Ljubka Sorli med Italijani

Toda ze na ravni inventarizacije literarnozgodovinskega gradiva se pojavljajo nekatera pomenljiva dejstva. Najprej izstopa, da se pesnica ne omenja v prvih sistematicnih pregledih slovenske literarne ustvarjalnosti v Gorici, ki so od srede osemdesetih let izhajali v italijanskih publikacijah.⁴ Ce je to razumljivo, ker je te predstavitve pisala literarna zgodovinarka Lojzka Bratuz, ki se je z diskretnostjo izognila opredeljevanju do se razvijajocega se pesniskega ustvarjanja lastne matere, pa preseneca sicer vljuden ocitek znanega goriskega zgodovinarja Sergia Tavana, da bi v njene preglede slovenske literature na Goriskem sodila tudi Ljubka Sorli. Ko v svoji obsezni knjigi Gorizia e il mondo di ieri (Gorica in vcerajsnji svet) povzema referate s seminarja, ki ga je leta 1986 pripravil Istituto di storia sociale e religiosa di Gorizia (Institut za druzbeno in religiozno zgodovino Gorice), pri oznaki prispevka Lojzke Bratuz pravi: »Alla vita letteraria slovena del Novecento dedicò il suo studio Lojzka Bratuz (Il Novecento), che traccia una storia punteggiata di episodi e di figure grandemente significative, come Ivan Pregelj, France Bevk, Alojz Gradnik (»il poeta fra due mondi« come lo definì Marijan Brecelj), Srecko Kosovel, fino agli autori più recenti (fra cui starebbe bene il nome di Ljubka Sorli; cfr. Le arti a Gorizia nel secondo '900, Gorizia 1987) e fino al bel gruppo di musicisti, fra cui Lojze Bratuz, citato per dovere ma non senza dolore.«⁵ Na drugem mestu pri obravnavi goriske literarne ustvarjalnosti zapise tudi naslednjo oznako pesnice: »In tanti prossimi [...] traspaiono dai versi di Ljubka Sorli [...], delicatamente intrecciati di meditazioni e di accenti personali, in cui traspare un mondo intimo e partecipe di sentire e di vedere o rivedere le cose e gli uomini, pur senza abbandoni facili.«⁶ Oznaka sicer ni posebno razclenjena in dopolnjena z ilustrativnim gradivom, tudi ni tako obsezna, kot so zapisi o Juliju Kugyju, Carlu Michelstaedterju, Mariju Marinu, Mariu Cossarju, Celsu Macorju in drugih italijanskih goriskih literatih, vendar pesnico vkljucuje med te najuglednejse in dobro oznaci izstopajoce lastnosti njene izpovedi, ko poudarja nezno prepletenost osebne uglasenosti in meditacije z intimnim svetom, v katerem je sposobna obcutiti in ponovno uvideti stvari ter ljudi, vendar brez lahkotne sproscenosti.

Domala dobesedno enako oznako je Sergio Tavano pred tem zapisal ze v s svojem prispevku Attività letteraria nel Goriziano (Literarno delovanje na Goriskem), objavljenem v obsezni knjigi Le arti a Gorizia nel secondo '900 (Umetnost v Gorici druge polovice 20. stoletja), ki je zasnovana kot spremni zbornik enako naslovljene razstave o umetnostnih dosezkih v dezeli Furlanija Julijska krajina, nastalih v drugi polovici dvajsetega stoletja.⁷ V to pomembno reprezentativno predstavitev del razlicnih umetnostnih zvrsti sta uvrsceni tudi dve pesmi Ljubke Sorli, Poslednje srecanje in Vecer v gozdu, ki ju je prevedel Milko Rener, na tretjem mestu pa so objavljeni biografski podatki, med katerimi je poudarjena tragedija njenega moza in njeno preganjanje pod fasizmom. Osrednje mesto v prikazu predstavljajo prevedene oznake pesnicinega dela slovenskih poznavalcev Marijana Breclja in Franceta Bernika. Italijanski prevod odlomka iz spremnega eseja Marijana Breclja k izbranemu delu Ljubke Sorli opozarja, da najmocnejsa pesniska tema njene izpovedi izvira iz ljubezni do pokojnega moza, kar predstavlja po avtorjevem mnenju edinstvenost v slovenski liriki. Presenecajo nas, pise urednik njenega izbranega dela, neposrednost, custvene vibracije, harmonicnost izraza in obcutek za vzvisenost v cloveskem trpljenju, ki se zrcali tudi v bolecini slovenskega ljudstva, vendar je dalec od kakrsnekoli obtozbe zlocina nad slovenskim ljudstvom, njegovo kulturo, tako da poslusamo glas odpuscanja in vdanosti v bozjo voljo.⁸ Prevedena Bernikova oznaka, vzeta je iz njegove studije o pesnici, ki jo je prvic objavil kot spremno besedo k zbirki Pod obokom carobnim, poudarja religiozne razseznosti pesniske izpovedi Ljubke Sorli. Poudarja, da je religiozna tematika prisotna skoraj v vseh njenih pesmih, ceprav ne vedno eksplicitno. Povsod imamo religioznost v skladu s katolisko veroizpovedjo, vendar globoko obcuteno in zivo. Njena vernost je obcutljiva za lepoto narave in kozmicni red. Religioznost pesnice je zacrtana v obmocju ljudske tradicije, iz katere crpa moc za soocanje z ideolosko pluralnostjo in razlicnostjo danasnjega sveta, ugotavlja France Bernik.⁹

Navedene oznake so ostale prisotne v vseh kasnejsih italijanskih interpretacijah poezije Ljubke Sorli, vendar nas na tem mestu najprej zanima, kako je prislo do tega, da je bila pesnica ze sredi osemdesetih let predstavljena na eminentni razstavi reprezentativnega umetniskega ustvarjanja v Goriski pokrajini, saj se je pojavila ob boku Franceta Bevka in Alojza Gradnika in ob italijanskih ustvarjalcih, kakrsni so Carlo Michelstaedter, Celso Macor, Biagio Marin, Ervino Pocar, Silvio Domini, Franco de Gironcoli.¹⁰

Med zunajliterarnimi vzroki, ki so prispevali k poznavanju med Italijani, velja upostevati njeno vsestransko delovanje v kulturnem zivljenju Gorice. Cenjeno je bilo tudi v italijanski javnosti, tako da je pesnica prejela tudi formalno priznanje. Leta 1979 ji je goriski nadskof Pietro Cocolin osebno izrocil papezevo odlikovanje Pro Ecclesia et Pontefice, kar je zbudilo dodatno pozornost med Italijani. Poseben pomen ima tudi njeno pricevanje na procesu proti zlocinom v trzaski Rizarni. S hladno objektivnostjo napisano pretresljivo pismo Ljubke Sorli o mucenju na specialnem policijskem komisariatu v Trstu 1943. leta je zbudilo velik odmev tudi v italijanski javnosti in so o njem porocali oziroma ga 23. marca 1976 ponatisnili tudi najpomembnejsi italijanski dnevniki Il Giorno, La Repubblica in La Stampa.¹¹ Njeno sodelovanje z razlicnimi veteranskimi organizacijami odporniskega gibanja se je nadaljevalo vse zivljenje. V nekrologu, ki je izsel v trzaskem dnevniku Il Piccolo 3. maja 1993, je poudarjeno, da so njeni verzi zapisani na spomeniku internirancem taborisca v Zdravscini pri Gorici. Omenjeno je tudi njeno sodelovanje na razlicnih spominskih svecanostih. Pozornosti z dvema nekrologoma v italijanskih casopisih je bil delezen le malokateri slovenski literat. Pomembno priznanje je dozivela ob petdesetletnici umora moza Lojzeta Bratuza. Italijanske oblasti so priredile vec spominskih slovesnosti, Goriska pokrajina je 4. aprila 1987 pripravila simpozij in gradivo izdala v dvojezicni publikaciji Lojze Bratuz 50 anni dopo --- po 50 letih, skladateljevo vdovo pa so pocastili na svecani seji sveta obcine Gorica.¹²

Ves ta splet srecanj in dela na pesnicini zivljenjski poti je privedel do tega, da so sredi osemdesetih let italijanski krogi priceli upostevati Ljubko Sorli kot pomembno gorisko literarno ustvarjalko, ki je ni mogoce prezreti, ko se govori o tem kulturnem prostoru. V casopisu goriske nadskofije Voce Isontina so v praznicnih bozicnih stevilkah objavljali njene pesmi v izvirniku in italijanskem prevodu.¹³ Njene pesmi so se pricele pojavljati v razlicnih antologijah in kot ilustrativno gradivo v monografskih publikacijah. Na srednjeevropskem srecanju v Gorici Incontri Culturali Mitteleuropei je bila 7. decembra 1990 na literarnem veceru pesnikov manjsinskih jezikov predstavljena tudi njena poezija v prevodu Diomire Fabjan Bajc. Ob mednarodnem dnevu zena se je 8. marca 1994 knjizni prevod njene poezije pojavil v izlozbi goriske knjigarne Antonini na priloznostni razstavi del goriskih literatk. V publikaciji goriskega Lions kluba Donne per Gorizia je vkljucena tudi Ljubka Sorli s kratko biografsko oznako.¹⁴ Njeno delo je bilo leta 1995 predstavljeno na trzaski razstavi o vidikih slovenske kulture Dvojnost --- Dualità v znanem trzaskem muzeju Revoltella.¹⁵ Sest let potem, ko se je iztekla njena zivljenjska pot, so se je italijanski rojaki spomnili s posebnim priznanjem, podeljenim na krajevnem prazniku svetogorske mestne cetrti, sredi katere so jo srecevali vsak dan na poti od doma v tiskarno oziroma urednistvo Pastircka na Placuti. Svojcem so junija 1999 na javni prireditvi slovesno izrocili unikatno spominsko plaketo z napisom: »A Ljubka Sorli, poetessa che in versi di rara bellezza volle essere testimone di infinito amore, fede e perdono.«¹⁶

In koncno njenega prispevka v gorisko literarno zakladnico ni mogla vec obiti niti Lojzka Bratuz v svojih pregledih slovenske literarne ustvarjalnosti v Gorici. To so koncizni, pregledni in dovolj informativni prikazi najpomembnejsih slovenskih literatov, katerih delo se veze na Gorico in njeno zaledje, ki jih je od leta 1988 veckrat posredovala italijanski javnosti. Med temi pomembnimi nastopi velja upostevati vsaj dva. Slovensko gorisko literarno ustvarjalnost je analizirala na seminarju La cultura slovena nel Litorale, ki ga je pripravil Istituto di storia sociale e religiosa 1986 v Gorici, in na kongresu furlanskega filoloskega drustva (Società Filologica Friulana) v Gorici 1990.¹⁷ V teh delih je predstavila splosne kulturne razmere, v katerih je nastajala slovenska knjizevnost v Gorici, ter kratke oznake najpomembnejsih ustvarjalcev, vse pa dopolnila z izcrpno bibliografijo virov. Ko presojamo vlogo Lojzke Bratuz pri posredovanju vedenja o slovenski knjizevnosti Italijanom, moramo upostevati tudi njeno antologijo Gorizia nella letteratura slovena z izcrpnimi komentarji, kjer je, sicer diskretno in strogo objektivno, zastopana tudi pesnica Ljubka Sorli.¹⁸

Razclenitev recepcije pesniskega dela Ljubke Sorli v italijanskem svetu ne more mimo posebnega mesta, ki ga ima vsaj v zacetni fazi zanimiv furlanski pisatelj in vsestranski kulturni ustvarjalec Celso Macor (1925-1998), ki je med svojim stiridesetletnim publicisticnim delom vrsto let urejal osrednjo kulturno revijo v Gorici Iniziativa Isontina (Pososka pobuda), tednik goriske nadskofije Voce Isontina (Glas Posocja) in opravljal stevilne odgovorne naloge v krajevni upravi in razlicnih kulturnih ustanovah, kot zavzet planinec pa je urejal tudi glasilo Alpinismo Goriziano. Kot preucevalec in popularizator furlanske knjizevnosti in prevajalec Macorjevih del v slovenscino je z njim veckrat sodeloval Marijan Brecelj. Ob mnogostranskem delovanju je uredil dve pregledni antologiji Ljubke Sorli, komentiral slovensko in italijansko knjizno izdajo Krizevega pota, poleg tega pa prispeval vrsto analiz njenega dela.¹⁹ Povsem ocitno je, da je Celso Macor, ki slovensko ni znal, zelo cenil pesnisko delo Ljubke Sorli, saj je veckrat poskrbel, da je bila upostevana v italijanskih publikacijah. Tudi v svoji knjigi o Soci Isonzo --- o tej reki je pisal veckrat, knjiga sama pa je dozivela vec izdaj --- je med navajanjem literarnih upodobitev reke opozoril tudi na gorisko-tolminsko pesnico: »E ancora a Gorizia non possiamo non ascoltare l'eco viva e dolce della poetessa slovena Ljubka Sorli, una donna che dietro a sé ha un passato di sofferenza e restituì crudeltà e tristezza con amore, poetando, pregando, perdonando. [...]«²⁰ Sledi prevod pesmi Sulla sponda dell'Isonzo (Ob bregu Soce) Marijana Breclja. Zanimivo je, da je med vsemi pesmimi, v katerih se pojavlja motiv Soce, izbrana ena izmed tistih, ki je najbolj napolnjena z eksistencialno problematiko. Razkriva notranje stiske, ki pesnico vodijo na rob zivljenja, pa vendar kljub stiskam vztraja.

Ob teh podatkih in poznavanju ustvarjanja pesnice se zdi samoumevno, da je Celso Macor napisal zanimiv in poglobljen uvod k italijanskemu knjiznemu prevodu poezije Ljubke Sorli, ki je izsel 1994 pri zalozbi Braitan v Krminu.²¹ Njegova predstavitev poleg obveznih biografskih podatkov, ki pa so predstavljeni s posebno toplino in premisljenim izborom postaj njenega krizevega pota, ne da bi obsel neclovesko krutost fasisticnega preganjanja, opozarja predvsem na izpovedne razseznosti pesniskega sveta Ljubke Sorli. Tudi on ostaja pri interpretaciji obeh temeljnih razseznosti njene lirike, ljubezni do ubitega moza ter religioznosti, razclenjuje pa tudi njene upodobitve narave, otroskega sveta, usode slovenskega naroda. S pretanjenim posluhom opozarja na izvirnost njene preproste metaforike in izpostavi, da v njenem delu ni nasel niti ene besede, ki bi obtozevala njeno drugo kalvarijo v trzaskem zaporu 1943. leta, kar je zanj zgovorno opozorilo na velicino te nezne, a krepke zenske: »La grandezza del perdono, un perdono maturato in silenzio, sofferto, nato nel colloquio con Dio, un perdono eroico e sommesso, è quieta la pagina bella della vita di Ljubka Sorli, la più nobile e la più alta: la pagina di una donna dolce e tenera, ma forte e coraggiosa come le sue mantagne di Tolmino. Uscendo da quella seconda stagione di violenza e di crudeltà, la poesia della Sorli si è aggrappata ancor di più fortemente ai ricordi del sogno di sposa, ai ricordi della primavera nel fiorire delle acacie, nei canti di merli e cinciallegre, i piedi nudi, bambini sul verde tappeto; scoppi di gioia che si estinguono improvvisi in un tetro disincanto.«²²

Interpretacijo pesniske izpovedi Ljubke Sorli zaokrozi s se eno pomembno ugotovitvijo, ko poudari, da je o tem ustvarjanju italijanski del Gorice bolj malo vedel, ceprav je nastajal sredi tega mesta. Jezikovna bariera je v zadnjih petdesetih, sestdesetih letih postala bolj tesna kljub narascanju dobrega sozitja: »La Gorizia italiana poco sapeva di questa poetessa che pur cantava dentro al cuore della città. La barriera della lingua si è fatta più spessa in questi ultimi cinquanta, settant' anni, nonostante il crescere della buona convivenza.«

Iskren in uspesen ustvarjalec medsebojnega spostovanja in sozitja znotraj »etnicne polifonije Goriske« Celso Macor je poznavalec slovenske knjizevnosti, kar je med drugim razvidno iz njegovih porocil o italijanskih prevodnih slovenske literature.²³ Pesnico s spostovanjem omenja na razlicnih mestih, zaradi cesar so njegova opazanja o liriki Ljubke Sorli prepricljiva in vredna upostevanja, ceprav morda ni odkril bistveno novih razseznosti njenega sveta. Ker v nasem primeru ne gre za literarnega zgodovinarja ali kritika v ozkem pomenu besede, je razumljivo, da se ni spuscal v teoreticno poglobljene analize njene poetike, metaforike, metrike. Kakor nobeden izmed italijanskih interpretov tudi on ni ustvaril celovite analize njenega dela, ki bi zacrtala njene temeljne poetoloske in nazorske razseznosti. Izstopa pa osebno dozivljanje tega pesniskega sveta. Tako njegovo predstavljanje ohranja intimno osebno noto, kar prica, da pesmi Ljubke Sorli lahko vzpostavijo komunikacijsko vez tudi s pripadnikom drugega naroda, ki izhaja iz drugacnega kulturnega in literarnega izrocila.

Pomembna pa je vsaj se ena razseznost njegove interpretacije. Brez zadrzkov je poudaril povezanost osebnega in znacajskega profila pesnice, ki je gotovo vplival na recepcijo njenih del. Pri vseh, ki so jo poznali, je njena osebnost vplivala na sprejemanje dela in mu dala dodatne razseznosti, vendar ne kot preprosta ilustracija avtobiografskih dozivetij. Osebnost te »dame krhkega izgleda s prijaznim in istocasno zadrzanim smehljajem, odlicne kuharice, uciteljice na slovenskih osnovnih solah, pozorne, a nevsiljive gostiteljice, zanimive in ljubeznive sogovornice [...], ki je le izjemoma govorila o sebi,« kot jo je oznacil kardinal Alojz Ambrozic, je vplivala, da je bil bralec presenecen, ko se mu je odprl njen notranji svet, ko je stopil v svet njene izpovedi, o kateri je navadno molcala, saj se je tezko odlocila celo za objavo te ali one pesmi. Njeno pesnisko delo pa je vseeno naenkrat postalo »tiha glasnost,« kot se je slikovito izrazil Janez Povse, ki se vedno znova potrjuje.²⁴ Njeno osebnost lahko povzamemo z besedami slovensko- kanadskega kardinala: »katolicanka po srcu je razvila globoko obcudovanje naravnih lepot svoje rojstne doline, izreden cut za enotnost Kristusa in obkrozujoce je narave, Divine Milieu Theilharda de Chardina nas pri njej ne preseneca«.²⁵ In zanimivo, ko je novi goriski nadskof po prevzemu nove dolznosti bral njene pesmi, je njeno besedo vkljucil v bozicno maso.

Pricujoci prispevek o recepciji Ljubke Sorli v italijanskem svetu nas morda opozarja tudi na manj znana razmerja, ki se tkejo ob tesnih ustvarjalnih vezeh v Gorici, na krog kulturno-znanstvenih ustvarjalcev, ki sodeluje pri stevilnih projektih.²⁶ To sodelovanje pogosto presega golo strokovno delo in vpliva tudi na intimnejsa srecanja, kakrsna so se spletla ob pesnistvu Ljubke Sorli. Nastale so nove razseznosti izmenjave slovenskih, furlanskih in italijanskih leposlovnih umetnin, brez katerih bi bili siromasnejsi tudi mi.

Opombe

¹

Biografski podatki o tolminski pesnici (1910-1988), ki je pretezni del svojega zivljenja prezivela v Gorici, so na razpolago v spremnih studijah k izborom njenega pesniskega ustvarjanja: Ljubka Sorli (1973). Izbrane pesmi. (Uredil in komentiral Marijan Brecelj. Gorica; (1987). Pod obokom carobnim. (Uredil in komentiral France Bernik). Trst. Prim. tudi geslo Tomaza Pavsica Ljubka Sorli v Primorskem slovenskem biografskem leksikonu, 15. snopic, Gorica 1989, str. 567-570, ter prispevke v reviji Primorska srecanja 2000 (st. 229 in 230) ter France Bernik (1999). Obzorja slovenske knjizevnosti. Ljubljana.

²

Ljubka Sorli (1994). Canti spezzati. Dvojezicno, v italijanscino prevedla Diomira Fabjan Bajc, spremna beseda Celso Macor. Brazzano: Braitan 1994; (2000). Via crucis. V italijanscino prevedla Marija Kacin, spremna beseda Marijan Brecelj, ilustr. Franko Zerjal. Gorica: Goriska Mohorjeva druzba.

³

Anton Ocvirk (1936). Teorija primerjalne literarne zgodovine. Ljubljana.

⁴

Lojzka Bratuz (1988). Il Novecento. La cultura slovena nel Litorale. Atti del seminario di studio dell'Istituto di storia sociale e religiosa di Gorizia. Gorizia 30-49.

⁵

»Goriskemu literarnemu zivljenju Slovencev v dvajsetem stoletju je posvetila svoje preucevanje Lojzka Bratuz (Dvajseto stoletje), ki je do posamezne tocke natancno zacrtala epizode in like, ki imajo tako velik pomen, kot Ivan Pregelj, France Bevk, Alojz Gradnik (»poet dveh svetov«, kot ga je opredelil Marijan Brecelj), Srecko Kosovel, vse do bolj sodobnih avtorjev (med katerimi bi bilo dobrodoslo ime Ljubke Sorli; prim. Umetnost v Gorici v drugi polovici dvajsetega stoletja, Gorica 1987), vse od lepe skupine glasbenikov, med katerimi po dolznosti, a ne brez bolecine navaja tudi Lojzeta Bratuza.« Sergio Tavano (1991). Gorizia e il mondo di ieri. Udine, 63. (Razlicico tega besedila je objavil tudi v reviji Iniziativa Isontina 1992, str. 51-58.)

⁶

»Podobna prizadevanja [...] prevevajo verze Ljubke Sorli [...], v katerih se nezno prepletajo razmisljanje in osebni poudarki, iz katerih veje neki intimni svet, ki prispeva k obcutenju ter videnju ali ponovnemu uvidenju stvari in ljudi, ceprav brez lahkotne sproscenosti.« S. Tavano, n. d, str. 184.

⁷

Sergio Tavano (1987). Attività letteraria nel Goriziano. Le arti a Gorizia nel secondo '900. Gorizia, str. 104.

⁸

Prim. Marijan Brecelj (1973). Pesniski svet Ljubke Sorli. Izbrane pesmi, in n. d. S. Tavana, str. 134.

⁹

Ljubka Sorli (1987). Pod obokom carobnim. Trst; France Bernik (1999). Obzorja slovenske knjizevnosti. Ljubljana. S. Tavano, n. d., str. 135.

¹⁰

Razstava Le arti a Gorizia nel secondo '900, ki so jo pripravili v prostorih videmskega Centro Friulano Arti Plastiche (Furlanski center likovne umetnosti), je bila del sirsega in obseznega projekta, ki je zelel prikazati umetnisko ustvarjalnost v vseh pokrajinah Furlanije Julijske krajine od srede dvajsetega stoletja dalje. V stirih sekcijah so predstavili razlicne umetnostne zvrsti, likovno, besedno in glasbeno.

¹¹

Kasneje, t. j. leta 1994, so pismo objavili tudi v reviji Iniziativa Goriziana (st. 10, str. 74-76).

¹²

Lojze Bratuz 50 anni dopo --- po 50 letih, Gorica 1989, 83 str.

¹³

Npr. leta 1985, 1986, 1987.

¹⁴

Donne per Gorizia (1993). Uredila Antonella Gallarotti. Edizioni della Laguna, Trzic --- Mariano del Friuli, 89.

¹⁵

Marija Cenda, Miran Kosuta (1995). Besedna umetnost. Prevodi slovenskih literarnih del. Dualità --- Dvojnost: Aspetti della cultura slovena a Trieste. Aspekti slovenske kulture v Trstu. Trst.

¹⁶

»Ljubki Sorli, pesnici, ki je v verzih redke lepote hotela biti prica neskoncne ljubezni, zvestobe in odpuscanja.«

¹⁷

L. Bratuz (1988). Il Novecento. La cultura slovena nel litorale (Slovenska kultura v Primorju). (Fonti e studi di storia sociale e religiosa, 5). Gorizia: Istituto di storia sociale e religiosa 31-52. in (1990). La letteratura slovena nel Goriziano. Friuli di Soreli Jevat. Gorica 229-241.

¹⁸

Gorizia nella letteratura slovena. Poezie e prose scelte. (1997). A cura di Lojzka Bratuz. (Gorica v slovenski knjizevnosti. Izbor poezije in proze. Uredila Lojzka Bratuz). Gorica: Goriska Mohorjeva druzba.

¹⁹

Izbrane pesmi, Veseli ringaraja, Gorica 1983; Krizev pot, Gorica 1994; Via Crucis, Gorica 2000. O pesnici je med drugim pisal v Primorskih novicah 1962, st. 7, Srecanjih 1967, st. 6, Zalivu 1969, str. 176-177, Slovenskem bibliografskem leksikonu in se kje.

²⁰

»In spet v Gorici ni mogoce preslisati zivega in sladkega odmeva slovenske pesnice Ljubke Sorli, zene, ki ima za seboj trpeco preteklost in je vracala krutost in zalost z ljubeznijo, pesnjenjem, molitvijo in odpuscanjem [...]« Isonzo, Gorizia 1992, str. 30. Leta 1998 je pri zalozbi B & V Editori v Gorici izsla trijezicna izdaja v italijanscini, slovenscini in anglescini. Prim. recenzijo Barice Smole (2000). Spev Soci, reki miru. Primorska srecanja, st. 234/235, str. 817-818.

²¹

C. Macor: Presentazione. Ljubka Sorli: Canti spezzati, str. 7-15. Lastnik in prakticno edini delavec te zalozbe je univerzitetni profesor, doma iz Krmina, Hans Kitzmûller, ki mu je zaloznistvo konjicek. Pripravil je vrsto vecjezicnih objav, med katerimi so tudi koroska pesnika Janko Ferk in Gustav Janus ter Alojz Gradnik in Zarko Petan. Za vsako knjigo je lastnik zalozbe lepo poskrbel na javnih predstavitvah, tako da je prodal celotno naklado nekaj sto izvodov.

²²

»Velicina odpuscanja, odpuscanje, dozorelo v tisini, trpljenje, rojeno v pogovoru z Bogom, heroicno in poglobljeno odpuscanje, to je umirjena in lepa stran zivljenja Ljubke Sorli, najplemenitejsa in najvisja stran dobre in nezne, toda mocne in pogumne zenske, kakrsne so tolminske gore. Ko je izstopila iz tistega drugega obdobja nasilja in krutosti, se je poezija Ljubke Sorli se bolj krcevito oklenila spominov na sanje neveste, spominov na pomlad v cvetju akacij, petju kosov in sinic, bose noge otrok na zeleni preprogi; izbruhi veselja, ki na vsem lepem zamrejo v mracni odcaranosti.«

²³

Za reprezentativen izbor enega izmed razdelkov, ki nosi naslov Per la conoscenza del mondo sloveno (Za poznavanje slovenskega sveta), sta poskrbela prav Lojzka Bratuz in Marijan Brecelj v trijezicnem spominskem zborniku Celso Macor, identita e incontri. Brazzano 1999. Poleg ponatisa uvodnega eseja o Ljubki Sorli so objavljeni se clanki o Cankarju, Gradniku, Stanicu, Vorancu, Rebuli idr.

²⁴

Janez Povse (2000). Tiha glasnost Ljubke Sorli. Novi glas, 16. 3. 2000, st. 10, str. 6.

²⁵

Aloysius Ambrozic (1993). Death of a friend. The Catholiic Register. Toronto, 3. 6 1993, str. 5.

²⁶

Branko Marusic (1997). Strokovno in znanstvenoraziskovalno sodelovanje med Gorico in Novo Gorico. Nova Gorica --- Gorica: Izzivi in moznosti sobivanja. Nova Gorica, 93-106.