Govor pri Sv. Trojici v Slovenskih goricah¹

0   Sveta Trojica v Slovenskih goricah (458 prebivalcev) je razpotegnjeno grucasto, deloma urbanizirano srediscno naselje v osrednjem delu Slovenskih goric. Lezi nad Pesnisko dolino na nizkem slemenu vzhodno nad umetnim Gradiskim jezerom. Na severu prehaja v Porcki Vrh,² na jugu v Zgornjo Senarsko.³ Vzhodna stran grica se znizuje v dolino Rocice in Drvanje, zahodna stran v dolino Velke. V visjih legah so njive, sadovnjaki in brajde, nizje pa travniki in pasniki. Manj kot desetina prebivalcev je kmetov; vecina jih je zaposlena v industriji, obrti, trgovini in gostinstvu. Naselje je dobilo trske pravice sele leta 1872. Pouk se je pricel leta 1786 v samostanu. Prva sola je iz leta 1870, druga iz leta 1969. Leta 1631 je bila na gricu zgrajena lesena kapela sv. Duha, do leta 1643 pa je ze bila sezidana tudi cerkev sv. Trojice, od katere sta se ohranjena sedanji zvonik in tretjina stavbe. Leta 1662 je rodbina Stubenberg, lastnica cmureske grascine, izrocila cerkev v oskrbo redovnikom avgustincem. Ti so leta 1692 prizidali samostan, ki je bil vecji od sedanjega, med leti 1735 in 1740 cerkev povecali, jo barocno predelali in ji od 1779 do 1780 prizidali se dva zvonika. Proti koncu 18. stoletja je cerkev zaslovela kot bozja pot in leta 1787 postala zupna. Ko je cesar Jozef II. prepovedal romanje, so se cerkveni dohodki tako zmanjsali, da avgustinci cerkve in samostana niso mogli vec vzdrzevati, zato so ga leta 1812 zapustili. Zupnijo so upravljali svetni duhovniki do leta 1854, ko so jo prevzeli franciskani.

1  Glasoslovje

1.1  Naglas in kolikost

Trojiski govor spada k vzhodnemu slovenskogoriskemu podnarecju, ki je sestavni del panonske narecne skupine. Kolikostno nasprotje med dolgimi eno- ali dvoglasniki kot nasledniki stalno dolgih in kratkimi samoglasniki kot nasledniki staro- in novoakutiranih samoglasnikov v nezadnjih in zadnjih ali edinih besednih zlogih je ohranjeno. Slovenskogorisko narecje ne pozna tonemskega naglasevanja. Izvedena sta bila oba splosnoslovenska naglasna premika: (1) pomik z dolgega in kratkega cirkumflektiranega zloga: zlto -> zlat; òko -> ko -> ok ter (2) umik naglasa s koncnega kratkega zloga na prednaglasno dolzino: dusà -> dúsa. Izveden je umik naglasa s koncnega kratkega zloga na prednaglasni kratki samoglasnik: zenà - > zèna; kosà -> kòsa; mglà -> mgla; novo naglaseni samoglasnik je ostal kratek: 'zena, 'ksa, 'megla.

Najmlajsi so naglasni umiki (1) v posameznih besedah s cirkumflektiranega dolgega koncnega, zlasti odprtega zloga: 'lexko, 'vüxa; (2) s kratkega cirkumflektiranega zloga: 'bgat, 'nåpne, p'rinas. Kaze se tudi teznja po posplositvi naglasa na vse ali vecino oblik iste besede: p'rsa, p'rsla, p'rsl; 'zem, 'zemte, 'zemta (vel.).

1.2  Samoglasniski sistem

Samoglasniski sistem trojiskega govora vsebuje dolge naglasene, kratke naglasene in nenaglasene kratke samoglasnike.

1.2.1  Dolgi naglaseni samoglasniki

Sistem dolgih naglasenih samoglasnikov sestavljajo enoglasniki in dvoglasniki:

1.2.1.1  Izvor

i:

<- stalno dolgega i: c'vi:rk, 'i:nd, k'ri:, 'li:st, 'mi:slin;

 

<- v prevzetih besedah in imenih: 'fi:rma, ma'si:na, 'ri:ble; 'Mi:rko.

ü:

<- stalno dolgega u: 'bü:rkle, g'rü:ska, 'lü:c, 'lü:plen, 'vü:s;

 

<- v prevzetih besedah: 'fü:rtox, 'lü:mpic, 'pü:ngrat.

u:

<- stalno dolgega : 'du:k (sam.), 'gu:t, 'su:nce, 'vu:k, 'zu:t;

 

<- stalno dolgega u pred drugotnim j: 'mu:jca;

 

<- stalno dolgega i v skupini mi:, bi:: 'mu:jt, 'bu:jt;

 

<- v prevzetih in knjiznih besedah ter imenih: 'mu:rke, na'pu:mpal; 'ru:m, 'zu:pnik; 'Lu:mp.

:

<- stalno dolgega e: je's:n, 'l:t, 'p:c, pe'p:ja, 's:st;

 

<- stalno dolgega : i'm:, 'p:t, p'l:sen, 'v:zen, 'z:be;

 

<- stalno dolgega : 'd:n, 'l:n, 'v:s, z 'm:no;

 

<- stalno dolgega v polozaju pred j: 'v:jal, 'v:je;

 

<- redko novoakutiranega v nezadnjem besednem zlogu: 'p:sj, 's:e, 't:nk;

 

<- redko novoakutiranega e v nezadnjem besednem zlogu: 'n:sa, 'p:ka, 'r:ka, t'r:tj;

 

<- zgodaj podaljsanega novoakutiranega e: 'm:tel, 's:ster, 'z:n (vse rod. mn.);

 

<- v prevzetih besedah in imenih: b'r:f't:s, d'r:sma'si:n; Ma'l:cnik, 'M:tika, 'P:po.

:

<- stalno dolgega o v polozaju pred j: g'n:j, 'l:j;

 

<- v prevzetih in knjiznih besedah ter imenih: 'm:dl, p'r:bala; 'b:lca, sim'b:l; 'V:sek.

e:

<- stalno dolgega : be'se:da, g're:x, k'le:t, 're:zen, s'le:p, 've:n.

o:

<- stalno dolgega o: gos'po:t, 'mo:st, si'ro:ta, 'so:la, 'to:;

 

<- stalno dolgega : 'go:bec, k'lo:p, k'ro:k, 'mo:s, ze'lo:dec;

 

<- zgodaj podaljsanega novoakutiranega o: 'ko:za; 'ko:s, :s (rod. mn.);

 

<- v prevzetih besedah: 'fo:trala, f'ro:stik, pla'fo:n, 'to:plik.

a:

<- stalno dolgega a: d'va:, g'la:va, k'la:s, ko'va:c, k'ra:l, p'ra:x;

 

<- redko stalno dolgega : 'ca:st, 'la:s;

 

<- v prevzetih besedah in imenih: 'fa:rof, 'ma:ntra, s'pa:jza; 'Ja:ka, Jo'la:nda, Se'na:rska.

:

<- stalno dolgega : 'b:f, 'c:f, 's:p, 't:s, 'z:t.

Sistem kratkih naglasenih samoglasnikov sestavljajo enoglasniki:

1.2.2.1  Izvor

i

<- staroakutiranega i v nezadnjem in zadnjem besednem zlogu: brada'vica, 'xisa, 'lipa, 'riba, 'zila; 'nic, 'nit, 'rit, 'sit;

 

<- staroakutiranega jata v zadnjem besednem zlogu v polozaju pred n: x'rin, 'sin 'sem';⁴

 

<- po mlajsem naglasnem umiku naglasenega i: p'rinas, p'riteb;

 

<- v prevzetih besedah: 'cigel, g'lit, 'zic.

ü

<- staroakutiranega u v nezadnjem in zadnjem besednem zlogu: 'bükva, 'jüzna, 'küra 'müxa, 'vüste; k'rüx, 'küp, 'tü;

 

<- po mlajsem naglasnem umiku naglasenega u: s'tüdenec, 'vüxa;

 

<- v prevzetih besedah: g'rünt, 'lüft, 'züpa.

u

<- staroakutiranega v nezadnjem in zadnjem besednem zlogu: 'vuna, 'zuna; 'pux, 'pun;

 

<- prednaglasnega po umiku naglasa s koncnega kratkega zloga nanj: 'buxa;

 

<- novoakutiranega o v polozaju pred nosnim soglasnikom: 'gunin, pri 'kun; 'ku;

 

<- prednaglasnega o, ki je prisel pod naglas po umiku naglasa s koncnega kratkega zloga, v polozaju pred nosnim soglasnikom: 'kunec, 'u:na;

 

<- v prevzetih besedah: 'durx, 'furt, 'kulav 'kuljavi'.

<- staroakutiranega v nezadnjem in zadnjem besednem zlogu: b'rza, 'dlo, 'dvat, go'rt, 'lto, 'rzat, st'rxa; 'dt;

 

<- v prevzetih besedah: 'k, 'ktna, 'lder.

<- staroakutiranega : 'dga, 'gba, 'kca, 'tca;

 

<- po zapoznelem umiku naglasa s koncnega kratkega zloga, ce se naglas ni umaknil, ko je bil se dolg: 'msk;

 

<- novoakutiranega o v nezadnjem in zadnjem besednem zlogu: 'btra, 'bzj, 'nsin, 's, so'bta; k'rp, 'ns, 'pst, 'pt;

 

<- prednaglasnega o, ki je prisel pod naglas po umiku naglasa s koncnega kratkega zloga: 'bzic, 'dbra, 'xda, 'ksa, 'kt, 'sa, 'vda;

 

<- po mlajsem naglasnem umiku naglasenega o: 'bgat, 'mzol, 'gon, 'pplat, 'pzna;

 

<- v prevzetih besedah in imenih: 'krp, 'mrt, 'rbez; 'Prcic.

e

<- staroakutiranega v nezadnjem in zadnjem besednem zlogu: 'detela, s'reca; 'vec, 'zet;

 

<- po zapoznelem umiku naglasa s koncnega kratkega zloga, ce se naglas ni umaknil, ko je bil se dolg: 'jecmen, 'jezik, 'mexka;

 

<- novoakutiranega e v nezadnjem in zadnjem besednem zlogu: 'melen, 'seden, 'zelje, 'zenin, 'zenska; k'met;

 

<- prednaglasnega e, ki je prisel pod naglas po umiku naglasa s koncnega kratkega zloga: 'metca, 'pece, 'recen, 'zemla, 'zena;

 

<- novoakutiranega v nezadnjem in zadnjem besednem zlogu: 'gene, 'mesa, pre'mekne, s'nexa, 'zemen; 'des, 'pes, 'tes;

 

<- prednaglasnega , ki je prisel pod naglas po umiku naglasa s koncnega kratkega zloga: 'deska, 'megla, 'pek, 'tema;

 

<- staroakutiranega v polozaju pred n in m: ko'lena, Slo'venija;

 

<- po mlajsem naglasnem umiku naglasenega e: 'cettek, p'revec;

 

<- v prevzetih besedah: c'vek, 'erps, 'fertik, 'remen.

å

<- staroakutiranega a v nezadnjem in zadnjem besednem zlogu: b'råzda, d'låka, k'råva, 'måt, s'låma; b'råt, 'jås, 'tån;

 

<- po mlajsem naglasnem umiku naglasenega a: 'ådvent, 'nåpne, 'zåcne;

 

<- v prevzetih besedah in imenih: g'lås, g'vånt, s'kåf; F'råncek, Zer'jåfc.

<- staroakutiranega : 'gca, 'xbet.

1.2.3.1  Prednaglasni samoglasniki

1.2.3.1.1  Izvor

i

<- i: i'm:, si'ro:ta, ti'si:, zi'vt;

 

<- redko : dik'lina;

 

<- u: ki'pü:vlen, li'pi:e, vi'si: (rod. ed.).

u

<- v redkih knjiznih besedah: br'usi:lna, dr'uzina, x'udic;

 

<- : g'uci:, zg'uci:mo.

e

<- e: be'se:da, ne'bo:, pe'ci: (rod. ed.), ze'lzo;

 

<- : me'so:, pes'ti: (rod. ed.), pre'di:vo;

 

<- : ce'p:, kle'ti: (rod. ed.), le's:n, se'dt, tes'to:.

o

<- o: do'ma:, go'lo:p, go'rt, pro'so:;

 

<- : glo'bka, klo'pi:, zob'j:;

 

<- redko u: izo'mi:ra, o'ki:nl, o'm:tna.

a

<- a: bla'go:, brada'vica, ka'm:e, pa'pi:r;

 

<- v prevzetih besedah: ma'si:n, pla'fo:n.

/r

 

<- : f'cåe, sm'dt, s'c:, t'pt;

 

<- v vzglasju: r'dc;

 

<- ru: d'go:c;

 

<- ob onemitvi istozloznega i: p'leta, p'v:zal; p 'miz, p 'jüzn.

1.2.3.2.1  Izvor

i/⁵

<- i: 'xdin, 'jst, 'måt, 'nsin;

 

<- u: 'kzix, 'pa:zdixa;

 

<- : c'lvik, 'bit, 'so:sit, 'vdit, 'vidit;⁶

 

<- u⁷ v daj., mest. ed. m., s. sp.: k/p b'råt, k/p te'let;

 

<- v prevzetih besedah: 'p:nzija, 'su:x.

u

<- : 'jåbuke, 'jåbucina;

 

<- v prevzetih besedah: 'a:ntux.

e

<- e: 'nese, 'nesen, 'pece, 'tece;

 

<- : 'mize (im. mn.), 'påmet, 'tele, 'zene (im. mn.);

 

<- : x'la:pec, x'le:bec; 'pe:sek, 'p:tek, 'vo:sek;

 

<- v prevzetih besedah: 'lder, 'remen, s'prxet.

o

<- o: 'lto, 'msto;

 

<- : 'lipo, z 'lipo, 'mizo, z 'mizo, 'zelot;

 

<- v prevzetih besedah: b'ri:tof, 'fü:rtox, 'pu:ncox.

a

<- a: 'dlat, 'jågoda, s'fo:ra, 'za:gat;

 

<- -il, -l, -al, -l: 'xda, p'rsa; 'vda, 'vida; 'dla, 'pela; 'n:sa, 'p:ka;

 

<- redko : 'go:sanca;

 

<- v prevzetih besedah: 'pü:ngrat, 'ra:fank, 'so:star, 'za:jfa.

<- -eri-: 'vevca.

<- zaradi upada samoglasnika ob l: g'r:bca, 'kt, 'ta:jf.

<- zaradi upada samoglasnika ob n: po'su:ncca, pre'mekt, s'vcca.

l, r, m, n, j, , v

Praslovanski , srednji l in l' so sovpadli v srednji l. L' je ohranjen samo v besedah 'lje in 'zelje.⁸ V l je presel tudi pred soglasnikom: 'a:lfa, 'f:lgalo, 'j:lka; - se v naglasenem zlogu izgovarja kot -/-ja: 'ba:, vi'ci:ja, 'gr o'bü:ja, sicer pa kot -a: 'dla, 'nsa, 'p:ka, 'visa. R je kot v knjiznem jeziku. R' v pregibanju izgubi palatalni element: 'meznara, pa'pi:ra, 'so:lara; cr- in zr-: c're:da, c're:sna, zre'b:; disimilaciji: r-r > n-r: 'ma:ntra, z'ma:ntran in r-r > j-r: 'fa:jmaster. Koncni -m prehaja v -n: b'råtan (daj. mn.), 'sestran (daj. mn.), s te'leton; 'ba:ran, k'leplen, z'gen; mn > ml: 'gümla; n-(b)-n > d-(b)-n: do'ben; m-n > v-n : 'venda 'menda'; pm > pn : 'fi:span/'fü:span; analogicni n: b'rmen, 'smen, v'rmen. Rinezem: 'me:sc, 'pa:jank. N' > n, na zacetku besede in med dvema samoglasnikoma > : 'kstan, 'lü:kna; 'ega, 'iva; li'pi:e, 'zegnae. V je [v]: b'rskva, ne'vsta, v'do:va, le pred nezvenecim nezvocnikom in na koncu besede je f : bez'ga:fke, fp'r:ct, 'ilofca; f k'le:t, f 'so:lo; p'råf, zd'råf, za'li:tef. V vzglasju besede pogosto onemi: 'sa:k, 'zemen, nastopa pa tudi kot proteza: 'vüxa, 'vüste, 'vü:s; redko - za /v/: 'a:to, 'ra:no. J se pojavlja tudi kot novonastali prehodni glas: 'xu:jdo, 'mu:jca, 'na:jsl, 'jstra, 'vu:jzgen, z'ga:jnk. P, t, k, b, d, g in x so dobro ohranjeni. Nezvocniki imajo razvrstitev kot v knjiznem jeziku. Primarna dl > l: 'silo, 'vile. Disimilacija tl-dl > l: c'vela, fk'rål, p'rela. V soglasniskem sklopu zaradi lazjega izgovora t lahko onemi: 'lü:sno, m'la:c. Prim. se pt- > t : 'tic, 'tic; tl-dl > kl-gl : k'låct, g'le:tva; dn >gn : g'nes; xc > sc > c : s'c:rka > 'c:rka. Vzglasni t in izglasni x se izgubljata: 'xr <- thor 'dihur'; f'ca:s. Z, z pred nezvenecimi nezvocniki in na koncu besede pred premorom > s, s. Sk- > sk-: sk'ria; sc > s : 'isen, k'le:se, ti'si:. Z pred > z : z 'ive, z 'o:; iz po upadu i > s (ob nezvenecih soglasnikih): s 'fo:tra, s 'kce. F se premenjuje z v (glej zgoraj); v starejsih in mlajsih prevzetih besedah: 'fa:rba, 'fa:rof, 'fertik, k'nf, 'lüft, 'za:jfa.

2  Oblikoslovje

2.1  Samostalniska beseda

2.1.1  Samostalnik

V ed. so ohranjeni vsi trije spoli. Z. obliko imajo nekateri sam. s. sp. (g'ne:zda, 'jåbuka, ko'lena, ':ka, 'vüxa), v mn. pa sam. s. sp. postanejo ali z. ali m. sp. Moskospolski so v dv. in mn. sam. s. sp., ki osnovo podaljsujejo s -t.

2.1.1.1  Moske sklanjatve

Sam. 1. m. sklanjatve se sklanjajo po naslednjem naglasno nepremicnem nagl. tipu: b'råt-ø -a - -a/- ø - -on; - -of -an -e -ax -am; -a -of -oma/-ama -a -ax -oma/-ama. Po nepremicnem naglasnem tipu se sklanjajo tudi samostalniki knjiznega koncniskega: 'des 'deza, 'pes 'pesa in mesanega naglasnega tipa: 'le:s 'le:sa, 'mo:s 'mo:za, medtem ko je premicni naglasni tip dobro ohranjen: 'bzic bo'zica, 'jecmen jec'mena. Samostalniki, katerih osnova se koncuje na govorjeni samoglasnik, v sklonih z nenicto koncnico osnovo podaljsujejo z -j: 'Vi:l 'Vi:lija. Samostalniki na -r osnove ne podaljsujejo: xek'ta:ra, 'so:stara. Govor ne pozna podaljsevanja osnove z -ov v mn. in dv. c've:t, c've:ta; 'mo:st, 'mo:sta ter naglasene koncnice - u v rod. ed. s've:t s've:ta; 'zi:t 'zi:da. V im. mn. je -: b'råt, 'so:sid. Samostalniki 2. m. sklanjatve se sklanjajo po vzorcu za prvo mosko: 'dlo'v:dj-a -a - -a - -on ali prvo zensko sklanjatev: 'ca 'ce 'c 'co 'c 'co. Samostalnikov 3. m. sklanjatve v trojiskem govoru ni najti, samostalniki 4. sklanjatve pa se sklanjajo po pridevniski sklanjatvi tipa ti m'la:d ti m'la:diga.

2.1.1.2  Zenske sklanjatve

Samostalniki 1. z. sklanjatve se sklanjajo le po nepremicnem naglasnem tipu. Koncnice v 1. z. sklanjatvi odstopajo od knjizne norme v daj. in or. dv.: b'rz -a -e - -o - -o; -e -ø -an -e -ax -am; - -ø -oma/-ama - -ax -oma/-ama. Tako se sklanjajo tudi: 'megla 'megle, 'tema 'teme in samostalniki tipa 'ksa 'kse, 'vda 'vde. Samostalniki z. sp. na -ev imajo tudi v im. ed. obliko: b'rskva, 'bükva, 'cirkva.⁹ Sklanjatveni vzorec 2. z. sklanjatve: 'mis -ø - - -ø - -jo; - - -an - -ax -am; - - -oma/-ama - -ax -oma/- ama. Koncnice v daj., mest. in or. mn ter dv. so enake koncnicam 1. z. sklanjatve. Mesani naglasni tip je se ohranjen: 'o:s o'si:, 'mo:c mo'ci:, 'no:c no'ci:, vendar ze tudi 'ko:st 'ko:st, 'lü:c 'lü:c, 'p:c 'p:c. Samostalnikov 3. z. sklanjatve, npr. 'I:ris, je malo, 4. sklanjatev pa je enaka zenski pridevniski sklanjatvi.

2.1.1.3  Srednje sklanjatve

Samostalniki s. spola lahko ohranjajo svoj spol in sklanjatev le v ednini, saj v dvojini in mnozini postanejo zensko- ali moskospolski. Pri nestevnih je srednji spol ohranjen: 'i:vje, m'le:ko, pre'di:vo, 'su:nce, ze'lzo. Sklanjatveni vzorec: 'lt-o¹⁰ -a - -o - -on; 'le:t-e -ø -an -e -ax -ami; 'lt- -ø -oma/-ama - -ax -oma/-ama. Po premicnem naglasnem tipu se naglasujejo samostalniki, ki osnovo podaljsujejo s - t: 'tele-ø -a - -ø - -on. Ti samostalniki so s. sp. le v ed.; v mn. in dv. so moskospolski: te'let-; te'let-a. Samostalniki, ki osnovo podaljsujejo z -n, svoj spol ohranjajo: 'dbro 'smen, 'tesko b'rmen, podaljsevanja osnove s -s ni; ti samostalniki so zenskospolski ze v ednini: c're:va c're:ve, 'ko:la 'ko:le,'o:ka 'o:ke, 'pera 'pere. Mnozinski samostalniki s. spola so presli med zenske samostalnike: 'j:tre, o'ca:le, p'lü:ce, 'vüste. Med nicto sklonljive samostalnike s. sp. se stejeta 'jst 'hrana' in 'pit 'pijaca'. Tretja sklanjatev posamostaljenih pridevnikov je enaka pridevniski sklanjatvi.

2.1.2  Samostalniski zaimki

Osebni zaimki se sklanjajo kot v knjiznem jeziku. V mest. ed. in mn. se naglas umakne na predlog pri. Pri naslonski obliki jix v rod. in toz. mn. ter dv. se pojavi premet v xi. Obliki za 1. in 2. os. dv. m. sp. se v im. glasita 'mi:ja, 'vi:ja. Tozilniska navezna oblika v zvezi s predlogi lahko ohrani naglas: za 'm:, za 't:.¹¹ Povratni osebni zaimek ima naslednjo sklanjatev: 'sebe se, 'seb si, 'sebe se, p'riseb, s 's:bo.

Vprasalna zaimka g'do:/'k:r/'k:r in 'kåj opravljata tudi vlogo oziralnih zaimkov. Poljubnostna zaimka sta 'k:r/'k:r 'kdo' in 'kåj, nedolocni pa so 'nse, 'nk in 'ed 'nekdo' ter 'nke 'nekaj'. Nikalni zaimki so 'nise, 'nic, do'bed, celostna sta f'sa:k in f's:, drugostna d'rü:g, d'rü:go, istostna 'i:st, 'i:sto, mnogostni pa so 'målo'k:r/'målo'k:r, 'vec'k:r/'vec'k:r, 'vec'kåj.

2.2  Pridevniska beseda

2.2.1  Pridevnik

Pri pridevniku prevladuje navidez dolocna oblika tudi za nedolocnost. Sklanja se kot v knjiznem jeziku, le v rod. ed. m. in s. sp ter v toz. ed. m. sp. je posplosena koncnica -iga. Sklanjatev za moski spol: 'lexk- -iga -en -iga/- -en -in; - -ix -in -e -ix -im; -a -ix -ima -a -ix -ima. Za srednji spol je posebna oblika le v im. in toz. ed., druge koncnice so enake kot v m. sklanjatvi. Sklonske koncnice za vse tri spole sovpadejo tudi v dv. in mn., le v im. mn. in im. ter toz. dv. se sklanjatev pridevnikov z. sp. razlikuje od sklanjatve pridevnikov m. in s. sp.

V trojiskem govoru prevladuje stopnjevanje z »bolj«: 'mexk 'bj 'mexk 'nåj'bj 'mexk; 'zu:t 'bj 'zu:t 'nåj'bj 'zu:t; obrazilo -si je redkejse: 'ma:l 'm:ns 'nåj'm:ns.¹² Posebnost so oblike: 'l:zis, 'ni:zis, 'vi:sis.¹³

2.2.2  Pridevniski zaimki

Svojilni zaimki 'mj, 'mja, 'mjo, t'vj, t'vja, t'vjo, 'egof, ':n, 'nås, 'vås, 'ixof/od 'vix 'njihov' ter povratni svojilni zaimek s'vj, s'vja, s'vjo se sklanjajo po pridevniski sklanjatvi. Druge oblike so se od 'na:j, od 'va:j, od 'vixd've:x 'njun'. Kazalni vrstni zaimki so 'tt -a -o, 'ti:st -a -o, 'n/'v -a -o, kazalni kakovostni pa 'tåk -a -o. Oziralni zaimki so 'kåk -a -o, 'k:r -a -o, ki, 'kåj in 'kko, vprasalna pa sta 'kåk -a -o in 'k:r -a -o. Poljubnostni in oziralnopoljubnostni zaimki so po obliki enaki vprasalnim zaimkom, mnogostni zaimek je 'vec'k:r/'mårs'k:r, drugostni d'rü:g -a -o, istostni 'i:st -a -o, g'li:xn -a -o in g'li:x'tåk, nedolocni pa 'nk -a -o. Celostni zaimki so f'sa:k/'sa:k -a -o, f'si, f'se in 'ce:l -a -o, nikalna sta do'ben in 'nic.

2.2.3  Stevniki

Koncnice za izrazanje spola, sklona in stevila so pri stevnikih naceloma iste kot pri pridevnikih. Stevnik 'ed 'ena 'eno se sklanja kot pridevniki. Glavna stevnika za vrednosti 2 in 3 imata deloma posebne koncnice: d'va:/d've:, d've:x, d'vema,¹⁴ d'va:/d've:, d've:x, d'vema; t'ri:je/tri'j:/t'ri:, t're:x, t're:n, t'ri:, t're:x, t're:m. Tako kot stevnik 'p:t 'petix 'petin 'p:t 'petix 'petim se sklanjajo vsi preostali, npr. s'tir (razen v im. in toz.), 's:st, 'sed, 's, de'v:t, de's:t, d'va:jst, 'enod'va:jst, t'ri:st, s'tirdeset, s'to:, 'ta:zt. Vrstilni stevniki: ti/ta 'p:v -a -o, ti/ta d'rü:g -a -o, t'r:tj, d'va:jst, s'to:t. Locujejo z mnozilnimi in glavnimi stevniki: d'v:jna gos'ti:ja 'dvoje gostij'; t'ri: 'dce 'troje otrok'. Mnozinski samostalniki se stejejo z glavnimi ali mnozilnimi stevniki: 'ene d'ver; t'r:jne x'låce 'troje hlac'. Veckratno danost istega izrazajo z mnozilnimi, redkeje z glavnimi stevniki: 'to:psn c'virn; d've: 'sa:jb 'dvojno steklo'. Oblike s kraten se ne uporabljajo.

2.3  Glagol

Glagol ni dozivel velikih sprememb. S knjiznim jezikom se razhaja v predpretekliku, ki se ne uporablja. Razmerje med osebkom in vrsilcem dejanja se izraza s tvornim, redkeje s trpnim nacinom. Nedolocnik je dolg. Opisni deleznik na -l se rabi za opisovanje tvornih casov in naklonov, trpni deleznik na -n/-t za izrazanje trpnosti, deleznik stanja na -n/-t pa je navadna pridevniska beseda: D'ver so otp're:te; po'se:kane 'v:je, z'm:zen s'ne:k. Deleznik stanja na -l ni znan, za deleznik na -si je primer 'bi:fs kot pridevnik, deleznik na -c pa je redek in postane pridevnik: pi'kca 'ro:za, z'gca 'vda. Delezij na -c, -aje, -e in -si v trojiskem govoru ni. Glagolnik ohranja iste pomene kot v knjiznem jeziku. Spregatev glagola se od knjizne razlikuje le v 1. osebi dvojine: 'dla-n -s -ø; -ma -ta -ta; -mo -te -jo. Enako se spregajo: 'dån 'je:n, 've:n; s/sen si je, sma sta sta, smo ste so. Glagoli s korenom na -c imajo v nedolocniku -t kot tipicno obrazilo za to obliko: 'gr ob'le:ct, 'pect, 'rect. Po analogiji s sedanjikom prehajata d in n tudi v nedolocnik: fk'rådt fk'ra:dnem, 'nåpt 'nåpnen. Glagoli V/1 in VI prehajajo med glagole V/2: 'ri:blen, 'le:cen, o'ka:plen; ki'pü:vlen. Glagoli s korenom na -k, -g: 'vz, 'dj se s'le:c, 'pec, 'rec. Iti: 'id, g'r:mo, 'ite, g'r:ma, 'ita; videti: pog'ledn; najti: po'i:s. V dv. in mn. obliki deleznika na - l za s. sp. se je posplosila moska oblika, dvojinska oblika deleznika na - l za z. sp. pa je enaka mnozinski obliki.

2.4  Prislov

Prostorski: b'lü:jz, 'dåc, 'dj, 'dlax, fk'råj 'proc', 'furt 'stran, proc', 'gi 'kje', 'gr, 'gr, 'i:nd 'drugje', 'ng 'nekje', 'ni:kan 'nikamor', 'nr 'noter', 'po:lek, p're:d, p're:k, s'po:t, 'vün, 'vün, z'me:s, 'tå, 'tån.

Casovni: g'då 'kdaj', f'cera, 'ltos, 'nåx 'nato', 'nåjp'r:ja, 'ngda, po'zi:m, 'po:dne 'opoldne', 'pzno, p 'ca:jt 'zgodaj zjutraj', 'p:vo 'najprej', s'ko:s 'vedno', 'zåj.

Vzrocni: za'kåj, za'to:.

Lastnostni: 'dbro, d'go:c 'zopet, znova', 'fa:jn, 'f:jst, 'xi:tro, 'xu:jdo, 'lexko, 'lü:sno, po'målen 'pocasi', pop're:k, sk'ri:zon, 'tesko, 'våc 'drugace', za'dst 'dovolj', z'lo:.

Stopnjujejo se opisno ali z obrazili: 'lü:sno, 'bj 'lü:sno, 'nåj'bj 'lü:sno; 'målo, 'm:e, 'nåj'm:e. Elativno stopnjevanje: z'lo: 'dst, p'rec 'mcna, st'ra:sno 'le:po.

Nemski vpliv: 'gr ob'le:cen, 'cj 'da:l, 'vün z're:zen, 'dj zap're:t, 'nr 'denes, fk'råj od're:zes.

2.5    Predlog, clenek, veznik in medmet so kot v knjiznem jeziku. Posplosene in stalne so le velelnice za velevanje zivalim, za pozdrave ipd. Posebnosti pri clenkih: g'li:x 'ravno', g'li:x 'tåk 'prav tako', 'lek 'mogoce, verjetno', 'venda 'menda', ala 'kajne', kar ne 'ne'.

3  Skladnja

Ljudsko skladnjo oznacujejo naslednji pojavi:

1.  Ponovitve: Ce smo 'ce:l 'd:n, 'ce:l 'd:n smo 'dlal. 'Nise, 'nise 't:ga ne 'vrje.

2.  Izpusti: 'Ne: b'lo: mi je za 'gu:c, 'ne: b'lo: mi je za. 'Sa:mo 'to: se 'ra:jngla. P'r:ja smo 'mi:.

3.  Zanikani biti v sedanjiku ostaja kot vez v povedkovem dolocilu: Za'kåj 'ni:s p'risa? /.../ 'såj 'nga 'tü 'nikoga. 'Såj 'ne: 'tåk 'xu:jdo., sicer pa razpada v s/sen 'ne:: 'Te pa smo 'vec 'ne: 'mgl. /.../ ki 'msk so 'ne: b'li za 'tto 'dlo. 'Ttiga s 'jås 'ne: 'pznala. Zanikani sedanjik glagola imam je 'neman: Ce 'to: 'nema do'ben 'pes /.../; /.../ s 'küram 'nemas op'ra:fka do'beniga., glagola hocem pa 'ncen: 'Tü 'gr 'nce 'nise 'vec 'dlat. /.../ 'zåj pa 'ncen 'mt.

4.  Besednoredne posebnosti:

• obrnjeni besedni red v besedni zvezi: (a) samostalniski prilastek se lahko pojavi na levi strani od odnosnice: ot 'so:sida 'zena; (b) pridevniski prilastek se lahko prestavi na desno stran: 'pesa fs'råniga, po'so:dva 'zi:dana, 'v:je po'se:kane;

• glagol, tako polnopomenski kot pomozni, se pomakne na zadnje mesto v stavcni zgradbi: 'Jås f'se f 'tt k'rüsn 'pec 'pecen. 'To: je za ze'lo:dec bi'lo:.

• pomozni glagol je na zacetku stavka: Smo 'tåk na'r:dl, ki je 'ne: 'vda. Sen se v 'lü:ck 'a:to f'se:la pa se z 'in ot'pelala.;

• naslonka osebnega zaimka je (a) za glagolom: /.../ pa'nemres, ce ne 'dlas xi s'ta:lno., (b) med sestavinama zlozene glagolske oblike: In 'p:l je mi 'r:ko /.../;

• naslonka bi je pred naj: 'Mi:, 'mi: bi 'te 'nåj 'tå p'risl.;

• poudarni clenek, ki navadno stoji pred tistim delom stavka, ki ga poudarja, se v govoru lahko premika: 'Zåj se si je 'c:rka 'tån 'xiso pos'tåvla. /.../ ker k'rüx se 'jås 'zåj 'pecen 'tåk.

'våc '

'dkic

Navedenke

Blaznik, Pavle (1988). Historicna topografija slovenske Stajerske in jugoslovanskega dela Koroske do leta 1500. Maribor: Zalozba Obzorja.

Ramovs, Fran (1952). Morfologija slovenskega jezika. Ljubljana: DZS.

--- --- (1924). HG II, Konzonantizem. Ljubljana: Uciteljska tiskarna.

Toporisic, Joze (1984). Slovenska slovnica. Maribor: Zalozba Obzorja.

Literatura

Ivic, P. (ur.). (1981). Fonoloski opisi ... Sarajevo: Akademija nauka i umjetnosti Bosne i Hercegovine.

Koletnik, M. (1999). Fonoloski opis volicinskega in cresnjevskega govora. Slavisticna revija XLVII, st. 1, 69-87.

--- --- (1999). Slovenskogorisko narecje. Doktorska disertacija. Ljubljana: Filozofska fakulteta.

Logar, T. (1981). Izhodiscni splosnoslovenski fonoloski sistem. Fonoloski opisi ... Sarajevo: Akademija nauka i umjetnosti Bosne i Hercegovine.

Ramovs, F. (1924). HG II, Konzonantizem. Ljubljana: Uciteljska tiskarna.

--- --- (1935). HG VII, Dialekti. Ljubljana: Uciteljska tiskarna.

--- --- (1936). Kratka zgodovina slovenskega jezika I. Ljubljana: Akademska zalozba.

--- --- (1950). Relativna kronologija slovenskih akcentskih pojavov. Slavisticna revija III, st. 1-2, 16-23.

Rigler, J. (1977). K problematiki daljsanja starega akuta. Slavisticna revija, kongresna stevilka, 83-99.

--- --- (1986). Razprave o slovenskem jeziku. Ljubljana: Slovenska Matica.

Toporisic, J. (1992). Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva zalozba.

Zorko, Z. (1998). Halosko narecje in druge dialektoloske studije. Maribor: Slavisticno drustvo Maribor.

Opombe

¹

Clanek je nastal na osnovi gradiva, zbranega za jezikovno analizo vzhodnih slovenskogoriskih govorov v mojem doktorskem delu Slovenskogorisko narecje; mentorica red. prof. dr. Zinka Zorko.

²

Kraj se prvic omenja leta 1338 z imenom Purchstal. Prim. Blaznik (1988: 127).

³

Kraj se prvic omenja leta 1398 z imenom ober Sweinen Hard. Prim. Blaznik (1988: 227).

⁴

Govori se tudi x'rn, 'sn.

⁵

Izglasni i se izgovarja manj napeto, nekoliko nize od naglasenega i.

⁶

Govori se tudi c'lvek, 'rex, 'so:set.

⁷

V panonski narecni skupini se v daj. in mest. ed. m. sp. nepoudarjeni u preko ü delabializira v i. Prim. Ramovs (1952: 32).

⁸

V besedah olje in zelje je fonem /lj/ sekundarnega izvora. V vecini slovenskih narecij se je razvijal enako kot prvotni l'. Ohranila so ga le redka narecja, med njimi tudi slovenskogorisko. Prim. Ramovs (1924: 69).

⁹

V im. in toz. ed. svojo obliko redko se ohranjajo: mla'ti:tef.

¹⁰

Samostalnik leto ima v ed. in dv. odraz staroakutiranega, v mn. pa stalno dolgega jata.

¹¹

Govorita se tudi obliki: za 'mene, za 'tebe.

¹²

Ta pridevnik stopnjujejo tudi z bolj.

¹³

To so t. i. podvojeni komparativi. Prim. Ramovs (1952: 107).

¹⁴

V daj. in or. je odraz staroakutiranega jata.