Predlog zakona o rabi slovenscine kot uradnega jezika - prva obravnava

Drzavni svet na podlagi prvega odstavka 86. clena poslovnika Drzavnega sveta in prvega odstavka 176. clena poslovnika Drzavnega zbora doloca drzavnega svetnika dr. Zoltana Jana kot predstavnika Drzavnega sveta na sejah Drzavnega zbora in njegovih delovnih teles pri obravnavi predloga zakona.

Jezik ni samo orodje za sporazumevanje in s tem za doseganje poslovnega ali politicnega uspeha, temvec posameznikova in skupnostna poglavitna pot za spoznavanje resnicnosti in dojemanje lastnega smisla v svetu. Slovenscina je torej pot slovenskega samospoznavanja, izraz samobitnosti slovenskega naroda in jedro njegove identitete, v svoji zvrstnosti pa tudi izraz njegove notranje razplastenosti in raznovrstnosti njegovih potreb. Tega in takega naroda brez tega in takega jezika ne bi bilo.

Slovenscina je popolnoma razvit in notranje bogato razclenjen moderni jezik, ki svojim nosilcem --- ce ga po posredovanju druzinskega okolja, izpopolnjevanju v soli, spremljanju mnozicnih obcil in po drugih vplivih dobro obvladajo --- omogoca prozno izrazanje vseh pojmovnih, custvenih in hotenjskih odtenkov ter organizacijskih in tehnicnih povezav, v katerih in s katerimi zivi sodobni clovek; hkrati je v njegovi slovnicni sestavi in v njegovih besedilih shranjena tisocletna prakticna in umetnostna izkusnja, zato je tudi kulturna vrednota, nenadomestljiv del kulturne dediscine clovestva, saj pomeni izvirno, neponovljivo moznost videnja in izrazanja resnicnosti. Kot orodje sporazumevanja in pot spoznavanja, kot jedro narodne identitete in kot kulturna vrednota je vreden in potreben posebne skrbi in varstva, tudi zakonskega.

Slovenscina je zaradi kulturne in politicne ozavescenosti preteklih rodov v trdem, deloma celo krvavem boju svojih nosilcev obstala in dosegla tudi status drzavnega jezika. Prav ohranjanje slovenske jezikovne in sploh kulturne identitete je bilo v 20. stoletju vsaj dvakrat med poglavitnimi motivi za slovenske drzavotvorne poteze, ko je postalo ocitno, da je jezikovna identiteta tega naroda v tedanjih drzavnih okvirih zapisana hiranju in izginitvi. Samostojna slovenska drzava pa naj bi bila zanesljivo porostvo za ohranitev slovenskega jezika; skrbela naj bi za njegovo negovanje, populariziranje in razvoj, da bi bil ves cas na ravni vseh sporazumevalnih potreb slovenske druzbe in da bi se uporabljal v vseh govornih polozajih.

Zato Ustava Republike Slovenije v 11. clenu doloca, da je slovenscina v Sloveniji uradni jezik. Ustava na splosno doloca tudi jezikovne pravice narodnih manjsin (11. in 64. clen) in »vsakomur« zagotavlja pravico, da »uporablja svoj jezik in pisavo« (61. clen), in sicer tudi »pri uresnicevanju svojih pravic in dolznosti ter v postopkih pred drzavnimi in drugimi organi, ki opravljajo javno sluzbo« (62. clen). Tem ustavnim dolocbam za zdaj sledijo samo posamezni cleni nekaterih podrocnih zakonov, celovite zakonske ureditve za uveljavljanje slovenskega jezika na operativni ravni pa nimamo.

1  Ocena stanja

a)  Dejansko stanje

Ob navdusenju, ker se je v novi, demokraticni in neodvisni drzavi Sloveniji slovenscina popolnoma uveljavila celo na dotlej skoraj tabujskih podrocjih (vojska, carina), so se po letu 1991 zlahka prezrle stevilne jezikovne negativnosti, zlasti v gospodarskem zivljenju, deloma pa tudi na drugih podrocjih (npr. v nekaterih znanstvenih in tehnicnih strokah). Drzava ni takoj in odlocno ukrepala. Slovenscino spet --- in se bolj --- zanemarjamo (slabo obvladamo normo knjiznega jezika, v javnih besedilih mesamo narecje, pogovorni in knjizni jezik idr.) ali pa jo celo dozivljamo kot »oviro« in »breme« v tekmi za poslovno uspesnost, kariero ipd. ter jo v cedalje stevilnejsih vrstah govornih polozajev izpodrivamo s tujimi jeziki. Pri razpadu SFRJ se je neposredni pritisk hrvaskega/srbskega jezika na slovenscino zmanjsal, ostal pa je dokaj tesen stik z njim (TV, poslovni stiki, priseljenci, begunci); hkrati se je bistveno okrepil (in se bo se) stik z zahodnimi jeziki. Ti jeziki, posebno anglescina, se mnozicno poucujejo v slovenskih solah in celo v vrtcih, ljudske univerze in druge izobrazevalne ustanove prirejajo jezikovne tecaje za odrasle, tuje drzave ustanavljajo v Sloveniji svoje kulturne izpostave, katerih poglavitna naloga je sirjenje njihovih jezikov (Britanski svet in Francoski kulturni center v Ljubljani, Nemska citalnica v Ljubljani in Avstrijska citalnica v Mariboru ...).

Vse to je lahko dobro in koristno, vendar le, ce bo Slovenija hkrati sama imela aktivno jezikovno politiko, s katero bo ucinkovito podpirala tudi ucenje, rabo in ugled svojega uradnega jezika --- slovenscine. Popolna izolacija med jeziki ni mogoca, posebno ne v casu elektronskih obcil; prevzemanje besed in drugi medjezikovni vplivi so normalen pojav, vendar so za posamezni jezik in njegovo delovanje neskodljivi (celo koristni) samo, ce so obvladani, tj., ce ostajajo kolicinsko zelo odmerjeni, kakovostno (funkcijsko) utemeljeni in uravnoveseni (ne enosmerni). Ti trije pogoji pri danasnjem razmerju slovenscine do tujih jezikov niso izpolnjeni, saj vanjo nenadzorovano in vecinoma brez potrebe priteka mnozica izrazov, prevzetih posebno iz anglescine; najvec jih je v slengu in zargonu, stevilni pa posebno prek oglasevalskih besedil v mnozicnih obcilih, prek povrsno prevedenih strokovnih besedil in po drugih poteh prodirajo tudi v splosmo rabo, ceprav imamo zanje ustrezne slovenske izraze (npr. corn flakes --- koruzni kosmici, koruzne krpice) ali pa bi jih lahko naredili po slovenskih besedotvornih pravilih. Tako so slovenska poimenovanja na nekaterih podrocjih ze prej izjema kakor pravilo (npr. imena novih podjetij in izdelkov, pojmi iz zabavne glasbe), mnozijo se krsitve slovenskih slovnicnih in pravopisnih pravil zaradi tujejezicnega vpliva (npr. posplosevanje rabe velike zacetnice v naslovih ali v vecbesednih lastnih imenih: Svetovni Slovenski Kongres, Gorenjska Banka), poraja se nacelen odpor do prevajanja (npr. pri naslovih zabavnoglasbenih besedil na radiu, na filmskih plakatih, v katalogih racunalniskih igric ipd.); celo odlocanje v drzavnih organih kdaj pa kdaj poteka na podlagi neprevedenih listin, ces da »se v soli tako in tako vsi ucijo anglesko«. To utemeljevanje je zmotno --- »se ucijo« je nekaj drugega kakor »se naucijo« -, poleg tega pa je popolnoma vzporedno z utemeljevanjem opuscanja slovenscine v zamejstvu nasproti nemscini, italijanscini in madzarscini (ces, cemu se Slovenci silijo in s svojimi zahtevami po rabi slovenscine v javnosti nalasc nadlegujejo vecinsko prebivalstvo, saj vendar vsi znajo nemski/italijanski/madzarski jezik).

V javnosti se srecujemo s tujejezicnimi reklamnimi gesli v prodajnih katalogih, po izlozbah ali na velikih plakatih (npr. The best fitness studio in the town; The best dry cleaner in your town; Very British --- Very good; Eurepean Fashion Design by Mura; Slovenian Open; Michael Jackson --- live in Ljubljana), s tujejezicnimi napisi na lokalih in z drugimi, tudi obseznejsimi neprevedenimi besedili. Tako se v sodobnem sporazumevanju med samimi Slovenci postavlja ne samo vprasanje »Kaksna slovenscina?« (zvrstno pregledna, razmeroma cista ter slovnicno in pravopisno pravilna ali pa polna nepotrebnih prevzetih besed in napak), temvec ze tudi vprasanje »Slovenscina --- da ali ne?« (namesto nje raje anglescina, italijanscina ...) ali ublazeno vprasanje za prehodno obdobje »Kdaj/kje se slovenscina, kdaj/kje pa ze anglescina?«. Jezikovna (napisna) podoba stevilnih slovenskih mestnih ulic je ze vecinsko neslovenska in tudi v tradicionalnem vaskem okolju naletimo na Casino, Creamcafe, Zimmer frei, River Adventures ipd. brez slovenskih vzporednic. Na nekaterih poslovnih ali znanstvenih srecanjih z mednarodno udelezbo slovenski organizatorji slovenskim udelezencem ne dovolijo razpravljati v slovenscini; tudi v naslovih, v tiskanih sporedih, na vabilih in v drugem gradivu takih srecanj pogosto ni slovenscine, ceprav se financirajo iz slovenskega drzavnega proracuna. Avtomatski telefonski odzivniki na slovenski drzavni televiziji se oglasajo samo v anglescini. Na postnih uradih prodajajo tipske postne nabiralnike, na katerih je v stirih tujih jezikih napisano »Briefkasten ...«, napisa v slovenscini pa ni. Drzava premalo spodbuja rabo slovenscine v racunalnistvu (odlocanje o taki strateski zadevi ze nacelno ne bi smelo biti odvisno predvsem od dobre volje ali komercialne logike sicer nadvse zasluznega Microsofta).

Tako ravnanje spodkopava stanovitnost slovenske druzbe in trdnost slovenske drzave, saj ob pospesevanju sporazumevanja njenih clanov navzven razdiralno ucinkuje na medsebojno (notranje) sporazumevanje. Poleg tega si ze tke svoj univerzalisticni ideoloski plasc: »Znanost/trgovina/turizem/umetnost/racunalnistvo ne priznava meja, zato je treba tudi jezikovne meje preseci, in sicer tako, da bomo vsi uporabljali isti jezik (seveda ne slovenskega).« Ljudje v pojmu »mednarodno« ne vidijo pluralizma, temvec univerzalizem, pri tem pa pozabljajo, da je njihova »znanstvena/trgovinska/turisticna/umetnostna/racunalniska anglescina« samo solsko pridobljeni redukcijski posrednik ali celo zargon, s katerim se govoreci ne morejo tako hitro, natancno in ucinkovito odzivati na zahtevne sporazumevalne polozaje kakor v svojem domacem jeziku in zato ne morejo biti enakovredni sobesedniki (pogajalci) tistim, ki jim je anglescina materni jezik. Neenakovrednost pri sporazumevanju pa je prvi korak v splosno neenakovrednost in podrejenost, priuceni tuji jezik se prej ali pozneje izkaze za jezik novih gospodarjev. Zato ni presenetljivo, da morajo v nekaterih gospodarskih podjetjih v (vecinski) tuji lasti slovenski delavci ze napisati prosnjo za dopust v tujem jeziku. Narod (drzava), ki sam ne spostuje svojega jezika, ki ne skrbi za njegovo kulturo, zlasti pa ne za njegovo dosledno uporabo v notranjem sporazumevanju na lastnem ozemlju, ne more pricakovati, da bodo njegov jezik spostovali tujci.

Ker je narodni ponos po mnenju nekaterih prevec custvena kategorija in pravno nezadosten argument za spreminjanje opisanega stanja, je treba poudariti, da gre tudi za krsenje pravic, npr. pravice do informiranosti; drzavljan je lahko v lastni drzavi prikrajsan kot kupec, uporabnik (npr. mobitela ali katere druge sodobne pridobitve), student ali delojemalec, ceprav odlicno obvlada drzavni jezik. V mnozicnih obcilih je zato zadnja leta izslo vec clankov, izjav (npr. SAZU 1993), pisem bralcev in drugih prispevkov, ki porocajo o slabem stanju in izrazajo dvom o pripravljenosti slovenske drzave biti porok za ohranitev slovenscine ter njen pospesevalec in popularizator. Poraja se celo obcutek ogrozenosti, ceprav je jasno, da v vecini spornih primerov (za zdaj se) ne gre za neposredno vsiljevanje tujih jezikov od zunaj, temvec za lastno, notranjo neodpornost in nelojalnost (tako na ravni slovenske drzave in civilne druzbe kakor tudi na ravni posameznikov).

b)  Pravno stanje

Dolocbe podrocnih zakonov, ki zdaj obravnavajo vprasanje jezika, je mogoce razdeliti na tele skupine:

1.  dolocbe, ki urejajo rabo slovenscine pri poimenovanju pravnih oseb (npr. firm gospodarskih druzb, vrtcev, sol);

2.  dolocbe, ki postavljajo znanje slovenscine kot pogoj za sklenitev delovnega razmerja (npr. drzavni usluzbenci, sodniki, druzbeni pravobranilci, notarji, cariniki, ucitelji, vzgojitelji);

3.  dolocbe, ki postavljajo znanje slovenscine kot pogoj za registracijo dejavnosti (npr. izobrazevalne, odvetniske);

4.  dolocbe, ki predpisujejo uradni postopek v slovenscini (npr. sodni, upravni, davcni, vzgojno-varstveni);

5.  dolocbe, ki predpisujejo slovenscino kot pogoj za posredovanje izdelkov in sporocil (npr. tehnicna navodila, navodila o varstvu pri delu, podatki o zdravilih, temeljni akti gospodarskih druzb, napovedovanje, propagiranje in pojasnjevanje kulturnih prireditev ter podnaslavljanje ali sinhronizacija filmov oziroma tujih televizijskih programov, oglasevanje v mnozicnih obcilih).

Izvajanje teh dolocb oziroma nadzor nad njihovim izvajanjem je nalozen raznim organom, od inspekcijskih sluzb (trzna, solska, delovnopravna) do registrskih organov (sodisca, upravni organi, razne zbornice). Celovit pregled nad problematiko je zaradi razprsenosti dolocb po stevilnih podrocnih zakonih (takih je okoli 50 --- gl. seznam v poglavju IV) nemogoc, trzni inspektorat Republike Slovenije pa posebej poudarja, da veljavnih dolocb zaradi nejasnosti ali pomanjkljivih sankcij velikokrat ni mogoce izvajati.

Kot slab zgled oziroma bridko izkusnjo kaze opozoriti tudi na obravnavanje jezikovne problematike pri sprejemanju in izvajanju Zakona o gospodarskih druzbah (Uradni list RS, st. 30, 1993). Problemi so se pokazali ze pri njegovem sprejemanju. Predlog za prvo obravnavo je nedvoumno varoval uporabo slovenscine s tem, ko je dolocal, da mora biti firma v slovenskem jeziku, in ko je kot izjemo dopustil rabo tujih besed ali delov besed samo,

• ce ustrezajo imenom ali firmam druzbenikov (npr. Black & Decker, Microsoft, Generali SKB, Henkel),

• ce predstavljajo zasciteno blagovno ali storitveno znamko (npr. Bayer),

• ce za tujo besedo ni ustreznega prevoda v slovenski jezik ali ce gre za mrtev jezik,

• ce je vecji del dejavnosti usmerjen na tuje trge.

Najsplosnejsa ugotovitev te razclembe pravnega stanja je, da je zakonska ureditev zelo razdrobljena in nepregledna, saj rabo slovenscine urejajo samo nekateri podrocni zakoni, in sicer vsak s svoje plati (in se to nedosledno, pogosto brez dolocitve odgovornosti ipd.), medtem ko splosne, celovite zakonske izpeljave ustavne dolocbe, da je uradni jezik v Sloveniji slovenscina, nimamo. Med drugim to pomeni, da ce kateri podrocni zakon ne opredeljuje posebej tudi uporabe slovenscine na svojem podrocju, ustavna dolocba na tistem podrocju nima operativne zakonske izpeljave. Brez takih dolocb so zdaj npr. Zakon o zavodih, Zakon o drustvih, Zakon o ustanovah. Podobno ni nikjer doloceno, kako naj se uporaba slovenscine uveljavi pri poimenovanju obrtnih delavnic, industrijskih obratovalnic, gostinskih lokalov ipd. To velja celo za poimenovanje drzavnih organov in javnih sluzb ali njihovih delov (npr. sluzba Vox, radijski program Ars). V nekaterih zakonskih dolocbah o jeziku je precej vrzeli in nejasnosti, tako da bi bila za ucinkovitost potrebna marsikatera dopolnitev ali obvezna razlaga. Predvsem pa so dolocbe vecine podrocnih zakonov pomanjkljive, ker ni dovolj jasno dolocena odgovornost za njihovo uresnicevanje in niso predvidena dovolj ucinkovita pravna sredstva za njihovo krsenje. Za ukrepanje se veckrat ne cuti odgovornega oziroma formalno pristojnega noben organ izvrsilne ali sodne oblasti. Posledica je neucinkovitost teh dolocb. Vse te pravne vrzeli bi bilo mogoce najhitreje in najucinkoviteje zapolniti s splosnim zakonom (lex generalis), morebitnim posebnim dolocilom v podrocnih zakonih pa hkrati prepustiti, da jezikovna vprasanja --- ce je potrebno --- nadrobneje obravnavajo se s svojih plati. Urejanje razmer samo s postopnim spreminjanjem posameznih podrocnih zakonov bi bilo neprimerno dolgotrajnejse, poleg tega pa bolj zapleteno in negotovo: vsakic posebej bi bilo treba cakati na sprozitev postopka (ali vsakic posebej pridobivati kvalificirane predlagatelje), pri vsakem zakonu posebej odkrivati vrzeli glede dolocanja jezikovne rabe, odgovornosti idr., vlagati amandmaje ter jih spremljati v vseh fazah zakonodajnega postopka.

V Sloveniji se zdaj nihce sistematicno in trajno ne ukvarja z jezikovno politiko. Pred nekaj leti je bila za proucevanje jezikovnokulturnih razmer v delovanju drzavnih organov ter za oblikovanje jezikovnopoliticnih izhodisc za potrebne zakonodajne dopolnitve in druge ukrepe ustanovljena posebna delovna skupina pri parlamentarnem odboru za solstvo, kulturo in sport, sestavljena iz jezikoslovcev, pravnikov in drugih strokovnjakov. Tako delo je izredno pomembno, ce se drzava pri svojem ravnanju ne zeli spuscati v voluntaristicne in strokovno sporne improvizacije z jezikovno politiko. Vendar obstoj omenjene delovne skupine ne more biti nadomestilo za ustanovitev posebnega drzavnega organa (urada) na podlagi tega zakona, kajti skupina pri parlamentarnem odboru po sedanjih predpisih ni niti stalna (njen obstanek in sestava sta odvisna od razmerja politicnih sil v parlamentu po vsakokratnih volitvah) niti pristojna za neposredno ukrepanje, saj deluje v okviru zakonodajne, ne pa izvrsilne oblasti. (Njen status in ucinkovitost bi se najbrz nekoliko okrepila, ce bi delovala npr. v okviru drzavnozborskega sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve ter se delno profesionalizirala, vendar pa niti v tem primeru ne bi mogla izpolnjevati predvidene vloge drzavnega urada.)

2  Cilji zakona in temeljne resitve

Pomanjkanje zadostnih sistemskih (pravnih) mehanizmov in jasne jezikovne politike je posebej problematicno v casu, ko Slovenija intenzivno vstopa v evropske integracijske procese. Slovenija se mora pravocasno pripraviti na nevtralizacijo tistih tujih vplivov, povezanih z nujnim odpiranjem v mednarodni prostor (prost pretok informacij, blaga, kapitala, delovne sile), ki bodo gotovo ogrozali naso izvirnost in prepoznavnost v tem prostoru, s tem pa tudi naso gospodarsko in politicno samostojnost.

Cilja zakona sta:

• da se celovito uredi in zagotovi raba slovenskega jezika kot uradnega jezika na vseh podrocjih javnega sporazumevanja v Republiki Sloveniji;

• da se s predvidenim spodbujanjem, svetovanjem, upravnimi mehanizmi in (le deloma) s kazenskimi sankcijami skusa zagotoviti doslednejse uresnicevanje zakonodaje, ki se nanasa na rabo slovenskega jezika (izboljsanje prakse).

Pravna drzava mora upostevati spoznanja jezikoslovne stroke, ne sme pa se izogibati lastni odgovornosti tudi za normativno resevanje problemov jezikovnega polozaja in za varovanje svojega jezika kot vrednote. Prav je sicer, da se skusa najprej opreti na izkazano kulturno zavest drzavljanov, na pricakovano ucinkovitost vzgojno- izobrazevalnih ustanov, na jezikovnokulturne rubrike mnozicnih obcil ipd.; prav je, da financira temeljne jezikoslovne raziskave (morala bi jih se bolj), da sistematicno podpira razvoj specialne didaktike slovenskega jezika in uveljavljanje strokovne slovenscine kot univerzitetnega predmeta (to je zdaj odvisno od zavesti in prizadevnosti posameznikov); naj spodbuja raznovrstno ljubiteljsko prizadevanje za jezikovno kulturo ali celo politicne (priloznostne) akcije za boljsi jezik ipd. --- vendar ne sme ostajati pri tem. Poleg financne pomoci ter spodbujevalnih in pospesevalnih ukrepov v obliki pravno neobveznih priporocil, smernic ipd. mora imeti sprico hudih razmer na voljo tudi bolj zavezujoce, zakonske predpise, v njih pa je za skrajne primere teptanja kulturne vrednote oziroma neupostevanja javnega interesa upraviceno predvideti celo prisilo, kadar je dobrohotno prepricevanje in spodbujanje premalo ozavescenih posameznikov neucinkovito ali kadar je treba ljudem, izpostavljenim mocnim pritiskom komercialne logike, zagotoviti (od njih samih zazeleno) obvezno formalno oporo za vztrajanje pri slovenscini.

Da je zanasanje le na samodejno ucinkovanje sociolingvisticnih in drugih znanstvenih ugotovitev ter na kulturno zavest ali politicna priporocila varljivo, so med drugim dokazale ne tako redke, vendar premalo uspesne pobude iz preteklih desetletij, ki so ostajale na ravni objave raziskovalnih rezultatov ali pa politicnih akcij, brez zakonodajne izpeljave z dolocitvijo odgovornosti, pristojnosti in sankcij (opozorilno pismo SZDL o jeziku iz leta 1965, portorosko posvetovanje o slovenscini v javnosti iz leta 1979, dejavnost Jezikovnega razsodisca ipd.). Posebna delovna skupina --- Joze Humer, Franc Jakopin, Savin Jogan in Viktor Konjar --- je na pobudo nekdanjega izvrsnega sveta Skupscine SR Slovenije in glavnega odbora SZDL ze leta 1966 izdelala tudi teze za zakon o obvezni rabi slovenscine v SR Sloveniji, vendar so --- verjetno zaradi politicnih razmer v jugoslovanski drzavi --- morale oblezati v predalu in do danes so ostali delno aktualni predvsem njihovi nameni (izboljsati polozaj, ko »slovenscino zanemarjamo, zapostavljamo ali kar zatajujemo«; »zascita nasih obcanov kot potrosnikov v najsirsem pomenu te besede«), ne pa toliko vsebina.

Namene torej lahko v samostojni slovenski drzavi povzamemo in razvijemo ali razsirimo, vsebino pa zasnujemo na novo, upostevaje spremenjene razmere. Bistvene poteze spremenjenih razmer so: slovenska drzavna suverenost (in s tem nacelna odvezanost od tujega nareka v zakonodaji in oblikovanju obrambnih mehanizmov), usmeritev v trzno gospodarstvo (komercializacija, razmah oglasevalstva in reklam), vecja odprtost v svet (udelezba v zivahnejsem mednarodnem pretoku blaga in informacij) ter s tem mocna izpostavljenost vplivom iz tehnolosko in demografsko neprimerno mocnejsih ter jezikovno dosti bolj tujih okolij, kakor pa je bilo jugoslovansko. V preteklosti so novi predmeti in pojmi prihajali k nam razmeroma redko in so se med ljudmi sirili postopoma, zato je bilo iskanje ali tvorbo ustreznih slovenskih besed za njihovo poimenovanje mogoce prepuscati spontanemu in dolgotrajnemu obravnavanju med izvedenci posamezne stroke in med posebej ozavescenimi ljubitelji slovenscine. Danes je novosti neprimerno vec in prihajajo v vecinsko druzbeno zavest dosti hitreje. Kadar pa danasnji govorec v svojem vsakdanjem delovnem ritmu naleti na novo stvar in s tem na novo poimenovalno potrebo, praviloma nima ne ustrezne volje, ne strokovnega znanja, ne zadosti casa za iskanje ali oblikovanje ustrezne slovenske besede, zato brez daljsega obotavljanja prevzame tujo besedo (ta se mu tako in tako ponuja, ce je skupaj s tisto stvarjo prisla iz tujine), posebno ker ljudje niti ne vedo, na koga bi se v takih primerih lahko obracali za nasvet. Zato potrebujemo ustanovo, ki se bo na te potrebe odzivala hitro, organizirano in strokovno in za katero bodo ljudje vedeli, da jim je na voljo za jezikovne informacije ali nasvete.

Predlagatelj takega jezikovnega zakona v danasnjih slovenskih razmerah lahko pricakuje vec vrst ugovorov:

• stvarne pripombe jezikoslovne in pravne stroke (o organizacijsko-tehnicni uresnicljivosti nekaterih dolocil, o morebitnih pravnih vrzelih in nejasnostih, o financnih posledicah za drzavni proracun, o strokovni pripravljenosti slovenisticnega in pravnega kadra za operativno delo jezikovnega urada ipd.);

• splosno kritiko s sklicevanjem na clovekove pravice, moznost proste izbire in spontanost (svoboda govora ipd.);

• odpor tistih, ki bi jim zakon nalozil vecje upostevanje slovenscine pri njihovem delu (nekateri poslovni oziroma podjetniski krogi, oglasevalci idr.).

V casu, ko se Slovenija odloca o vstopu v Evropsko zvezo in tehta posledice, bi sprejem tega zakona pomenil pravocasno dolocitev pogajalskih izhodisc in pripravo konkretnih mehanizmov, ki jih bomo potrebovali za ohranitev svoje prepoznavnosti in identitete po vstopu v EZ (to se med drugim ze kaze v polemiki o rabi jezikov v gospodarskih druzbah).

3  Primerjava z drugimi drzavami

Pregledovanje jezikovne zakonodaje tujih drzav razkriva zakonitost, da se raba jezika zakonsko predpisuje skoraj povsod, kjer ni (zadosti) samoumevna. Nacin in ostrina predpisovanja pa sta zelo razlicna. Na eni strani so drzave, ki rabo jezika dolocajo zelo ohlapno, samo na ravni splosne ustavne dolocbe. Njihova jezikovna politika je videti dokaj liberalna, vendar natancnejsi premislek pokaze, da gre za drzave, kjer je izbira dolocenega jezika v skoraj vseh govornih polozajih (posebno pa v javnosti in v uradih) tako samoumevno predvidljiva, da je ni treba posebej predpisovati, samodejno jo ureja pritisk javnega mnenja in vecstoletnega izrocila. V trenutku, ko se ta samoumevnost zaradi obcutnih demografskih premikov ali drugih razlogov omaje, pa se tudi v takih drzavah oglasijo zahteve po dolocnejsih predpisih o (obvezni) rabi dolocenega jezika; ko je na nekaterih obmocjih ZDA mocno narasel delez spansko govorecega prebivalstva, se je tam zacelo govoriti o ogrozenosti anglescine in o potrebnosti njenega zakonskega predpisovanja. Raba anglescine je zakonsko dobro zavarovana v Kanadi (Quebec!) in sploh po drzavah, kjer ni samoumevna, vstevsi nekdanje britanske kolonije.

V drugo skupino uvrscamo drzave, ki imajo poleg splosne ustavne dolocbe se vrsto drugih dolocil o rabi jezika, raztresenih po raznih podrocnih zakonih in podzakonskih predpisih. Ti so nastajali v razlicnih obdobjih, na raznih ravneh (npr. drzavni in dezelni zakoni) in z razlicnimi nameni, vendar so ob tem sistematicno dolocali izbiro jezika v kriticnih govornih polozajih in so preziveli menjave ustavne ureditve drzave, vojno in druge zgodovinske pretrese. Pregled nad takimi predpisi pa je zelo tezaven (npr. v Italiji).

V tretji skupini so drzave, ki skusajo posledice omahujoce samoumevnosti v jezikovni rabi zajeti in zaokrozeno urediti z enovitim zakonom. V Evropi je med takimi najbolj znana Francija. Prvi zakon o rabi francoscine je bil sprejet leta 1975, drugi pa leta 1994. Nekatera dolocila drugega je francosko ustavno sodisce razveljavilo, v vecjem delu pa je vendarle ostal v veljavi in je se zmeraj precej »mocnejsi« od prvega. Uveljavlja pravico do francoscine za porabnike, delojemalce in javnost, pri tem pa ostaja skladen s francoskimi obveznostmi do predpisov Evropske zveze in predvideva, da je ob predstavitvi izdelka, storitve ipd. poleg francoscine vedno mogoc tudi prevod v tuji jezik.

Raba francoscine se zahteva pri predstavitvi blaga in storitev za porabnike ter pri napisih in oglasih na javnih krajih in v javnih prostorih, dalje pri sklepanju pogodb med osebami javnega prava, pri prirejanju kongresov in kolokvijev, v delovnih pogodbah in navodilih, pri solskem pouku, radijskih in televizijskih reklamah idr. Pri zahtevah po nadomescanju tujih besed s francoskimi se sklicuje na Zakon o bogatitivi francoscine in veckrat uporablja dolocila naslednjega tipa: »Taka besedila ne smejo vsebovati nobenega tujega izraza ali pojma, ce obstaja francoski izraz ali pojem z istim pomenom, predvsem izraz ali pojem, sprejet v pogojih, predvidenih z zakonskimi dolocbami o bogatitvi francoscine« (6., 8. idr. cleni).

Posebno oster je pri predpisovanju nadzornih ukrepov, saj npr. poleg delnega ali popolnega vracanja subvencij predvideva celo neposredno poseganje agentov pravosodne policije; ti lahko pri iskanju in ugotavljanju krsitev nekaterih dolocil tega zakona tudi »vdrejo na kraje ali v vozila« (14. clen); kdor jih pri njihovih opravilih posredno ali neposredno ovira, »se kaznuje s sestmesecnim zaporom in denarno kaznijo 50.000 frankov«. V skladu s posebno francosko miselnostjo se poleg »zascite pluralizma« priporoca »spostovanje francoskega jezika in sirjenje francoskega govornega obmocja«.

Medtem ko je francoski jezikovni zakon nedvomno ukazovalen in dokaj represiven, pa so skandinavske drzave ubrale drugo pot: z zakoni ali podzakonskimi predpisi so ustanovile svoje urade za jezik in jim zaupale samo raziskovalne, razvojne, spodbujevalne in svetovalne naloge. Poglavitne tri naloge danskega urada za jezik so: dajanje pojasnil o danscini in njeni rabi (komur koli), izdelovanje uradnega pravopisnega slovarja in spremljanje razvoja danscine (posebno zbiranje novih besed ali novih vrst rabe besed), torej tisto, kar pri nas vecinoma ze opravlja Institut za slovenski jezik Frana Ramovsa pri Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU. Danski urad za jezik mora vse pomembnejse zadeve, ki jih sam nacne, predloziti pristojnemu ministrstvu v dokoncno odlocitev. Posamezniki iz urada pa sodelujejo pri delu zakonodajnega oddelka pravosodnega ministrstva, drzavnega radia, odbora za krajevna imena, danske svetopisemske druzbe, odbora za izpitna vprasanja iz danscine, danskega zdruzenja za standarde, terminoloske delovne skupine ipd. Urad izdaja svoje strokovno glasilo. --- Podobne naloge in status imajo uradi za jezik na Islandiji, Norveskem, Svedskem in Finskem. V nekaterih izmed teh drzav obstaja celo po vec uradov --- tudi za jezike narodnih manjsin, npr. Laponcev (Norveska) in Eskimov (Danska --- Grenlandija).

Zakon o jeziku so pred kratkim sprejeli tudi na Poljskem. Tudi oni povezujejo prvine francoskega in skandinavskega modela (npr. predvidevanje tudi denarnih kazni »do 100.000 zlotov (tj. priblizno 10 milijonov SIT) ter ustanovitev Sveta za poljski jezik, tj. nekaksnega jezikovnega urada, med drugim pooblascenega za jezikovno svetovanje in za uradno dolocanje temeljev poljskega pravopisa ipd.), vsebinska dolocnost njihovega zakona pa se zdi v primerjavi z nasim predlogom manj uravnotezena: po eni strani se neposredno izreka o nekaterih zelo konkretnih pojavih v jeziku (npr. prepoved vulgarizmov), po drugi strani pa stevilna vsebinska vprasanja prepusca jezikovnemu svetu pri Poljski akademiji znanosti (ta naj bi parlamentu v dveh letih predlozil porocilo o stanju in potrebnih ukrepih v podporo poljscini).

Slovenski zakon o jeziku temelji na skandinavskem modelu (ustanovitev jezikovnega urada s poudarjeno svetovalno in spodbujevalno vlogo); ima tudi nekaj potez francoskega modela in nekaj izvirnih prvin (npr. dajanje uradnih mnenj in soglasij pristojnega ministrstva ali Drzavnega urada za jezik pri izjemah in nejasnih primerih). Pri tem po eni strani povzema vsebino ze sprejetih podrocnih zakonov, kolikor urejajo izbiro jezika (manj tudi njegovo kakovost), ter to vsebino dopolnjuje in posplosuje na vsa podrocja javnega sporazumevanja, po drugi strani pa pusca pristojnost za raziskovanje in kodifikacijo jezikovne norme v rokah nevladnih strokovno-znanstvenih ustanov, posebno SAZU in univerz.

4  Financne posledice

Z ustanovitvijo urada za jezik po tem zakonu in z njegovo temeljno dejavnostjo (22. clen) bi za proracun Republike Slovenije nastal redni letni strosek okoli 50 milijonov tolarjev (place za stiri zaposlene in materialni stroski), v zvezi z uresnicevanjem nekaterih njegovih nalog (npr. razpisovanje javnih natecajev za zbiranje posrecenih jezikovnih resitev, slovesno izrekanje pohval posameznikom in skupnostim za jezikovnokulturno prizadevanje, publikacije, posveti) pa se okoli 20 milijonov tolarjev, skupaj priblizno 70 milijonov tolarjev letno (po cenah leta 2000). V drzavni proracun pa bi prislo nekaj prihodka od predvidenih denarnih kazni (29. clen).

II  Besedilo clenov

Rabo slovenskega jezika v skladu z ustavo in tem zakonom lahko nadrobneje urejajo tudi podrocni zakoni.

I. PODROCJA RABE SLOVENSCINE KOT URADNEGA JEZIKA

Poslovanje

Osebe iz prejsnjega odstavka morajo pri pisni rabi slovenscine upostevati normo slovenskega knjiznega jezika. Zoper odlocbo, sodni sklep ali drugo uradno besedilo, ki drzavljanu nalaga dolocene obveznosti do izdajatelja besedila, se drzavljan lahko v rednem roku pritozi, ce se v besedilu grobo ali pogosto krsi slovenska knjiznojezikovna norma; organ mora v takem primeru izdati novo, jezikovno sprejemljivo razlicico besedila.

V sporu, ali gre pri besedilu iz prejsnjega odstavka za grobo oziroma pogostno krsitev slovenske knjiznojezikovne norme, odloca Drzavni urad za jezik.

Ce oseba iz prejsnjega odstavka sklene pogodbo samo v tujem jeziku, se v morebitnem sporu pred sodisci v Republiki Sloveniji ne bo mogla sklicevati na tako pogodbo.

Za jezik meddrzavnih pogodb veljajo dolocila Zakona o zunanjih zadevah (Uradni list RS, st. 1/91).

Vsako zdravilo ali fitofarmacevtsko sredstvo, ki se daje v promet, mora imeti na ovojnini natisnjeno deklaracijo, navodilo za uporabo in vse druge potrebne podatke v slovenscini, dodatno pa lahko tudi v enem ali vec tujih jezikih.

Ce pristojna inspekcija ugotovi jezikovno neustreznost omenjenega pisnega gradiva, lahko z odredbo ustavi distribucijo in prodajo izdelka, dokler ga izdelovalec ali distributer oziroma prodajalec ne opremi s sprejemljivim gradivom.

S sprejemljivim pisnim gradivom v slovenscini morajo biti opremljeni tudi izdelki domacih proizvajalcev, ce so bili prvotno namenjeni za izvoz v tujino, pozneje pa preusmerjeni na slovenski trg.

Znanje slovenscine je pogoj za sklenitev delovnega razmerja ali za registracijo samostojne dejavnosti fizicnih oseb. Ce ta pogoj pri sklenitvi delovnega razmerja ni bil upostevan z vednostjo obeh pogodbenih strank, je pogodba o zaposlitvi ali registracija oziroma odlocba o imenovanju takoj nicna, v primeru napak volje pa izpodbojna.

Dolocba prvega odstavka ne velja, ce gre za sklenitev delovnega razmerja pri sezonskih delih ali za delo, pri katerem prihaja do jezikovnih stikov samo s tujimi strankami oziroma je vezano samo na pomoc pri ucenju tujega jezika ali pri oblikovanju tujejezicnih besedil.

Odgovorne osebe iz prejsnjega odstavka ne smejo od kandidatov za zaposlitev in od delavcev zahtevati tujejezicnih prevodov vlog, povezanih z urejanjem pravic in dolznosti iz delovnega razmerja (npr. prosnje za sklenitev delovnega razmerja ali za dopust).

Poimenovanje

Izjemoma se v firmi lahko uporabijo besede ali deli besed tujega jezika,

• ce ustrezajo imenom ali firmam vecinskih tujih druzbenikov;

• ce predstavljajo varovano blagovno ali storitveno znamko, ki je na slovenskem trgu javno navzoca zdrzema najmanj dvajset let pred uveljavitvijo tega zakona;

• ce za tujo besedo ni mogoce najti ustreznega prevoda v slovenski jezik ali tvoriti primerne nove slovenske besede;

• ce gre za citatni izraz iz mrtvega jezika.

Prevod firme v tuji jezik se lahko na obmocju Republike Slovenije uporablja samo skupaj s firmo v slovenskem jeziku.

Javne obratovalnice, delavnice, poslovalnice, prodajalne, oddelki, izpostave, podruznice in podobno, kar je poimenovano drugace kot z registrirano firmo pravne osebe ali z imenom oziroma priimkom fizicne osebe, morajo biti poimenovani v slovenscini.

Imena politicnih strank ter politicnih in upravnih funkcij ter znanstveni in strokovni naslovi posameznikov, ki predstavljajo pravne osebe iz prejsnjega odstavka, morajo biti v slovenscini.

Uradna soglasja za izjeme na podlagi prvega odstavka tega clena izdaja Drzavni urad za jezik.

Tujejezicni prevodi imen iz prvega in drugega odstavka se lahko na uradnih gradivih, vizitkah, vabilih in drugih listinah uporabljajo samo za slovenskimi imeni oziroma pod njimi in ne smejo biti graficno bolj poudarjeni.

Pristojni organi drzave oziroma lokalnih skupnosti lahko izdajajo koncesije, licence in javna narocila samo pravnim osebam, poimenovanim v skladu s tem zakonom.

Pravni osebi, ki v svoji firmi ohranja tujejezicne sestavine v nasprotju s tem zakonom, Vlada Republike Slovenije od dneva uveljavitve tega zakona ne sme izdati soglasja za uporabo besed »Slovenija«, »slovenski« ipd. v njeni firmi.

Pravni ali fizicni osebi je mogoce izdati licenco za prevazanje potnikov z avtobusi ali taksiji samo, ce njeni vozniki dobro obvladajo slovenscino.

Izjeme na podlagi prvega odstavka tega clena lahko dovoli Drzavni urad za jezik.

Obvescanje javnosti

Tuji radijski in televizijski programi ali njihovi deli, ki jih prevzema domaca RTV, morajo biti prevedeni v slovenscino. Izjeme so dolocene v 68. in 86. clenu Zakona o javnih glasilih (Uradni list RS, st. 18/94).

Medmrezno predstavljanje in oglasevanje slovenskih pravnih oseb in fizicnih oseb z registrirano samostojno dejavnostjo mora biti v slovenscini, dodatno pa lahko tudi v tujih jezikih.

V dvomu ali sporu, ali gre za javno obvescanje, oglasevanje oziroma dajanje navodil, namenjeno predvsem tujcem, odloci Drzavni urad za jezik.

Filmi se predvajajo s slovenskimi podnapisi ali sinhronizirani v slovenscino. Izjemo lahko dovoli minister, pristojen za kulturo, ce gre za enkratno predvajanje umetnisko pomembnega tujega filma v izrednih okoliscinah.

Operne predstave Slovenskega narodnega gledalisca so v slovenscini, ce je zagotovljeno spremljanje slovenskega prevoda na prikazovalniku, pa lahko tudi v tujem jeziku.

Souporabo tujih jezikov pri poimenovanju, napovedovanju, predstavljanju ali izvajanju takih prireditev lahko izjemoma dovoli ministrstvo, pristojno za kulturo, ce gre za mednarodne prireditve, namenjene predvsem tujim udelezencem in obiskovalcem, oziroma ministrstvo, pristojno za gospodarske zadeve, ce gre za poslovne dogodke, namenjene predvsem tujim partnerjem oziroma investitorjem.

Na mednarodnih javnih prireditvah na obmocju Republike Slovenije, ki se financirajo z javnimi sredstvi, mora biti omogocena enakopravna uporaba slovenscine. V slovenscini mora biti dostopno tudi vse temeljno informativno pisno gradivo teh prireditev.

Ce predavanja in druga besedila takega mednarodnega strokovnega posvetovanja ali druge javne prireditve izidejo v zborniku, mora imeti zbornik naslov in uvodno besedo tudi v slovenscini, tujejezicni prispevki v zborniku pa povzetke tudi v slovenscini.

Izjeme od uporabe dolocb iz prvih dveh odstavkov tega clena lahko dovoli Drzavni urad za jezik, ce gre za mednarodne prireditve, namenjene predvsem tujim nastopajocim in tujemu obcinstvu.

Vzgoja in izobrazevanje

Tudi v primeru gostujocih tujih clanov komisij za obrambo specialisticnih in magistrskih nalog ter doktorskih disertacij mora doktorand govoriti slovensko, fakulteta pa mora gostujocim tujim clanom komisije zagotoviti prevajanje.

Raba tujih jezikov v osnovnosolskem in srednjesolskem izobrazevanju je dovoljena pri pouku tujih jezikov v okviru predpisanega predmetnika in v prostovoljnih jezikovnih krozkih, v visokosolskem in univerzitetnem izobrazevanju pa v okviru uresnicevanja uradno potrjenih studijskih programov za tuje jezike ter pri predavanjih in konsultacijah tujih gostujocih profesorjev v okviru organiziranega univerzitetnega podiplomskega studija na nejezikovnih smereh, ce delez teh predavanj in konsultacij ne presega 20 odstotkov celotne kvote kandidatovega studijskega programa.

Druga podrocja

II. DRZAVNI URAD ZA JEZIK

Urad za jezik ima predvsem tele naloge:

• spremlja uresnicevanje dolocil zakonskih in podzakonskih predpisov, ki govorijo o rabi slovenskega jezika, ter o tem in o vsem svojem delovanju vsaj dvakrat letno poroca vladi;

• izdaja mnenja in soglasja po tem zakonu;

• sproti opominja pristojne nadzorne organe na morebitno neuresnicevanje ali krsenje zakonskih dolocil, ki varujejo slovenski jezik na njihovem delovnem podrocju;

• predlaga pristojnim organom ukrepe v zvezi z uveljavljanjem in varstvom slovenskega jezika;

• izreka javne pohvale fizicnim in pravnim osebam za zavzeto jezikovnokulturno delovanje;

• neposredno ali prek inspekcijskih sluzb opominja krsilce dolocil tega zakona in jih opozarja na pravne posledice;

• strokovno proucuje ter razvija postavke in izhodisca za jezikovnopoliticno odlocanje in nacrtovanje v vladi in drugih drzavnih organih;

• daje pobude za spreminjanje in dopolnjevanje zakonskih in podzakonskih predpisov, ki urejajo rabo slovenscine, in pri tem sodeluje z organi drzavnega zbora;

• daje pobude za siritev slovenscine na nova podrocja, da bo jezik sledil znanstvenemu in tehnoloskemu razvoju ter modernemu nacinu zivljenja;

• daje fizicnim in pravnim osebam pojasnila o slovenski knjizni normi, kakor je zapisana v sprejetih ucbenikih in prirocnikih, o moznostih jezikovnega izpopolnjevanja odraslih ter o jezikovnih pravicah drzavljanov Republike Slovenije in tujcev na obmocju Republike Slovenije;

• strokovno svetuje fizicnim in pravnim osebam pri zbiranju ali jezikoslovni presoji predlogov za nova imena firm pravnih oseb, javnih obratovalnic, blagovnih in storitvenih znamk, trznih izdelkov, javnih prireditev idr.;

• izdaja lepake, zgibanke in drugo propagandno gradivo o knjizni slovenscini, njenem izraznem bogastvu, zanimivosti in funkcijah ter pripravlja jezikovne publikacije, povezane z drzavnopoliticno prakso (npr. seznam poslovenjenih imen za tuje drzave, uradnih prevodov imen mednarodnih organizacij, sporazumov in pogodb, seznam uradnih krajsav);

• razpisuje javne natecaje za predlaganje in vpeljevanje posrecenih jezikovnih resitev (npr. poimenovanja za nove predmete, pojave in pojme iz naravnega, tehnicnega, druzbenega in duhovnega sveta);

• obravnava pripombe in pritozbe pravnih oseb in drzavljanov v zvezi z uporabo slovenscine kot uradnega jezika;

• obvesca javnost o usmeritvah in odprtih vprasanjih jezikovne politike;

• sodeluje z drzavnimi organi ter z znanstvenimi, izobrazevalnimi in drugimi zavodi, organizacijami in drustvi, ki se ukvarjajo z jezikovno vzgojo, poucevanjem in raziskovanjem;

• sodeluje s podobnimi organizacijami iz drugih drzav.

Vlada imenuje tudi enajstclanski strokovni svet Drzavnega urada za jezik. Svet je imenovan za dobo petih let, poleg vodje urada pa ga sestavljajo pet slovenistov (po en predstavnik Slavisticnega drustva Slovenije, SAZU in univerz), dva pravnika (iz vladnih sluzb) ter po en predstavnik Kulturniske zbornice, Gospodarske zbornice in Uciteljske zbornice. Ce je vodja urada slovenist, mora biti predsednik sveta neslovenist, in obrnjeno.

Strokovni svet Drzavnega urada za jezik se sklicuje najmanj dvakrat letno. Na sejah obravnava delovanje urada in svoje mnenje sporoca Vladi Republike Slovenije.

III. NADZOR

Ce fizicna ali pravna oseba v zvezi s svojo registrirano dejavnostjo ne sledi zacasni odredbi iz prejsnjega odstavka, lahko pristojni inspektor zacasno prepove njeno delovanje.

Ce fizicna ali pravna oseba na zahtevo pristojnega inspektorja ne odstrani svojega javnega napisa ali drugega javnosti dostopnega jezikovnega gradiva (katalogi, garancijski listi, navodila za uporabo ipd.), ki ni skladno z dolocili tega zakona, lahko tako odstranitev po inspektorjevem narocilu brez odlasanja opravi ustrezna javna sluzba, stroski odstranitve pa bremenijo fizicno oziroma pravno osebo, ki je v prekrsku.]

Pritozba zoper odlocitve inspektorja iz prvih treh odstavkov tega clena ne zadrzi njihove uresnicitve.

IV. KAZENSKE DOLOCBE

1.  ki pri izvajanju svoje registrirane dejavnosti s strankami ne posluje v slovenscini, razen ce so stranke tujci (4. clen);

2.  ki sprejemanja oseb v delovno razmerje ali registracije samostojne dejavnosti fizicnih oseb ne pogojuje s kandidatovim ustreznim znanjem slovenscine (7. in 8. clen);

3.  ki v zvezi z obvescanjem delavcev in njihovimi pravicami iz delovnih razmerij ali v zvezi z navodili za varstvo pri delu ne posluje v slovenscini, razen ce gre za souporabo tujega jezika pri sporazumevanju s tujcem (10. clen);

4.  ki obvesca javnost oziroma javno oglasuje v tujem jeziku, ce to obvescanje oziroma oglasevanje ni namenjeno predvsem tujcem (17. clen);

5.  ki poimenuje, napoveduje ali predstavlja javne prireditve v nasprotju z 18. clenom tega zakona;

6.  ki ne omogoca rabe slovenscine na mednarodnih javnih prireditvah, sofinanciranih iz javnih sredstev, ali ne zagotovi temeljnega informativnega gradiva v slovenscini ali ne poskrbi za rabo slovenscine v naslovu, spremni besedi oziroma povzetku tujejezicnega clanka v zborniku (19. clen).

Z denarno kaznijo 750.000 SIT se kaznuje za prekrsek iz prejsnjega odstavka tudi odgovorna oseba pravne osebe.

V. PREHODNE IN KONCNE DOLOCBE

Javne obratovalnice, poslovalnice, podruznice, izpostave in druge enote pravnih oseb morajo svoja poimenovanja uskladiti s tem zakonom v dveh letih od njegove uveljavitve. Ce tega ne storijo, jim po poteku tega roka pristojni organ po uradni dolznosti odvzame dovoljenje za obratovanje.

Vlada mora imenovati strokovni svet Drzavnega urada za jezik najpozneje v treh mesecih po zacetku rednega delovanja urada.

III  Obrazlozitev

Slovenscina je z Ustavo Republike Slovenije dolocena kot uradni jezik v tej drzavi. Na tem temelji vrsta dolocil v podrocnih zakonih za solstvo, gospodarstvo, sodstvo, upravo idr. Ta zakon povzema njihovo vsebino in daje skupne temelje, kadar pa kateri podrocni zakon nima lastnih dolocb o jeziku, tudi zapira tovrstno pravno praznino. Poleg tega zakon ustanavlja Drzavni urad za jezik, da bo strokovno spremljal izpolnjevanje dolznosti in pravic fizicnih in pravnih oseb glede rabe slovenscine po dolocilih tega zakona in drugih predpisov ter sam sodeloval pri uresnicevanju aktivne jezikovne politike v Sloveniji.

V razmerju do Ustave Republike Slovenije se s tem zakonom v 1. clenu splosno operacionalizira dolocba o slovenscini kot uradnem jeziku na obmocju Republike Slovenije. V razmerju do drugih (podrocnih) zakonskih predpisov pa predmetni zakon dopusca moznost nadrobnejse ureditve.

V 2. clenu se predvideva smiselna uporaba dolocil tega zakona tudi glede rabe madzarskega in italijanskega jezika na zakonsko dolocenih dvojezicnih obmocjih v Republiki Sloveniji. To med drugim pomeni npr. to, da imata v javnih napisih prednost slovenscina in madzarscina oziroma italijanscina, sele za njimi lahko pridejo na vrsto drugi jeziki.

Cleni od 3. do 21. dolocajo obvezno rabo slovenskega jezika pri poslovanju, poimenovanju, obvescanju javnosti ter vzgoji in izobrazevanju. Gre za temeljna pravila, ki so lahko nadrobneje izdelana v podrocnih zakonih, kolikor pa kateri podrocni zakon o jezikovni rabi ne govori, dajejo ze ti cleni pravno podlago za obvezno uporabo slovenscine tudi na tistem podrocju. To, npr., pomeni, da morajo biti pod pogoji tega zakona slovensko poimenovani tudi drustva, ustanove in zavodi, ceprav veljavna podrocna zakonodaja tega doslej ni zahtevala.

Zakon doloca, da mora biti javno poslovanje v slovenscini (3. in 4. clen), najsi gre za drzavne ipd. organe ali za javne sluzbe in nosilce javnih pooblastil (npr. RTV, Mobitel, banke). Glede notranjega poslovanja zakon uveljavlja nacelo, da morajo biti uresnicevanje pravic in dolznosti iz delovnega razmerja ter obvescanje delavcev in navodila za varstvo pri delu (10. clen) vezana na uporabo slovenscine.

Uporaba slovenscine je obvezna tudi pri sklepanju pogodb (5. clen). Glede sankcije za neupostevanje te obveznosti je v osnovnem predlogu predvidena nemoznost sklicevanja na take pogodbe pred slovenskimi sodisci, v variantnem (ostrejsem) pa nicnost takih pogodb.

V 6. clenu morajo izdelovalci naprav in drugih trajnih dobrin opremiti vsak svoj izdelek z ustreznim pisnim gradivom v slovenscini (deklaracija, navodilo za uporabo idr.). Podobna zahteva se postavlja zastopnikom tujih proizvajalcev. Ker se pogosto dogaja, da je pisno gradivo za izdelke tujih proizvajalcev zelo slabo prevedeno in natisnjeno v tujini, se posebej zahteva razumljivost besedila in upostevanje slovenske knjiznojezikovne norme.

V 7. clenu predpisuje zakon znanje slovenscine kot pogoj za sklenitev delovnega razmerja, razen kadar gre za sezonsko delo oziroma delo samo s tujimi strankami ali za poucevanje tujega jezika, lektoriranje tujejezicnih besedil ipd.

V 8. clenu se za delovna mesta, kjer se predvidevajo neposredni stiki s strankami, ali za tovrstno registrirano dejavnost fizicnih oseb zahteva ustrezna kakovostna stopnja obvladanja slovenscine. Ta se lahko priznava na podlagi spricevala o koncani slovenski soli (osnovni, srednji, visoki) oziroma na podlagi spricevala ustanove, pooblascene za poucevanje slovenscine kot tujega jezika, lahko pa se dodatno neposredno preverja v podjetju ali organu, ki hoce s kandidatom skleniti delovno razmerje.

9. clen povzema zahtevo po znanju slovenscine kot pogoju za pridobitev drzavljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo.

Pri poimenovanju pravnih oseb zasebnega sektorja izhaja zakon (11. clen) iz resitve, ki je bila sprva predvidena v Zakonu o gospodarskih druzbah (predlog zakona za prvo obravnavo z dne 19. 3. 1992) in ki je potem zaradi nepojasnjenih razlogov odpadla. (Morda je slo za zakulisen konflikt interesov, ki pa je zaradi nevzdrzno slabega stanja v zvezi z uporabo slovenscine v Sloveniji tako pomemben, da terja ponovno zakonodajno obravnavo.) Ta opuscena resitev je izhajala iz kompromisa, ki je po eni strani dajal dovolj izjem za nemoteno poslovanje gospodarskih subjektov in po drugi ohranjal uporabo slovenscine pri poimenovanju pravnih oseb. Praksa sodnega registriranja dokazuje, da je opustitev te resitve zelo razvrednotila uporabo slovenscine pri poimenovanju firm. Zato je treba prvotno resitev obuditi in jo v prihodnje z nekaterimi popravki uveljaviti ne le za poimenovanje gospodarskih organizacij, ampak vseh pravnih oseb zasebnega prava. Tej resitvi je treba dodati se dolocilo, ki zavezuje tudi javne obratovalnice, poslovalnice, oddelke, lokale ipd., da so poimenovani slovensko, saj doslej noben zakon ni uredil poimenovanja javnih prostorov, ki niso samostojne pravne osebe in niso predmet vpisa v ustrezne registre.

V zvezi s poimenovanjem organov in organizacij ter politicnih in upravnih funkcij ter znanstvenimi in strokovnimi naslovi (12. clen) je treba v javnem sektorju v nacelu vztrajati pri uporabi slovenskega jezika, razen ce gre za prilagojeno rabo imen (npr. Osnovna sola Danteja Alighierija). To nacelo velja tudi za razlicna uradna telesa, npr. sluzba Vox, program Ars ipd.

S 13. clenom se skusa doseci dosledno upostevanje zakona glede poimenovanja vseh pravnih oseb zasebnega in javnega sektorja s tem, da sodisce ne sme vpisati v sodni register firme, ki je poimenovana v nasprotju z zakonom.

Zakon v 14. clenu doloca z zakonom usklajeno ime pravne osebe kot pogoj za podelitev koncesije ali pridobitev javnega narocila. Ker zakon ne velja za nazaj in bodo obstojece pravne osebe, ki so poimenovane v nasprotju z njim, lahko ohranile svoje ime, se tako ponuja dodatni instrument, ki bo posredno (prek poslovnega interesa takih pravnih oseb) vplival, da se vendarle poimenujejo v skladu s tem zakonom.

Imena novih blagovnih in storitvenih znamk pravnih oseb morajo biti slovenska, ce se trzijo v Sloveniji (15. clen).

Slovenska morajo biti tudi imena javnih povrsin, prostorov in vozil (16. clen). Pri tem je treba sprejemati strokovno razlago, da so slovenska tudi tista imena, ki tujejezicne prvine podrejajo slovnicnim ali pravopisnim pravilom slovenskega jezika, npr. Gallusova dvorana, Cesta Maxa Richterja.

Ker je v Sloveniji slovenscina uradni jezik, mora biti v slovenscini vse javno obvescanje (17. clen), samo sporocila, ki so izrecno namenjena predvsem tujcem (npr. posebna radijska porocila o prometnih razmerah v turisticni sezoni), so lahko tudi v tujih jezikih. Za tuje radijske ali televizijske oddaje oziroma njihove odlomke, ki jih v svoje programe prevzemajo ali prenasajo slovenske postaje, se zahteva prevod v slovenscino. Pravno se normira tudi medmrezno oglasevanje, in sicer tako, da se daje prednost slovenscini, »dodatno pa lahko tudi v tujih jezikih«.

V 18. clenu se zahteva slovenscina pri poimenovanju, napovedovanju, predstavljanju in izvajanju javnih prireditev; med njimi se izrecno omenjajo tudi operne predstave in predvajanje filmov. Pristojnemu ministrstvu je podeljena pristojnost za odlocanje o izjemah, ce gre za mednarodne prireditve, namenjene predvsem tujcem, ali ce gre za enkratno predvajanje umetnisko pomembnega filma v posebnih okoliscinah.

V 19. clenu zakon predpisuje, da je treba omogociti rabo slovenscine tudi na mednarodnih prireditvah in strokovnih srecanjih, ce se sofinancirajo iz javnih sredstev.

Ker je bila raba slovenscine v vzgoji in izobrazevanju dokaj nadrobno obdelana ze v podrocni zakonodaji, jo s tem zakonom predvsem strnjujemo in posplosujemo (s posebnim poudarkom na univerzi) ter natancneje postavljamo meje in pristojnost za dopuscanje izjem (20. clen), deloma z variantami.

Da se raba slovenscine zagotovi tudi na tistih podrocjih javnega sporazumevanja, ki v zakonu niso posebej omenjena ali ki se morda se sploh niso odprla, predvideva 21. clen smiselno uporabo dolocil tega zakona tudi za take primere.

22. clen govori o ustanovitvi, namenu in nalogah urada za jezik, o njegovi odgovornosti in financiranju ter sodelovanju z vladnimi in nevladnimi organizacijami in posamezniki, ki se raziskovalno, izobrazevalno, popularizatorsko ali kako drugace ukvarjajo s slovenskim jezikom. (misel na variantni dodatek, ki bi odpiral tudi moznost ucinkovitejsega delovanja drzavnozborske delovne skupine za jezikovno nacrtovanje, je zaradi formalnopravnih zadrzkov tu opuscena, ker bi posegala v organiziranost in delovanje drzavnega zbora, to pa je mogoce urejati samo s poslovnikom Drzavnega zbora, sprejetim z dvotretjinsko vecino.) Delovanje jezikovnega urada usmerja vodja, nadzoruje pa strokovni svet, ki ga imenuje vlada (23. clen). Zakon predpisuje drzavnim organom, da se morajo odzvati na delo Drzavnega urada za jezik (24. clen).

V 25. clenu se za delovanje drzavnega urada za jezik predvidevajo omejitve, da ne bi prislo do vmesavanja v individualne pravice ljudi pri zasebnem sporazumevanju, besedni umetnosti in bogosluzju ter da si urad ne bi prilascal pravice odlocanja o jezikovni normi ali spreminjanja jezikovnih prirocnikov.

Zelo pomembno je poglavje o nadzoru nad uresnicevanjem tega zakona, saj nas izkusnje ucijo, da je praviloma ozko grlo prav vprasanje, kdo je za to odgovoren, in seveda, ali ima za to na voljo primerne zakonske instrumente. Zakon nalaga odgovornost in pristojnost resornim inspekcijam (26.-28. clen), posebno pozornost pa namenja moznosti inspektorja, da intervenira z zacasno odredbo in tako prepreci, da bi se krsilci zanasali na dolgotrajnost postopkov pregona.

V poglavju o kazenskih dolocbah (29. in 30. clen) so zajeti samo tisti dve nezazeleni dejanski stanji, ki jih ni mogoce odpravljati oziroma odvracati po drugih poteh (prim. 14. in 33. clen). Predlagatelj namrec ne zeli ukrepati predvsem s denarnimi kaznimi, temvec zeli preprecevati nedovoljeno ravnanja.

Prehodne dolocbe (31.-34. clen) govorijo o rokih in postopkih za postopno uskladitev dejanskega stanja s tem zakonom. V prehodnih dolocbah je dolocen tudi rok za zacetek dela Drzavnega urada za jezik (32. clen).

V dolocanju razmerja do starega pravnega stanja predlog zakona v 34. clenu navaja dve variantni resitvi. Po prvi varianti ohranja v veljavi dolocbe stevilnih drugih (podrocnih) zakonov o jeziku v javnosti in izrecno razveljavlja samo sporno dolocilo tretjega odstavka 20. clena Zakona o gospodarskih druzbah. Po drugi varianti pa odpravlja podvajanje in zato formalno razveljavlja ali crta stevilna dolocila podrocnih zakonov, katerih vsebina je povzeta v zakonu od 1. do 21. clena, in ohranja v veljavi samo nekatere nadrobnejse dolocitve s posameznih podrocij.

IV  Seznam veljavnih zakonskih dolocb, ki se nanasajo na slovenski jezik (v podrocnih zakonih)

MINISTRSTVO ZA ZDRAVSTVO

Zakon o zdravilih (Uradni list RS, st. 9/96): cl. 68, 69
Zakon o zdravstveni dejavnosti (Uradni list RS, st. 9/92): cl. 63
Zakon o lekarniski dejavnosti (Uradni list RS, st. 9/92): cl. 7
Zakon o zdravniski sluzbi (Uradni list RS, st. 98/99): cl. 11, 37
Zakon o kemikalijah (Uradni list RS, st. 36): cl.23, 27, 67

MINISTRSTVO ZA KMETIJSTVO, GOZDARSTVO IN PREHRANO

Zakon o zdravstvenem varstvu rastlin (Uradni list RS, st. 82/94): cl. 43
Zakon o veterinarstvu (Uradni list RS, st. 82/94): cl. 95
Zakon o kmetijstvu (Uradni list RS, st. 54/2000): cl. 88

MINISTRSTVO ZA GOSPODARSKE DEJAVNOSTI IN RAZVOJ

Zakon o gospodarskih druzbah (Uradni list RS, st. 30/93): cl. 10, 20
Obrtni zakon (Uradni list RS, st. 50/94): cl. 8
Zakon o varstvu potrosnikov (Uradni list RS, st. 20/98): cl. 2, 12, 16, 33, 72, 73, 77

MINISTRSTVO ZA ZUNAJE ZADEVE

Zakon o zunanjih zadevah (Uradni list RS, st. 1/91): cl. 68

MINISTRSTVO ZA FINANCE

Zakon o trgu vrednostnih papirjev (Uradni list RS, st. 6/94): cl. 13
Zakon o igrah na sreco (Uradni list RS, st. 27/95): cl. 79
Zakon o davcnem postopku (Uradni list RS, st. 18/96): cl. 28
Zakon o carinski sluzbi (Uradni list RS, st. 1/91): cl. 40
Zakon o zavarovalnistvu (Uradni list RS, st. 13/2000): cl. 86, 230
Zakon o bancnistvu (Uradni list RS, st. 7/99): cl. 53, 59
Zakon o upravnih taksah (Uradni list RS, st.8/2000): Taksna tarifa, tar. st. 83

MINISTRSTVO ZA KULTURO

Zakon o uresnicevanju javnega interesa na podrocju kulture (Uradni list RS, st. 75/94): cl. 6
Zakon o skladu RS za ljubiteljske kulturne dejavnosti (Uradni list RS, st. 1/96): cl. 14
Zakon o sportu (Uradni list RS, st. 22/98): cl. 34

MINISTRSTVO ZA EKONOMSKE ODNOSE IN RAZVOJ

Zakon o zunanjetrgovinskem poslovanju (Uradni list RS, st. 13/93): cl. 16a

MINISTRSTVO ZA PROMET IN ZVEZE

Zakon o zracni plovbi (Uradni list SRS, st. 45/86): cl. 107
Zakon o prevozih v cestnem prometu (Uradni list RS, st. 72/94): cl. 5
Zakon o javnih glasilih (Uradni list RS, st. 18/94): cl. 28, 52, 68, 86 --- samo dolocbe, ki se nanasajo na pridobitev frekvence
Zakon o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, st. 30/98): cl. 146

MINISTRSTVO ZA PRAVOSODJE

Zakon o sodiscih (Uradni list RS, st. 19/94): cl. 5, 42, 87
Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, st. 63/94): cl. 6, 7, 9, 523
Zakon o izvrsevanju kazenskih sankcij (Uradni list SRS, st. 17/78): cl. 26, 27
Zakon o prekrskih (Uradni list SRS, st. 25/83): cl. 63
Zakon o drzavnem tozilstvu (Uradni list RS, st. 63/94): cl. 6
Zakon o notariatu (Uradni list RS, st.13/94): cl. 8,13, 52, 55
Zakon o druzbenem pravobranilcu (Uradni list RS, st. 69/95): cl. 3
Zakon o odvetnistvu (Uradni list RS, st.18/93): cl. 25
Zakon o pravniskem drzavnem izpitu (Uradni list RS, st. 13/94): cl. 6
Zakon o sodniski sluzbi (Uradni list RS, st. 19/94): cl. 8
Zakon o javnih narocilih (Uradni list RS, st. 39/2000): cl. 42
Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o sodiscih (Uradni list RS, st. 28/2000): cl. 42
Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o drzavljanstvu RS (Uradni list RS, st. 13/94): cl. 2
Zakon o izvrsbi in zavarovanju (Uradni list RS, st. 51/98): cl. 280
Zakon o drzavnem pravobranilstvu (Uradni list RS, st. 20/97): cl. 6, 25

MINISTRSTVO ZA NOTRANJE ZADEVE

Zakon o upravi (Uradni list RS, st. 67/94): cl. 4
Zakon o drzavljanstvu RS (Uradni list RS, st. 1/91): cl. 10
Zakon o politicnih strankah (Uradni list RS, st. 62/94): cl. 8
Zakon o delavcih v drzavnih organih (Uradni list SRS, st. 15/90): cl. 4
Zakon o potnih listinah (Uradni list RS, st. 1/91): cl. 16
Zakon o osebni izkaznici (Uradni list SRS, st. 16/74, 29/79): cl. 4

MINISTRSTVO ZA SOLSTVO IN SPORT

Zakon o osnovni soli (Uradni list RS, st. 12/96): cl. 6, 8
Zakon o vzgoji in izobrazevanju predsolskih otrok (Uradni list RS, st. 12/96): cl. 17
Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobrazevanja (Uradni list RS, st. 12/96): cl. 3, 36, 37, 69, 92
Zakon o poklicnem in strokovnem izobrazevanju (Uradni list RS, st. 12/96): cl. 8
Zakon o vrtcih (Uradni list RS, st. 12/96): cl. 5
Zakon o gimnazijah (Uradni list RS, st. 12/96): cl. 8
Zakon o visokem solstvu (Uradni list RS, st. 67/93): cl. 8

MINISTRSTVO ZA DELO, DRUZINO IN SOCIALNE ZADEVE

Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list SRS, st. 24/83): cl. 6
Zakon o varstvu pri delu (Uradni list SRS, st. 23/74): cl. 15, 71

MINISTRSTVO ZA ZNANOST IN TEHNOLOGIJO

Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah (Uradni list RS, st. 21/95): cl. 144
Zakon o standardizaciji (Uradni list RS, st. 1/95): cl. 5, 23

MINISTRSTVO ZA OKOLJE IN PROSTOR

Zakon o imenovanju in evidentiranju naselij, ulic in stavb (Uradni list SRS, st. 5/80): cl. 9
Zakon o geodetski dejavnosti (Uradni list RS, st. 8/2000): cl. 28, 30