Simbolika dogajalnega prostora v Matkovi Tini, Sreci in Krstu pri Savici^*

Sreca se je ustavila v Podselu. In na tej zemljepisni tocki se zacenja krizev pot treh literarnih likov, ki so romali s severa proti jugu. Presernov Crtomir je potoval v Oglej, Pregljeva Tina je hitela v Gorico, Kosmaceva Tinka pa je iskala sreco v velikih italijanskih mestih. Crtomir, zaznamovan s porazom na Ajdovskem gradcu, Tina z izvenzakonsko nosecnostjo in na smrt obsojenim zarocencem, Tinka, se sama skoraj otrok, z bebavim dekletcem brez oceta. Vsi trije izobcenci v upornih trenutkih slovenske zgodovine, saj Preseren pripoveduje o casu, ko so se poganski Slovenci upirali pokristjanjevalcem, Pregelj o zacetku osemnajstega stoletja, ko so uporni Tolminci krenili nad zemljisko gospodo, Kosmac pa o fasisticni okupaciji Primorske, ki je spodbujala upravicen odpor.

Sreca se je ustavila v Podselu. In vsem trem nasim literarnim likom, romajocim od severa proti jugu, ob Soci, reki, ki se je nekoc imenovala tudi Bela voda, je skupno ravno hrepenenje po ljubezni, tukaj in zdaj, na tem nasem edinem svetu. Crtomir, ki je na Ajdovskem gradcu, na skalnem pomolu nad Savo Bohinjko izgubil svobodo, staro vero, plemiski polozaj slovenskega kneza in svoj grad, vidi mozno nadomestilo v ljubezni do Bogomile, ki bi mu pomenila edini, a zadostni smisel zivljenja. Ce bi bila Bogomila se vedno za ... Tina, ki je na svojo romarsko pot odsla iz Volc, kjer je se dandanasnji kuzno znamenje s tekoco, zivo vodo, bolestno hrepeni po poslednjem srecanju s svojim nesojenim zeninom Janezom Gradnikom, da bi oba z otrokom imela dusevni mir v zivljenju. Tinka, ki je ob reki Idrijci na vrocem poletnem soncu simbolicno izgubila nedolznost, caka na moskega, ki bi ji ljubezen vracal z ljubeznijo in se ne bi le sebicno v strasti polascal njenega prezgodaj dozorelega telesa.

Sreca se je ustavila v Podselu. Zato se ravno v zvezi z vodo sproza vprasanje krivde, osrednjega motiva, ki povezuje Crtomira, Tino in Tinko. Je kriv Strezek, ker je v svoji slepoti in preveliki ljubezni dopustil, da je sla Tinka sluzit k oroznikom, ali je kriva Tinka, ker se vsa nebogljena in nemocna predaja trenutnim uzitkom z usodnimi posledicami? Je kriv Janez Gradnik, ki je Tini napravil otroka, ceprav nista bila porocena, ali je kriva Tina, ker se je podala na povsem nerazumno in dvakrat tvegano pot? So krivi tujerodni oblastniki, ki silijo slovenskega kmeta v boj za staro pravdo? Je kriv Crtomir, ker je demagosko nagovoril vojake v boj do zadnjega diha, sam pa izkoristil bojni metez in pobegnil, ali je kriva Bogomila, ker je ljubezen do Crtomira podredila ljubezni do Boga in ker si je zelela blazene vecnosti namesto tostranskih minljivih radosti? Je kriv Valjhun, ki je Slovencem prinesel krscanstvo, a jim obenem za tisoc let odvzel svobodo, ali je kriv slovenski narod, zaostal in hlapcevski, ki ne ceni Presernovega umetniskega genija in zato pesnik »nima nic, ne velja nic, ni nic«? Je nenazadnje kriv Preseren, ker je pustil Copa samega s Kastelicem, tako da je njegov najboljsi prijatelj utonil v deroci Savi?

Sreca se je ustavila v Podselu. V reki Soci, v Beli vodi, kamor je njo in Tinko naplavila povodenj. Voda, ki ociscuje in preciscuje, ki spira krivdo. A le do ogromne skale v strugi Soce, pod Sabotinom in Sveto goro, do poganske Rake, kjer se je po izrocilu nekdanjih furmanov koncevala ziva voda. V ravnici, ki se odpira proti morju in Padski nizini, ostane mocvirje, mrtvica, mlaka. Ta voda zaudarja in oznanja smrt. Tega se je v svoji vizionarski himnicni pesnitvi dobro zavedal tudi vrsenski Simon, pesnik, ki je postavil jasno prostorsko mejo med dobrim in zlom. Tinka je iskala svojo sreco v Trstu, Padovi in Milanu, a se je vrnila domov z drugim otrokom pod srcem in z neozdravljivo spolno boleznijo. Zdaj je bila zanjo sreca samo se konec zivljenja, konec v vodi, ki spira krivdo. Voda v Krstu pri Savici. Reka, jezero, morje. Vsa prizorisca so povezana z njo in vsa osrednja metaforika opozarja nanjo. Kri bi napolnila jezero, tla moci krvava reka, Valjhun se vrze s svojo vojsko nad pogane kot hudournik, Crtomir je kot jezero po nevihti in njegovo zivljenje je podobno slapu, Bogomila je bozansko lepa v iskrenju mavricnih vodnih kapljic. In ko se da Crtomir ob slapu Savici krstiti, mu voda simbolicno spira breme izvirnega greha. A ko se je Crtomir napotil v Oglej, na jug, ob Baci, Idrijci in Soci, se je v mocvirnih predelih zanj zacela duhovna smrt. Ni se vec bojeval, temvec se je ucil in sam ucil druge, siril novo vero, a brez ljubezni, brez srece. Je bil sploh se Slovenec? Ali pa je bil zdaj, ko je sel »dalje cez njih mejo«, cez mejo med zivo in mrtvo vodo, zgolj tujec, brezdomec, izobcenec? Crtomir, prvi slovenski zdomec, Crtomir, cigar usodo je zapecatil Valjhun, ko je s svojo devetkrat stevilcnejso vojsko prispel v Kranj. In v tem mestu na skalnem pomolu nad sotocjem Save in Kokre je nastala tudi Pregljeva Matkova Tina. A to je seveda zgolj nakljucje. Tina ni bila Bogomila. Predala in prepustila se je ljubezni, tukaj in zdaj, na tem svetu. Veruje v Boga, v Marijo, v nebesa in pekel, a ne zanika lepote in dragocenosti minljivega, zemeljskega, telesnega. Tina bo rodila otroka brez bozjega blagoslova, zato je tudi ona izobcenka. Tina gre iz Volc proti Soci, skozi Kanal in Plave ob Soci, v Pevmo pa cez Soco. Voda, ki ociscuje, ki spira krivdo. A le do Gorice. Zato je Tina v Gorici tujka, zato je ljudje ne razumejo, zato jo furlanski cernid grobo pahne stran, zato se tudi sama obrne in vraca nazaj proti goram in belim vodam, stran od zla, proti domu. Tina rojeva in umira, umre in rodi na rocinjskem polju, na skalnem pomolu nad koritom Soce, nasproti starodavne nadavske cerkve Marije Sneznice, v neposredni blizini toplega izvira, ki prinasa ozivljajoco moc matere zemlje, na skalnem pomolu, ki se imenuje Gradec. Gradec, prostor, kjer so v pozni antiki ziveli staroselci, drugoverci, izobcenci. Seveda je tudi to enako kot dejstvo, da nas Tinin krizev pot lahko spominja na Presernovo zivljenje, ki se je zacelo v Vrbi, nadaljevalo v Ljubljani in zakljucilo v Kranju, na pol poti ob reki Savi, zgolj nakljucje.

Sreca se je ustavila v Podselu. Skupni imenovalec vseh treh zgodb, Crtomirove, Tinine in Tinkine, je torej pot ob Soci do Gorice, pot, ki je zaznamovana z vodo ne samo v materialnem, temvec tudi v duhovnem smislu. V Kanalu se danes stoji Neptunov vodnjak, prav tako kot na goriskem Travniku, kjer so neclovesko mucili in usmrtili voditelje tolminskega punta. Voda, ki spira krivdo. Neptun kot zascitnik pred naraslim in pobesnelim vodovjem, Neptun kot poganski predhodnik krscanskega Nepomuka, zavetnika in svetnika. Tistega, o katerem je pesnil tudi France Preseren. In na mostu cez Soco v smeri proti Pevmi in Podgori stoji kip Janeza Nepomuka. Je tudi to zgolj nakljucje? Janez Nepomuk, praski nadskof, ki ceskemu kralju ni hotel izdati imena kraljicinega ljubimca, zato ga je ljubosumni in besni kralj ukazal utopiti v reki Vltavi. Zakaj je Janez tvegal in zrtvoval svoje zivljenje? Ker ga je zavezovala spovedna molcecnost? Ker je hotel postati svetnik? Ali pa je on, ki bi kot duhovnik, kot visok cerkveni dostojanstvenik moral prvi obsoditi nedovoljeno ljubezen, pokleknil pred njeno velicino, jo zascitil in ji s tem priznal neminljivo vrednost? Janez Nepomuk ni ravnal kot kanonik Amandus, ki je v strahu pred ljubeznijo pogubil samega sebe, ni ravnal kot vikar Janez Potrebujez, ki je obsojal zenskost ljubezni, spregledoval njeno bozanskost in samozadostnost in zato pahnil v temo nedolzno dekle, ni ravnal kot komandant Gregor, ki je ubil zensko svojega zivljenja in je zato ubita ljubezen pokoncala njega. Ne, ravnal je tako kot Matkova Tina, ki je zrtvovala sebe, da bi njeno dete imelo mir v zivljenju. Zato menim, da zakljucno sporocilo Matkove Tine, Srece in tudi Krsta pri Savici nikakor ne more biti »ljubezen nam je vsem v pogubo«, temvec »nekoga moras, moras imeti rad«.

Sreca se je ustavila v Podselu. Kako pomembna je voda, ki preciscuje, ki ociscuje, ki spira krivdo, dokazuje Pregljeva novelica Moja krivda, moja najvecja krivda, v kateri gre za znani abelardovski konflikt med naturo in kulturo. Tako kot ni bila dovoljena ljubezen med Abelardom in Heloizo, slavnim srednjeveskim teologom in njegovo izobrazeno ucenko, ki je odsla v samostan samo zato, da bi ustregla svojemu mozu, ki ga je obozevala in ljubila, tako se je v tej novelici Anica, zaljubljena v svojega skrbnika zupnika, porocila z drugim samo zato, ker ji je tako ukazal moski, ki ga je neskoncno ljubila. In ko v nesrecnem zakonu shira in umira, se obozevani zupnik tega zave sele tedaj, ko je ze prepozno. In v tej Pregljevi pripovedi ni Bele vode, ki bi spirala krivdo. Je samo mea culpa, mea maxima culpa. In sreca se je ustavila v Podselu.

Opombe

^*

Besedilo je nastalo kot referat na Primorskih slovenisticnih dnevih v Izoli aprila leta 2000, in sicer v pocastitev obletnic rojstva oziroma smrti Franceta Preserna, Ivana Preglja in Cirila Kosmaca.