Kidricevo presernoslovje po prvem delu monografije o Presernu (1939-1950)^*
Ob 120-letnici rojstva dr. Franceta Kidrica

In kaj je mogoce reci o Kidricevih objavah o Presernu? Zanimivo je, da je bil proti koncu 30. let mocno dejaven pri poljudni predstavitvi (popularizaciji) pesnika. To se je dogajalo zlasti v zvezi z odkupom Presernove rojstne hise v Vrbi; bil je v veliko oporo F. S. Finzgarju, ki je bil v tej akciji prvi agens. (Prim. Kidricevo sodelovanje v brosurah Presernov dom v Vrbi, 1938, in Vrba. Preserni. Preseren. Ribicev dom, 1939.) Poleg tega je v slovenskem jeziku pisal o nekaterih podrobnostih v zvezi s Presernom in njegovim delom: Presernova ura na Svengalijevi seansi, Presernov vir za francosko oceno Kopitarjeve slovnice, Je od vesel'ga casa teklo leto ... (vse 1939). V primerjavi z navedenim so veliko pomembnejse objave od leta 1945 dalje, in sicer odlomki iz drugega dela monografije o Presernu ter objavljeni govori, s katerimi je skusal slovenski strokovni in drugi javnosti cimbolj strnjeno predstaviti poglavitne znacilnosti pesnikovega dela in opredeliti njegovo pomembnost za slovensko in druge evropske literature ter slovensko kulturo sploh. Zadnje je napovedoval ze v razpravi, ki jo je objavil v sarajevskem Pregledu leta 1939 z naslovom Preseren kot iniciator nove slovenske knjizevnosti (v Izbranih spisih: ... nove slovenske literarne smeri; po ugotovitvi urednika Kidricevih Izbranih spisov Darka Dolinarja gre po vsej verjetnosti za govor ob otvoritvi Presernove rojstne hise v Vrbi; IS III, 320).

Lahko bi govorili o zacetkih takega nacina razpravljanja o Presernu, kot ga je nadaljeval v objavah (govorih) po drugi svetovni vojni. Prof. Kidric se je pokazal z druge strani, namrec kot znanststvenik, ki se je potrdil s svojimi odprtimi, sirokimi literarnoestetskimi pogledi na Presernovo pesem, s katerimi je presegel biografsko- pozitivisticno naravnanost. Seveda pa je Kidricevemu pozitivizmu in biografizmu (pogojenima s casom in razvojno stopnjo slovenske literarne vede) priznati pomembnost in zasluge za kar najbolj skrbno in natancno podobo Preserna in okoliscin, v katerih je nastajala neminljiva poezija. Poznejsa literarna veda in presernoslovje sta se ob taki podlagi lahko bolj sprosceno prepuscala proucevanju Presernove pesmi, njenih zakonitosti in estetskemu vrednotenju.

V sarajevskem Pregledu je opozoril na razliko med pesniskimi dosezki pred Presernom in na njegove novosti; na izpovedno globino, raznolikost tem, umetelnost in zahtevnost pesniske oblike, bogastvo jezika in na estetsko ucinkovitost Presernove romanticne poezije. Zapisal je:

»Preseren pa ni bil samo prvi slovenski pesnik ..., ampak je bil obenem tak mojster, da presenecajo se tako razvajenega poznavalca evropskih literatur v njegovih umotvorih ob vsakem novem citanju nove odlike, ki so v taki vsestranskosti zdruzene sploh pri malokaterem pesniku svetovnega slovesa: raznolikost; skladnost med vsebino in obliko; premisljeno valovanje vrstic, ki se prepusca le na videz enakomernemu menjavanju naglasenih in nenaglasenih zlogov, sicer pa predstavlja svojevrsten, zelo ziv organizem; blagozvocnosti; bogate, a nazorne in lahko razumljive prispodobe; umerjenost in jasnost stavka in celotne zgradbe; tehtanje vsake besede; zelja, izogniti se vsakemu pretiravanju in vsaki plehkosti« (Izbrani spisi III, 95-96).

Po drugi svetovni vojni je prof. Kidric objavil tri odlomke »iz rokopisa za knjigo: Preseren 1838-1849«, in sicer Presernova gostilniska publicistika (1947), Preseren in vprasanje slovenskega casopisa 1838-1846 (1947) ter Preseren in Kastelic izza jeseni 1838 (1950). Zanimivo je, da odlomki niso izsli v strokovni ali literarno-kulturni reviji, marvec v druzinskem tedniku Tovaris ter v dnevnikih Ljudska pravica in Slovenski porocevalec. Kako si je to mogoce razlagati? Na vsak nacin s Kidricevo zeljo, da bi presernoslovje prodrlo med vecji krog bralcev, po drugi strani pa so bila ta glasila takrat mocno naklonjena objavljanju tovrstnih vsebin in so si po vsej verjetnosti mocno prizadevala, da bi objavila Kidriceve prispevke.

Objavljeni odlomki se po literarnovedni metodologiji v bistvu ne razlikujejo od prvega dela monografije o Presernu, vendar ne gre prezreti, da je mogoce prav objava za sirso populacijo avtorja napeljevala, da je izbiral po njegovem mnenju zanimivejse teme, da je marsikaj napisal bolj poljudno in da odlomkov ni opremil z znanstvenim aparatom. Lahko bi govorili o zelo berljivih in informativno bogatih odlomkih, ki naj bi pri bralcih (ne le strokovnih) zbudili precejsnje zanimanje. Odlomek o pesnikovi gostilniski publicistiki je oblozen z biografskimi dejstvi in pricevanji sodobnikov. Vredno je omembe, kako je avtor skusal strniti pogled na t. i. gostilnisko publicistiko oz. pesnistvo (apokrifni del tega pesnistva je dozivel popolnejso sistematizacijo in interpretacijo sele v najnovejsem casu po zaslugi Mirana Hladnika, prim. simpozijski zbornik Presernovi dnevi v Kranju, 2000, 115-148). Na koncu je prof. Kidric ugotovil:

»Ceprav je bilo torej Presernovo zahajanje v gostilne 1840-46 odmev propadanja, kakrsno je bilo tudi njegovo vse opazljivejse zanemarjanje zunanjosti, mu pripada vendar precejsnja vloga tudi v njegovem pesnikovanju te dobe. To je pa obenem tudi svojevrstna opora v prid teze, da je treba njegov beg iz domace samote v gostilno presojati s posebnim merilom« (Izbrani spisi III, 106).

»Bleiweis je sicer dosegel, da je Preseren pred natiskom crtal iz Poezij kakor 'Namecek nemskih in ponemecenih poezij' tudi epigram 'Novicarjem', toda v Kranj je odhajal pesnik z zavestjo, da mu urednik te zabavljice nikoli ne odpusti, da se mu bo kazal prijatelja samo zato, ker se odkritega boja z njim boji, ter da se Poezijam, ki so bile takrat v tisku, v Novicah ne obeta pravicna in postena ocena« (Izbrani spisi III, 100).

Te razprave odlomki dajo slutiti, da je prof. Kidric vsaj delno skusal uresniciti notranjo ureditev monografije po problemskih krogih, ki jo je leta 1927 napovedoval v pogovoru O literarni zgodovini v Ljubljanskem zvonu, a se je pozneje oklenil izkljucno kronolosko-biografskega vidika. Med drugim je takrat ugotavljal, da se mu zdijo pomembna zlasti poglavja:

»Boj za zivljenjsko pozicijo 1828-1845; Iskanje zenske; Odnosi do druzbe; Literarno solanje (do 1828 brez pravega Copovega mentorstva); Prvi pesniski poskusi ...; Biografija pesnitev (poglavje o pesniskem oblikovanju dozivetij v casovnem redu); Umetniski princip v ustvarjanju« itn. (Izbrani spisi III, 291.)

Vprasanje je, zakaj je te tri odlomke predstavil kot svojevrstne zaokrozene dele (morda poglavja) in zakaj si je izbral prav obravnavane teme. Odlomki ne kazejo, da bi bili ze deli vecje celote, prej na podlagi gradiva smiselno razgrnjeni problemi, ki so se avtorju zdeli za bralce bolj zanimivi. Nacrta za drugi del monografije v zapuscini ni, prav tako ne poznamo kakrsnegakoli rokopisa, ki bi pomenil osnutek nadaljevanja monografije (po ustnem sporocilu urednika Izbranih spisov Darka Dolinarja kaj takega v zapuscini ni; v zapuscini ohranjeni zvezki s profesorjevimi predavanji studentom ljubljanske slavistike so po Dolinarjevem mnenju zgolj gradivo, iz katerega bi morebiti lahko nastalo nadaljevanje monografije), zato ni mogoce objavljenih treh odlomkov uvrstiti v zazeleno celoto. Videti je, da se bo treba (za zdaj?) zadovoljiti z ugotovitvijo, da so odlomki pac del predvidene celote, da se tako konceptualno kot po nacinu pisanja bistveno ne razlikujejo od prvega dela monografije in »da v njih ne naletimo na kake pomembnejse spremembe temeljnega geneticno deterministicnega pogleda na poezijo in na ustvarjalno osebnost« (D. Dolinar, Izbrani spisi III, 314).

Vrnimo se h Kidricevim objavam, ki so bile podobne tisti v sarajevskem Pregledu. Gre za stiri sestavke (med katerimi so trije govori), in sicer Preseren in slovanstvo (1945), Preseren in danasnja problematika (1947), Preseren in mi (1947) in Leto 1848 in Preseren (1948). Kljub temu da gre za priloznostne nastope, je njihova vsebina rezultat Kidricevega dolgoletnega ukvarjanja s Presernom in njegovo poezijo ter plod spoznanja, kaj je za znanstveno obravnavanje te problematike bistveno in pomembno. Ceprav se prof. Kidric ni izogibal biografskega ozadja, je vendar v teh razpravah (govorih) v ospredju ocena Presernovega pesniskega dela, njegove estetske vrednosti, stopnje umetniske popolnosti, izpovedne globine, oblikovne in izrazne virtuoznosti, pomena za slovensko literaturo, kulturo in narod, skratka, v ospredju je na podlagi znanstvenega raziskovanja spoznanje o poglavitnih znacilnostih in vrednotah Presernove poezije. Mogoce je zatrditi, da se je prof. Kidric prav ob tem razpravljanju pokazal kot tankocuten presojevalec Presernovih pesniskih stvaritev, saj sicer ne bi mogel napisati tega, kar je v navedenih sestavkih. Pri tem je ne glede na svojo poglavitno znanstveno in literarnovedno naravnanost opozoril na mnoge plasti pesnikovega opusa, ki jih samo s pozitivisticno- biografsko metodo ne bi mogel razkriti. To pomeni, da je napravil korak naprej ali drugam, ceprav tega ni nadaljeval, saj mu tudi zivljenjska usoda ni dopustila.

Ob branju in proucevanju tega pisanja se zbuja vprasanje, ali ni prof. Kidric podvomil v »zvelicavnost« svoje znanstvene metode in v letih, o katerih je govor, skusal posegati po drugacnem obravnavanju Preserna in njegovega dela. Morda ga je tudi to obremenjevalo pri koncipiranju in pisanju drugega dela Presernove monografije, ki je v celoti ni nikoli napisal.

Po prvem delu monografije o Presernu je prof. Kidric izdal se tri samostojne publikacije, in sicer dva zvezka Zoisove korespondence (1939, 1941), »porocilo o gradivu za izdajo Korytkove korespondence in biografije« Korytkova smrt in ostalina (1947) in Presernov album 1949 (1950). Ni dvoma, da nas v prvi vrsti zanima Presernov album, ki se vriva med prvi, izdani del Presernove monografije, in drugi, nenapisani del. V prvi vrsti ne smemo prezreti stote obletnice pesnikove smrti, ki jo je slovensko presernoslovje (in v tem okviru prof. Kidric) hotelo cim dostojneje pocastiti, obenem pa je bil to verjetno zunanji povod za nastanek Presernovega albuma. Avtor je imel iz dotedanjega raziskovanja dovolj dobro evidentirano vsakrsno (tudi slikovno) gradivo o Presernu, zato odlocitev, da se tega loti, ni bila tezka. Mogoce je domnevati, da je s tem reseval svojo notranjo stisko, ker mu drugi del monografije ni nastajal hitreje oz. sploh nastajal. Tako bi lahko govorili o svojevrstnem nadomestilu za konec monografije. Ob znanstvenometodoloski stiski ne smemo pozabiti na profesorjevo povsem clovesko stisko, ki je nastajala iz zdravstvenih vzrokov in zaradi prehude obremenjenosti s predsednikovanjem SAZU. Eno z drugim nas je prikrajsalo za nadaljevanje monografije o Presernu in nas obenem obogatilo s Presernovim albumom.

Prof. Kidric je na zacetku albuma v nenaslovljenem uvodu poudaril, da so ga pri zbiranju gradiva za Presernov album vodile tri zelje: da predstavi »tisti zunanji Presernov svet, ki je pomemben za njegovo biografijo in ustvarjanje; da razbremeni/m/ zakljucne svoje objave z njegovo biografijo in komentarjem, da poudari/m/, kaksno pozornost je posvecala slovenska upodabljajoca umetnost Presernovi podobi ter osvetjevanju njegovega zivljenja, dela in pomena«. Pri tem je zagotovo vse pozornosti vredna »druga zelja«, ki jo je mogoce razumeti kot namig, da bi svoje »zakljucne objave«, ki jih je predvideval (katere so to? tudi drugi del monografije?), »razbremenil« biografskega dela in se posvetil le Presernovi pesmi. Morda, toda vse je lahko le ugibanje.

Ce pustimo ob strani slikovni del (na pomanjkljivosti glede popolnosti zbranega gradiva je profesor opozoril v uvodu), nas zlasti privlaci njegov komentar, ki je sestavljen iz dveh delov: iz »seznama pomembnih sodobnikov brez slik« in iz komentarja o »krajih, listinah in sodobnikih«. Prvi seznam je »slovenski biografski leksikon« v miniaturi, izjemno bogat z biografskimi dejstvi ter literaturo in viri o posameznih osebah, Presernovih sodobnikih, drugi del, to so razlage k posameznim slikam, je skupek vsega dotedanjega védenja o pesnikovih osebnih dokumentih, rokopisih, publikacijah in objavah, nadalje prebivaliscih in drugih stavbah ter krajih itn., to na eni strani, na drugi pa o osebah, ki so bile kakorkoli povezane s Presernom. Tudi tu je vsako dejstvo podprto z viri in literaturo. Skratka, prof. Kidric se je pokazal v blescavi natancnosti in dokumentarne skrbnosti, z vrlinami kombinatorike in logicnega sklepanja, s skrupuloznostjo znanstvenika, ki hoce dejstva dognati do konca. Ni pretirana trditev, da gre za enciklopedicen pregled vsega, kar je bilo najtesneje povezano s pesnikom. (Od metode prof. Kidrica se Alfonz Gspan in Mirko Rupel kot tista, ki sta na podlagi Kidricevega gradiva dokoncala album, nista oddaljila, tako da med enim in drugim delom ni bistvene razlike.)

Presernov album je Kidricevo zadnje delo in hkrati zaokrozena podoba njegovega nagnjenja do biografike. To pomeni, da je svojo pozitivisticno-biografsko literarnovedno metodo pripeljal do svojevrstnega konca, medtem ko mu nastavke drugacnosti, ki jih je nakazoval s svojimi objavami govorov, ni bilo dano nadaljevati oz. razviti v obseznejsi opus. Toda ne glede na to je vec kot pomembno svetlikanje novega na obzorju in seveda nedvomna je pomembnost za slovensko literarno vedo in presernoslovje vecine tistega, kar je nastajalo v znanstveni delavnici prof. Franceta Kidrica.

Literatura

Ocvirk, Anton (1940). France Kidric. Slovenski jezik 3/1-4, 1-10.

Rupel, Mirko (1940). Znanstveno delo prof. dr. Franceta Kidrica do njegove sestdesetletnice. Slovenski jezik 3/1-4, 11-19.

Petre, Fran (1975). France Kidric v tokovih literarne zgodovine. Sodobnost 23/6, 500- 509.

Dolinar, Darko (1976). Literarna umetnost v delu Franceta Kidrica. Slavisticna revija 24/1, 2-3, 103-118, 267-278.

Kidric, France (1978). Izbrani spisi I-III (Razred za filoloske in literarne vede. Dela 35/I-III). Izbrane spise je uredil, napisal uvod in opombe ter dopolnil Kidricevo bibliografijo Darko Dolinar. Ljubljana: SAZU.

Koruza, Joze (1979-1980). Pomen Franceta Kidrica v slovenski literarni vedi. Jezik in slovstvo 25/ 7-8, 186-191.

Opombe

^*

S simpozija o dr. Francetu Kidricu v Rogaski Slatini 27. in 28. oktobra 2000.