Oziralni prilastkovi odvisniki

Znacilnosti oziralnega stavka, kakrsen se v mnogih jezikih pojavlja najpogosteje, so naslednje (Kordic', 1995: 20-23):

1.  oziralni stavek je odvisnik;

2.  opravlja vlogo pridevniskega prilastka; to pomeni, da nadredni stavek vsebuje besedo, na katero se oziralni stavek navezuje;² ta odnosnica je obicajno samostalnik, imenuje pa se antecedent;³

3.  oziralni stavek se uvaja z oziralnikom, tj. oziralnim zaimkom, katerega oblika izkazuje njegovo skladenjsko vlogo v oziralnem stavku;⁴

4.  t. i. skladenjsko-pomenska in pragmaticna vloga antecedenta sta v oziralnem stavku ohranjeni, saj oziralnik zaradi zastopanja antecedenta hkrati opravlja vlogo (dela) stavcnega clena in izhodisca (teme) odvisnika;⁵

5.  antecedent in oziralnik sta v sticnem polozaju, in to tako, da je antecedent pred oziralnikom; oziralni stavek je torej v odnosu do besede, na katero se navezuje, zapostavljen (postponiran).

Ker so to znacilnosti tipicnih predstavnikov oziralnega stavka, seveda ne veljajo za vse primerke te kategorije.⁶ Po t. i. tipoloskem pristopu se na podlagi lastnosti, ki se ponavljajo pri vecjem stevilu enot v korpusu, opredeli prototip, tj. tipicni predstavnik, pojmovan kot sredina lestvice, na kateri se od sredine proti robovoma pojavljajo tudi vedno bolj netipicni predstavniki. Teh opis ne izkljucuje, ker je kategorija pojmovana kot kontinuum z zariscnimi predstavniki. Glede na to, da se netipicni predstavniki med seboj razlikujejo po tem, koliko odstopajo od lastnosti dobrih primerkov, se pri njihovem opisu postavlja temeljno vprasanje, koliksno odstopanje od tipicnih lastnosti je se dopustno za uvrstitev primerka v dano kategorijo. Odgovor na to lahko da samo stalno primerjanje z zariscnim predstavnikom, ki pa je --- tako kot vsako dolocanje podobnosti --- v bistvu subjektivno.⁷

Katere so opredeljevalne lastnosti oziralnega stavka, je od jezika do jezika deloma razlicno. Take znacilnosti oziralnega stavka v slovenscini so tri:

a)  biti mora odvisnik,

b)  njegov sestavni del mora biti oziralnik,

c)  v oziralnem stavku morata biti ohranjeni skladenjsko-pomenska in pragmaticna vloga antecedenta.

V slovenscini so tako mozni oziralni stavki, ki nimajo vloge pridevniskega prilastka ali katerih oziralniki se ne stikajo z antecedentom, ne moremo pa si predstavljati takih primerkov te kategorije, ki ne bi imeli navedenih treh znacilnosti. Tipicni predstavnik oziralnega stavka, za katerega velja vseh pet spredaj nastetih lastnosti, bi bil lahko odvisnik povedi Zenske, ki prihaja, ne poznam.

2  Odvisni stavek

Ce je oziralni stavek odvisnik, to pomeni vsaj dvoje: 1.  da vedno vsebuje osebno (bolje: dolocno) glagolsko obliko, ki mu daje stavcnost,⁸ in 2.  da je del oziralnega stavka tudi slovnicno sredstvo kot znamenje njegovega odvisniskega statusa, tj. oziralnik.

Tip odvisnega stavka se obicajno doloca na podlagi formalnega in funkcijskega merila. Prvo temelji na vezniskih besedah, ki odvisnik povezujejo z nadrednim stavkom, drugo pa izhaja iz skladenjske vloge odvisnika. Po obeh merilih pripada oziralnemu stavku med odvisniki poseben polozaj (Kordic', 1995: 23-24).

2.1   Vezniske besede, ki uvajajo oziralne stavke, tj. oziralni zaimki, se po navadi omenjajo posebej: podobno kot vprasalni zaimki se tudi oziralniki od navadnih podrednih veznikov locijo po tem, da v odvisniku, ki je sam stavcni clen v obliki stavka, zaradi nadomescanja samostalnikov, pridevnikov ali prislovov opravljajo poleg stavcnopovezovalne tudi stavcnoclensko vlogo;⁹ razlika med vprasalnimi in oziralnimi zaimki pa je vecinoma formalna.

Formalna tipologija odvisnikov na vezniske, oziralne in odvisnovprasalne stavke, tj. odvisnike z vprasalnim zaimkom, je v slovenski slovnici ze tradicionalna (Breznik, 1916: 238; 1934: 211; Bajec idr., 1964: 324-25). Toporisic (1984: 506; 2000: 636) jo je samo izpopolnil, ko je skupinam odvisnikov z vezniki, vprasalnimi in oziralnimi zaimki dodal se odvisnike, ki jih uvajajo vprasalni clenek (ali s pogovorno razlicico ce), zveza clenka in veznika (ces da) ali kar clenek (naj).

2.2   Po funkcijskem merilu se odvisniki kot stavcne oblike stavcnih clenov razlikujejo od odvisnikov kot ustavcenj delov stavcnih clenov: v prvi skupini so osebkov, predmetni in vsi prislovni (bolje: prislovnodolocilni) odvisniki, v drugi pa prilastkov, odvisnik povedkovega prilastka in t. i. povedkov odvisnik, tj. odvisnik povedkovega dolocila. Slednja sta v dopolnjevanju glagola v nadrednem stavku sorodna odvisnikom prve skupine, tako da je prilastkov odvisnik zaradi povezave z neglagolsko besedo spet nekaj samosvojega.¹⁰

Skladenjskofunkcijska tipologija odvisnikov ima v nasi slovnici podobno kot formalna ze mocno izrocilo (Breznik, 1916: 237-38; 1934: 211; Bajec idr., 1964: 325-34; Toporisic, 1984: 508; 2000: 638). Najbolj razdelana je ta tipologija pri Toporisicu (1984: 508-17; 2000: 638-46), ki pozna tudi odvisnik povedkovega prilastka in kar dvajset t. i. prislovnih odvisnikov.¹¹

3  Prilastkov odvisnik

3.1   Dva tipa prilastka¹²

Oziralni stavek je pogosto v vlogi prilastkovega odvisnika, tj. prilastka v obliki stavka. Ker je prilastek samo del katerega koli stavcnega clena, je sestavnik nadrednega stavka samo posredno (prek podredno zlozene besedne zveze). To pomeni, da je v nadrednem stavku antecedent oziralnega stavka kot nosilec sintagme, katere neposredni sestavnik je prilastkov odvisnik.¹³ Antecedent je najpogosteje samostalnik, lahko pa tudi samostalniski zaimek, posamostaljena pridevniska beseda ali samostalniska besedna zveza.

Glede na ucinek, ki ga ima prilastkovno dolocanje odnosnice na stevilo zunajjezikovnih nanosnikov (referentov), so tako nestavcni kot stavcni prilastki dveh vrst: omejevalni (restriktivni) in neomejevalni (nerestriktivni).¹⁴ Omejevalni prilastki stevilo nanosnikov imenske zveze omejujejo, neomejevalni pa nanj ne vplivajo.¹⁵ Ta pomenska razlicnost se kaze tudi v skladenjskostrukturnih razlikah, in sicer na ravni sintagme, v kateri ima vlogo prilastka oziralni odvisnik.

Ce za zgled omejevalnega oziralnega odvisnika vzamemo drugi stavek povedi Pricakujem tisto dekle, ki pride jutri, za zgled neomejevalnega prilastkovega odvisnika pa isti stavek povedi Pricakujem tvoje dekle, ki pride jutri, je kljub temu, da se povedi besedno locita le v rabi »pridevniskega zaimka«, razlika v strukturi samostalniske zveze z oziralnim stavkom precejsnja.¹⁶ V prvi povedi se najprej omejevalni prilastkov odvisnik ki pride jutri navezuje na samostalnik, tako da deiktik potem doloca ves preostanek sintagme: tisto (dekle, ki pride jutri) .¹⁷ V drugi povedi pa svojilni zaimek samostalniku nanosnik ze doloca povsem enoumno, tej zvezi pa se nato doda (omejevalnemu sicer homonimni) neomejevalni oziralni odvisnik, ki prinasa zgolj dodatno informacijo: (tvoje dekle), (ki pride jutri). Neomejevalni prilastkov odvisnik je torej za razliko od omejevalnega neposredni sestavnik samostalniske sintagme. Odtod tudi vecja stopnja odvisnosti omejevalnega oziralnega stavka,¹⁸ ki je odvisen tako skladenjsko kot pomensko, medtem ko je neomejevalni stavek odvisen samo formalno, na pomenski ravni pa mu pripada samostojna propozicija.¹⁹

Raba omejevalnega oz. neomejevalnega prilastkovega odvisnika vpliva tudi na razlicen logicni odnos znotraj povedi. V povedi Sir, ki je mehak, se lahko maze oziralni stavek omejuje stevilo sirov, na katere se navezuje povedek nadrednega stavka.²⁰ Ce bi prilastkov odvisnik izpustili, bi dobili pomensko drugacno, ceprav slovnicno se zmeraj sprejemljivo poved Sir se lahko maze, ki v tem primeru ni resnicna; iz izkusnje namrec vemo, da vsi siri niso mehki in da se trdih ne da mazati (da je v vzorcni povedi samostalnik sir rabljen genericno, je razvidno iz njegove zamenljivosti z mnozinsko obliko: Siri, ki so mehki, se lahko mazejo).²¹ Zato je povedek nadrednega stavka pomensko ustrezen samo, ce se sir nanasa na podskupino teh mlecnih izdelkov, kot jo omejuje oziralni stavek ki je mehak.²² Omejevalni prilastkov odvisnik je torej neopustljiv.²³ Logicni odnos v globinski zgradbi take povedi je implikacija: ce ima samostalnik predikat x, potem ima tudi predikat y; v nasem zgledu to pomeni: ce je sir mehak, potem se lahko maze.

Ce pa vzamemo drugacno poved, npr. Sir, ki je mlecni izdelek, je zdrav, vidimo, da oziralni stavek ne omejuje stevila sirov, na katere se navezuje povedek nadrednega stavka. Samostalnik sir se tokrat nanasa na vse primerke skupine in povedek nadrednega stavka se navezuje prav nanje.²⁴ Ce bi oziralni odvisnik izpustili, bi bil povedek nadrednega stavka pomensko se vedno ustrezen: Sir je zdrav. Neomejevalni prilastkov odvisnik je torej opustljiv.²⁵ Logicni odnos v globinski zgradbi povedi je tu konjunkcija: samostalnik ima predikat x in ima predikat y; konkretno: sir je mlecni izdelek in je zdrav.²⁶

Po stavcnem prilastku se sprasujemo deloma razlicno prav glede na to, ali je omejevalnega ali neomejevalnega tipa. Opirajoc se na Raguza (1994: 52), ki sicer obravnava oziralne odvisnike v (srbo)hrvascini, bi lahko rekli, da v slovenscini vprasalnici kaksen vecinoma ustreza odgovor z omejevalnim ali neomejevalnim stavkom, medtem ko na vprasanje kateri vedno odgovarjamo samo z omejevalnim stavkom. Tudi v tem primeru se vprasalni zaimek kaksen tako kaze kot stilno nezaznamovan oz. »ekstenziven«, medtem ko raba zaimka kateri kaze na njegovo stilno zaznamovanost ali »intenzivnost« (prim. Toporisica /1984: 253; 2000: 318/, ki omenja moznost rabe zaimka kaksen namesto kateri, in Vidovic Muho /1979: 84/, ki govori o moznem prehodu kakovostnega vprasalnega zaimka med konverzne vrstne pridevniske zaimke; pri tem gre za znacilnost neformalnih govornih polozajev). Podobno ugotavlja M. Ivic' (1983: 97), ko govori o srbohrvaskih stavcnih povedih z imenskim povedkom. Ce njene ugotovitve apliciramo na slovensko jezikovno gradivo, lahko recemo, da vprasalnica kateri --- za razliko od kaksen --- vedno prejudicira identifikacijski tip povedi v odgovoru, pri cemer je vedno poudarjena razlikovalnost, saj zaimek kateri --- za razliko od kaksen --- poudarja nase pricakovanje, da nam bo podatek v odgovoru omogocil prepoznati posameznost, po kateri sprasujemo, med drugimi (podobnimi) posameznostmi. Postavlja se torej vprasanje, ali niso oziralni prilastkovi odvisniki s pridevnisko vrednostjo funkcijsko enakovredni lastnostnim pridevnikom, ce so neomejevalnega, oz. vrstnim pridevnikom, ce so omejevalnega tipa. V pritrdilnem odgovoru nas potrjuje tudi znana ugotovitev, da so samostalniske zveze z lastnostnim pridevnikom proste (aktualizirane), kar pomeni, da po govornem dejanju razpadejo, medtem ko so sintagme z vrstnim pridevnikom stalne (avtomatizirane), in kot slovarska poimenovanja po govornem dejanju ne razpadejo (Vidovic Muha, 1996: 121-25); prvo namrec spominja na imenske zveze z opustljivim, drugo pa na sintagme z neopustljivim stavcnim prilastkom. Razlocevalna za oziralni prilastkov odvisnik omejevalnega tipa naj bi bila tudi moznost njegove pretvorbe v (nestavcno) dolocilo imenske zveze (Gorjanc, 1998: 374).

Pogostost omejevalnih oz. neomejevalnih oziralnih odvisnikov je deloma odvisna od prenosniskih zvrsti. Za govorjeni jezik tako velja, da so v njem pogostejsi omejevalni stavki, razlago za to pa bi lahko iskali v tem, da je v govorjenem jeziku izrazanje nasploh preprostejse, da se uporabljajo krajse skladenjske konstrukcije in da se zato mnogi oziralni stavki, ki bi bili v pisanem jeziku neomejevalni, v govorjenem jeziku nadomescajo s stavki priredno zlozene povedi; zato je stevilo neomejevalnih oziralnih odvisnikov v govorjenem jeziku manjse (Kordic', 1995: 62- 63).²⁷

3.2   Napovedovanje tipa stavcnega prilastka

Omejevalnost oz. neomejevalnost oziralnega odvisnika je posledica medsebojnega vpliva vec razlicnih dejavnikov, med katerimi so najpomembnejsi (Kordic', 1995: 76-77):²⁸

1.  vsebina in zgradba oziralnega stavka (prim. npr. razliko med studenti, ki so marljivi, in studenti, ki so vsi marljivi);

2.  vsebina in zgradba antecedenta (prim. npr. razliko med mesto, ki je lepo, in Ljubljana, ki je lepa, ali (tisto) dekle, ki sedi, in njegovo dekle, ki sedi);

3.  drugo sobesedilo;

4.  znanje naslovnika o zunajjezikovni resnicnosti (ko naslovnik npr. ve, da ima beseda, na katero se oziralni prilastkov odvisnik navezuje, enkratni nanosnik, oziralni stavek razume kot neomejevalni).

Oglejmo si nekoliko podrobneje, kako na tip oziralnega odvisnika vpliva antecedent.

3.2.1   Ce je v vlogi antecedenta lastno ime, je oziralni stavek praviloma neomejevalnega tipa, saj je tak vedno, kadar je v njegovem antecedentu poimenovanje enkratnega nanosnika. Ce namrec za nanosnik uporabimo lastno ime, je ze tako dolocen, da se lahko lastnost, ki jo prinasa odvisnik, razume samo se kot naknadna informacija. (Kordic', 1995: 64-66, 72; Katicic', 1986: 377).

Tudi osebni zaimki »vzpostavljajo nedvoumno predmetnostno referenco« (Vidovic Muha, 1996: 117), saj izrazajo udelezence oz. neudelezence govornega dejanja (osebni zaimki za 1. osebo izrazajo govorecega, za 2. osebo ogovorjenega, zaimki za 3. osebo pa neudelezenca pogovora). V bistvu gre za »globinska lastna imena« (p. t.).²⁹ Ce se osebni zaimki pojavljajo v vlogi antecedenta, lahko oziralni odvisnik razumemo praviloma samo neomejevalno (Kordic', 1995: 64, 65, 66-67, 71-72).

3.2.2   Pridevniski zaimki se od pridevnikov pred istim samostalnikom locijo po stavi in vlogi: ce pridevnik, ki stoji blize samostalniku (npr. crna majica), natancneje opredeljuje vsebino samostalniskega pojma, potem pridevniski zaimek, ki je od samostalnika bolj oddaljen (npr. ta crna majica), doloca nacin nanasanja (reference) natancneje opredeljene vsebine samostalniskega pojma (npr. kazalnost, svojilnost, nedolocnost, totalnost, nikalnost).³⁰

Pridevniski zaimki se z vidika napovedovanja verjetnega tipa stavcnega prilastka delijo na dve skupini (Kordic', 1995: 76, 78): na tiste, ki prispevajo k spontanemu razumevanju oziralnih stavkov kot omejevalnih, in na zaimke, vezane predvsem na take oziralne odvisnike, ki so najprej razumljeni kot neomejevalni.³¹ V primerjavi z drugimi dejavniki, ki vplivajo na razumevanje oziralnih stavkov, tvorijo pridevniski zaimki skupaj z osebnimi razmeroma omejeno skupino.³²

3.2.2.1   Kazalni zaimki imajo dvojno vlogo: kazejo lahko neposredno na nanosnik imenske zveze zunaj besedila ali pa na del besedila, kjer je ta nanosnik izrecno dolocen oz. omenjen (Kordic', 1995: 78). Ce je njihova vloga znotrajbesedilna, kazejo bodisi nazaj bodisi naprej; v prvem primeru je njihova raba navezovalna (anaforicna), v drugem pa napovedovalna (kataforicna) --- ta je veliko manj pogosta.

Slovenscina sodi (podobno kot npr. srbohrvascina ali latinscina) med jezike, ki imajo tri vrstne kazalne zaimke, med katerimi »ta kaze na bliznji, tisti na bolj oddaljeni in oni na najbolj oddaljeni predmet (stvar, razmere itn.), in sicer v prostoru, casu ali v zavesti« (Toporisic, 1984: 276; 2000: 340). Obstajajo namrec tudi jeziki (npr. ruscina ali nemscina), v katerih se tu uveljavlja zgolj nasprotje med bliznjim in nebliznjim (Kordic', 1995: 79). Za slovenske vrstne deiktike je tako znacilno, »da referirajoco predmetnost lahko glede na govorecega opredelijo tudi v smislu relativno manjse ali vecje oddaljenosti« (Vidovic Muha, 1996: 118).³³ Drugace povedano: ta kaze na nekaj, kar je blizu govorecega, tisti na nekaj, kar je blizu ogovorjenega, oni pa na nekaj, kar je oddaljeno od obeh udelezencev govornega dejanja (latinska slovnica tako ze tradicionalno govori o kazalnih zaimkih za 1., 2. in 3. osebo).³⁴ Taki kazalni zaimki imajo torej gotovo »moznost vzpostavljanja nedvoumne predmetnostne reference« (Vidovic Muha, 1996: 118), zato lahko upraviceno pricakujemo, da v vlogi antecedenta pomembno prispevajo k razumevanju oziralnih prilastkovih odvisnikov kot neomejevalnih.

Deiktik tisti, ki je v zvezi z oziralnikom ki ali kateri rabljen fakultativno --- uporablja se le, ce je posebej poudarjen (Toporisic, 1984: 277; 2000: 341) -, v bistvu ni kazalni zaimek, saj ne izraza relativne prostorske oddaljenosti glede na govorecega, ampak opravlja vlogo dolocnega clena (Vidovic Muha, 1996: 119).³⁵ Ceprav ima verjetno dolocni clen v vseh jezikih svoj izvor res v kazalnih zaimkih (p. t.), pa je razlika vendarle precejsnja, saj je oziralni prilastkov odvisnik, ki ga napoveduje neobvezni tisti, praviloma omejevalnega tipa.³⁶ Moznost uporabe clena tisti se lahko jemlje kar kot merilo za ugotavljanje vrste oziralnih prilastkovih odvisnikov: ce je njegova raba v antecedentu mozna, gre za omejevalne stavke, sicer pa za neomejevalne.³⁷

Ker je nanosnik samostalniske zveze z uporabo omejevalnega desnega prilastka (stavcnega ali nestavcnega) ze enoumno dolocen, se njegova stalna lastnost izraza z (levoprilastkovnim) pridevnikom v dolocni obliki, ki ji v nekaterih drugih jezikih (npr. v anglescini ali nemscini) ustreza zveza izrazenega dolocnega clena in pridevnika. V tem smislu je ustaljena pravila o rabi t. i. dolocne in nedolocne oblike pridevnika³⁸ pri nas prvi razsiril Janez Gradisnik v svojih poljudno pisanih jezikovnih prirocnikih.³⁹

Ce dolocni clen tisti napoveduje oziralni prilastkov odvisnik, ki bo prinesel merilo za izbiranje podskupine nanosnikov samostalniskega antecedenta, potem je tudi fakultativno rabljeni deiktik tak(sen) praviloma vezan na omejevalne oziralne stavke.⁴⁰ To dokazuje tudi njuna pogosta medsebojna zamenljivost ob enakem sobesedilu, in sicer v smislu sopomenskosti ali vsaj blizupomenskosti.⁴¹ Ceprav smo vajeni na tak(sen) gledati kot na kakovostni pridevniski zaimek (Toporisic, 1984: 271; 2000: 335), bi ga bilo v kataforicni rabi smiselno steti za neke vrste nedolocni clen, kadar prispeva k identifikaciji predmetnosti kot splosne. Kadar je zamenljiv z deiktikom tisti ali kadar je v anaforicni povezavi s kakim delom sobesedila, pa v bistvu opravlja vlogo dolocnega clena.⁴²

Deiktik toliksen Toporisic obravnava kot merni kazalni zaimek (1992: 104), ki vecinoma pomeni 'tako velik' (1984: 275; 2000: 340).⁴³ Ker je njegov pomen bolj dolocen, se zdi smiselno pricakovati, da bo kvecjemu v zvezi z neomejevalnim oziralnim odvisnikom. Nasprotno pa kolicinski kazalni zaimek toliko ni nikakrsen signal za tip stavcnega prilastka, saj je v taki imenski zvezi mogoc tako omejevalni kot neomejevalni oziralni stavek.

3.2.2.2   Osebnosvojilni zaimki in povratnosvojilni zaimek svoj so pretvorbe osebnih in povratnoosebnega, npr. moj < (od) mene, svoj < (od) sebe;⁴⁴ zato »izrazajo besedilno dolocnost, in sicer tako, da vzpostavljajo razmerje med vsebino samostalniskega jedra in katerim izmed udelezencev govornega dejanja« (Vidovic Muha, 1996: 118).⁴⁵ Povsem razumljivo je, da svojilni zaimki v antecedentu pomembno prispevajo k razumevanju oziralnih prilastkovih odvisnikov kot neomejevalnih (Kordic', 1995: 97-98).

3.2.2.3   Nedolocni »zaimek« nek(i) ⁴⁶ ima v slovenscini podobno vlogo kot nedolocni clen v mnogih drugih jezikih, saj gre za nasledek puristicnega poknjizenja pravega nedolocnega clena, ki do danes zivi v nezborni slovenscini, tj. naslonke en.⁴⁷ Ta »zaimek« se uporablja samo takrat, kadar se zeli neznana predmetnost posebej poudariti (Kordic', 1995: 99).⁴⁸ Ceprav je njegov nanosnik neznan, je hkrati tudi ze izvzet iz mnozice vseh moznih nanosnikov, s tem pa individualiziran in dolocen (Kordic', 1995: 99, 103). Prisotnost besede nek(i) v antecedentu tako prispeva k neomejevalnosti oziralnega prilastkovega odvisnika (99-100, 101). Ta prinasa kako pomembno lastnost, ne da bi vplival na stevilo nanosnikov samostalniskega antecedenta (100-101).

Nasprotno pa (oziralno)poljubnostni zaimki oznacujejo nanosnik, ki ni samo neznan, ampak tudi poljuben in neizvzet iz mnozice vseh moznih nanosnikov, zato pa povsem nedolocen in morda celo neobstojec (103). Oziralni prilastkov odvisnik v taki imenski zvezi je tako praviloma razumljen omejevalno (p. t.).⁴⁹

3.2.2.4   Raba celostnih (totalnih) zaimkov v antecedentu nakazuje, da bodo za dejanske nanosnike steti vsi tisti iz mnozice moznih, ki jih opredeljuje vsebina oziralnega odvisnika; ta je zato praviloma omejevalnega tipa (Kordic', 1995: 104- 105). Nikalni zaimki so po pomenu celostnim resda nasprotni, podobni pa so jim v tem, da tudi oni napovedujejo oziralni stavek, ki bo s svojo vsebino ponudil merilo za izbiranje podmnozice nanosnikov; nikalni zaimki namrec poudarjajo, da ni nobenega nanosnika, ki bi ustrezal merilu, postavljenem v omejevalnem prilastkovem odvisniku (105).⁵⁰

Za sklep lahko recemo, da nekateri pridevniski zaimki vplivajo na razumevanje oziralnega prilastkovega odvisnika kot omejevalnega: (fakultativno rabljeni) dolocni clen tisti, (oziralno)poljubnostni, celostni in nikalni zaimki. Po drugi strani nekateri pridevniski zaimki prispevajo k interpretaciji stavcnega prilastka kot neomejevalnega: (zunajbesedilno rabljeni) kazalni zaimki ta, tisti, oni, osebnosvojilni zaimki s povratnosvojilnim in nedolocni »clen« nek(i). Vcasih lahko nad vplivom pridevniskega zaimka prevlada vpliv kakega drugega dejavnika (prim. 3.2). Da ti zaimki zares prispevajo k omejevalnosti ali neomejevalnosti oziralnega odvisnika, potrjujejo tudi primeri, v katerih se lahko oziralni stavek razume tako omejevalno kot neomejevalno, brez pridevniskega zaimka v antecedentu pa se lahko interpretira samo kot omejevalni ali pa samo kot neomejevalni odvisnik (Kordic', 1995: 106).

4  Oziralniki

Oziralnik je jezikovno sredstvo, ki oziralni odvisnik povezuje z delom nadrednega stavka. Za razliko od nekaterih drugih jezikov (npr. anglescine) je oziralnik v slovenscini glasovno vedno izrazen (ekspliciten).

Vsi slovenski oziralniki so zaimki kot podvrsta samostalniske, pridevniske ali prislovne besede.⁵¹ Samostalniska oziralnika iz skupine zaimkov tipa kdo --- kaj sta kdor in kar (prvi za cloveka in cloveku podobna bitja, drugi za vse drugo), posamostaljeni pridevniski oziralnik pa je po Zagarju (1986: 223) kateri (prim. pregovor katera se omozi, se v krize polozi).⁵² Pridevniski oziralni zaimki so stirih vrst: lastnostna sta kakrsen in kolikrsen, vrstna kateri in ki, svojilni cigar, katerega, katere in katerih, kolicinski pa kolikor (Toporisic, 1984: 271; 1992: 171; 2000: 335). Prislovni oziralniki, ki so za razliko od samostalniskih in pridevniskih nepregibni, pa so: kjer, kamor, koder (prostorski); kadar (casovni); kakor in kolikor (lastnostna); vzrocnostnih oziralnih zaimkov ni (1984: 272; 1992: 171).

Oziralni zaimek ima dvoje vlog:  1. veznisko, ker kaze tako na odvisnost stavka kot tudi na tip odvisnika, in  2. zaimensko, ker zastopa antecedent tako skladenjsko-pomensko kot pragmaticno (Kordic', 1995: 36-37). V tem smislu je hkratno uvrscanje oziralnih zaimkov v samostalnisko, pridevnisko ali prislovno besedo na eni in v veznisko besedo na drugi strani upraviceno, saj oziralniki istocasno povezujejo in nadomescajo. To jih izrazito loci od podrednih veznikov, ki stojijo zunaj strukture stavka in katerih vloga je samo povezovalna. Opravljanje stavcnoclenske vloge pa oziralnike druzi z vprasalnimi zaimki, ki uvajajo odvisnike. Razlika med vprasalnimi in oziralnimi zaimki je vendarle predvsem v tem, da so »/o/dvisniki z vprasalnimi zaimki /.../ z nadrednim stavkom povezani pravzaprav brez vezniske besede«, tako da so »/p/ovedi kot Vprasam te, kod si hodil tako dolgo /.../ enostavno pretvorbe premega govora, podrednost /pa/ je izrazena /le/ stavcnofoneticno« (Toporisic, 1984: 506-507).⁵³ Ce so t. i. odvisni vprasalni stavki res brez vezniske besede, se postavlja vprasanje, ali naj vprasalne zaimke v takih primerih sploh stejemo med vezniske besede.⁵⁴

Ker so v slovenscini oziralni zaimki ze po obliki neprekrivni z vprasalnimi in poljubnostnimi, s katerimi so oziralniki v vecini slovanskih jezikov v homonimnem razmerju, se zdi formalno opredeljevanje oziralnih odvisnikov na podlagi vezniske besede smiselno. Nevarnosti t. i. kroznih definicij namrec ni, saj lahko oziralni zaimek opredelimo neodvisno od pojma oziralnega stavka, in sicer spet formalno, tj. preprosto kot zaimek z znacilnim r-jem bodisi na koncu bodisi sredi besede (kdor --- kakrsen). Izjema je le oziralnik kateri, ki je edini v homonimnem razmerju z vprasalnim in poljubnostnim zaimkom. Tu je opredelitev oziralnega odvisnika samo na podlagi oziralnika nezadostna, zato je treba upostevati tudi znacilnosti sobesedila, ob katerih bo zaimek, ki je lahko sam po sebi razumljen oziralno, vprasalno in poljubnostno, enoumno interpretiran samo kot oziralnik. Konkretno gre za vezanost oziralnega zaimka samo na odvisnik in za sklonsko neujemanje oziralnika z antecedentom, v prilastkovem odvisniku pa tudi za zapostavljenost oziralnika v odnosu do antecedenta.⁵⁵

Literatura

Bajec, Anton; Kolaric, Rudolf; Rupel, Mirko /in Solar, Jakob/ (³1964). Slovenska slovnica. Ljubljana: Drzavna zalozba Slovenije.

Beaugrande, Robert Alain de; Dressler, Wolfgang Ulrich (1992). Uvod v besediloslovje. Ljubljana: Park.

Bloomfield, Leonard (²1950) (¹1933). Language. New York: Henry Holt.

Breznik, Anton (¹1916). Slovenska slovnica za srednje sole. Celovec: Druzba sv. Mohorja.

- - (⁴1934). Slovenska slovnica za srednje sole. Celje: Druzba sv. Mohorja.

Comrie, Bernard (1989) (¹1981). Language Universals and Linguistic Typology: Syntax and Morphology. Oxford & Cambridge: Blackwell.

Gleason, Henry Allan (²1961) (¹1955). An Introduction to Descriptive Linguistics: Revised Edition. New York /etc./: Holt, Rinehart & Winston.

Golden, Marija (1996a). K-premik in skladenjski otoki v slovenski skladnji. Razprave (Dissertationes) XV. Ljubljana: SAZU, 237-53.

- - (1996b). O jeziku in jezikoslovju. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za primerjalno in splosno jezikoslovje.

Gorjanc, Vojko (1998). Konektorji v slovnicnem opisu znanstvenega besedila. SR XLVI/4, 367-88.

Gradisnik, Janez (1993). Slovensko ali anglesko? Prirocnik za dobro slovenscino. Celje: Mohorjeva druzba.

Grepl, Miroslav; Karlík, Petr (²1989) (¹1986). Skladba spisovné cestiny. Praha: Státní pedagogické nakladatelství.

Ivic', Milka (1983). Lingvisticki ogledi. (Biblioteka XX vek, 61). Beograd: Prosveta.

Katicic', Radoslav (1986). Sintaksa hrvatskoga knjizevnog jezika: Nacrt za gramatiku. (Djela JAZU, 61). Zagreb: JAZU & Globus.

Kopriva, Silvo (1976). Latinska slovnica. Ljubljana: Drzavna zalozba Slovenije.

Kordic', Snjezana (1995). Relativna recenica. (Znanstvena biblioteka HFD, 25). Zagreb: Hrvatsko filolosko drustvo.

Murko, Anton Janez (²1843) (¹1832). Theoretisch-practische Grammatik der Slowenischen Sprache in Steiermark, Kärnten, Krain und dem illyrischen Küstenlande. Gräz: Verlag der Fr. Ferstl'schen Buchhandlung.

Perlmutter, D. M.; Oresnik, J. (1973). Razlaganje sintakticnih posebnosti. Ljubljana: Institut Jozef Stefan.

Pinker, Steven (²1995) (¹1994). The Language Instinct: The New Science of Language and Mind. (Penguin, 10). London /etc./: Penguin Books.

Quirk, Randolph; Greenbaum, Sidney; Leech, Geoffrey; Svartvik, Jan (1993) (¹1985). A Comprehensive Grammar of the English Language. London, New York: Longman.

Raguz, Dragutin (1994). Odnosne recenice s veznikom sto. (Verbum Croaticum; Biblioteka Jezikoslovlje, 7). Zagreb: Hrvatska sveucilisna naklada.

Simeon, Rikard (1969a). Enciklopedijski rjecnik lingvistickih naziva na 8 jezika: A- O. Zagreb: Matica hrvatska.

- - (1969b). Enciklopedijski rjecnik lingvistickih naziva na 8 jezika: P-Z. Zagreb: MH.

Sket, Jakob (⁸1900). A. Janeziceva Slovenska slovnica. Celovec: Druzba sv. Mohorja.

Slovar slovenskega knjiznega jezika I-V, 1970-91. Ljubljana: Institut za slovenski jezik SAZU in Drzavna zalozba Slovenije.

Stevanovic', Mihailo (1969). Savremeni srpskohrvatski jezik (Gramaticki sistemi i knjizevnojezicka norma): Sintaksa. Beograd: Naucna knjiga.

Taylor, John R. (²1995) (¹1989). Linguistic Categorization: Prototypes in Linguistic Theory. Oxford: Clarendon Press.

Toporisic, Joze (1974/75). Besednovrstna vprasanja slovenskega knjiznega jezika. JiS XX/2-3, 33-39.

- - (1982). Nova slovenska skladnja. Ljubljana: Drzavna zalozba Slovenije.

- - (²1984) (¹1976). Slovenska slovnica: Pregledana in razsirjena izdaja. Maribor: Zalozba Obzorja.

- - (1992). Enciklopedija slovenskega jezika. (Leksikoni CZ; zbirka Sopotnik). Ljubljana: Cankarjeva zalozba.

- - (2000). Slovenska slovnica: Cetrta, prenovljena in razsirjena izdaja. Maribor: Zalozba Obzorja.

Vidovic Muha, Ada (1979). Pridevniske zaimenske besede. XV. SSJLK. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 65-97.

- - (1996). Dolocnost kot besedilna prvina v slovnicnem opisu slovenskega jezika (ob Kopitarjevi slovnici). Kopitarjev zbornik. (Obdobja, 15). Ur. Joze Toporisic. Ljubljana: SSJLK, 115-30.

- - (1998). Pomenski preplet glagolov imeti in biti --- njuna jezikovnosistemska stilistika. SR XLVI/4, 293-323.

Zagar, France (1986). Slovenska slovnica in jezikovna vadnica. Maribor: Zalozba Obzorja.

Opombe

¹

Sestavek je nekoliko predelani del avtorjeve diplomske naloge Oziralni prilastkovi odvisniki s ki in kateri (mentorica: red. prof. dr. Breda Pogorelec), Ljubljana, Oddelek za slovanske jezike in knjizevnosti, 1999, ki je bila nagrajena s studentsko Presernovo nagrado Filozofske fakultete v Ljubljani. Drug del naloge (Kategorizacija in razvrstitev oziralnikov ki in kateri) naj bi predvidoma izsel v SR.

²

Zaradi svoje navezovalne vloge se je oziralni zaimek v starogrski in latinski slovnici imenoval kar anaforicni (Simeon, 1969a: 63). Podobna je logika slovenskega poimenovanja: oziralni zaimki so tisti, ki »se ozirajo na nadredni stavek« (Bajec idr., 1964: 181).

³

Termin odnosnica je poimenovanje za jedrni oz. neprilastkovni del vsake podredno zlozene samostalniske (ali prislovne) besedne zveze (prim. iztocnico odnosnica pri Toporisicu /1992: 157/). Po zgledu na S. Kordic' (1995) za tisti del samostalniske sintagme, ki ni oziralni prilastkov odvisnik, uporabljam mednarodni izraz antecedent, ki je zaradi svoje terminologizacije ustrezen tudi za tiste jezike, kjer oziralni stavek ni zapostavljen (v slovenscini antecedent tako ali tako dejansko stoji pred oziralnim odvisnikom). Nasploh je antecedent strokovni izraz, ki »oznacuje jezikovno enoto, na katero kaze kaka druga enota v povedi (anaforicna referenca), obicajno enota, ki sledi«; antecedent je lahko beseda, besedna zveza ali pa tudi stavek oz. zveza stavkov (Kordic', 1995: 20). Antecedent oziralnega zaimka (stavka) in jedro krovne samostalniske sintagme nista vedno prekrivna.

⁴

Namesto mednarodnega termina relativizator, ki ga najdemo pri S. Kordic' (1995), tu uporabljam poimenovanje oziralnik (mednarodno: relativ) kot krovni izraz, medtem ko bi bil lahko relativizator podpomenka, ki se uporablja samo takrat, kadar se na oziralni stavek gleda z dinamicnega vidika, tj. v zvezi z njegovim nastajanjem, relativizacijo ali oziraljenjem.

⁵

Ker se antecedent in oziralnik ujemata v spolu in stevilu, v sklonu pa ne, ohranjanje skladenjsko-pomenske vloge antecedenta ne pomeni, da je skladenjsko- pomenska vloga oziralnika enaka vlogi antecedenta, ampak zgolj to, da oziralnik opravlja skladenjsko-pomensko vlogo in da to vlogo kot tako pozna tudi antecedent. Zavedam se, da ustaljeno dolocanje stavcnih clenov temelji na stirih merilih: pomen, vprasalnica, oblika in polozaj v stavcni zgradbi (Toporisic, 1984: 474; 2000: 606); ker pa menim, da sta vprasalnica in oblika pri tem drugotnega pomena, ohranjam termin skladenjsko-pomenska vloga, ki ga uporablja S. Kordic' (1995).

⁶

S. Kordic' (1995: 21) navaja stalisce, da so univerzalne lastnosti vseh oziralnih stavkov lahko samo pomenske. Konkretno gre za:  1. nanasalno istovetnost (koreferenco) antecedenta in oziralnika in  2. oziralnik v vlogi izhodisca oz. teme (oziralni stavek vedno kaj pove o antecedentu).

⁷

O tem in o psiholoski prepricljivosti prototipnega pristopa h kategorizaciji primerkov --- mimogrede: v nekoliko drugacni obliki ga poznajo tudi Quirk idr. (1993: 90) --- gl. M. Golden (1996b: 222-23). Prim. tudi monografijo o t. i. nearistoteljanskem pristopu k jezikoslovni kategorizaciji (Taylor, 1995).

⁸

To seveda se ne pomeni, da pristavki in pridevniski ter delezniski polstavki oziralnim prilastkovim odvisnikom niso funkcijsko enakovredni.

⁹

Zaimki so v razpravi pojmovani po zgodnejsem Toporisicu (1984: 192-193, 271; 2000: 255-56, 336), tj. kot podvrsta samostalniske in pridevniske besede ter prislova oz. kot posredna poimenovanja predmetnosti, lastnosti in okoliscin. Formalno so tako hibridni, saj so samostalniski in pridevniski zaimki pregibni, prislovni pa ne. Zaradi spornosti obsega, v katerem naj bi povedkovnik (predikativ) veljal za samostojno besedno vrsto, se izogibam povedkovniskim zaimkom, ki jih Toporisic v novejsem casu pozna (1992: 366). Poseben klasifikacijski problem je, da so oziralni zaimki --- podobno kot vprasalni v odvisnikih --- pri Toporisicu obravnavani v okviru samostalniske ali pridevniske besede oz. prislova in hkrati v okviru vezniske besede (1984: 245-46, 271, 272, 275, 277-78, 279, 280, 347; 362, 367-68; 2000: 310-11, 335, 336, 340, 341-42, 343, 411; 426, 430-31).

¹⁰

To, da je s povedkovim odvisnikom dopolnjeni glagol nadrednega stavka pomensko nepopoln, glagol v nadrednem stavku pri drugih odvisnikih pa je polnopomenski, je z dosledno funkcijskega vidika irelevantno.

¹¹

Toporisic (1984: 508; 2000: 637-38) navaja se dvoje tipologij odvisnih stavkov: v prvi se brez razvidnega merila delitve locijo t. i. vsebinski, neprislovni oziralni in prislovni odvisniki, pri cemer imajo prvi samostalniski pomen, drugi pa tudi pridevniskega; v drugi tipologiji se odvisniki razvrscajo glede na to, katero besedno vrsto zamenjujejo.

¹²

To poglavje se vecinoma zgleduje po S. Kordic' (1995: 25-30).

¹³

Analiza povedi na t. i. neposredne sestavnike (immediate constituents) se je uveljavila zlasti v ameriskem formalisticnem strukturalizmu, zacensi s klasicnim jezikoslovnim delom Jezik iz leta 1933 (Bloomfield, 1950: 161).

¹⁴

Prilastkovna tipa se v strokovni literaturi oznacujeta z vec terminoloskimi dvojicami, najveckrat pa s poimenovanjema restriktivni in nerestriktivni (Kordic', 1995: 26), zato bom uporabljal prevedka obeh mednarodnih izrazov (prim. iztocnico restriktiven v SSKJ). O omejevalnih oziralnih stavkih govori tudi M. Golden (1996a: 251; 1996b: 276).

¹⁵

Razlikovanje dveh tipov oziralnih odvisnikov --- ceprav sprva na ravni pojmov, ne nanosnikov (Raguz, 1994: 46) --- ima v svetu ze dolgo izrocilo, ki se zacenja v 17. stoletju, z racionalisticno (univerzalno) filozofsko slovnico oz. logiko iz Port Royala (Raguz, 1994: 42, 43, 45, 61; Golden, 1996b: 32-33). Kljub temu velja nasprotje med obema tipoma za eno najbolj spornih in obravnavanih vprasanj v skladenjskih raziskavah (Raguz, 1994: 42). Prim. opredelitev pri Grepl-Karlíku (1989): »Omejevalni so tisti odvisniki, ki omejujejo pomen samostalniskega izraza s tem, da ga pojmovno zozujejo« (451); »Neomejevalni so tisti odvisniki, ki pomena samostalniskega izraza ne zozujejo« (453). Simeon (1969b: 286) omejevalni stavek opredeljuje tudi kot »odvisnik, ki opredeljuje ali omejuje kako besedo v glavnem stavku, in zato predstavlja bistveni del glavnega stavka glede na njegov pomen«, medtem ko za neomejevalni stavek pravi, da »ni bistven za smisel ali /.../ je povsem opisen, zato je navadno locen z vejicama«. Stevanovic' (1969: 816-17) pojmuje oba tipa oziralnih stavkov se mentalisticno, ces da se locita v tem, ali se z odvisnikom doloca se nedolocen ali ze dolocen pojem. Ce zanemarimo kratko in ne najbolj jasno formulacijo v Murkovi slovnici (1843: 67), je bil prvi slovenski slovnicar, ki je razlikoval med omejevalnimi in neomejevalnimi prilastki, Sket v osmi izdaji Janeziceve slovnice (1900: 252-53): »Pridevni prilastkovi stavki imajo dvojen pomen, in sicer: a) omejujejo veljavnost glavnega stavka; na pr. Pes, ki nic ne laja, globoko zobe zasaja; ali b) razsirjajo njega poved s tem, da mu dodajajo misel, ki bi se lahko izrekla tudi kot glavni stavek; na pr. Cast je ledena gaz, ki hitro zvodeni; kot priredje: Cast je ledena gaz; ona hitro zvodeni.«

¹⁶

Zgleda sta povzeta po S. Kordic' (1995: 26-27), le da prevedena in rahlo prirejena.

¹⁷

Fakultativno rabljeni deiktik tisti v povezavi z omejevalnim oziralnim odvisnikom je tu zacasno kategoriziran kot pridevniski zaimek; kasneje bo --- upam, da z vecjo upravicenostjo --- opredeljen kot slovenski dolocni clen (gl. 3.2.2.1).

¹⁸

Locevanje razlicnih stopenj odvisnosti stavkov je v skladu s spredaj prikazanim prototipnim pristopom k jezikoslovni kategorizaciji.

¹⁹

Zato se lahko neomejevalni oziralni stavek pojmuje kot psevdoodvisnik; razmerje v taki povedi je tako podredno samo formalno, pomensko pa gre za priredje. Poved z neomejevalnim prilastkovim odvisnikom se lahko obravnava celo samo kot slogovna razlicica priredno zlozene povedi, saj se vsak neomejevalni stavek lahko pretvori v pomensko enakovredni stavek vezalnega priredja ali pa v vrinjeni stavek. Morda je tudi to razlog, da se raziskovalci oziralnih stavkov osredotocajo predvsem na njihov omejevalni tip, ki je tudi bolj razsirjen od neomejevalnega, saj obstajajo jeziki s samo to vrsto oziralnih stavkov (Kordic', 1995: 28-29).

²⁰

Zgledi s sirom so povzeti po S. Kordic' (p. t.).

²¹

Comrie (1989: 143) poudarja, da omejevalni oziralni stavek omejuje mozni niz nanosnikov samega antecedenta ravno s propozicijo, ki mora v povezavi z dejanskimi nanosniki celotne konstrukcije veljati za resnicno.

²²

Po teoriji mnozic je mnozica, v katero sodijo vsi nanosniki sintagme z omejevalnim oziralnim odvisnikom, podmnozica tiste mnozice, ki jo sestavljajo vsi nanosniki samostalniskega antecedenta (Raguz, 1994: 45).

²³

To je vidno tudi iz preizkusa z vprasanjem: ce se vprasamo po sintagmi z omejevalnim oziralnim odvisnikom, mora odgovor nujno vsebovati tudi stavcni prilastek (Raguz, 1994: 58).

²⁴

Po teoriji mnozic se mnozica nanosnikov samostalniske zveze z neomejevalnim oziralnim odvisnikom in mnozica nanosnikov samostalnika v antecedentu prekrivata (Raguz, 1994: 45).

²⁵

Ce se vprasamo po samostalniski zvezi z neomejevalnim oziralnim odvisnikom, je mogoc odgovor brez stavcnega prilastka (Raguz, 1994: 58).

²⁶

Razlika med omejevalnimi in neomejevalnimi stavki je v bistvu del ustaljenega razlocevanja med (obveznimi) dopolnili in (neobveznimi) dolocili (o tej dvojici nasploh gl. M. Golden /1996b: 182-87/). M. Ivic' (1983: 179-80) t. i. determinatorje deli na neobvezne in obvezne: prve se da izpustiti, ne da bi to imelo kaksen vpliv na skladenjsko vlogo zveze z determinatorjem, pri izpustitvi drugih pa nastane bodisi nesmisel bodisi sprememba skladenjske vloge oz. smisla (M. Ivic' determinator sicer pojmuje kot pridevnisko ali prislovno dolocilo v obliki besede ali besedne zveze, mislim pa, da se lahko ta kategorija nanasa tudi na oziralne prilastkove odvisnike neomejevalnega oz. omejevalnega tipa). Raguz (1994: 44) omejevalni oziralni odvisnik kot nujno dopolnilo nadrednega stavka primerja z nujnostjo predmeta ob prehodnem glagolu: ta sicer lahko stoji tudi sam, vendar z bistveno spremenjenim pomenom (prim. nasprotje med Vidim hiso in Vidim 'Nisem slep').

²⁷

S. Kordic' je do teh ugotovitev sicer prisla s statisticno analizo hrvaskega korpusa, ki je zajemal razlicne funkcijske zvrsti, kljub temu pa menim, da imajo njene ugotovitve sirso veljavo. Avtorica navaja tudi ugotovitev raziskovalcev v zvezi z zvrstmi pisane anglescine, po kateri naj bi bila za bolj dodelana besedila znacilna vecja pogostost in sirsi razpon oziralnih zaimkov sploh (Kordic', 1995: 59).

²⁸

Tudi zgledi so povzeti po S. Kordic', le da prevedeni (in rahlo prirejeni).

²⁹

Pri osebnih zaimkih za 3. osebo je potrebno locevati med konkretnoreferencnim pomenom, ki ga imajo ti zaimki kot globinska lastna imena, in v bistvu neosebnim pomenom, ki ga imajo ti zaimki v vlogi pozaimenjanja samostalnika (Vidovic Muha, 1996: 118). Naglasne oblike osebnih zaimkov so tako vezane na kategorijo zivosti, medtem ko naslonske oblike take omejitve ne poznajo (Perlmutter-Oresnik, 1973: 17- 18).

³⁰

O taki razliki med pridevniki in pridevniskimi zaimki govori S. Kordic' (1995: 72-73), ki pridevniske zaimke imenuje determinatorji; ti se vcasih obravnavajo kot besede z isto distribucijo kot clen (73). Avtorica jih po njihovi stalni vsebini deli na pet skupin (75): kazalni, totalni in nikalni determinatorji ustrezajo trem enako imenovanim razredom pridevniskih zaimkov pri Toporisicu (1984: 271; 2000: 335), svojilni determinatorji pri S. Kordic' ustrezajo Toporisicevim osebnosvojilnim zaimkom s povratnosvojilnim (p. t.), nedolocni determinatorji pa so v bistvu tradicionalno (sirse) pojmovani nedolocni pridevniski zaimki. Da naslednja obravnava pridevniskih zaimkov ne bo izcrpna in da bo kaj izreceno z malce negotovosti, gre pripisati predvsem pomanjkanju kompleksnega korpusa besedil kot tudi odsotnosti strokovne literature, ki bi preucevala napovedovalno moc pridevniskih zaimkov na slovenskem gradivu; oboje je zaradi zahtevnosti problematike precejsnja ovira pri iskanju »zakonitosti« v zvezi z nekaterimi zaimki.

³¹

Zavedati se moramo, da lahko mnoge (izolirane) oziralne stavke interpretiramo tako omejevalno kot neomejevalno (Kordic', 1995: 76); prim. ze navedeno poved Pricakujem tvoje dekle, ki pride jutri, v kateri lahko oziralni prilastkov odvisnik izjemoma razumemo tudi omejevalno.

³²

Quirk idr. (1993: 67) tako uvrscajo zaimke med »zaprte besedne vrste«.

³³

Da gre za ciste prostorske opredelitve, avtorica dokazuje tudi formalno, tj. s pretvorbo v prislovni kazalni zaimek: ta clovek < (tisti) clovek, ki je tu; tisti/oni clovek < (tisti) clovek, ki je tam (p. t.).

³⁴

Gl. Koprivo (1976: 60-61, 194-95).

³⁵

Gl. pretvorbe iz op. 33, iz katerih je razvidno, da ima tisti vlogo dolocnega clena, saj je kazalna vloga (v smislu umestitve v prostor glede na govorecega) prenesena na prislovni zaimek.

³⁶

Ce bi lahko rekli, da je vloga dolocnega clena nasploh zaznamovanje predmetnosti kot znane (Vidovic Muha, 1996: 118), potem je ob zvezi (tisti) --- ki predmetnost znana prav zaradi rabe omejevalnega oziralnega odvisnika. Podobne ugotovitve poznamo v zvezi z jeziki, v katerih je dolocni clen vedno izrazen, npr. za anglescino: Gleason (1961: 130-31) pri analizi povedi na neposredne sestavnike binarno cleni samostalnisko sintagmo z omejevalnim oziralnim stavkom tako, da je na eni strani dolocni clen; Quirk idr. (1993: 268) govorijo o kataforicni rabi dolocnega clena pred samostalniskim jedrom, katerega nanosnik je z omejevalnim desnim prilastkom opredeljen kot enkraten.

³⁷

Toporisicevo trditev, da bi »/p/ri pridevniskih oziralnih zaimkih /ki in kateri/ /.../ v glavnih stavkih vedno lahko postavili kazalni zaimenski par /tisti/« (1984: 277; 2000: 341), bi bilo tako med drugim treba omejiti samo na oziralne prilastkove odvisnike omejevalnega tipa.

³⁸

Toporisic (1984: 263-64; 2000: 328) navaja stiri pravila o rabi dolocne oblike (lastnostnega) pridevnika, po kateri se nasploh sprasujemo s kateri oz. katere vrste:  1. v zvezi z ze znano lastnostjo kakega samostalnika;  2. za oznacevanje posebne vrste predmeta (beli kruh);  3. za kazalnimi zaimki in za ves, kadar ta ne pomeni 'popolnoma, docela' (tisti dobri prijatelj, ves ljubi dan);  4. v zvezi z vrstno ali samostalnisko rabo pridevnika (laznivi Kljukec, dezurni). Avtor tu mesa vrstne pridevnike, katerih edina (ze slovarska) oblika je na -i in ki so omejeni na stalne (avtomatizirane) besedne zveze, z lastnostnimi pridevniki, ki dobijo (vrstnim homonimno) dolocno obliko sele v besedilu in ki se uporabljajo v prostih (aktualiziranih) besednih zvezah (vec o tem gl. pri Vidovic Muhi /1996: 121-25/). O nedolocni obliki pravi Toporisic (1984: 264; 2000: 328) samo, da jo »rabimo takrat, kadar odnosnico lastnostno natancneje dolocamo, tj. kadar se po pridevniku sprasujemo s kaksen -sna -o«. Raba t. i. dolocne in nedolocne oblike pridevnika je obsirneje obdelana v slovnici stirih (Bajec idr., 1964: 157-60).

³⁹

Gradisnikova formulacija novega pravila sicer ni povsem ustrezna, saj pravi takole: »Pridevnik / .../ dobi dolocno obliko tudi tedaj, ko je njegov samostalnik dolocen z uporabo ustreznih stavcnih clenov.« (1993: 125.) Iz nadaljnjih zgledov pa je razvidno, da so z »ustreznimi stavcnimi cleni« misljeni pravzaprav stavcni in nestavcni desni prilastki, o katerih pa je treba dodati, da morajo biti omejevalni.

⁴⁰

Toporisic (1984: 274, 275; 2000: 337, 339) opredeljuje obliko tak kot nevtralno, obliko taksen pa kot custveno oz. pogovorno, in zato za strokovno besedilo neprimerno.

⁴¹

S. Kordic' (1995: 95) za vrstne kazalne zaimke v (srbo)hrvascini navaja, da kazejo na koga ali kaj, medtem ko kakovostni deiktiki kazejo na lastnost koga ali cesa v primerjavi s kom ali cim drugim. Nekaj te pomenske razlike, ki je gotovo univerzalna, se seveda kljub pogosti polozajni enakovrednosti fakultativnih deiktikov tisti in tak(sen) navadno ohranja.

⁴²

Anaforicno se uporablja tudi deiktik ta.

⁴³

Obliko toliksen Toporisic (1984: 274, 275; 2000: 337, 339-40) upraviceno oznacuje kot nevtralno in pogostejso od zastarele oblike tolik.

⁴⁴

Razlicica s predlogom je pogovorna.

⁴⁵

Drugace povedano: »/S/vojilnost dejansko predstavlja prostorsko umescanje predmetnosti glede na udelezenca govornega dejanja/./« (p. t.)

⁴⁶

Beseda je pojmovana kot nedolocni zaimek tako v slovnici stirih (Bajec idr., 1964: 186) kot pri Toporisicu (1984: 271; 2000: 335). Poleg daljse dovoljuje SSKJ tudi krajso obliko, ki pa po mojem mnenju ni toliko posledica moderne vokalne redukcije, kot se ta izrazito kaze predvsem v pogovornem jeziku slovenskega osredja, ampak gre verjetno bolj za sintagmatski vpliv spremljevalne nedolocne oblike pridevnika: neki zanimiv clovek > nek zanimiv clovek.

⁴⁷

S. Kordic' (1995: 98) navaja, da nekateri jeziki uporabljajo »izbirni nedolocni oznacevalec«, navadno kako obliko besede za 'eno'. V slovenscini se nedolocni clen od glavnega stevnika en loci po svoji nenaglasenosti.

⁴⁸

Po Toporisicu (1984: 210, 211; 2000: 275, 276) je samostalniska beseda inherentno dolocna, nedolocnost pa se izraza posebej (avtor kot zgled navaja pogovorno zvezo en fant).

⁴⁹

Vidovic Muha (1996: 121) tako nedolocne kot poljubnostne zaimke uvrsca med besedilno nedolocne. Ce se v napovedovanju tipa stavcnega prilastka zares locijo v zgoraj nakazanem smislu, bi bilo to verjetno treba upostevati tudi pri njihovem opredeljevanju z vidika besedilne dolocnosti oz. nedolocnosti.

⁵⁰

Vidovic Muha (1996: 117, 120) celostne in nikalne zaimke kljub temu obravnava kot besedilno dolocne.

⁵¹

Besednovrstno poimenovanje prislovna beseda se v slovenskem jezikoslovju sicer ne uporablja, ceprav je --- po analogiji na samostalnisko in pridevnisko besedo --- edini ustrezni krovni izraz za neposredna in posredna poimenovanja okoliscin in lastnosti, tj. za prislove in prislovne zaimke. Ker imajo lahko tudi nekateri pomensko izpraznjeni oz. splosni glagoli (t. i. glagolski primitivi) vlogo nadomescanja (Beaugrande-Dressler, 1992: 51-52; Toporisic, 1974/75: 33-34; Vidovic Muha, 1998: 293), bi bilo smiselno govoriti tudi o glagolskih zaimkih, s tem pa tudi o glagolski besedi kot posebni besedni vrsti. Res pa je, da glagolskih zaimkov --- za razliko od samostalniskih, pridevniskih in prislovnih --- ne bi mogli razdeliti na enajst pomenskih razredov, kot jih je vpeljal Toporisic (1984: 271-72; 2000: 335- 36).

⁵²

O tem zaimku, uporabljanem »za uvajanje stavka, ki na splosno doloca osebo ali stvar v nadrednem stavku«, SSKJ pravi, da njegova raba pesa in da je obicajnejsa zveza tisti, ki ali vsak, ki. Taka raba oziralnika ki je v slovarju oznacena kot starinska, verjetno pa je ze kar zastarela (ki so ga poznali, ga niso obsojali).

⁵³

Toporisic (2000: 636) na ustreznem mestu trdi samo, da so odvisniki z vprasalnimi ali oziralnimi zaimki in clenki z nadrednim stavkom povezani »pravzaprav neveznisko«.

⁵⁴

Toporisic sam tu zal ni dosleden, saj kljub zgoraj navedenemu razmisleku vprasalne zaimke, ki uvajajo odvisnike, obravnava tudi v okviru vezniske besede (1984: 362, 368, 506; 2000: 426, 431, 636).

⁵⁵

Toporisic (1982: 177-78) omenja, da se razlika med vprasalno in oziralno vlogo zaimka kateri na zacetku povedi kaze tudi v stavcni intonaciji, saj je pri vprasalnem zaimku tezisce povedi kateri, pri oziralnem pa ocitno ne (kateri hoce iti pes na grad? proti kateri hoce iti pes na grad, naj se javi).