Literarni klasiki v srednjesolskih berilih pri nas in v Evropi

Se prej pa opredelimo, kaj nam pomeni pojem klasik: to je avtor klasicne literature. Klasicno literaturo v tem primeru razumemo kot jedrni del literarnega kanona; to je literatura z estetskimi, spoznavnimi in drugimi lastnostmi, ki v okviru institucij (tudi sole) deluje kot vzor etike, socializacije, slovnice, literarnosti, umetniskosti in zvrstnosti. Zato sem za obravnavo izbrala Franceta Preserna, Miroslava Krlezo, Charlesa Baudelaira, Adama Mickiewicza in Johanna Wolfganga Goetheja v naslednjih berilih: P. Kolsek, A. Lah, S. Simenc idr.: Berilo 1. Maribor: Zalozba Obzorja, Maribor, 1997; V. Pandzic', J. Kekez: Knjizevnost 4: Udzbenik za cetvrti razred gimnazije. Zagreb: Profil International, 1990; H. Mitterand, D. Rince, B. Lecherbonnier: Littérature: Textes et documents, XIX^è siècle. Paris: Edition Nathan, 1992; S. Makowski: Romantyzm: Podrcznik literatury dla klasy drugiej szkoy sredniej. Warzsawa: Wydawnictwa Szkolne i Pedagogiczne Spolka Akcyjna, 1999; J. Donnenberg idr.: Lesezeichen 3 + Arbeitsbuch. Wien: ÖBV Pädagogischer Verlag, 1993.

1.  Stevilo besedil oziroma odlomkov

Zgornja tabela kaze, koliksno je stevilo obravnavanih besedil izbranega klasika. Preden navedemo nekaj pojasnil, omenimo podatek, ki iz tabele ni razviden: Preseren, Mickiewicz in Goethe so v primerjavi z ostalimi avtorji v izbranih berilih zastopani z najvecjim stevilom besedil. V francoskem berilu je obsezneje kot Baudelaire predstavljen Hugo. Preseneca podatek, da je v hrvaskem berilu obsezneje kot Krleza predstavljen Simic' in da se tudi nekaj drugih avtorjev s stevilom odlomkov Krlezi priblizuje. Nekaj hrvaskih znancev mi je namrec na vprasanje, kdo je najvecji hrvaski nacionalni klasik, enoglasno zatrdilo, da je to Krleza.

Ugotovitev, da najmanjse stevilo literarnih besedil prinasa avstrijsko berilo, je treba vzeti s pridrzkom, saj je glede na tematsko zasnovo berila mozno, da se katero od Goethejevih besedil pojavi v ostalih berilih iste serije. Prav tako kot majhno stevilo besedil preseneca tudi njihov izbor, ki ne vkljucuje najbolj znanih Goethejevih del (vkljucuje pa odlomke del Popotna leta Wilhelma Meistra, Ucna leta Wilhelma Meistra, Ifigenija ter pesmi Meje clovestva in Zenin).

S 26 besedili je med vsemi avtorji v berilih na prvem mestu Baudelaire (spet nas preseneti izbor, saj je od pesmi, ki jih vsebuje nase Berilo 2, v francosko berilo vkljucen samo sonet Sorodnosti). Na drugem mestu je z 21 besedili Mickiewicz, ki pa v berilu ni zastopan z odlomki najbolj znanih del --- Gospoda Tadeja, Praznika mrtvih in Konrada Wallenroda. Nasteta dela morajo namrec ucenci prebrati v celoti iz posebnih, prilagojenih knjiznih izdaj. Lahko torej recemo, da je delez besedil, s katerimi se ucenci srecajo pri pouku, ob Baudelairu in Mickiewiczu priblizno enak. Ce pa upostevamo se dejstvo, da so Mickiewiczeva besedila precej daljsa od Baudelairovih, lahko ugotovimo, da se na Poljskem najvec ukvarjajo z nacionalnim klasikom.

Obe berili, tako francosko kot poljsko, vkljucujeta s stirimi eseji oziroma tremi politicnimi besedili najvecji delez neliterarnih (polliterarnih) besedil in sta tako edini, ki posredno nudita informacije o socasnem dogajanju v druzbi in umetnosti, sirita obzorja in uvajata ucence v sirsi kulturni prostor. To sta tudi edini berili, ki ob obravnavanem klasiku vkljucujeta odlomke del drugih avtorjev, ki jih z obravnavanimi besedili povezuje podobna tema. Z 18 kratkimi besedili tako tujih kot domacih avtorjev je na prvem mestu poljsko berilo (to so na primer odlomki iz Goethejevega Werherja, Rousseaujeve Nove Eloize, Chopinovega dnevnika, Marxa), francosko berilo pa prinasa samo odlomka dveh besedil tujih avtorjev, ki sta nekoliko daljsa in v nasprotju s poljskim berilom opremljena s pojasnili o povezavi z Baudelairom (Poejev esej in Miltonov Izgubljeni raj). Ce zanemarimo razlike v ustroju obeh beril, lahko recemo, da sta berili edini, ki omogocata, da ucenci mimogrede spoznajo dela drugih avtorjev (v francoskem in poljskem primeru) oziroma da utrdijo ze pridobljeno znanje in ga koristno uporabijo pri razclenjevanju novih literarnih problemov (samo v poljskem primeru).

Za vkljucitev medbesedilnih navezav na Mickiewicza in celo za opozorila na druga dela, tako literarna kot likovna, se je odlocilo samo poljsko berilo. Poljsko berilo je torej berilo, ki z dobro izbiro Mickiewiczevih besedil, besedil drugih avtorjev vseh zvrsti in zanrov ter opozorili na druga umetniska dela nudi najsirsi obseg branja in znanja.

Grotesko Goethe (v kateri je Goethe tisti, ki je izprasevan pri pouku knjizevnosti, seveda brez vecjega uspeha) iz avstrijskega berila lahko med medbesedilne navezave vkljucimo pogojno, saj se ne navezuje neposredno na katero od Goethejevih del. Sama groteska pa se zdi koristna zato, ker lahko deluje kot motivacija pri pouku o Goetheju.

2.  Vrednotenje avtorjev

Zgornja tabela je uvrscena z namenom pokazati, kako je stevilo vkljucenih besedil argumentirano z vrednotenjem avtorja. Izkaze se, da stevilo besedil ni vedno sorazmerno z vrednotenjem avtorja. To je najbolj opazno pri Krlezu, pri katerem bi glede na vrednotenje pricakovali vec besedil in pa vsaj razlago njegovega pomena za hrvasko knjizevnost, o katerem obsirneje govori celo nasa Knjizevnost. Nevtralnim oznakam Baudelaira in Mickiewicza presenetljivo sledi veliko literarnih besedil. Ob Presernu bi glede na visoko vrednostno oznako pricakovali pojasnilo, kako so Poezije vplivale na kasnejso slovensko knjizevnost, tako kot to storita francosko in poljsko berilo.

Opaziti je, da so slovenske vrednostne oznake avtorjev najbolj nagnjene h klisejskemu izrazanju tipa najvecji, najpomembnejsi. Taka oznaka je podana tudi ob Mickiewiczu, ki je sicer v poljskem berilu vrednoten glede na vlogo, ki so jo njegova dela imela v socasni poljski knjizevnosti. Ob tej na prvi pogled nevtralni oznaki pa se moramo vseeno spomniti na medbesedilne navezave na Mickiewiczeva dela, ki se vsa zelo spostljivo opredeljujejo do Mickiewicza. Najbolj kriticno, sploh v primerjavi z nasim Berilom 1, je vrednoten Goethe. Spomnimo se dveh kriticnih besedil (groteska Goethe in odlomek eseja, ki polemicno razpravlja o tem, ali je potrebno obnoviti Goethejevo hiso, in se pri tem opredeli za trosenje denarja za koristnejse namene) in pa dejstva, da se je avtor berila v uvodu berila deklarativno odlocil proti klisejski obravnavi njegovih del, se posebej proti poudarjanju eticnih sestavin.

3.  Knjizevnovedne vsebine

Zgornja tabela odgovarja na vprasanje, koliko informacij o avtorju in obravnavanih delih nudijo berila. Najbolj zgoscena informativna knjizevnovedna besedila so zagotovo podana ob Presernu. Podoben sistem, torej razlagalna besedila avtorjev berila, ima tudi francosko berilo, vendar so ta besedila obseznejsa --- zlasti pri zivljenjepisu --- ne pa tudi enako informativna. Za ilustracijo tej trditvi navajam stilno obremenjen in retoricno uvodno besedilo k sonetu Sorodnosti: »Niti toga tradicija niti naivna in bedna sedanjost, sele modernost si lahko predstavlja poetiko, ki je tudi dinamicna in spretna. Teoreticni sonet Sorodnosti na zacetku Roz zla je o tem lekcija in primer obenem. Ni nobene narave, nobene resnice, nobenega smisla razen tistega, ki je na novo vzpostavljen v igri podob in besed pesmi. V stvarstvu in zgodovini, sestavljenih iz podrtih razmerij, je prva vrlina moderne poezije, da vzpostavi v neko smiselno celoto vse tisto, kar je loceno, odmaknjeno in oddaljeno, da poveze pesniske besede in figure v neko tkivo, ki je samo v sebi urejeno in med seboj povezano.« V dveh berilih --- hrvaskem in poljskem --- so razlage literarnih besedil iztrgane iz raznih studij, kritik. Zlasti ob hrvaskem berilu se upraviceno postavlja vprasanje, ali eno samo knjizevnokriticno besedilo s svojim pogledom nudi objektivno znanje. V poljskem berilu je problem nasproten: veliko odlomkov knjizevnokriticnih besedil nudi obilo informacij, vendar je vprasanje, ali cas dopusca obravnavo vseh. Najbrz je ucitelj tisti, ki z izbiro odlomkov pomaga ucencu urediti podatke v smiselno celoto.

Ce povzamemo: najmanj informacij nudi avstrijsko berilo, sledi hrvasko, precej znanja nudita francosko in slovensko berilo. Na prvem mestu je poljsko berilo. Vprasanje metodike je, ali je boljse berilo, ki z nevtralnimi besedili nudi zgoscene nevtralne informacije o avtorju, ali tisto, ki ponuja vec besedil, torej vec literarnih informacij. Dejstvo je, da je delez ucenca, ki naj si sam uredi znanje v smiselno celoto, v slovenskem berilu zelo majhen, v poljskem pa zelo velik.

Zanimiva ugotovitev se pokaze, ce primerjamo podatke iz te tabele s podatki iz prejsnjih (Stevilo besedil, Vrednotenje): kolicina knjizevnovednih vsebin je sorazmerna s stevilom literarnih besedil. Obe berili z najvecjim stevilom vkljucenih literarnih besedil (poljsko, francosko) nudita tudi precej informacij o njih, avstrijsko in hrvasko, za kateri smo ugotovili, da vkljucujeta najmanj literarnih besedil, prinasata tudi malo informacij.

4.  Vprasanja in naloge

Zgornja tabela vkljucuje samo najbolj reprezentativna vprasanja. Kljub temu se pokazejo pomembne razlike med posameznimi berili. Takoj je vidno, da vprasanja in naloge vecinoma zahtevajo samo razumevanje besedila in sintezo analiticnih ugotovitev. Podrobnejsi pregled vprasanj pokaze, da se berila najbolj razlikujejo po ustroju vprasanj za analizo besedila. V vseh berilih morajo ucenci iskati stilno-kompozicijske lastnosti obravnavanih besedil, toda samo v dveh berilih --- v francoskem in avstrijskem --- berilo sprasuje tudi po ucinkih izbranih stilnih sestavin. Ti dve berili se torej edini izogibata stilni analizi, ki je sama sebi namen in tudi razlog, zakaj besedila pri pouku nemalokrat delujejo kot »mrtvec na secirni mizi«. Razlike, zlasti med slovenskim in ostalimi berili, se pokazejo tudi pri vprasanjih za sintezo: vprasanja v slovenskem berilu izhajajo samo iz besedila, v ostalih berilih morajo ucenci obravnavano besedilo primerjati z drugimi besedili, v avstrijskem celo s filmom, v hrvaskem in francoskem morajo na podlagi lastnega branja kriticno komentirati izjave tujih branj.

Lahko recemo, da od vseh beril sposobnost analiticnega branja in interpretacije najbolj razvija avstrijsko berilo z natancnim sistemom vprasanj, ki so sestavljena tako, da vodijo bralca od razumevanja vsebine preko analize besedila do sinteze informacij. Avstrijskemu berilu sledita francosko (ki vsaj po mojem mnenju vsebuje nekaj pretezkih vprasanj) in hrvasko, ki vsebuje veliko vprasanj za razumevanje in tudi vprasanja za dozivljanje in vrednotenje, ki jih drugje ni. Na zadnje mesto se uvrsca slovensko berilo oz. ucbenik, zlasti zaradi vprasanj za analizo. Zaradi recepcijsko tezjih Presernovih pesmi bi bilo najbrz smiselno uvrstiti vec vprasanj za razumevanje vsebine in pesniskega jezika in zanimivejsa, bolj provokativna vprasanja ter primerjave z drugimi besedili.

Pohvaliti velja domisljen sistem vprasanj in nalog francoskega berila; vsa besedila namrec spremlja obsezen instrumentarij in sistem nalog. Obstaja sest tipov nalog (metodicno branje, komentiraj, stilna analiza, primerjalna studija, tematski sklopi, stran od besedila --- zahteva studij dokumentov ali splosen premislek), ob vsakem besedilu se pojavi eden, prilagojen najizrazitejsim, najpomembnejsim sestavinam besedila.

Vprasanj iz poljskega berila tabela ne vkljucuje, saj zahtevajo sintezo znanja, ki ga ob besedilih prinasa berilo oz. ucbenik, in ne sinteze lastnega branja literarnih besedil.

Zdaj ze lahko spregovorimo tudi o tem, v koliksni meri berila omogocajo problemski pouk knjizevnosti, ki zahteva aktivno ucencevo udelezbo pri pouku. Osnova problemskega pouka je namrec vzpostavitev problemske situacije, ki jo ucenci razresijo z analizo besedila in diskusijo.

Najvec moznosti prinasata francosko in poljsko berilo z ze omenjenimi medbesedilnimi navezavami. Besedo moznost je ob poljskem berilu treba razumeti dobesedno, saj berilo izrecno (z vprasanji in nalogami, tako kot to stori francosko berilo) ne nagovarja ucencev, z uciteljevo iznajdljivostjo pa ponuja obilo moznosti za vzpostavitev problemske situacije. Eden izmed ciljev berila, zapisanih v njegovem uvodu, je namrec, s sopostavitvijo besedil spravljati ucence v zacudenje ter vzpodbujati obcutljivost in zeljo po oblikovanju lastnih sodb. Najvec vprasanj in nalog pa nudi francosko berilo. Na prvi pogled ne zaostaja niti slovensko berilo, vendar je delez vprasanj, ki ponujajo razlicne odzive v primerjavi s francoskim zelo majhen; samo eno vprasanje (Ali je Presernovo stalisce ob tej pesmi pesimisticno?) lahko stejemo v to kategorijo. Moznost primerjanja besedila z doloceno medbesedilno navezavo je v slovenskem berilu sicer nakazana, vendar zelo tezko izvedljiva, saj berilo ne prinasa niti besedila niti konkretnih vprasanj.

Kot eno izmed moznosti za vzpostavitev problemske situacije D. Rosandic' (1991) navaja citiranje pregovora, aforizma, gesla. V njih sta namrec v zgosceni obliki izrazena dolocena resnica ter odnos do zivljenja in zato delujejo provokativno in zahtevajo od ucencev, da se opredelijo. Posredno lahko torej njihova vkljucitev v pouk knjizevnosti pomeni uresnicevanje vzgojnih smotrov. Pregled beril je pokazal, da nobeno od beril ni prilagojeno uresnicevanju sirsih vzgojnih smotrov, kolikor ni temu cilju podrejen ze sam izbor kanonskih besedil (klasicna dela naj bi po definiciji imela pomembno, globljo vsebino). Lahko pa to razumemo tudi drugace: berila ne izkoriscajo pomembnih, vedno aktualnih eticnih in nacionalnih problemov, ki jih prinasajo klasicna besedila, za motiviranje ucencev za sprejemanje besedil. Pri Krstu pri Savici ucenci gotovo ne morejo ostati neopredeljeni ob pomembnih vprasanjih o posameznikovi odgovornosti, o veri, o tem, kako izrazati narodno zavest ipd.

Ce k motivaciji stejemo povezovanje z drugimi mediji in oblikami izrazanja, pa vzporedna besedila, ki omogocajo preucevanje alternativnih jezikovnih resitev in njihovih ucinkov, in zanimive podatke o nastanku besedila ali vzpostavitev za dijake aktualnega problema, potem lahko recemo, da nobeno od beril ne posveca velike pozornosti motiviranju ucencev za branje. Nenavadnih pristopov ni opaziti nikjer. Se najbolje se pri tem odreze poljsko berilo s stevilnimi vzporednimi besedili, odlomki pisem, ki pojasnjujejo nastanek besedila.

Sklep

Pregledana berila so vsa v rabi zdaj in so pripomocek pri sodobnem pouku knjizevnosti, vendar se v marsicem razlikujejo --- v konceptu (prevladuje literarnozgodovinska ureditev), stevilu odlomkov, v spremnih razlagah ipd. Menimo, da sicer vsa spodbujajo komunikacijo z literaturo, a z razlicnimi poudarki. Najveckrat je to razumevanje besedil in znanje, najmanjkrat pa osebno in kriticno opredeljevanje. Vcasih v zelji, nevtralizirati literarni mit, pretiravajo in dosegajo nasprotne ucinke: lahko bi rekli, da vsako berilo prinasa literaturo na svoj nacin, nobeno pa ni popolno (dodajmo: nobeno ne posveca posebne pozornosti motivaciji ucencev za branje z medijskimi navezavami; tudi ne izkoriscajo moznosti za obravnavo sirsih aktualnih eticnih, nacionalnih, druzbenih problemov, ki jih predstavljena besedila gotovo sprozajo).

Na koncu pregleda obravnave nekaterih literarnih klasikov v berilih pri nas in Evropi lahko komentiramo pogosto mnenje, ces da Slovenci z literarno klasiko pri srednjesolskem pouku pretiravamo. S stevilom obravnavanih Presernovih pesmi zagotovo ne pretiravamo, saj je pregled pokazal, da je to stevilo eno izmed najmanjsih, ce ne celo najmanjse. Pretiravamo najbrz zato, ker obravnava Presernovih pesmi prevec meri na formalnoestetske sestavine in je bolj na ravni sinteze. Po zgledu pregledanih beril bi kazalo Presernove pesmi opremiti z vec vprasanji in nalogami za ozje razumevanje, v berila vkljuciti tudi pol- in neliterarna Presernova besedila, medbesedilne navezave, vec zanimivih podatkov o nastanku besedil in Presernovem zivljenju, primerjave s konkretnimi sodobnimi besedili slovenskih in zlasti tujih avtorjev, sploh pa berilu napraviti privlacnejso zunanjo podobo z vkljucitvijo socasne likovne umetnosti. Moznosti za drugacno, bolj svezo obravnavo Preserna je veliko, to pa je ze tema za drugo raziskavo.

Literatura in viri

Donnenberg, Josef (1993). Lesezeichen 3 + Arbeitsbuch. Wien: ÖBV Pädagogischer Verlag.

Fatur, Silvo (1997). Iz analiz nekaterih domacih in tujih srednjesolskih beril. Slovenscina v soli, st. 1, 34-36.

Grosman, Meta (1998). Zakaj je bralna sposobnost skrb nas vseh. Branje --- skrb vseh: 2. strokovno posvetovanje Bralnega drustva Slovenije. Ljubljana: Bralno drustvo Slovenije, 8-25.

Juvan, Marko (1997). Domaci Parnas v narekovajih; parodija in slovenska knjizevnost. Ljubljana: Literarno-umetnisko drustvo Literatura.

Kolsek, P.; Lah A.; Simenc, S. (1997). Berilo 1. Maribor: Zalozba Obzorja.

Kos, Janko (1989). Knjizevnost; ucbenik literarne zgodovine in teorije. Maribor: Zalozba Obzorja.

Kos, Janko (1983). Ocrt literarne teorije. Ljubljana: Drzavna zalozba Slovenije.

Krakar - Vogel, Boza (1993). Didakticna struktura in uporabna nacela pouka knjizevnosti. Knjizevnost v prvem letniku srednje sole. Prirocnik za ucitelja. Ljubljana: ZRSSS, 7-25.

Makowski, Stanislav (1999). Romantyzm; podrcznik literatury dla klasy drugiej szkoy sredniej. Warszawa: Wydawnictwa Szkolne i Pedagogiczne Spolka Akcyjna.

Mitterand, H.; Rince, D.; Lecherbonnier, B. (1992). Littérature; textes et documents, XIXè siècle. Paris: Edition Nathan.

Pandzic', V.; Kekez, J. (1998). Knjizevnost 4; udzbenik za cetvrti razred gimnazije. Zagreb: Profil International.

Pezdirc, Mateja (1999). Novejsi prispevki k teoriji pouka knjizevnosti v srednjih solah. Slovenscina v soli 1999, st. 3, 39-41.

Rosandic', Dragutin (1991). Metodika knjizevne vzgoje. Prevod in priredba Joze Lipnik. Maribor: Zalozba Obzorja.