kolegov strpna in tovariska. V strokovnih dialogih zna biti pazljivi poslusalec, kar je v nasi stroki se posebna vrlina. Je tudi sogovornik, ki je vedno pripravljen svoja stalisca utemeljiti in zagovarjati. Kot gimnazijska profesorica uspesno zdruzuje teorijo svoje stroke in prakso. Pozna zivljenje gimnazijcev in je sposobna trezno presojati, kaksni so standardi, ki morajo biti na tej ravni usvojeni.

Vinko Omerzel

prejme nagrado Slavisticnega drustva Slovenije za zivljenjske uspehe pri poucevanju slovenskega jezika in knjizevnosti v osnovnih in srednjih solah za leto 2000. Predlog za podelitev nagrade je v skladu z razpisnimi pogoji podalo Slavisticno drustvo Ljubljana 30. 3. 2000 z naslednjo utemeljitvijo:

Vztrajno delo prof. Vinka Omerzela - solnika in clana Slavisticnega drustva - presega povprecje in si zasluzi ustrezno priznanje. Vinko Omerzel (rojen 17. 7. 1932) je po diplomi na slavistiki najprej sluzboval v Lipnici pri Kropi, nato pa na osnovni soli Vide Pregarc v Ljubljani in kasneje na Subicevi gimnaziji, upokojitev iz zdravstvenih razlogov pa je docakal kot profesor slovenskega jezika in knjizevnosti na Gimnaziji Poljane v Ljubljani. Pri solskem delu je bil med prvimi, ki so v svoj pouk vkljucevali najraznovrstnejse gradivo (umetnostno, portretno, zemljepisno, dokumentarno). Z dodatnimi zanimivostmi je oplemenitil posredovanje knjizevnih in jezikovnih vsebin ter tako uposteval tudi umetnostnozgodovinske vzporednice, ki jih je znal podkrepiti tudi z ogledi zbirk, organizacijo in vodenjem ekskurzij. Sledil je slavisticno-slovenisticnim vsebinam in uposteval novosti in aktualnosti. Pri pouku sta ga vodila tako zavzetost do poklica in ucnega predmeta kot razumevanje dijakov, zato je bil priljubljen in spostovan. Sodeloval je pri stevilnih solskih prireditvah in predstavah. Omeniti je treba tudi strokovno pripravljene razstave na soli. Pripravljal je tudi gradivo za »listkovno metodo« v osnovni soli. Kot clanu Slavisticnega drustva gre posebno priznanje za organizacijo strokovnih ekskurzij v tujino, na katerih so slavisti obiskali nekdanjo Cehoslovasko, Nemcijo (po Trubarjevih poteh), Poljsko, Bolgarijo, Rusijo idr. Po strokovnosti so te presegale obicajne strokovne ekskurzije, saj so na njih sodelovali tudi univerzitetni profesorji. Poleg tega je organiziral in vodil ekskurzije za slaviste po domacih krajih. Pri tem se ni omejeval zgolj na slovenisticne posebnosti in zanimivosti, ampak je vedno uposteval tudi sirse kulturnozgodovinsko ozadje. Njegovo posebno prizadevnost in sposobnost odkrivanja in posredovanja kulturnoumetniskih dobrin potrjuje tudi dopolnjena druga izdaja Kolarjevega vodica po Ljubljani in okolici, ki je izsel v zbirki vodicev Zavoda RS za solstvo.

Kljub bolezni in upokojitvi se vedno tvorno sodeluje pri Slavisticnem drustvu kot organizator ekskurzij po domacih krajih in je clan nadzornega odbora Slavisticnega drustva Slovenije.

Mihaela Koletnik

prejme nagrado Slavisticnega drustva Slovenije za posebno uspesen doktorski studij za leto 2000. Predlog za podelitev nagrade je v skladu z razpisnimi pogoji podalo Slavisticno drustvo Maribor 20. 4. 2000 z naslednjo utemeljitvijo:

Kandidatka je z uspesnim magistrskim in doktorskim delom pokazala svojo usmerjenost v raziskovanje narecij panonskega prostora. Z natancnimi, doslednimi in preverljivimi metodami je ob uporabi obsezne studijske literature monografsko predstavila doslej se nikjer raziskano slovenskogorisko narecje. Disertacija tako po formalnih znacilnostih, po obsegu, strukturi in metodah dialektoloskega raziskovanja, po prestudirani literaturi, po znanstvenem slogu pisanja kot po vsebinskih odlikah pomeni dragocen prispevek v zakladnico raziskovanja narecij in odpravljanju belih lis na panonskem narecnem zemljevidu. Taksne raziskovalne cilje je bilo mogoce doseci z natancno obdelavo naglasnih razmer, glasoslovja v sinhroni in diahroni luci, in analizo oblikoslovja in besedja, kar je vodilo do potrditve postavljenih hipotez o zgodovinskih in poznejsih vzrokih za nastanek obravnavanega narecja.

Uspesno in dejavno je tudi njeno vkljucevanje v vse strokovne dejavnosti oddelka. Naj omenimo le njeno desetletno sodelovanje pri ocenjevanju nalog v gibanju Mladi raziskovalci za napredek Maribora, sodelovanje na interkulturnih dnevih in stevilnih raziskovalnih taborih v Porabju.

Ob vsem omenjenem pa ne gre prezreti njenega aktivnega dela v okviru Slavisticnega drustva Maribor. Od leta 1994 do 1998 je opravljala delo blagajnicarke, v letu 1999 je bila izvoljena za tajnico. To delo je opravljala eno leto, nato pa je zaradi zdravstvenih tezav zaprosila za zamenjavo. Sedaj je predsednica nadzornega odbora. Ze dobrih deset let vsako leto sodeluje pri izvedbi vseslovenskega tekmovanja v znanju materinscine za Cankarjevo priznanje. Tu sodeluje kot vestna ocenjevalka nalog objektivnega tipa na IV. stopnji. Vselej je pripravljena prijeti za delo, izhajajoce iz drustvene dejavnosti, pri tem je zanesljiva in organizacijsko spretna.

Omenjeno vsestransko strokovno in drustveno delo, lepi raziskovalni dosezki ter osebnostne lastnosti predlagane kandidatke so dobra priporocila, da predlagano nagrado zagotovo prejme.

Agnieszka Bdkowska --- Kopczyk

prejme nagrado Slavisticnega drustva Slovenije za posebno uspesen studij slovenskega jezika in knjizevnosti na tujih univerzah za leto 2000. Dr. Agnieszka Bdkowska --- Kopczyk se je rodila 29. februarja 1972 v Sosnowcu na Poljskem. V letih 1991-1995 je studirala slovenistiko na Institutu za slovansko filologijo na Oddelku za filologijo slezijske univerze v Sosnowcu. Njena diplomska naloga z naslovom Konceptualizacija doma v poljscini in slovenscini ter strokovni izpit sta bila zelo dobro ocenjena. Razprava obravnava metaforicne pomene besede dom, ki nastopajo v frazeologiji in pregovorih. Ti pomeni so znacilni za slovensko in poljsko podobo sveta, ki se zrcali v vsakem od teh jezikov. Leta 1997 se je vpisala v prvi letnik jezikoslovne smeri podiplomskega studija na slezijski univerzi v v Sosnowcu. V okviru studija je pri-pravila doktorsko tezo Sovrastvo v poljscini in slovenscini - konceptualizacija in komunikacija. Doktorat je zagovarjala z oceno izredno dobro, doktorska teza pa je bila priporocena za objavo.

Marca leta 2000 se je zaposlila kot lektorica slovenscine na Slezijski univerzi, kjer je tudi predsednica Slezijskega oddelka poljsko-slovenskega drustva. Od leta 1991 se je stirikrat udelezila Seminarja slovenskega jezika, literature in kulture na Univerzi v Ljubljani, enkrat pa je bila stipendistka Univerze v Skopju na seminarju makedonskega jezika na Ohridu (1994). Aktivno obvlada slovenscino, makedonscino, anglescino in nemscino, razume tudi ruscino in hrvascino.

Strokovne clanke in razprave objavlja v poljski, slovenski, slovaski in bolgarski periodiki. Iz slovenscine v poljscino je prevedla dela Maje Novak, Bojana Schwentnerja, Alesa Stegerja, Janija Virka in Matjaza Kocbeka, s soprevajalci pa je poljscine v slovenscino Czeslawa Miosza, Krzysztofa Siwczyka in Ewo Sonnenberg.

Magda Strazisar

prejme nagrado Slavisticnega drustva Slovenije za posebno uspesen dodiplomski studij slovenskega jezika in knjizevnosti za leto 2000. Predlog za podelitev nagrade je podal prof. dr. Miran Hladnik z naslednjo utemeljitvijo:

Magda Strazisar je konec leta 1999 napisala in v literarnozgodovinskem seminarju na ljubljanski slavistiki zagovarjala diplomsko delo z naslovom Slovenska znanstvena fantastika v zadnjih dveh desetletjih 20. stoletja. Delo, ki obsega 65 strani, se ukvarja s petnajstimi knjigami treh najvidnejsih avtorjev zanra v izbranem casu, Mihe Remca, Franca Puncerja in Bojana Meserka. Pred analizami besedil stoji uvod o znanstveni fantastiki in o posebnostih slovenske veje tega zanra, sklepajo pa jih sinteticna poglavja o motivih, idejni plati, personalu, casu in koncih del, pregled njihove recepcije in odmevov, sklep in seznam uporabljene literature. Jedro naloge je v identifikaciji petih tematskih krogov, znacilnih za zanr - to so raziskovanje vesolja, prihodnost, roboti oz. umetna inteligenca, stik z zunajzemeljskimi bitji in katastrofa -, in v refleksiji specificnih slovenskih potez zanra.

Diplomsko delo Magde Strazisar se bere gladko. Opaziti ni napak, slog izkazuje avtoricino kompetenco v znanstvenofantasticnih receh in suvereno obvladovanje tematike. Ker se ji kot poznavalki ni vec treba truditi z gradivom, si lahko privosci vec retoricne skrbi, ki prihaja do izraza v duhovitih pripombah in komentarjih, citatih in esejisticnih nastavkih. Od zunaj, iz kazala, se zdi kompozicija naloge nestremljiva, natancnejse branje pa pokaze, da je v njej malo priucenega ali prevzetega in veliko vec samostojno domisljenega. Avtorica ne skriva, da si je naslov raziskave izbrala iz bralske ljubezni do tega zanra. Ceprav ljubezen do teme ni nikakrsno jamstvo za uspesno studijo, je pri nagrajenki delovala posreceno. Vsec mi je bilo, da slovenisticne okvire presega s stalnim vzporejanjem s tujimi primerki zanra in s sklicevanjem na tujo teoreticno literaturo.

Za nagrado sem jo predlagal zato, ker me je z diplomsko nalogo, tj. strokovnim izdelkom, ki mu pripada status zadnjega, zakljucnega dejanja studija, prepricala o svoji strokovni zrelosti in sposobnosti, da samostojno, kriticno in samozavestno uporabi znanje, ki si ga je nabrala v casu studija, in ker je znala poseci tudi po referencah, ki jih seznam obveznega berila za dosego diplome v stroki ne navaja.