Materinstvo kot umetnostni motiv in njegova upodobitev v povesti Samorastniki

Povelicana, zavrzena --- materinstvo v patriarhalni druzbi

Patriarhalna druzba ima tako do materinstva izredno ambivalenten odnos. Po eni strani vidi v njem edino resnicno poslanstvo zenske, nekaj, kar je specificno zensko, kar iz osebka zenskega spola sele ustvari pravo zensko, po drugi strani pa v materinstvu vidi nalogo, ki ji zenske niso kos, kar pomeni, da mora biti vzgajanje otrok vselej strogo nadzorovano. Drzava in Cerkev za to v druzini pooblastita oceta ali drugega polnoletnega moskega iz najozjega kroga sorodnikov (v atenskem polisu ga imenujejo kyrios). Pomembnih odlocitev, vsaj teoreticno, ne sme sprejemati mati, saj je ze po naravi slabotna in nesposobna globljega razmisljanja.

Taksna podoba matere korenini ze v anticni, atiski druzbi, ko se zenska identiteta vzpostavlja le skozi druzinske vezi (v sodnih spisih so omenjene kot matere, sestre ali zene tega ali onega Atencana) in ko je edina vloga zenske, zaprte med stiri stene doma ali oikosa, roditi zakonite dedice. Taksna vloga ostaja skozi stoletja nespremenjena. V srednjem veku Tomaz Akvinski v delu Summa theologie pise o ocetu kot o aktivnem stvarniku, medtem ko je mati pasivna stvarnica, saj se sila, ki iz amorfne materije ustvari zivo bitje, nahaja v moskem semenu.

V renesancni literaturi se mati pogosto pojavlja metonimicno, saj pesniki opevajo materine prsi kot simbol za izgubljeno intimnost otrostva. Za sveto Terezo Avilsko je dusa »dojencek, ki pociva na materinih prsih«, angleski pesnik Richard Crashaw pa primerja nebesa z morjem materinega mleka, kjer se lacni lahko napijejo do sitega. Tudi v upodabljajoci umetnosti srecamo motiv dojece matere in veselega, sitega otroka v njenem narocju. Najveckrat je na ta nacin predstavljena Marija z Jezusckom, obstajajo pa tudi podobe anonimnih mater. Vsekakor umetniske podobe ne ustrezajo realnosti, ki je bila tako za otroke kot za njihove matere pogosto drugacna, ne samo, kar zadeva dojenje (renesansa odpre razpravo o prednostih in slabostih dojenja, ki kasneje vedno znova buri duhove),² ampak tudi umrljivost (desetina zensk naj bi umrla na ta nacin)³ in muke pri porodih. Materinstvo je tako najveckrat pomenilo nenehne nosecnosti in splave, ki jih je spremljal stalen strah pred smrtjo. Tako ne presenecajo besede anonimne renesancne avtorice, ki si zeli, da bi moski doziveli vsaj polovico vsega hudega, kar je povezano z nosecnostjo in porodom. Visoka je bila tudi umrljivost otrok, zato je mnogo zensk le s tezavo razvilo materinske obcutke, saj so vedele, kako hitro lahko izgubijo otroka. Kljub temu dela renesancnih avtoric govorijo o tem, da je marsikatera zenska dozivljala sreco materinstva in razvila vez, ki se je ohranila tudi, ko je otrok ze odrasel, o cemer pricajo razlicne korespondence med materami in otroki iz razlicnih obdobij.⁴

Naloga matere je bila torej skozi stoletja poleg vsakdanjih opravil, povezanih z skrbjo za otroka, tudi ta, da je otroku zagotovila temelje, na katerih se je nato lahko razvil njegov custveni svet. Seveda pa se je morala umakniti, ko je otrok skozi najrazlicnejse iniciacijske rituale vstopil v kulturo, v svet odraslih, ki je v nasi civilizaciji svet moskih, saj je status zensk se v devetnajstem stoletju, spomnimo se samo Ibsenove Nore, enak polozaju otrok. Ce vsega tega ni bila sposobna, je kaj hitro obveljala za oblastno in hudobno mater in predstavljala vir vseh psihicnih tezav svojega otroka.

Materinstvo pod drobnogledom psihoanalize

Tak pogled najbolj natancno razvije psihoanaliza oziroma tisti analitiki, ki so jih poimenovali »Mother-Killers«, ker so edini vzrok za moten razvoj posameznika videli v materini podobi.

Seveda gre pri njih za izredno ozek pogled, toda kakorkoli si ogledujemo psihoanaliticna spoznanja, moramo pritrditi Juliji Kristevi, ki pravi, da, kar zadeva materinstvo, Freud naslednikom za raziskavo pusca »neraziskan kontinent, v katerega se bo prvi zagnal Jung in si pri tem opekel svoje ezotericne prste, vendar tudi pritegnil zanimanje za nekatera vroca vprasanja materinskosti, ki se se vedno upirajo analiticni racionalnosti.«⁵

Ta kontinent odkriva tudi Jacques Lacan, ki mu otrokova zgodnja navezanost na mater predstavlja fazo Imaginarnega, diadno zvezo, v kateri se otrok se ne zaveda razlike med seboj in svetom. Da bi postal del kulture, se mora nauciti jezika, vstopiti v Simbolni red, kar se zgodi takrat, ko to zvezo razbije vdor oceta, ki otroku prepove dostop do matere. Ocetov falos vzbudi v otroku strah pred kastracijo, ki sprozi potlacitev zelje po materi, izgon iz Imaginarnega, saj vztrajanje v njem pomeni postati psihoticen. Za Lacana torej ni vrnitve v Imaginarno, vsaka jezikovna artikulacija se odvija v Simbolnem, kjer vlada Zakon Oceta.

Temu konceptu Julia Kristeva zoperstavi razlikovanje med semioticnim in simbolnim. Semioticno je, tako pise ena izmed najbolj znanih raziskovalk J. Kristeve Toril Moi,

»povezano s predojdipovskimi primarnimi procesi, njihove osnovne pulzacije pa so po Kristevi zvecine analne in oralne ... Neskoncen tok pulzacij je zbran v hori ... Ko subjekt vstopi v Simbolni red, horo bolj ali manj uspesno potlaci in jo lahko dojame le kot pulzacijski pritisk na simbolni jezik: kot protislovja, nesmiselnosti, motnje, premolke in odsotnosti v simbolnem jeziku.«⁶

Feministicne psihoanaliticarke, kot na primer Nancy Chodorow⁸ in Jessica Benjamin,⁹ so teorijo M. Klein spodbijale s trditvami, da se otrokova negativna podoba o materi izoblikuje kasneje, ko je soocen s patriarhalnim ustrojem druzbe, ki umesca zensko kot mater v sfero reprodukcije, medtem ko moski zavzema mesto v sferi produkcije. Nancy Chodorow poudarja pomen matere kot prvega identifikacijskega otrokovega objekta.

Jessica Benjamin pritrjuje ugotovitvam N. Chodorow in opozarja, da je prevec poenostavljeno enaciti odnos z materjo kot simbiozo, odnos do oceta pa kot predpogoj za vzpostavitev identite. Po njenem prepricanju se subjektova identiteta zacenja oblikovati ze znotraj zveze mati --- otrok. Ta zveza tudi omogoca otrokovo zavedanje Drugega kot samostojnega subjekta, kar se kasneje pod vplivom patriarhalnem druzbe izgubi in pozabi, saj Drugi predstavlja samo se objekt.

Spoznanja feministicnih psihoanaliticark tako, ceprav se njihove raziskave pogosto bolj posvecajo polozaju in razvoju deklice v zvezi mati --- otrok, prinasajo zanimive, sveze poglede na materinstvo, ki jih zaman iscemo v dotedanjih delih s taksno tematiko.¹⁰ S tem ustvarjajo kontrast k umetniskim delom, ki so jih ustvarile feministke, saj je v njihovih stvaritvah mati najpogosteje predstavljena v svoji tradicionalni vlogi, ki jo hocejo hcerke preseci.¹¹

Mati Bozja kot estetska figura

Slika dobre matere v krscanski civilizaciji izhaja iz Marijinega kulta. Marija se pojavlja tudi kot literarna oseba, toda vecina ljudi se z njeno podobo sreca v sakralni upodabljajoci umetnosti. Slike in kipi na cerkvenih oltarjih pricajo o razlicnih vlogah, v katerih se pojavlja Mati Bozja. Njeno zivljenje, ki mora biti za smrtnice nedosegljiv ideal, poznamo, kot pise Julia Kristeva, samo skozi tiste trenutke, v katerih je pomembna za zgodovino krscanstva:

»Res je, da ze Evangeliji govorijo o Mariji. Vendar le zelo diskretno namignejo na brezmadezno spocetje Kristusove matere, ne povedo nicesar o zgodovini same Marije in jo le zelo redko omenjajo, predvsem ob sinovi strani ali ob njegovem krizanju. [...] Redka mesta, kjer Jezusova mati nastopi v Evangelijih, sluzijo le temu, da poudarijo, kako razmerje otroka do starsev ni stvar mesa, temvec imena, ali drugace receno, da utajijo vsako eventualno matrilinearnost, tako da ostane le simbolna vez.«¹²

Vez med Marijo in Jezusom skozi stoletja dobiva razlicne pomene. Marija ni samo mati, ampak tudi zena in hci. Kot slednjo jo opeva tudi Dante, ki pravi: »Vergine Madre, figlia del tuo Figlio«, kot navaja Kristeva, ki se dodaja:

»Marija ne umre, temvec preide. V Vzhodni Cerkvi je prehod bolj pasiven: je Zaspanje (Koimesis), s katerim, kot vidimo na nekaterih ikonskih upodobitvah, se Marija v rokah svojega sina, ki je sedaj postal njen Oce, preobrazi v majhno deklico; tako svojo vlogo Matere sprevrne v vlogo Hcerke. Dejansko je Marija, ob tem da je mati svojega sina in njegova hcerka, tudi njegova zena: s tem udejanji trojno preobrazbo zenske v najozjem sistemu sorodstva. Leta 1135, ko Bernard iz Clairvauxa prepesni Visoko pesem, proslavi Marijo v vlogi ljubljene in zene.«¹³

Srednjeveske, v kamen vklesane Madone ponosno zrejo v nas z gotskih portalov, renesancne se smehljajo otroku v svojem narocju. Margaret L. King¹⁵ ugotavlja, da obozevanje Matere Bozje hkrati z evropsko umetnostjo dozivi svoj visek v renesansi. Toda ze v zgodnjem srednjem veku se pojavi Devica Marija v novi vlogi, kot Maria Regina, ki predstavlja vrhovno oblast na zemlji in Kraljico v nebesih s krono na glavi in zezlom v rokah. Kot Nasa Gospa pa sprejme pod svoj zavetniski plasc verne kristjane. Pozni srednji vek Devico Marijo stilizira v nedostopni ideal, v katerem zdruzi lastnosti objekta dvorske ljubezni (izredna lepota, plemenitost, krepost) in znacilnosti Matere Bozje (predanost, poniznost, milina). S tem naredi Marijo se bolj nedostopno, a hkrati utelesenje ljubezni in predanosti.

Ob teh podobah se od 11. stoletja pojavlja Zalostna Mati Bozja ali Mati Dolorosa. Njen obraz, ki ga skorajda nikoli ne zaznamujejo znaki staranja, je posut s solzami.

Vse pojavne oblike Matere Bozje pa imajo skupno to, na kar sem ze nekajkrat opozorila: resnicnim zenskam je Devica Marija pravzaprav tuja, identificirajo se lahko samo z njenim trpljenjem. Morda je prav zato v umetnosti toliko Marijinih upodobitev in tako malo zemeljskih mater.

Literarne upodobitve materinstva

Njihov izgon ali negativno prikazovanje sta prisotna ze v ljudski ustvarjalnosti. Ce si natancneje ogledamo pravljice bratov Grimm, hitro ugotovimo, da so matere ali odsotne ali pa nastopajo kot zlobna bitja, najveckrat v vlogi maceh.

Tudi slovenska ljudska ustvarjalnost v tem pogledu sledi evropskim tokovom: mladi Bredi streze po zivljenju hudobna tasca, ki se ne more sprijazniti, da sin zdaj pripada drugi zenski, je torej primer oblastne matere, lepa Vida pa pozabi na svoje materinstvo, ko se ji zazdi, da bo njeno hrepenenje naslo svoj cilj, kar utelesa lik matere, ki ne skrbi za svojega otroka z vsezatajujoco ljubeznijo.

Materinska sreca sama po sebi pisateljev ne zanima kaj dosti. Opise harmonicnega odnosa in tudi trpljenja ob otrokovi smrti najdemo prej pri pisateljicah, kjer se razvije posebna zvrst knjig o vzgoji in postajah v otrokovem zivljenju. Te knjige pisejo in posvetijo avtorice svojim otrokom. Prva taksna knjiga nastane ze leta 841 izpod peresa karolinske plemkinje Dhuode in nosi naslov Manual, petsto let kasneje (leta 1377) zapise Christine de Pizan svojemu sinu, ki nima vec oceta, v delu Les Enseigments moraux que je Christine donne a Jean de Castel mon fils vrsto moralnih naukov. V 16. stoletju napise podobna prirocnika svojemu sinu in hceri luterantska reformatorka Elisabeth von Braunschweig, v 17. stoletju pa prisili moc materinske ljubezni, kot sama pravi, anglesko plemkinjo Elizabeth Grymeston k pisanju taksnega dela za sina. Najbolj pretresljiva je verjetno usoda Elizabeth Joceline, ki med nosecnostjo pise svojo Legacie, saj ta po njeni smrti ob porodu dejansko ostane otroku kot edina dediscina, v kateri se na najbolj neposreden nacin manifestira materinska ljubezen.

V slovenski literaturi izpod zenskega peresa srecamo misli o materinstvu ze pri Luizi Pesjak, ki v romanu Beatin dnevnik zapise:

»Najsvetejsi, najblazji hip v zenskem zivljenji je izvestno isti, v katerem mati v prvic dete svoje pritiska na srce. Najtoplejse molitve, svete prisege in sladke nadeje so mi je v njem napolnjevale, a z materino sreco se je prebudila tudi materina skrb. In spustila nisem svojega deteta iz narócaja, ne odmeknila ocij od njega, in vedno rase sedaj moje veselje, ljubezen moja in od dné do dné je zavida bolj vredno mi srce, katero se mu more zrtvovati z vsacim svojim utripom. Upala sem, da mi bode mci popisovati svojo sreco. Necimerna misel! Odkod jemati besed za to, kar sma mati cutiti, le ona umeti more.«

»Mati je srcu najvecja dragotina, mati je zaklad vse lepote in dobrote, po materi izteza zapusceni otrocicek svoje nezne rocice, mati je prva beseda, ki jo izrecejo njegova usteca, ter za vse bodoce case najslajsa otroskemu srcecu. Materino narocje je detetu raj in materine podobe ne pozabi, ceprav jo krije gomila se toliko let.«¹⁶

Najvec zgrazanja in najhujse posledice svojih dejanj seveda cutijo detomorilke. Posebno v nemski viharniski in romanticni literaturi je detomor pogost motiv, saj ga srecamo v Goethejevem Faustu, pri Lenzu, pri H. L. Wagnerju, M. Klingerju, F. Schillerju in pri C. Brentanu. V naslednjem stoletju ga ubesedi G. Eliot v romanu Adam Bede (1895), na zacetku dvajsetega pa G. Hauptmann v tragediji Rose Bernd (1903).

Barbara Becker --- Cantarino navaja vzroke za prebujeno zanimanje za to literarno snov:

»V figuri matere kot detomorilke se zrcali kompleksen in paradoksen nov koncept vloge matere in otroka v patriarhalni druzbi od razsvetljenstva naprej, ki se na koncu spet pojavi kot fantazija in ideologija o (hudobni/dobri) materi v psihoanaliticnih teorijah od Freuda do Lacana.«¹⁷

V slovenski literaturi srecamo lik detomorilke na primer pri Zofki Kveder v crtici Zlocin:

»Od roda do roda, od matere na hcer gre to prekletstvo in pojde od roda do roda dalje brez konca in se otrok otroci bodo prekleti.

In takrat je zavrela v njenem srcu materinska ljubezen. Novo bitje pride, da bo cutilo vso nesreco in vso zalost zivljenja, kakor jo cuti ona. In trpel bo, kakor ona trpi, in kakor ona bo pahnjeno v propad. In kmalu bo kakor njena mati, kakor mati njene matere, in prekletstvo pojde od roda do roda.

[...]

Toda ne, ne pojde od roda do roda, brez konca! Zakaj ona dvigne roko in pretrga nit, ki bi jo imela vezati z bodocimi. In prekletstvo tistih, ki bi imele priti, se zgrne nanjo in jo udusi v svoji strahoti. In konec bo! ...

Takrat ji je prisla prvikrat ta strasna misel.

Ko so se dopolnili dnevi, rodila se je hci. Ona pa je dvignila roko in izvrsila je, kar se je bila namenila ...«¹⁸

»Gledano statisticno, upostevajoc torej besedila ne glede na njihovo kanoniziranost, pa so plemeniti materinski liki v kmecki povesti, kjer bi jih se posebej pricakovali, hudo redki v razmerju do stevilnih pripovedno zanimivih zlih protagonistk. [...] Pogost tradicionalni motiv zlobne macehe ali zlobne tasce ne potrjuje stereotipnega prepricanja, da je 'med Slovenci zelo pogost lik cankarjanske matere, za katerega je znacilna velika skrb, zrtvovanje, odpovedovanje in trpljenje za otroka (Alenka Puhar). Dobre matere, kolikor jih pac je, so nekje tiho v ozadju, hitro pomrejo in ne vplivajo na razplet dogodkov.«¹⁹

Drugace slika materinstvo Prezihov Voranc v povesti Samorastniki. Zanimivo je, da se avtorji in avtorice studij o tej povesti z omenjenim motivom skorajda ne ukvarjajo. Popolnoma nepomemben se je ocitno zdel Linu Legisu, Antonu Slodnjaku, Marji Borsnik, Tarasu Kermaunerju, Janku Kosu, Francu Zadravcu in Marjanu Krambergerju,²⁰ ki o njem ne pisejo. O Metinem materinstvu pisejo Bogo Jakopic, Silvija Borovnik, Tone Susnik in Marjan Strancar.²¹ Oglejmo si nekatere njihove misli:

»Ob Meti se je odmaknila pasivna podoba matere; tistega neznega bitja, ki prenasa zrtve, a je nema mucenica trpljenja. Meta je protest proti krivicam, je kletev proti Karnicnikom vseh barv; ne zmaguje samo njena ljubezen, tu zmaguje tudi njen prezir, njen podvig, da se je otresla avtoritet in zahtevala nekaj, kar je v skladu z njenim zivljenjskim smotrom.« (Bogo Jakopic, str. 294.)

»Meta prerasca simbol [...], ni le po ljubezni hrepeneca lepa Vida, je podoba velike materinske ljubezni; je ponosna, ljubeca, skrbna mati, brez sovrastva.« (Tone Susnik, str. 268-271.)

»Tudi dejanja Hudabivske Mete, v nasprotju z obicajnim prikazovanjem njenega lika in s pisateljevim hotenjem samim, ne izrazajo vzorne materinske ljubezni. [...] Materinskost, ki je pri Radmanci tako brezsramno zakrnela, pa je hotel Prezih pri Meti poudariti, toda njegovo prizadevanje deluje umetno in neprepricljivo. Meta se namrec bolj kot za svoje otroke bori za svojega moskega.« (Silvija Borovnik, str. 82-84.)

V Samorastnikih pa je pisatelj tematiziral se en odnos, in sicer odnos med materjo in hcerjo. Ta odnos je v literaturi pogosto prikazan kot sovrazen, v vlogi zrtve je najveckrat prikazana hci, ki se odloca proti materini volji (najveckrat glede zenina), ta volja pa se seveda ne ozira na hcerino sreco, ampak le na lastno korist in ugled v druzbi. Drugace je prikazana stara Hudabivnica. Ze njene prve besede ne izrazajo besa ali sovrastva, ampak samo strah in obup, saj Voranc pise:

Ko je kakor zbegana zver pridrjala na Karnice, je ze na dvoriscu na glas zavekala:

'Meta, Meta, kaj si storila? ...'

Obraz nesrecne matere je bil bolj prestrasen kot nejevoljen nad tem, kar se je zgodilo. Kako tudi ne? Doma je imela se troje majhnih otrok, dvoje, cetudi mlajsih od Mete, pa je sluzilo za pastirja pod Olsevo.

»Mati, mati,« je zajokala Meta, ko je zagledala staro Hudabivko, in se ji hotela vreci v narocje.

Telo stare Hudabivke se je streslo kot v smrtnem krcu; toda zavedajoc se hcerine krivde in svoje siromasnosti pred karnisko mogocnostjo, je potlacila svojo materino ljubezen in je odpahnila hcer nazaj na klop.

»Mati, mati, ali me preklinjate tudi vi? ...« je zavpila Meta.

Mati ji prestrasena ni mogla odgovoriti.

»Mati, mati, branite me ...«

Njene oci so se spogledale z materini, a zastonj so skusale odkriti v njih to, kar je pricakovala. Mati se je zgrbila za mizo, njen obraz je cisto posivel, ali iz njenih od prejsnjega joka zalitih oci je sevalo kakor tolazba, spodbuda in tih odpor duse, ki se v svoji revi cuti po krivici ponizana.

»Meta, bodi trdna in mocna; kar trpis, trpi za svojo duso.«

Njen glas je bil pogumen.

Le Metino srce ga ni moglo razumeti.

Njena mati Hudabivka je ze prej padla na kolena, sklenila roke in obrnjena k bozji martri glasno molila zalostni del roznega venca.

»ki je za nas krvavi pot potil ...« je priduseno odmeval njen cisto tuj, neznan in odsoten glas po veliki dimnici.

...

Hudabivka je hlastno in naglo molila:

»Ki je za nas krvavo gajzvan bil ...«

In se hlastneje in hitreje:

»Ki je za nas tezki kriz nosil ...«

...

Proti koncu je Metino hropenje preglasilo materino hlastajoco molitev.

Meta se je sunkoma dvignila, a takoj s pobesenimi rokami omahnila materi v narocje.

Hudabivka pa, ki je dotlej zanicevanje svojega lastnega rodu z junasko vdanostjo prenasala, ker je mislila, da je to dolzna starim postavam in si ni upala nastopiti proti mogocnemu Karnicniku, se je zdaj znasla, kakor bi se oprostila tezke omotice. Obrnila se je proti hisi, iz katere sta bili pravkar vrzeni, dvignila obe pesti v zrak in zakricala:

»Prekleti hudici ... otrok pa bo le Karnicnikov.«

Ce bi ji mati zdaj ne priskocila na pomoc, bi bilo zanjo hudo, kajti bila je zavita v temo in ni vedela, kam naj pobegne pred sibami.

...

Stara Hudabivka se ni zmenila za udarce, ki so padali tudi po njeni roki, in je Meto kar z eno roko dvignila cez prelaz. Sramotnega sibanja je bilo zdaj konec.

...

Hudabivka je Meti najprej izmila zatekle in podplute oci, nato pa je navezala na ozgane roke lapuhovega listja in drugih zdravilnih zelisc; naposled ji je izprala se razsibano spodnje telo.

Lahko te izzenemo, lahko te zapremo, lahko te damo tudi na natezalnico, da bos za vse vecne case pomnila.

Karnicnik je v svoji razburjenosti tekel do hudabivske bajte, da se tam znosi nad Meto, ali stara Hudabela mu je pred nosom zaprla vrata, da je moz mogel le zunaj okrog bajte razsajati.

Meta --- »pankrtska mati«

Nadaljevanje zgodbe se se bolj osredini na Meto in njeno prepovedano zvezo z Ozbejem. Pisatelj poudari Metin polozaj nezakonske matere tudi s tem, da tako opise rojstva otrok:

... preden je soseska razresila pravi vzrok te nenavadne vrnitve, je Meta izlegla drugega pankrta.

Leto se ni bilo okoli, ko je Meta nenadoma prisla domov k materi, kjer je zlegla novega --- tretjega pankrta.

Cez leto dni je Meta zlegla cetrtega sina ...

»V zakonski spalnici in v zakonski postelji se je porod odvijal le v najvisjem sloju, se pravi pri komaj omembe vrednem stevilu Slovenk. Vecina jih je rodila v kamri, stiblcu ali 'hisi'; v'hisi', na Primorskem pa v kuhinji poleg odprtega ognjisca, predvsem pozimi, ker je bil to edini ogrevani prostor v hisi. V delavskih druzinah, ki so ponavadi stanovale v enem samem prostoru, pa so za silo predelili sobo. Za vecino porodnic je bila postelja dostopna sele po porodu. Postelje so bile taksna redkost in zato dragocenost, da porod z vso tisto poplavo porodne vode, krvi, urina in znoja ni sodil nanje. Rojevanje je potekalo na tleh, pokritih z otepom slame ali stelje, in sicer klece, leze ali sede na nizkem priognjiscnem stolcu.«²²

Pri vpeljankah je morala Meta doziveti se eno sramoto; zaman je cakala po masi pri vratih, duhovnik je ni hotel vpeljati, kakor je pri porodnicah sega; Meta je morala z novo sramoto zapustiti cerkev.

Ob takem zivljenju je Meta nehala pritiskati na mozitev; vdala se je v usodo in zivela za svoje otroke.

Z eno roko je drzala Ozbeja na roki, z drugo pa Gabra za roko. Tako je stala visoka, lepa in nedostopna pred obsedenimi nasprotnicami. Te so se zganile, zasople, in ko je vse pricakovalo dejanskega napada, so se Karnicnice same od sebe jele pocasi z dvignjenimi rokami umikati pred Metino podobo, ki jih je na tako cuden nacin premagala.

Presustnica ni klonila glave, vlacuga je stala visoko zravnana pred svetom, iz nje je blestel car lepote, materinstva in moci.

Meta ga je sprejemala, cistila, zdravila in negovala kakor velikega otroka.

Z Ozbejevim propadom postane Meta se bolj sama, saj ji je vzeto nekaj, iz cesar je prej crpala moc. Iz lika gresne Eve, ki ne zapeljuje samo svojega partnerja, ampak kljubuje celo taksni avoriteti, kot jo predstavlja Karnicnik, se Meta spremeni v mater, ki zivi samo se za svoje otroke. Njena identiteta se vzpostavlja le se skozi materinstvo:

Kljub temu, da je otroke jemala s seboj, se je ob velikem delu soseska zanjo pipala. Z najmlajsim v zibelki na glavi pa se dva, tri hlacarje ob sebi je odhajala ob prvi zori na delo in prihajala ponoci domov.

Njena pridnost je bila skoraj nadcloveska. Edino tej pridnosti, ki je je zmozna le tako velika materinska ljubezen, kakrsno je nosila v sebi Meta, se je bilo zahvaliti, da je tako velika druzina odrascala brez prevelikega pomanjkanja, da so vsi otroci odrascali zdravih udov in zdrave pameti.

...

Velike, tezke in neodlozljive materinske dolznosti so jo se z vecjo silo gnale na delo za vsakdanji kruh.

...

Leto za letotom je Meta vlivala otrokom vero vase in jih ucila spoznavati in zanicevati krivico in greh ...

Zdaj, po meni vas je devet, cez petdeset let vas bo lahko ze sto, cez sto let vas bo petkrat, desetkrat toliko. Potem si boste zdruzeni priborili svojo enakovrednost, svoje pravice ...

Vorancu bi lahko tudi upraviceno ocitali, kar zadeva Metin lik, zdrse v idealiziranje, toda pri tem ne smemo pozabiti, da zgodbo pripoveduje Nana, Metina hci, ki svojo mater vidi v cisto posebni luci.

Materinstvo je v Samorastnikih gotovo pomemben motiv, ki pa ga moramo, kot sem pokazala, razsiriti tudi na Metino mater. Tako gre v Vorancevem besedilu za mocno prisoten motiv, ki ga v literaturi ne srecamo velikokrat naslikanega s taksno intenziteto. Najpogosteje je namrec slikanje materinstva prevec enostransko, osredinjeno na eno samo, idealizirano pojavno podobo.

Seveda lahko v Meti vidimo le simbol plodnosti, reprezentacijo moci narave in zemlje, ki se vedno znova regenerira, saj pisatelj celo zapise:

Dasi je bila Meta ze mati treh otrok in je prestala taksne muke, je bila med vsemi zbranimi zenskami v Dobrli vesi najlepsa. Bila je ko sonce, pred katerim se je moralo vse skriti.

Mucenji, ki jima je Meta izpostavljena, naj bi ubili v njej vse telesno, kar predstavlja nevarnost za patriarhalno druzbo. Z Metinim kljubovanjem njeni sodniki hitro opravijo, saj kot brezpravno bitje ne more nikomur skodovati, problematicna pa je subverzivna moc njene seksualne privlacnosti, ki je popolnoma zaslepila Ozbeja in premoti celo grascinsko gospodo.

Da bi pisatelj to Metino podobo nadgradil z idealizirano sliko materinstva, mora Meta prenehati obstajati kot spolno bitje, vzet ji mora biti vir, pri katerem se je napajala njena zenskost. To pa se lahko zgodi samo tako, da Ozbej, postane »veliki otrok«, da ima tudi do njega samo materinski odnos. Od tega trenutka naprej je Meta samo se mati, njeno lastno zivljenje ni vec pomembno (prav zato o njem in o njeni smrti pisatelj ne izgublja veliko besed), pomembni so njeni otroci, iz katerih bo zrasel rod upornikov, ki bo zamajal obstojeci druzbeni red.

Sklepne misli

Motiv materinstva je v Samorastnikih podrejen, o tem nenazadnje govori tudi naslov, ideji o novem rodu revolucionarjev, ki bodo spremenili svet. Meta je, gledana skozi prizmo te ideje, pomembna le kot njihova mati, zaradi svoje usode najprimernejsa za izpolnitev tega poslanstva. V tem smislu je njeno materinstvo blizu Marijinemu, saj je tudi ona izbrana od Boga, na cigar mesto stopi v literaturi avtor, kot najbolj ustrezna, da rodi tistega, ki bo spremenil svet. Tako kot izvemo malo o njenem zivljenju, tudi Voranc poroca le o tistih dogodkih v Metinem zivljenju, ki so pomembni za samorastnike.

Patriarhalen pogled, ki se skriva v Marijinem kultu, je tako prisoten tudi v Samorastnikih. Zenska je pomembna le kot podaljsek narave, njena funkcija je obnavljanje cloveskega rodu. Kot narava je podvrzena clovekovi sili, s katero si jo podreja, a hkrati cuti strah pred njeno nepredvidljivo mocjo. Voranc Metinega trpljenja, ki je trpljenje zenske, saj moski v nobenem primeru ne bi mogel doziveti tega, kar je dozivela ona, ne problematizira. Tako tudi v Samorastnikih prevladuje tradicionalno, patriarhalnemu pogledu na svet zavezano slikanje, ki presega dela s podobno tematiko s tem, da prikaze Meto v razlicnih zivljenjskih obdobjih in v razlicnih vlogah, v katerih vendarle zazivi kot prepricljiva literarna oseba.

Opombe

¹

Adrienne Rich (1976). Of Woman Born. Motherhood as Experience and Institution. New York/London: Norton & Company, str. 34.

²

Posebno zanimive poglede na to temo najdemo pri Jean-Jacques Rousseauju in Mary Wollstonecraft. Prim.: Eva D. Bahovec (1999). Rousseau in Wollstonecraft --- drugic. Delta, letnik 5, st. 1-2, str. 69-87.

³

Citirano po Margaret L. King (1998). Frauen in der Renaissance. München: dtv, str. 15.

⁴

Omenimo korespondenco med Margaret Beaufort in njenim sinom, prvim tudorskim kraljem Henrikom VII., ali pisma slavne Madame de Sévigné hcerki, ki jih imamo tudi v slovenskem prevodu (Pisma (1973). Ljubljana: Cankarjeva zalozba) in nenazadnje slovenski pendant --- pisma, ki sta si jih izmenjavali grofica Marija Izabela Marenzzi in njena mati baronica Carduzzi, ki so objavljena v knjigi Slovenska plemiska pisma (1980). Trst: ZTT.)

⁵

J. Kristeva (1995). Stabat mater, Delta, letnik 1, st. 1-2, str. 9-29, citirano mesto, str. 23. Izvirnik: J. Kristeva (1976). Histoires d'amour. Paris: Denoël, str. 295-327

⁶

Toril Moi (1999). Politika spola/teksta. Ljubljana: Literatura, str. 163-164.

⁷

Melanie Klein (1998). Zavist in hvaleznost. Izbrani spisi. Ljubljana: IHS.

⁸

Nancy Chodorow (1978). The Reproduction of Mothering. Psychoanalysis and the Sociology of Gender. Berkeley: University of California Press.

⁹

Jessica Benjamin (1990). Die Fesseln der Liebe. Psychoanalyse, Feminismus und das Problem der Macht. Frankfurt am Main.

¹⁰

Tudi v devetdesetih letih izidejo knjige, ki ponujajo nova spoznanja in raziskave na temo materinstva, kot na primer. Meryle Mahrer Kaplan (1992). Mothers Images of Motherhood. London/New York: Routledge; E. Ann Kaplan (1992). Motherhood and Representation. London/New York: Norton & Company.

¹¹

Predvsem ameriske umetnice so se morale spopasti s podobo matere, kakrsna se je razvila po drugi svetovni vojni, ko je vecina zensk ostala doma, skrbela za stevilno druzino in se izcrpavala v ciscenju predmestne hiske za belo ograjo. Posledice taksne izolacije ameriskih zensk po drugi svetovni vojni in vzroke, ki so pripeljali do nje, je leta 1963 izredno odmevno predstavila Betty Friedan v danes ze legendarni knjig The Feminine Mystique.

¹²

Julia Kristeva: Stabat mater, str. 11.

¹³

Prav tam, 14-15.

¹⁴

Helga Möbius (1996). Mutter Bilder. Die Gottesmutter und ihr Sohn. V: R. Möhrmann (ur.). Verklärt, verkitscht, vergessen. Die Mutter als ästhetische Figur. Stutgart/Weimar: J. B. Metzler, str. 21-38, tukaj 24.

¹⁵

Glej ze navedeno delo, str. 10.

¹⁶

O Luizi Pesjak in njenem delu je pisala tudi Tanja Viher v 2. oddaji raziskovalnega ciklusa za radijski medij Bog zivi vas Slovenke!, predvajanem leta 1999 na trzaskem radiju.

¹⁷

Barbara Becker --- Cantarino (1996). Die Kindsrderin als literarisches Sujet. V: Möhrmann: Verklärt ..., str. 108-129.

¹⁸

Zofka Kveder (1995). Zlocin. V: Misterij zene, str. 39-50, prvic objavljeno v Ljubljanskem zvonu, leta 1903, str. 23-31.

¹⁹

Miran Hladnik (1997). »Bodi svojemu mozu pokorna!« (Zenska v minuli slovenski prozi). V: Aleksandra Derganc (ur.). Seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana: Filozofska fakulteta, str. 111-122, tu 116.

²⁰

Josip Vidmar (1940). Prezihov Voranc. V: Prezihov Voranc: Samorastniki. Ljubljana: Nasa zalozba; Lino Legisa (1969). Zgodovina slovenskega slovstva VI Ljubljana: Slovenska matica, str. 395-396; Anton Slodnjak (1999). Pogledi na slovensko knjizevnosti. Ljubljana: Nova revija; Marja Borsnik (1962). Studije in fragmenti. Maribor: Obzorja; Taras Kermauner (1974). Kompozicijsko literarno ideoloske strukture Prezihovih Samorastnikov. Koroski fuzinar, st. 1, str. 10-16, st. 2, str. 12-21; Janko Kos (1975). Pregled slovenskega slovstva. Ljubljana: DZS; Franc Zadravec (1972). Zgodovina slovenskega slovstva VI, VII. Maribor: Obzorja; Marijan Kramberger (1961). Problem kmetstva v Prezihovih novelah. Perspektive 1960/61.

²¹

Bogo Jakopic (1957). Moje misli o Samorastnikih. V: Prezihov zbornik. Maribor: Obzorja; Tone Susnik (1981). Spremna beseda k Samorastnikom. V: Izbrano delo Lovra Kuharja, 3. Maribor: Obzorja; Silvija Borovnik (1993). Samorastnice v Samorastnikih. V: Janez Mrdavsic in Joze Pogacnik: Prezihov Voranc 1893-1993; Zbornik prispevkov s simpozija ob 100-letnici rojstva. Maribor: Kulutni forum; Marjan Strancar (1993). Solska ura s Prezihovimi Samorastniki: posvecena 100-letnici rojstva Lovra Kuharja -- - Prezihovega Voranca. Ljubljana: ZRSSS.

²²

Alenka Puhar (1982). Prvotno besedilo zivljenja. Oris zgodovine otrostva na Slovenskem v 19. stoletju. Zagreb: Globus, str. 47.