Porocilo predsednika Slavisticnega drustva Slovenije na obcnem zboru v Kopru 5. oktobra 2000

Najprej bi zelel povedati, da sem si ob prevzemu dolznosti svoje delo predstavljal precej drugace, kot se je kasneje udejanjalo. Ob zavedanju, kako pomembna so pooblastila predsednika Slavisticnega drustva Slovenije za razvoj slovenisticnih in sorodnih slavisticnih strok, sem kot srednjesolski ucitelj slovenscine istocasno zelel izboljsati tudi polozaj ucitelja najpomembnejsega solskega predmeta v osnovnih in srednjih solah. Velika vecina nasih clanov vsak dan obcuti, da se polozaj slovenistov ne izboljsuje tako kot na drugih predmetnih podrocjih, saj nimamo pomoznih uciteljev (kemiki, biologi, fiziki ... imajo ob sebi laborante, anglistom pomagajo lektorji itn.), pri pouku komajda kdo lahko uporablja racunalnike, skorajda ne razpolagamo z ucili in drugimi ucnimi pripomocki, zunanje preverjanje znanja postavlja pred ucitelja slovenscine vedno nove zahteve, nase delo je vse bolj podcenjeno, nalagajo nam nove in nove brezplacne obveze in krcijo ze pridobljene pravice, saj nam se za popravljanje nalog komajda kaj priznajo.

Ze ob mojih prvih poskusih se je pokazalo, da ima nase drustvo zelo sibko povezovalno moc, kar onemogoca ucinkovito delovanje ne le drustva, pac pa tudi uresnicevanja skupnih interesov. Po nekaterih ocenah nas je samo v solah skoraj 4000, torej toliko, da bi nas ob vecji enotnosti moral upostevati vsak minister in celo vsaka vlada, ki danes oblikuje razmere za nase poklicno delo. Ko so kljub komajda simbolicnemu placilu zaceli ocenjevalce na drzavni maturi financno kaznovati za vsako napako (cesar seveda ne pocno pri vseh sodelavcih!), sem kolegom predlagal, da z osebnimi pismi protestiramo proti taksnim ponizevalnim ukrepom solskih oblasti, kar bi lahko uporabil za uveljavljanje nasih zahtev. Tedaj, kasneje pa se nekajkrat, se je odzvalo le nekaj osamljenih posameznikov (ceprav sem jim poslal naslove in vzorec vsebine), tako da se nisem mogel predstaviti kot verodostojen sogovornik solskim oblastem in pooblasceni predlagatelj boljsih resitev.

Razmislek o taksnih pojavih je pokazal, da smo slavisti neka amorfna masa ljudi sorodnih poklicev, v kateri se vsakdo ima za clana Slavisticnega drustva Slovenije, vendar se na to spomni le obcasno, ko ga kaksna stvar osebno zanima ali prizadene. Mnogi imajo upostevanja vredne zamisli, vendar jih obdrzijo zase, ce pa jih ze sporocijo, se praviloma niso pripravljeni izpostaviti in zrtvovati svoj cas za njihovo uresnicitev.

Da bi se sploh vedelo, kdo so clani Slavisticnega drustva Slovenije, je bilo nujno najprej urediti evidenco clanstva, pa tudi minimalne obveznosti in ugodnosti, ki bi vsakemu clanu dale obcutek pripadnosti in ga istocasno povezale z nasim drustvom. Ker sem bil v Novi Gorici za vse skorajda sam (tedanja blagajnicarka je imela tezave s studijskimi roki in narascajem, tajnica pa je bila poklicno prevec uspesna in je zato neprestano letala po turnejah), so prve pocitnice mojega mandata minile v pretipkavanju na tisoce naslovov (zaradi cesar sem se kasneje zakljucil doktorat). Na vse slovenske sole in na nekatere kulturne ustanove smo razposlali vabila za osebno vpisovanje/popisovanje clanov Slavisticnega drustva Slovenije. Vkljucil sem tudi vecino narocnikov na obe reviji, ki jih drustvo izdaja, vsakega novega diplomanta pa z osebno cestitko in z vabilom, da se nam pridruzi, se sedaj opozorimo na nase drustvo. Ucenci sole, na kateri ucim, so pripravili racunalniski programcek, ki omogoca individualno evidentiranje (dopolnjevanje in brisanje) clanov, izpisovanje naslovov, poloznic, serijskih pisem in pregled vplacanih clanarin. Tako je po dolgih desetletjih (in mucnem delu) nastal seznam clanov Slavisticnega drustva Slovenije, ki je kar zajeten.

Danes lahko porocamo, da ima Slavisticno drustvo Slovenije 1879 clanov, med katerimi je 95 doktorjev znanosti, 29 magistrov, devet akademikov, 44 castnih clanov in en ustanovni clan (dr. Vilko Novak). Velika vecina je zaposlena na osnovnih in srednjih solah, vclanjeni so skoraj vsi strokovni in znanstveni delavci na obeh institutih in obeh slovenskih univerzah, v drustvo so vkljuceni tudi nekateri kolegi z univerz v tujini, nekaj delavcev v razlicnih ustanovah in podjetjih s podrocja kulture (Mladinska knjiga, RTV Slovenija ...), pa tudi nekaj posameznikov iz upravnih sluzb (Drzavni zbor, Carinska uprava ...).

Med ugodnostmi za clane naj omenim, da nam je uspelo zagotoviti znizano narocnino na tri strokovne revije (Jezik in slovstvo, Slavisticno revijo in Slovenscino v soli), tako da popust krije skoraj celotno clanarino, ce je clan narocen na dve reviji. Poleg tega se obcasno dogovorimo tudi z nekaterimi zalozbami, da ponudijo nasim clanom strokovne knjige po nizji ceni in pod ugodnejsimi placilnimi pogoji. Prav tako clani brezplacno prejemajo bilten z drustvenimi obvestili, obvescamo jih tudi prek spletne strani, ki bi jo bilo treba bolj skrbno vzdrzevati, clani placujejo nizje kotizacije za izpopolnjevalne seminarje, ki jih pripravlja Slavisticno drustvo Slovenije, izdajamo jim potrdila o dodatni vzgojno-izobrazevalni dejavnosti, ki sluzijo za napredovanje v placilne razrede in nazive. Gotovo bo mogoce na tem podrocju storiti se kaj, pridobiti se kaksen popust, predvsem pa doseci vecjo ucinkovitost pri uveljavljanju skupnih poklicnih in strokovnih interesov.

V okviru moznosti smo zaceli namenjati nekoliko vec pozornosti castnim clanom, ki jim ob novem letu in visokih jubilejih osebno voscimo in podarimo Zbornik SD. Ob 65-letnici delovanja Slavisticnega drustva Slovenije smo dosegli, da jih je skupno z upravnim odborom sprejel predsednik RS Milan Kucan. Ob tej priloznosti smo izrocili listino o razglasitvi za castne clane tistim, ki je se niso prejeli (dr. France Novak je vlozil ogromno napora, da je sploh ugotovil, kdo pravzaprav so castni clani, skrbi pa tudi, da listine lastnorocno izpise na rocno izdelanem papirju akademski slikar Lucijan Bratus v kaligrafiji Stiskega rokopisa). Poleg tega jih osebno vabimo na kongrese in obcne zbore, poleg clanarine pa so oprosceni kotizacije in lahko se brezplacno udelezijo katere od spremnih prireditev, zal pa ni sredstev, da bi jim povrnili nocnine in potnine. Slednji stroski, ki jih vracamo le referentom na kongresih in seminarjih Slavisticnega drustva Slovenije, namrec zadnja leta znasajo precej vec kot pol milijona in jih zberemo z veliko tezavo. Referentom, ki za nastop ne prejmejo nobene nagrade, moramo povrniti vsaj to, ceprav nam je uspevalo honorirati objavo v zborniku. Veseli smo, da se mnogi castni clani pogosto udelezujejo nasih kongresov kot aktivni udelezenci, nekateri pa se drustva spomnijo tudi s prostovoljnimi prispevki. Med slednjimi prednjaci akad. dr. Tine Logar.

Pomembno je tudi, da smo vzpostavili sredstva, s katerimi je mogoce vplivati in spodbujati strokovne ambicije clanov. Ozivljene nagrade Slavisticnega drustva Slovenije so namenjene uciteljem slovenscine v osnovnih in srednjih solah za zivljenjske uspehe, poleg tega pa nagrajujemo tudi posebno uspesen dodiplomski in podiplomski slavisticni studij na slovenskih in slovenscine na tujih univerzah. Z nagradami, ki so naslednice nekdanjih Prijatelj-Kidricevih nagrad, smo ustvarili moznost, da vsaj nekaterim najbolj uspesnim kolegom izrecemo priznanje, mentorjem pa ponudimo sredstvo za dodatno motivacijo pri poglobljenem studiju. Poleg simbolicnega dela (listine) zagotavljamo tudi denarni del nagrad, ki so bile med nasim mandatom za zivljenjsko delo celo visje kot drzavne nagrade za podrocje vzgoje in izobrazevanja, medtem ko naj bi bilo z drugimi mogoce kriti stroske za razmnozevanje tez.

Podoben namen ima tudi obnovljena Slavisticna knjiznica, v kateri bodo letos izsli trije zvezki in je namenjena objavljanju znanstvenih monografij. Knjizna zbirka, ki je nastala med predsedovanjem dr. Marje Borsnik, zeli omogociti objavljanje novih znanstvenih spoznanj, ki ob razmahu podiplomskega studija nastajajo s pospesenim tempom, tezko pa je najti zaloznika. Do sedemdesetih let smo lahko ugotavljali, da so bili vsi slavisticni doktorati razen enega objavljeni, danes pa je objava prej izjema kot pravilo. Tipkopis v oddelcni knjiznici gotovo ne doseze namena dolgoletnega raziskovanja in sele objava omogoca nadaljevanje in dopolnjevanje dela na dolocenem podrocju. Slavisticno drustvo Slovenije je med nasim mandatom zagotovilo sredstva, ki bi zadoscala za tisk dveh del, vendar nam je naknadno uspelo z zalozbo Rokus skleniti pogodbo o soizdajateljstvu (in sofinanciranju), tako da je na razpolago celo nekaj sredstev za avtorske honorarje. Na slovenskem slavisticnem kongresu v Kopru je strokovni javnosti predstavljen prvi oziroma tretji zvezek zbirke, ki bo izsel ob slovenskem knjiznem sejmu, odkupljene pa so tudi avtorske pravice za naslednja dva zvezka. Seveda je nadaljnji obstoj zbirke odvisen od nasega zanimanja in njenih knjigotrskih uspehov.

Najpomembnejse moznosti za uveljavljanje poklicnih interesov s pomocjo Slavisticnega drustva Slovenije ostajajo neizkoriscene tudi zato, ker skoraj nobena sekcija ni zazivela, ceprav bi bilo mogoce v njihovem okviru pripraviti vrsto strokovnih srecanj, okroglih miz, ucinkovitih akcij, obravnavati odprta vprasanja, oblikovati in preveriti predloge za izboljsanje pogojev dela itn. Zal marsikateri clan sploh ne ve, da sekcije obstajajo, zato naj jih navedemo: sekcija SD za lektorje, sekcija SD za leksiko, sekcija SD Slovenscina v javnosti, sekcija SD za ohranjanje slovenisticne dediscine, sekcija SD za metodiko pouka slovenscine, gibanje Znanost mladini in tekmovanje v znanju materinscine za Cankarjevo priznanje. Pravzaprav delujeta le dve sekciji. V okviru gibanja Znanost mladini, vodi ga dr. Tomaz Sajovic, se vsako leto pojavljajo tudi raziskovalni projekti z nasega podrocja, o katerih pa clani premalo vedo.

Bistveno vecji obseg ima tekmovanje za Cankarjevo priznanje, ki ga vodi prof. Vlado Pirc in je dobilo razseznosti, ki so primerljive z drzavno maturo, le da ga mi zmoremo brez enega samega poklicno zaposlenega cloveka, na kar sem vedno ponosen. Vsako leto se tekmovanja na dveh ravneh in stirih stopnjah udelezuje okrog 9000 ucencev in dijakov, s katerimi individualno dela okrog 800 mentorjev. V tekmovanje na stotine kolegic in kolegov vlaga ogromno ur prostovoljnega dela, ki si ga je komajda mogoce predstavljati. Zanemarimo ogromno organizacijsko in mentorsko delo: ce bi priznali samo po 10 minut za popravljanje vsakega pisnega izdelka in bi uro honorirali po najskromnejsi tarifi, bi samo za to potrebovali okrog pet milijonov tolarjev. Kljub prostovoljnemu delu in zavzetosti clanov nalogi Slavisticno drustvo ne bi bilo kos, ce ne bi dobrsnega dela opravili svetovalci za slovenski jezik pri Zavodu RS za solstvo, ki zalaga tudi vsakoletni zbornik o tekmovanju (ureja ga prof. Vlada Erzen) in ki vsako leto izide takoj po zakljucku tekmovanja. V letosnjem zborniku je prof. Vlado Pirc objavil temeljit clanek o razvoju tekmovanja, ki ga je predstavil tudi na mednarodnem simpoziju o maternih jezikih. Vsako leto na Vrhniki pripravljamo tudi srecanje in izmenjavo izkusenj med mentorji tekmovalcev, za najboljse med najboljsimi tekmovalci pa Zavod RS za solstvo organizira skrbno izoblikovano dvodnevno strokovno popotovanje, s katerim so vedno vsi vec kot zadovoljni. Zal je odmevnost tekmovanja skromnejsa v srednjih solah, ceprav smo uvedli tudi novo drugo stopnjo, v katero se vkljucujejo ucenci poklicnih sol, ki doslej skorajda niso imeli moznosti, da bi se uveljavili ob dijakih zahtevnejsih usmeritev. Poleg tega smo uredili, da imajo mentorji moznost svoj prispevek ovrednotiti v okviru napredovanja v placilne razrede in nazive (kot mentorji drzavnih zmagovalcev, udelezenci izpopolnjevanja in organizatorji drzavnega oziroma medsolskega tekmovanja, nekateri pa svoje mentorstvo vkljucujejo tudi v obsolske dejavnosti ali izbirne vsebine). Seveda pa tudi na tem podrocju ostajajo odprte se stevilne moznosti: lahko bi se povezali z organizatorji podobnih prireditev v tujini, tekmovanje bi lahko bilo poligon za preizkusanje novih didakticnih prijemov itn.

Ob tem ne smemo ostati nekriticni tudi do neizkoriscenih moznosti in skromnega delovanja nekaterih pokrajinskih drustev, ki bi prav tako lahko prispevala k uresnicevanju interesov posameznih skupin. Zal marsikje ostaja predsednik osamljen, v najboljsem primeru pridobi za sodelovanje nekaj posameznih kolegov in komajda uspe izpeljati tekmovanje za Cankarjevo priznanje in zakljucno slovesnost. Morda mu uspe pripraviti se kaksno slabo obiskano predavanje, marsikje pa ni niti evidenc clanstva, ne pobira se clanarina itn. In vendar imamo na nasem podrocju vrsto nalog, ki jih ni mogoce uresniciti v velikih skupinah (razgovori o strokovnih novostih, o ucbenikih, izmenjava metodicnih izkusenj in didakticnih pripomockov, druzenje s kolegi, srecanja z ustvarjalci, ogled kulturnih znamenitosti, analize gledaliskih predstav ...). Ob organizaciji vsakoletnih kongresov, ko je treba v organizacijski odbor zbrati za dober razred sodelavcev, skusamo tudi konsiliditari in poziviti krajevno drustvo, ki je gostitelj.

Z velikimi napori smo uspeli nekoliko izboljsati ze ustaljene oblike strokovnega izpopolnjevanja in izmenjave novih strokovno-znanstvenih spoznanj. Poleg tradicionalnega slovenskega slavisticnega kongresa oziroma nekdanjih zborovanj smo uvedli nov seminar za mentorje tekmovanja za Cankarjevo priznanje, medtem ko so poskusi, da bi vpeljali se druge seminarje, imeli premajhen odziv med clanstvom, predvsem pa nismo uspeli pridobiti nikogar, ki bi jih pripravil in izvedel.

Kongres oziroma zborovanje ima zal se vedno marsikatero potezo partizanskih mitingov, vendar smo vpeljali nekoliko vec reda pri prijavljanju, oblikovanju in izvedbi programa, ki pa je navadno bistveno preobsezen in udelezba prevec mnozicna (vsako leto se nas zbere vec kot tristo udelezencev in okrog petdeset predavateljev), kar onemogoca sodobnejse oblike dela in nas vodi v casovno stisko, to pa povzroci marsikateri spodrsljaj. Nekako se je ustalila organizacijska shema, ki ob plenarni obravnavi dolocene teme vkljucuje se najmanj dve okrogli mizi o aktualni problematiki ter predstavitev novih strokovnih in znanstvenih del z nasega podrocja, ki jih pripravijo avtorji in ne kritiki, kar je posebnost, ki jo je uvedel dr. France Novak. Tretji dan je namenjen poucnim popotovanjem, ki jih skrbno pripravijo gostitelji in so praviloma prava dozivetja. Dogajanje poteka vzporedno in ga dopolnjuje spremni program, ki ga s pozrtvovalnim prostovoljnim delom z veliko zavzetostjo pripravijo gostitelji domacega pokrajinskega drustva. Med nasim mandatom nam je vedno uspelo vnaprej pripraviti dokaj popolno gradivo in povzetke, referate pa objaviti v zborniku, ki ga ob pomoci dr. Petra Weissa ureja predsednik drustva. Letos je izsel deseti v vrsti, ki jo je med svojim mandatom zasnovala dr. Martina Orozen, dogradil pa dr. France Novak. Menimo, da smo ustvarili razmere, da je sodelovanje na kongresu zanimivo tudi za aktivne udelezence, saj ga mirno lahko uvrstijo v kategorijo »objavljena predavanja«, dodatna kategorizacija objave pa je odvisna od njihovega vlozenega dela. Dosegli smo, da slovenski slavisticni kongres redno sofinancirata Ministrstvo RS za znanost in tehnologijo ter Ministrstvo RS za solstvo in sport, ceprav sredstva ne zadoscajo niti za tisk zbornika. Zal pa je kongres se vedno uvrscen med strokovne in ne med znanstvene sestanke.

Obe ustaljeni obliki strokovnega izpolnjevanja, kongres in dve izvedbi seminarja za mentorje Cankarjevega priznanja, sta vkljuceni v katalog stalnega strokovnega izpopolnjevanja, tako da sta primerno ovrednoteni v postopkih napredovanja v placilne razrede in nazive ter zato dodatno zanimivi tudi za ucitelje na osnovnih in srednjih solah, ki se jih sicer ne bi mogli udelezevati. S tem bi raziskovalci izgubili moznost, da svoja spoznanja lahko predstavijo in uveljavijo v praksi, sami pa slisijo, kaj je perece zunaj njihovih kabinetov.

Povezovanje znanstvenoraziskovalnega dela s prakso je ena najpomembnejsih razseznosti delovanja Slavisticnega drustva Slovenije, ki daje nasim strokam prednosti, ki nam jih na drugih podrocjih marsikdo zavida, ne glede na to, da je danes marsikje vse bolj opazno zapiranje v sinje velicine, kamor ne sega vsakdanji hrup pritlehne mnozice. Sicer pa se se spominjamo polemik o razkoraku med visokim Olimpom in brezimno rajo, zato jih ne kaze ponavljati, ceprav so se danes aktualne.

Ena temeljnih dejavnosti Slavisticnega drustva Slovenije je tudi skrb za objavljanje strokovnih in znanstvenih publikacij. V dolocenih obdobjih je bilo nase drustvo poleg SAZU-ja edino, ki je redno izdajalo strokovne publikacije z nasega podrocja. Danes so se moznosti razsirile, se vedno pa je Slavisticno drustvo Slovenije lastnik in izdajatelj obeh najpomembnejsih slavisticnih revij. Poleg tega vsako leto izdajamo ali soizdajamo se dva zbornika, letos pa bo ponovno ozivela tudi Slavisticna knjiznica, ki bo prinasala znanstvene monografije. S tem je Slavisticno drustvo Slovenije ustvarilo pomembne moznosti za objavljanje strokovnih in znanstvenih dosezkov. Vse te publikacije imajo razmeroma veliko odmevnost v domaci in tuji strokovni javnosti ter izhajajo v razmeroma visokih nakladah, ceprav niso taksne, kakrsne bi lahko bile. Spomniti moram, da ob prevzemu mandata Slavisticna revija dlje kot leto ni izsla, vendar nam je uspelo brez travm oblikovati novo urednistvo, ki je sedaj skorajda ze nadomestilo zaostanek. Revija (= pregled casa) odraza danasnje razmere v nasih strokah. Izstopa znacilnost, da v zadnjem casu prevladujejo jezikoslovni prispevki, medtem ko so literarne vede vse bolj v ozadju. Morda je novo urednistvo, ki ga ob glavni urednici za jezikoslovje dr. Adi Vidovic Muha in glavnem uredniku za literarne vede dr. Aleksandru Skazi vodi odgovorni urednik dr. Tomo Korosec, nekoliko manj prizadevno pri pridobivanju novih narocnikov in financnih sredstev, kar velja tudi za drugo revijo, t. j. Jezik in slovstvo. Tudi tu so med nasim mandatom nastajali zapleti, ki so zahtevali nekaj ostrejsih pogovorov, vendar je iz porocila glavnega in odgovornega urednika dr. Tomaza Sajovica mogoce sklepati, da je kriza koncana, ceprav se spreminja vsebinski koncept revije, kot sem pokazal v svojem prispevku o danasnji slavisticni periodiki, ki je izsel v tej reviji.

Med nasim mandatom je nastal tudi informativni bilten Kronika Slavisticnega drustva Slovenije. Vsi clani ga prejemajo brezplacno in prinasa sprotna obvestila in novice, ki jih popestrimo s kaksnim spodrsljajem in kakim bolj ali manj duhovitim utrinkom, da se izognemo golemu nastevanju dejstev. Vecina se ob dovtipih nasmehne, manj strpni, ki ne prenesejo sale na svoj racun, zmorejo le bolj kisel obraz, nihce pa ni bil prevec zamerljiv in vsakemu smo dali moznost, da dodatno osvetli opisano, pa ceprav le na omejenem prostoru, ki ga ima list na razpolago. Kronika ima poleg tiskane tudi elektronsko obliko, vendar je zadnjega pol leta edini pisec nekoliko opesal pri azuriranju teh obvestil. S pomocjo dr. Mirana Hladnika list z elektronsko posto prejema tudi okrog 150 »slovlitjanov«, Kronika pa ponatisne njihova razpravljanja. Po stirih letih in dvaindvajsetih stevilkah se je Kronika med clani priljubila in gotovo bi jo pogresali, ceprav kljub castnim izjemam bolj malo sodelujejo pri obvescanju predsednika in pisca tega listica, ki letno obsega precej nad sto strani drobnega tiska v formatu A4. Vsekakor so trenutno obvestila tega listica najbolj brana slavisticna literatura.

Ob teh temeljnih delovnih podrocjih Slavisticnega drustva Slovenije zivljenje nanese se mnozico vsakdanjih opravil. O najpomembnejsih sproti obvescamo clanstvo v Kroniki, ceprav tudi tam zmanjkuje prostora za vsako podrobnost. Letno je treba brez racunov in serijskih obvestil napisati nekaj sto dopisov, zbrati kilograme papirjev, da se prijavimo na javne razpise, skrbeti za organizacijo racunovodstva, streci zdaj temu ali onemu drzavnemu uradniku, ki si delovni cas v redni sluzbi zapolnjuje z izmisljanjem novih in novih zahtev. Med temi prozaicnimi opravili, ki smo jih zmogli s pomocjo tajnice Jane Zemljaric Miklavcic, je treba omeniti, da se je zakljucil postopek registracije drustva v skladu z novim zakonom o drustvih, ki ga je zacel prejsnji predsednik dr. France Novak. Zdaj nasa tajnica ureja zapleten postopek pridobivanja statusa drustva, ki deluje v javnem interesu. Na volitvah v Drzavni svet RS 1997 smo uspeli ohraniti mesto predstavnika interesov vzgoje in izobrazevanja, na katero je bil izvoljen predsednik drustva, ki v celotnem parlamentarnem sistemu edini predstavlja interese tega podrocja ter tako vpliva na zakonodajne postopke in dokoncno obliko zakonov, ki krojijo nase zivljenje. Nasi clani delujejo tudi v nekaterih strokovnih telesih, med katerimi je se posebno pomembna skupina za prenovo pouka slovenskega jezika, ki jo vodi dr. Matjaz Kmecl, zal pa po dolgem casu nimamo predstavnika v strokovnem svetu za splosno izobrazevanje, pa tudi v stevilnih drugih pomembnih organih na podrocju solstva, kulture in znanosti, ceprav na stevilnih mestih delujejo tudi nasi clani, a ne kot predstavniki drustva. Prav s tega stalisca je precej oslabel druzbeni ugled Slavisticnega drustva Slovenije, vendar ne le nasega, pac pa vseh podobnih drustev, s katerimi smo vendarle obnovili ali na novo vzpostavili sodelovanje.

Financni polozaj Slavisticnega drustva Slovenije obravnava porocilo blagajnicarke Leonore Nardoni Grah. Sam naj omenim le, da je bilo to podrocje povsem neurejeno, tako da se ni vedelo, kateremu uporabniku so sredstva namenjena, drustvena dejavnost povsem brez sredstev, tako da niti za papir in znamke nismo imeli, financna inspekcija pa je opozarjala na prekrske, za katere so zagrozene visoke kazni. Sedanji dokaj ugoden financni polozaj je bilo mogoce doseci le zato, ker je velika vecina dela opravljenega prostovoljno in brezplacno. Med najpomembnejsimi viri je poleg clanarine, ki se vecinoma vraca clanom, ce izrabljajo drustvene ugodnosti, in skromnih dotacij najpomembnejsi vir kotizacija, ki nobenega udelezenca nic ne stane, ker jo placujejo ustanove, v katerih so zaposleni. Kljub temu da so nase kotizacije med najnizjimi, je s temi sredstvi mogoce poravnati vsaj najnujnejse storitve zunanjih sodelavcev, ki pac ne delajo brezplacno kot mi. Ob vecji doslednosti pa bi bilo mogoce ustvariti toliksne prihodke, da bi lahko dajali moc za drugacno spodbujanje razvoja nasih strok in uveljavljanja skupnih interesov.

Glede clanarine, ki smo jo spet zaceli dosledno pobirati, je potrebno opozorilo, da se nacelno poravna prek pokrajinskih drustev, ki zadrzijo polovico zneska, vendar morajo podatke in zasebne naslove posredovati izvrsilnemu odboru Slavisticnega drustva Slovenije. Tiste, ki clanarine ne poravnajo do konca maja, clanarino terja izvrsilni odbor, ki kolege z neporavnano obveznostjo crta iz clanstva. Letna clanarina znasa 3000 SIT ali priblizno toliko, kot placa malo vecja druzina vsak mesec za mrzlo vodo, in torej ni pretirana, predsednik pa lahko oprosti placila clanarine tistega, ki se znajde v tezkem polozaju in na to opozori. K ze povedanemu in nestetokrat pojasnjenemu ter zapisanemu je treba dodati, da smo jo zaceli dosledno terjati zaradi vrste razlogov, med katerimi je najpomembnejsa domneva, da bo tisti, ki poravna ta simbolicni znesek, hotel za to tudi kaj imeti in bo tako spodbudil delo drustva na pokrajinski in drzavni ravni. Seveda si je odvec delati iluzije, da se denar plodi sam po sebi in da bo vsakdo prejel vec, kot bo placal. Vseeno smo poskrbeli, da se ta prispevek skoraj v celoti povrne tistemu, ki mu ni vseeno, kaksna je njegova poklicna rast. Treba pa je tudi poudariti, da drustvo ne more biti ucinkovito, ce je le pescica clanov pripravljena kaj zrtvovati in kaj storiti tudi v prostem casu. Za vecje drustvene ugodnosti in za ucinkovitejse uresnicevanje skupnih interesov se bo moralo aktivno vkljuciti bistveno vec clanov, kot se jih vkljucuje zdaj. Sele potem, a ne cez noc, bomo imeli tako drustvo, kakrsno si vsi zelimo.

Spostovane clanice in clani Slavisticnega drustva Slovenije, kot vidimo, je v dveh mandatih treba postoriti marsikaj, kaksna stvar pa kljub vsem prizadevanjem ostane nedokoncana, se ponesreci ali ni napravljena tako, kot je bila zamisljena. Kljub temu upam, da sem izpolnil vecino vasih pricakovanj in zaupanih mi nalog. Povsem iskreno pa naj povem, da sem dolznosti predsednika opravljal z veseljem in velikim zadovoljstvom. Stevilnim kolegom se ni zdelo skoda casa za prijazno besedo, mnogi so mi radi pomagali, srecal sem stevilne ustvarjalne kolege, ki jih prej nisem osebno poznal, z nekaterimi so se spletla trdna znanstva, skorajda prijateljstva v najglobljem pomenu besede. Pri izpolnjevanju nobenega javnega pooblastila --- in teh se je nabralo kar nekaj --- me niso tolikokrat pohvalili, moja prizadevanja so le redkokdaj imela tako siroko podporo in se nikoli se nisem tako malokrat skregal, ceprav povsem idilicno nase delovanje tudi ni bilo. Me je pa obogatilo. Tako se ta moja zivljenjska izkusnja izteka v spoznanju, da smo v Slavisticnem drustvu Slovenije zbrani strpni, prijazni in istocasno zagnani ljudje, ki bomo lahko nadgradili zastavljeno delo in ga obogatili z novimi razseznostmi. Vsem, ki ste mi pomagali na poti k tej izkusnji, se iskreno zahvaljujem, novoizvoljenemu vodstvu pa zelim kar najvec uspehov in mnogo svezih zamisli.