Pouk knjizevnosti v hrvaski gimnaziji
(nacrt in ucbeniki)

Zadnje desetletje je na Hrvaskem zaznamovala vrsta sprememb (politicnih, demokraticnih, gospodarskih ipd.), ki so se odrazile tudi v (srednje)solskem sistemu. Opaziti je, da danasnje hrvasko srednje solstvo tezi k ciljem, ki so usmerjeni k humanisticni ter demokraticno-pluralisticni vzgoji in izobrazevanju mladega cloveka. Narejeno je tudi nekaj (prakticnih) korakov: od sprememb v solski zakonodaji do razbremenitve ucnih nacrtov. Se vedno pa ne obstaja teoreticno domisljen model nove hrvaske sole, s katerim bi se vkljucila v evropski solski sistem.¹ Obstajajo samo deklarativne opredelitve za nacionalno hrvasko solo evropske usmeritve. Zato je nemogoce govoriti o kaksnih pomembnejsih sistemskih dolocilih hrvaske srednjesolske vzgoje in izobrazevanja ter s tem tudi pouka knjizevnosti; zato se bomo ustavili pri tistih dejavnikih, ki so del prakticnega udejanjanja koncepta novega solstva, torej pri ucnih nacrtih in berilih/ucbenikih (za gimnazije).

2  Ucni nacrt za knjizevnost

Znano je, da je ucni nacrt uradni dokument izobrazevalnih oblasti, ki poleg gradiva predvideva tudi njegov vrstni red in globino. Ucni nacrti, ki v sklopu pouka knjizevnosti dolocajo vsebine, cilje in strukturo tega podrocja pouka, so svojevrsten odraz dosezkov literarne znanosti, stopnje razvitosti didakticne teorije in prakse ter vzgojnih idealov druzbe in pedagosko-psiholoskih pogledov na ucni proces; ucni nacrti so torej strokovno-didakticno delo. Knjizevnost se kot ucni predmet ponavadi povezuje z materinscino. Vsebine predmeta knjizevnost so umetnostne in znanstvene.

2.1  Gimnazijski ucni nacrt za hrvaski jezik

Gimnazijski ucni nacrt za hrvaski jezik, katerega izdelavo je organiziralo Ministrstvo za solstvo in sport Republike Hrvaske, je nastajal eno leto in je bil koncan avgusta 1995.² Kot pravi eden od avtorjev, je »vecja skupina strokovnjakov (...) dosegla soglasje, da je nacrte treba pripraviti v skladu s sodobnimi teorijami ucnega nacrtovanja nacionalnih jezikov, knjizevnosti in sporocanja ter z upostevanjem posebnosti hrvaske sole, specificnosti pouka hrvaskega jezika ter ob upostevanju ocen dosedanjih ucnih nacrtov in izkusenj pri nacrtovanju (...). Ko je bil predlog nacrta junija pripravljen in poslan uglednim znanstvenikom, omenjam predvsem glavnega recenzenta dr. Dragutina Rosandic'a, so o njem razpravljali tudi skoraj vsi srednjesolski profesorji hrvaskega jezika«.³ Ceprav je bila pri njegovem oblikovanju upostevana sodobna metodologija, vseeno ugotavljamo, da je izostanek njegovega preverjanja v praksi (kar je ustaljen postopek v evropskih drzavah) opazen, saj bi tako preverjanje gotovo pripomoglo k izboljsavi njegove vsebine.⁴ Znova se je potrdilo, da naglica, ne glede na razloge, ni v skladu s proklamiranimi nameni strokovnjakov in teoretikov. Tako teorija didakticnega prenosa, po kateri so se ravnali sestavljalci ucnega nacrta, ni bila izpeljana do konca, vsaj v tistem smislu, o katerem govori glavni recenzent programa Dragutin Rosandic', ne.⁵

2.2  Ustroj, didakticno oblikovanje in vsebina ucnega nacrta

V uvodnem delu Okvirnega nacrta je navedeno, da predmet Hrvaski jezik zajema tri ucna podrocja: hrvaski jezik, hrvasko in svetovno knjizevnost ter sporocanje.⁶ Ta podrocja se »tesno povezujejo v predmetni sklop po nacelih notranje korelacije«. Za pouk hrvaskega jezika v gimnazijah sta predvidena Obvezni in Izbirni nacrt. Okvirni nacrt doloca ucne (programske) sklope, teme in enote/gesla, ki oznacujejo znanstvene pojme, avtorje in literarne naslove. V razlagi Obveznega nacrta, ki je namenjen vsem ucencem in je sestavljen predvsem po literarnoteoreticnem in literarnozgodovinskem kriteriju (hrvaska knjizevnost, ki v njem zavzema osrednje mesto, je postavljena v razmerje do svetovne knjizevnosti), je med drugim zapisano: »Najpomembnejsa spoznanja o literarnem delu, njegovem oblikovanju, ustroju, razclembi, razlagi (interpretaciji), recepciji in preucevanju ucenci pridobijo ob reprezentativnih delih hrvaske in ob antologijskih delih svetovne knjizevnosti«. Nacrt poleg obveznega dela vsebuje se izbirni del, ki je namenjen »bolj nadarjenim ucencem in ucencem s posebnimi jezikovnimi in literarnimi interesi«, lahko pa je tudi vzpodbuda za ucencevo izvensolsko dejavnost. Izbirni del ponuja »dodatni izbor reprezentativnih ter antologijskih del in tem, se posebej sodobnih literarnih del ter del scenske, filmske in radiotelevizijske umetnosti, s katerimi se aktualizirajo problemi v literarnih in gledaliskih delih starejsih obdobij«. Ponujene vsebine izbirata ucenec in ucitelj, ki »lahko izbereta tudi nenavedene vsebine v skladu z nacelom spoznavne in dozivljajske blizine ter s komunikacijskimi potrebami ali najnovejsa literarna in znanstvena dela«.⁷

Analiza nacrtov za knjizevnost, ki se izvajajo v hrvaskih gimnazijah, je prispevala nekatere sklepe, ki osvetljujejo programske koncepte. Pri analizi nas je vodilo nacelo, da je ucni nacrt strokovno-didakticno delo, tj. da se je pri njegovem sestavljanju treba opirati na temeljne teorije nacrtovanja literarne (in jezikovne) vzgoje in izobrazevanja. Pri tem gre predvsem za teorijo didakticnega prenosa. Hrvaski nacrt, katerega avtorji navajajo, da so pri oblikovanju upostevali teorijo didakticnega prenosa, kaze glede tega dolocene pomanjkljivosti. Nacrt je v zelji, da bi cim prej nadomestil prejsnje nacrte, ki niso zadovoljevali ciljev in namenov pouka hrvaskega jezika v novih politicnih razmerah (samostojna drzava Republika Hrvaska), pri izbiri vsebin poudarjal predvsem nacionalni kriterij. Ta kriterij je navzoc tudi pri drugih (srednje)evropskih nacrtih in s tem je na prvi pogled vse v redu. Se vec, ce bi v tem smislu stevilcno vrednotili zastopanost nacionalnih in svetovnih avtorjev v primerjavi z evropskimi nacrti, bi lahko rekli, da je njihovo razmerje v hrvaskem nacrtu v korist svetovne knjizevnosti.⁸

Ce pa se lotimo kakovostne analize izbora »literarnih vsebin«, se pokazejo dolocene pomanjkljivosti. Gre predvsem za historicizem, ki je navzoc predvsem v programu za 1. in 2. letnik gimnazije, kjer se ucenci srecajo s (pre)velikim stevilom besedil iz starejsih obdobij.⁹ Dragutin Rosandic' upraviceno opozarja, da »s stalisca recepcije (teorije recepcije) besedila starejsih obdobij pri neizgrajenih bralcih vzbujajo manj pozornosti in jih postavljajo pred recepcijske tezave in ovire (...). Ce se ucenceva pozornost v fazi zgodnje pubertete ustavlja samo ob starejsih besedilih v posameznem razredu, lahko ucenec izgubi literarni interes in se zmanjsa njegova motivacija za ukvarjanje s knjizevnostjo«.¹⁰ Nacrt poudarja kot pomemben cilj in namen pouka knjizevnosti potrebo po vzgajanju ucenca kot trajnega bralca. To lahko dosezemo tako, da pouk knjizevnosti kontinuirano bogatimo z deli iz sodobne knjizevnosti oziroma tako, da je sodobna knjizevnost vkljucena v pouk od prvega do zadnjega razreda.¹¹

Vprasanje obsega vsebin v ucnih nacrtih je eno tistih, ki med znanstveniki, strokovnjaki, teoretiki in izvajalci vedno izzove zgoco razpravo.¹² Sestavljalci programa bi morali upostevati, da se »obseg vsebin postavlja v sorazmerje z recepcijskimi in kognitivnimi sposobnostmi ucencev ter z nalogami literarne vzgoje in izobrazevanja v dolocenem razredu, na vzgojno-izobrazevalni stopnji ali vrsti sole. Prava mera pri izboru kolicine vsebin se doloca z empiricnimi preverjanji, ki vkljucujejo faktorsko analizo in temeljijo na zakonitostih recepcije besedila in bralnih sposobnostih ucenca v posameznih fazah literarne vzgoje. Brez poznavanja teh dolocilnic poteka razprava o kolicini ob vtisih ali statisticnih pokazateljih, ki ne morejo biti odlocilni.¹³

Oblikovanje nacrta ne zadeva samo znanstvenikov, strokovnjakov, teoretikov in izvajalcev, ki ga sestavljajo, ampak se njegov pomen razsirja na sirso skupnost. Zato lahko recemo, da bi se mnogim nesporazumom glede programa lahko izognili, ce bi se novi nacrti prakticno preverjali vsaj eno leto. Tako bi lahko odpravili mnoge pomisleke, ki so spremljali (in se vedno) nove hrvaske ucne nacrte, zadevajo pa predvsem izbor in kolicino vsebin v njih.

3  Berila/ucbeniki

Med viri znanja v vzgojno-izobrazevalnem procesu pripada ucbeniku najpomembnejse mesto. Ucbenik je, kot ga definira pedagoska/didakticna znanost, »temeljna solska knjiga za posamezni predmet, sestavljena na temelju ucnega nacrta in izobrazevalnega programa, posebej didakticno oblikovana«.¹⁴ Tako je tudi ucbenik za knjizevnost utemeljen na predlogi ucnega nacrta ter vsebuje izbor literarnoumetnostnih in znanstvenih besedil, »ki jih izbira, organizira in oblikuje glede na zahteve teorije didakticnega prenosa (prenos umetnostne in znanstvene matrice v didakticno), spoznavne teorije ucenja, teorije recepcije, teorije komunikacije in teorije ustvarjanja«.¹⁵

Literarnoumetnostno besedilo je v srediscu zanimanja pouka knjizevnosti in je temeljna vsebina berila/ucbenika. Zato je izbor »literarnih vsebin« zelo pomemben. Ta izbor namrec ne bi smel biti zamejen z navadnimi kriteriji (psiholoskimi, gnoseloskimi, eticnimi, estetskimi, nacionalnimi, antologijskimi ipd.), ampak bi sestavljalci beril/ucbenikov morali upostevati tudi kriterije, ki bi ucencu omogocali razviti zavest o lastni kulturni identiteti v sklopu veckulturne druzbe oziroma ki bi ga vzgojili in izobrazili za sprejemanje idej kulturnega pluralizma in interkulturalizma.

3.1  Koncept beril/ucbenikov

Berila/ucbeniki so na Hrvaskem v zadnjih petdesetih letih naredili zanimivo pot --- od povojnih hrestomatij do sodobnih ustvarjalno oblikovanih ucbenikov. Po 2. svetovni vojni so imela vsa srednjesolska berila podoben koncept; gre pravzaprav za reproduktivni tip berila/ucbenika.¹⁶

V 60. letih so se prvic pojavila berila/ucbeniki produktivnega (ustvarjalnega) tipa.¹⁷ V obdobju 1970-1990 sta srednjesolska berila/ucbenike oblikovala Dragutin Rosandic' in Miroslav Sicel, ki sta utrdila didakticno oblikovanje ucbenika, ki temelji na interpretativno-analiticnem in problemsko-ustvarjalnem sistemu.

V solskem letu 1990/91 so na Hrvaskem spet zacele delovati gimnazije. Kot smo videli, je bilo treba na sedanji verificirani ucni nacrt pocakati. V gimnazijah so se medtem uporabljale spremenjene in prirejene izdaje »starih« beril/ucbenikov.¹⁸ Ministrstvo za solstvo in sport Republike Hrvaske je 20. 6. 1995 izdalo Razpis za izdelavo rokopisov ucbenikov in prirocnikov za osnovno in srednje sole. Po sprejetju rokopisov in po njihovih recenzijah so jeseni 1996 v gimnazije prisla nove berila/ucbeniki.¹⁹

Tako smo dobili sodobni gimnazijski ucbenik za knjizevnost. Pri tem imamo v mislih koncept ucbenika Dragutina Rosandic'a, ki pripada recepcijsko-ustvarjalno- komunikacijskemu, razvejanemu, multimedijskemu tipu ucbenika. O tem novem konceptu, ki je izsel iz najnovejsih evropskih teorij ucbenikov, Rosandic' pravi: »Recepcijsko-ustvarjalni tip ucbenika vzpostavlja razvit sistem didakticnih postopkov (didakticni instrumentarij), ki omogoca ucencevo ustvarjalno komunikacijo (primarno in sekundarno) z umetnostnimi in znanstvenimi vsebinami. V recepcijsko- ustvarjalnem tipu ucbenika se vzpostavlja razmerje (dialog) med umetnostno in znanstveno vsebino na induktivno-deduktivni in deduktivno-induktivni osnovi.«²⁰ Da so novi Rosandic'evi ucbeniki (za 1. in 3. letnik gimnazije) razvejani, tj. da poleg temeljnega ucbenika (knjige za ucenca) prinasajo tudi prirocnik za ucitelje (ki spremlja izvedbeni program) in delovne liste (kot dopolnilno didakticno sredstvo predvsem za individualno, ustvarjalno in raziskovalno delo ucencev), potrjuje tudi dejstvo, da so kmalu po izidu beril/ucbenikov izsli tudi skoraj vsi »spremljajoci« deli.²¹ Ceprav sta berili/ucbenika za 2. in 4. letnik gimnazije (avtorjev Kekeza in Pandzic'a) ravno tako izhajali iz teoretskih osnov, ki jih je vzpostavil Rosandic', na zalost se vedno niso izsli tovrstni pomozni viri.

Literarno vzgojo in izobrazevanje v hrvaskih gimnazijah spremljajo moderno zastavljeni ucbeniki, kakrsne ima redkokatera evropska drzava.²² Ko govorimo o gimnazijskem ucbeniku za knjizevnost, lahko recemo, da se vedno ni resen problem razmejevanja pojmov berilo in ucbenik. To dokazujejo tudi mnoge razprave in polemike, ki so se zadnja leta vnemale med zgodovinarji in teoretiki knjizevnosti na eni ter didaktiki in izvajalci (ucitelji knjizevnosti) na drugi strani.²³ Osnovni nesporazum je nastal zaradi vprasanja, kaj sploh je ucbenik (za knjizevnost), kdo lahko sestavlja ucbenike in glede razmerja med stroko in knjizevno didaktiko. Poudarjana so bila predvsem razlicna stalisca do literarne zgodovine v ucbenikih. Literarni zgodovinarji (nekateri med njimi so se poskusili v sestavljanju ucbenikov) so omalovazevali didaktiko --- pojmovali so jo kot »uporabno literarno zgodovino« --- in zapostavljali dejstvo, da se v solah poucuje solska literarna zgodovina, za potrebe katere je treba znanstveno literarno zgodovino po nacelih teorije didakticnega prenosa preoblikovati v posebno vrsto didakticnega besedila. To vprasanje bi dobilo koncni odgovor, ce bi Ministrstvo za solstvo in sport izpeljalo to, kar je najavilo in kar je v navadi v evropskih druzbah, namrec »znanstveno spremljanje in vrednotenje novih ucbenikov in beril, da bi dobili objektivne informacije o njihovi vrednosti, da bi izpopolnili metodologijo oblikovanja ucbenikov, njihovega vkljucevanja v vzgojno-izobrazevalni proces«.²⁴ Taka raziskava, ki jo je aktualiziral izid alternativnih ucbenikov za knjizevnost, bi nedvomno pokazala, da so tisti, ki jim je ucbenik namenjen (ucenci in ucitelji), za tako vrsto ucbenika, ki jih poziva h komunikaciji z literarnim besedilom in ki jim omogoca soustvarjalen odnos v ucnem procesu.

3.2  Rezultati analize beril/ucbenikov

Rezultate analize beril/ucbenikov, ki so v rabi pri pouku knjizevnosti v hrvaskih gimnazijah, lahko razvrstimo v dve kategoriji:

1.  tisto, ki govori o njihovi vsebini in konceptu (vrsta ucbenika, usklajenost z ucnim nacrtom, polozaj literarnoumetnostnega besedila, didakticno oblikovanje, graficna in slikovna komponenta),

2.  didakticna organizacija in interpretacija literarne in znanstvene snovi.

Ce hocemo sintetizirati probleme, ki se nanasajo na prvo kategorijo, moramo se enkrat poudariti, da je berilo/ucbenik osnovna knjiga za ucence. Spada med strokovno- didakticna dela in v njej so zastopane umetnostne in literarnoznanstvene vsebine. Sodobno oblikovan ucbenik te vsebine »izbira, organizira in oblikuje glede na zahteve teorije didakticnega prenosa (prenos umetnostne in znanstvene matrice v didakticno), spoznavne teorije ucenja, teorije recepcije, teorije komunikacije in teorije ustvarjanja«.²⁵

Analiza beril/ucbenikov na Hrvaskem nam pokaze, kako je potekal razvoj njihovih konceptov in struktur.²⁶ Berila so najprej vsebovala samo izbor besedil, sestavljenih na osnovi ucnega nacrta, razvila pa so se v didakticno delo, »h kateremu pristopamo kot k raziskovalnemu projektu --- od metodoloske osnove, preverjanja didakticnega instrumentarija v praksi do znanstvenega oblikovanja in virov znanja, ki poleg vsebin vkljucujejo tudi pot, po kateri pridemo do tega znanja«.²⁷ Iz tega sledi, da je sla pot od receptivnega (reproduktivnega) berila do berila/ucbenika produktivnega (ustvarjalnega) tipa oziroma do razvejanega, multimedijskega, recepcijsko- ustvarjalnega tipa ucbenika.

4  Zakljucek

Na koncu tega kratkega pregleda in analize hrvaskih gimnazijskih ucnih nacrtov ter beril/ucbenikov za knjizevnost lahko sklenemo, da:

• Sestavljalci nacrtov ne bi smeli zavracati mnogih dobrih resitev iz prejsnjih nacrtov. Tako se ne bi zgodilo, da bi se izgubila korelacija med knjizevnostjo in drugimi umetnostnimi predmeti oziroma sorodnimi predmeti, kar so nacrti iz 80. let vsebovali, iz naslednjih pa je bilo brez razloga izpusceno, ceprav je tudi vecina evropskih nacrtov koncipirana tako. Podobno se je zgodilo tudi s polozajem sodobne knjizevnosti --- nacrti iz 70. let so sodobno knjizevnost vkljucevali v vse letnike, od prvega do cetrtega, novi nacrti pa ucencevo usmerjenost k tej knjizevnosti zanemarjajo, zaradi cesar je pri gimnazijcih tezje razviti zanimanje za branje.

• Odprti nacrt bi ucitelju bolj zaupal, tako da ucitelj ne bi bil samo izvajalec, ki mora naravnost panicno upostevati predpisane ucne enote v (pre)natrpanem urniku preobsirnega nacrta. Pouk knjizevnosti bi uspesneje uresnicil svoj namen (ki ga lahko definiramo kot oblikovanje ucencevega kriticnega misljenja in kot njegovo osamosvajanje pri raziskovanju literarnih pojavov), ce bi nacrt ucitelju, ki najbolje pozna znacilnosti druzbe, v kateri deluje, in polozaj v soli (oprema solske knjiznice, interesi ucencev in njihova literarna nagnjenja ipd.), omogocil ustvarjalno in raziskovalno delovanje v popolnem smislu. Sodobno zasnovan program kot temeljni dokument vzgojno-izobrazevalnega procesa namenja novo vlogo v ucnem procesu tudi ucencu, ki postaja dejaven udelezenec v literarno-estetski komunikaciji in recepciji literarnega dela, kar lahko uresnicimo le s premisljenim programiranjem literarne snovi, ki bo sledilo ucencevim psiholoskim in kognitivnim sposobnostim. Hrvaski nacrt ne zadovoljuje teh zahtev.

• Ucni nacrt, ki pogojuje vsebino berila/ucbenika, bi poleg programskih sklopov moral vsebovati tudi pojasnila o temeljnih didakticnih konceptih, ki bi bili izhodisca za organizacijo, interpretacijo in didakticno oblikovanje teh sklopov v ucbeniku. Analiza beril/ucbenikov je pokazala, da nacrt takih pojasnil ne prinasa. Znano je, da verificiran ucni nacrt in program pogojujeta vsebino ucbenika za knjizevnost, iz cesar sledi zahteva po usklajenosti celega ucbeniskega besedila s predpisanim nacrtom. Ucbenik za 4. letnik ne zadovoljuje tega kriterija.

• Ce izhajamo iz tega, da je ucbenik za knjizevnost strokovno-didakticno delo, se v njem vzpostavlja tak didakticni intrumentarij, ki ucencu omogoca ustvarjalno komunikacijo predvsem z umetnostnimi vsebinami. Uspesno didakticno oblikovanje ucbenika, zasnovanega na poznavanju zakonitosti ucenja ter poznavanju in upostevanju kognitivnih sposobnosti ucenca, je vidno v rabi raznolikega didakticnega intrumentarija: od didakticnih sredstev in metod, ki omogocajo recepcijo umetnostnega besedila, prek didakticnih sredstev in metod, ki se nanasajo na razumevanje, analizo in razlago vsebine, do instrumentarija, ki je namenjen samostojnemu, raziskovalnemu in ustvarjalnemu delu ucencev. V sodobno oblikovanem ucbeniku je poudarjena predvsem njegova samoizobrazevalna funkcija.

Opombe

¹

Ceprav je od ustanovitve samostojne Republike Hrvaske minilo ze celo desetletje, se se ne moremo pohvaliti z uspesno izvedeno solsko reformo. Na zalost lahko govorimo le o poskusih reforme, ki jih je bilo toliko, kolikor ministrov za solstvo in sport se je zamenjalo od leta 1991 do danes. Prvi minister v samostojni Hrvaski, Vlatko Pavletic', je leta 1991 izdal Razpis za koncept reforme. Po koncu razpisa so sprejeli stiri predloge (Bezena in Kujundzic'a, Seslja, Zavoda za solstvo in skupine avtorjev) in jih objavili v Uradnem listu. Po zamenjavi Pavletic'a se je nova ministrica Vesna Ghirardi --- Jurkic' reforme lotila le formalno: oblikovana je bila komisija, ki je izdelala koncept Nova hrvaska sola (1993). Koncept so dograjevali, to pa je bilo tudi vse. Naslednja ministrica, Ljilja Vokic', je leta 1997 oblikovala Hrvaski solski svet, ki je izdelal Predlog sprememb v solstvu. Cetudi so ga obravnavali v parlamentu, ni dal nobenih rezultatov. Ministricin Zakon o solstvu (ki je /le/ formalno sledil slovenskemu!) je bil postavljen tako avtokratsko (navedenih je bilo npr. kar 45 pooblastil ministra), da ga parlament ni sprejel. Sprejelo ga ni niti nobeno drugo relevantno nevladno zdruzenje. Naslednji minister, Bozidar Pugelnik, je oblikoval Hrvaski solski svet, ki mu je predsedoval Dragutin Rosandic'. Ta je izdelal Izhodisca (konec leta 1998), ki jih je vlada pozitivno ocenila, vendar so svet kmalu (brez uradnega pojasnila) razpustili in delo se ni nadaljevalo. Po volitvah leta 2000 je minister postal Vladimir Strugar in oblikoval je Izobrazevalni svet. Svet je sredi junija 2000 obelodanil svoje videnje reforme hrvaskega solstva oziroma Temelje za ustroj solstva Republike Hrvaske, predlog za razpravo (avtorja Antuna Mijatovic'a), ki naj bi zaceli veljati leta 2004. Javna razprava o dokumentu bo trajala do 15. 9. 2000, potem ga bo svet predal vladi, ta pa se bo odlocila, ali ga bo poslala v parlamentarno razpravo. Predlog je v javnosti ze v prvem mesecu naletel na veliko zanimanje, pogosto pospremljeno s skepso zaradi vprasljivosti casa za javno razpravo, zaradi nedorecenosti in zaradi vprasljivih stalisc (cas za javno razpravo sovpada s poletnimi pocitnicami; ceprav se nacrtuje uvajanje devetletke, je vprasanje financne reorganizacije ostalo brez odgovora; v nizjih razredih osnovne sole bodo ocene opisne, visji razredi se zaradi negativne ocene ne bodo ponavljali ipd.). Glede na prve odzive v medijih se ne moremo nadejati skorajsnjih (uspesnih) sprememb v nasem solstvu, ceprav so nujne.

²

Avtorji programa so dr. Vinko Bresic', Iva Bubalo, dr. Dunja Falisevac, Olga Jambrec, Vesna Muhoberac, dr. Vlado Pandzic', dr. Ivo Pranjkovic', dr. Marko Samardzija (vodja), dr. Stjepko Tezak in glavni recenzent dr. Dragutin Rosandic'.

³

Pandzic', Vlado (1996). Europski standardi uz nacionalni identitet. Skolske novine, st. 9, Zagreb, 5. 3. 1996.

⁴

Da bi profesorji vendarle sodelovali v razpravi o novih nacrtih, je Ministrstvo za solstvo in sport junija 1995 predstojnistvom za solstvo in kulturo vseh hrvaskih zupanij poslalo zahtevo, da o nacrtih razpravljajo profesorji hrvaskega jezika v gimnazijah. Vendar se prava razprava ni razvila, nekaj zaradi vedenja nekaterih predstojnistev, nekaj zaradi odnosa ravnateljev posameznih sol, nekaj pa tudi zaradi casovne stiske, v kateri so se znasli profesorji (junija potekajo priprave na maturo). Na seminarjih za profesorje, ki so jih organizirali konec avgusta in zacetek septembra, je sodelovalo manj kot 50 % srednjesolskih profesorjev. Zanimivo je, da nihce od njih ni imel nobene pripombe na nacrt. To dejstvo nas ne sme zavesti --- ne moremo namrec na vrat na nos sklepati, da so profesorji povsem zadovoljni z nacrtom, ampak moramo vzroke za njihov molk poiskati v splosnem polozaju hrvaskega srednjesolskega sistema. Cetudi je bilo slisati, da bodo po koncu solskega leta 1995/96 vsi profesorji knjizevnosti naproseni za mnenje o nacrtu, se to na zalost do danes ni zgodilo, tako da niti po vecletnem izvajanju v praksi se nimamo njihovih ocen.

⁵

»Sestavljalci nacrta so upostevali teorijo didakticnega prenosa in tezili k prilagajanju umetnostnih in znanstvenih vsebin recepcijskim in kognitivnim sposobnostim ucencev. Po tem se ta ucni nasrt razlikuje od prejsnjih, ki na ta del niso mislili ali ga niso upostevali v zadostni meri. Ta ucni nacrt izhaja iz izkusenj v programiranju literarnega in jezikovnega izobrazevanja v evropskih drzavah (...). Tako je ta ucni nacrt postavljen v evropski kontekst in se lahko primerja z reprezentativnimi evropskimi ucnimi nacrti.« (Europski standardi uz nacionalni identitet, Skolske novine, st. 9, Zagreb, 5. 3. 1996.)

⁶

Ob tej priloznosti je treba opozoriti na, blago receno, malo cudno klasifikacijo knjizevnosti 20. stoletja. Zgodilo se je namrec, da so nekateri avtorji, ki so v hrvaski knjizevnosti delovali dlje casa (na primer Andric' in Krleza), preprosto »prepolovljeni«. Tako se npr. v sklopu ucne teme ekspresionizem obravnavajo Andric'evi lirski zapisi iz leta 1914, v sklopu teme 2. obdobje (1929- 1952) pa se interpretira Prekleto dvorisce ali Travniska kronika. Ker zaradi tega pri ucencih prihaja do precejsnje zmedenosti, bi to vsekakor kazalo popraviti.

⁷

Odprtost izbirnega dela nacrta pa v praksi zal ne bo prisla prevec do izraza. Redke so namrec gimnazije, ki sploh lahko izvajajo izbirni pouk hrvaskega jezika. Razlogov je vec, od stevila ur in kadrovskih zadreg do zainteresiranosti ucencev za druga izbirna podrocja, kot je npr. informatika, ipd.

⁸

Vlado Pandzic' pravi: »Iz hrvaske knjizevnosti je zastopano 83 avtorjev (z reprezentativnimi literarnimi deli), iz svetovne pa 79 (z antologijskimi literarnimi deli). V evropskih nacrtih je navadno od 5 do 50 % svetovne knjizevnosti; v veliki vecini nacrtov ne presega 25 %, v nekaterih nacrtih pa svetovne knjizevnosti skorajda ni --- samo nacionalna knjizevnost.« (Metodoloske (metodicke) znacajke programa hrvatskog jezika za gimnazije i strukovne skole (u europskom okruzenju), Nastavni vjesnik, st. 1, Zagreb, januar 1996, str. 25.)

⁹

V teh letnikih se obravnava anticna knjizevnost. srednjeveska knjizevnost, obdobje predrenesanse in humanizma, renesansa, barok, klasicizem in razsvetljenstvo.

¹⁰

Rosandic', Dragutin (1993). Novi metodicki obzori. Zagreb: Skolske novine, str. 21.

¹¹

Prim. Rosandic', Dragutin (1986). Metodika knjizevnog odgoja i obrazovanja. Zagreb: Skolska knjiga, str. 481.

¹²

Hrvaski nacrt, za katerega avtorji trdijo, da je v njem narejena »precejsnja redukcija izbranih avtorjev in del v primerjavi s prejsnjimi nacrti« (Pandzic', Vlado (1996). Metodoloske (metodicke) znacajke programa hrvatskog jezika za gimnazije i strukovne skole (u europskom okruzenju). Zagreb: Nastavni vjesnik, st. 1, str. 24), spada med tiste nacrte, ki po stevilu avtorjev (160) presegajo evropsko povprecje.

¹³

Rosandic', Dragutin (1993). Novi metodicki obzori. Zagreb: Skolske novine, str. 20.

¹⁴

Poljak, Vladimir (⁵1985). Didaktika. Zagreb: Skolska knjiga, str. 96.

¹⁵

Rosandic', Dragutin (¹1997). Prirucnik za ucitelje uz Knjizevnost 1 (udzbenik za 1. razred gimnazije). Zagreb: Profil international, str. 15.

¹⁶

Taka so npr. naslednja berila: Nikolic', Ferdo (1952). Citanka iz jugoslavenskih knjizevnosti s primjerima za V razred gimnazije. Zaninovic', Vice (1952). Citanka s pregledom jugoslavenskih knjizevnosti za VIII razred gimnazije; Nikolic', Ferdo; Vecerina, Milena; Dvorzak, Stanko (1955). Citanka iz nase i strane knjizevnosti za V razred gimnazije.

¹⁷

Franges, Ivo; Sicel, Miroslav; Rosandic', Dragutin (1962). Pristup knjizevnom djelu, citanka za I. razred gimnazije; Novakovic', Novak; Peic', Matko; Zupanovic', Lovro (1967). Susret s umjetnickim djelom --- citanka za hrvatskosrpski jezik i knjizevnost s onovama estetskog obrazovanja za I. razred strucnih skola.

¹⁸

Prvo »novo« berilo je izslo leta 1995, in sicer Citanka iz hrvatske knjizevnosti avtorjev Sicla, Skoka in Nemca. Koncept in vsebina berila nista izpolnjevala zahtev, ki jih mora izpolnjevati temeljni ucbenik za knjizevnost. Kot je razvidno ze iz naslova, je berilo zajelo samo vsebine iz hrvaske knjizevnosti, zato je bilo v literarnih vsebinah v nasprotju z ucnim nacrtom. Med mnogimi pomanjkljivostmi tega berila je najvecja tista, ki se nanasa na didakticno utemeljenost --- berilo je namrec povsem brez didakticnega instrumentarija. Zaradi stevilnih pomanjkljivosti je izzvalo stevilne odzive teoretikov/didaktikov ter izvajalcev in ucencev, tako da pri pouku pravzaprav ni bilo nikoli v rabi.

¹⁹

Kot osnovna berila/ucbeniki so bila sprejeta naslednja: Knjizevnost 1, Udzbenik za I. razred gimnazije avtorja Dragutina Rosandic'a, Knjizevnost 2, Udzbenik za II. razred gimnazije avtorjev Josipa Kekeza in Vlada Pandzic'a, Knjizevnost 3, Udzbenik za III. razred gimnazije avtorja Dragutina Rosandic'a, Knjizevnost 4, Udzbenik za IV. razred gimnazije avtorjev Josipa Kekeza in Vlada Pandzic'a. Vse ucbenike je izdal Profil international iz Zagreba. Kot alternativna berila/ucbenike so sprejeli Citanke 1, 2, 3 i 4 (udzbenici za I, II, III i IV razred gimnazije) skupine avtorjev (urednica Dinka Juricic'), ki jih je izdala Skolska knjiga iz Zagreba.

²⁰

Rosandic', Dragutin (¹1997). Prirucnik za ucitelje uz Knjizevnost 1 (udzbenik za 1. razred gimnazije). Zagreb: Profil international, str. 15.

²¹

Rosandic', Dragutin (1997). Prirucnik za ucitelje uz Knjizevnost 1 (udzbenik za 1. razred gimnazije). Zagreb: Profil international; Kurtak, Marica (1997). Uzorak izvedbenog programa iz hrvatskog jezika (knjizevnost) za I. razred gimnazije. Zagreb: Profil international; Rosandic', Dragutin (¹1996). Knjizevnost 1. Radni listovi za prvi razred gimnazije. Zagreb: Profil international; Rosandic', Dragutin (¹1996). Knjizevnost 3. Radni listovi za trec'i razred gimnazije. Zagreb: Profil international.

²²

Eden pomembnejsih elementov didakticnega oblikovanja ucbenika je njegova likovna in graficna oprema. Berila/ucbeniki, o katerih govorimo, dokazujejo, da je stalisce, da mora taka oprema sluziti povecanju njihove ucinkovitosti, uresniceno na zavidljivo visoki ravni. Ze same naslovnice (ki so, odvisno od snovi za posamezni letnik, ozaljsane s portretom najpomembnejsega knjizevnika v dolocenem obdobju, s faksimilami njegovega rokopisa ter z drugimi informacijami o literarni in publicisticni dejavnosti casa, ki ga zajema snov ucbemnika) pricajo, da so se avtorji zapletene funkcije likovnega in graficnega oblikovanja (»od povecanja informativnih moznosti ucbenika do ustvarjanja custvenega naboja, uresnicevanja nalog estetske vzgoje in zadovoljevanja potreb po lepem kot pomembnem sestavnem delu zivljenja« /Malic', Josip (1986). Koncepcija suvremenog udzbenika, Zagreb: Skolska knjiga, str. 92./) trudili integrirati v celotno strukturo ucbenika. Opozoriti je treba predvsem na psiholosko-motivacijsko, pedagosko in estetsko-likovno funkcijo razlicnih ilustracij (od portretov knjizevnikov, slikovnih prilog, ki se nanasajo na literarno, likovno in glasbeno delovanje ipd., do razlicnih tabel) v berilih/ucbenikih. Pri graficnem oblikovanju si posebno pozornost zasluzijo graficna sredstva in gesla ob robu ucbenika kot del didakticnega instrumentarija. O njihovi vlogi in nalogah pravi avtor koncepta Dragutin Rosandic' naslednje: »Ob robu so pojasnjeni neznani pojmi, besede in imena, da bi se izognili preprekam pri razumevanju besedila. Tako lahko ucenci besedilo berejo vodoravno, hkrati pa zbrano (koncentrirano) in pozorno. Ob robu so zapisani literarni podatki (imena, letnice, naslovi), literarni pojmi, strnjene definicije in strnjena pojasnila, ki ucenca vzpodbujajo k razclenitvi besedila, razmisljanju, sklepanju, razlaganju, presojanju in vrednotenju. Literarni in kulturoloski inventar ob robu v literarno-estetsko komunikacijo vkljucuje znanstveni instrumentarij, ki literarnoumetnostno besedilo znanstveno osmislja. Didakticni instrumentarij ob robu ucenca vzpodbuja k primarni komunikaciji, komunikaciji z umetnostnim besedilom in vzpostavlja razmerje med umetnostno in znanstveno vsebino, razmerje med spontano in usmerjeno recepcijo ter estetskim spoznanjem.« (Prirucnik za ucitelje uz Knjizevnost 1 za I. razred gimnazije, Zagreb: Profil international, 1997, str. 16.)

²³

Prim. npr.: Zbunjenost i nezadovoljstvo (Skolske novine, st. 6, Zagreb, 13. 2. 1996), Europski standardi uz nacionalni identitet (Skolske novine, st. 9, Zagreb, 5. 3. 1996), Profesori idu dalje (Vijenac, st. 57, letnik IV, Zagreb, 7. 3. 1996), Bitka za citanku (Slobodna Dalmacija, Split, 18. 3. 1996), Citanke po kriterijima interesnih grupa a ne struke (Glas Istre, Pulj, 23. 3. 1996), Posao je strucno i odgovorno obavljen, Sto je metodika knjizevnog odgoja i izobrazbe? (Skolske novine, st. 15, Zagreb, 16. 4. 1996), Za objektivno i cjelovito vrednovanje udzbenika (Kulturni obzor, Vecernji list, Zagreb, 13. 10. 1996).

²⁴

Rosandic', Dragutin (1996). Po mjeri ucenika (Za novu paradigmu citankama i ucbenicima). Zagreb: Skolske novine, st. 36, 19. 11. 1996.

²⁵

Rosandic', Dragutin (11997). Prirucnik za ucitelje uz Knjizevnost 1 (udzbenik za 1. razred gimnazije). Zagreb: Profil international, str. 15.

²⁶

Srednjesolska berila so se na Hrvaskem pojavila v obdobju razsvetljenstva (druga polovica 18. stoletja), po vsebini so bila moralno-didakticna. Berila iz obdobja romantike (zacetek 19. stoletja) so prezeta z nacionalnim duhom in ljudskim slovstvom. V obdobju realizma zacno v berila prodirati tudi znanstvena besedila. Na zacetku 20. stoletja zacno pod vplivom »gibanja za umetnostno vzgojo« berila sestavljati po estetsko-umetniskih kriterijih. (Prim. Enciklopedijski rjecnik pedagogije, Zagreb: Matica hrvatska, 1963.)

²⁷

Bezen, Ante (1989). Znanstveni sustav metodike knjizevnog odgoja i obrazovanja. Zagreb: Skolske novine, str. 60.