Komunikacijski ali sporocanjski frazemi

Pragmaticna vloga frazemov je v slovenski frazeoloski literaturi se dokaj neobdelano podrocje, ceprav je E. Krzisnik v clanku iz leta 1988¹ ze opozorila, da je v opisu pomenske razlage nekaterih frazemov v SSKJ namesto slovarskega pomena zaznamovana pragmaticna funkcija, in to ponazorila z zgledoma: iz koze te bom dal 'izraza veliko jezo, nezadovoljstvo, ogorcenje'; (vzemi) pamet v roko 'izraza opozorilo, opomin, ohrabritev'.

Izraz pragmaticni frazemi pa je ista avtorica uporabila tudi v svoji disertaciji,² v kateri je na podlagi tam citiranih avtorjev, zlasti nemskih frazeologov, imenovano skupino frazemov opredelila kot tiste, »pri katerih o denotativnem pomenu skoraj ali sploh ni vec mogoce govoriti; od pomenskega opisa pri njih ostaja predvsem opis konotativnih oz. pragmaticnih pomenskih sestavin in zato so lahko opisani samo s pragmaticnimi kategorijami.«

1.0   Zdi se, da so prav slednji frazemi zbudili raziskovalno pozornost mnogih frazeologov vsaj do te mere, da jih upostevajo kot posebno omembe vredno frazeolosko skupino. Tako je Fleischer³ v prikazu nemske sodobne frazeologije uposteval vec klasifikacij razlicnih avtorjev in ena izmed njih je tudi taka, ki razmejuje poimenovalne (nominalne) od komunikacijskih formul (kommunikative Formeln). Obema skupinama frazemov je lahko skupna stavcna, predikacijska struktura. Zapolnjeno predikacijsko sintagmo lahko pri poimenovalnih ponazorimo npr. s frazemi, katerih pomen je umreti:⁴ dnevi so komu steti 'kmalu bo umrl', Bog je poklical koga pred sodni stol 'je umrl', zadnja ura je odbila komu ipd.; prav tako, kot lahko ta nastopa tudi pri skupini komunikacijskih, npr.: Pisi me v uho. Hudic naj ga vzame. Bog daj sreco. Toda ob tej skupni strukturni znacilnosti je med obema skupinama gotovo vec bistvenih razlik:

a)  poimenovalni frazemi poimenujejo predmetnost, pojave, dejanja ali stanja, opravljajo torej enake vloge kot besede, zato so razvrstljivi v frazeoloske besedne vrste --- pri komunikacijskih je taka delitev nemogoca;

b)  komunikacijski imajo trdno eksplicitno stavcno strukturo, sicer z moznostjo casovnih, spolskih ali drugih modifikacij: V tem grmu tici/je tical zajec. --- Bodi pameten/pametna; le redko je struktura tudi implicitna, kot v naslednjem primeru: Roko na srce, kjer je opuscen povedkov del Dam/daj roko na srce;

c)  tudi pomen stavcnih komunikacijskih frazemov se vselej interpretira s stavcnim, nikoli besednim ustreznikom: Imam te poln kufer 'tvoje ravnanje, govorjenje, obnasanje je zame nesprejemljivo; presedas mi';

c)  ce imajo poimenovalni frazemi vselej lahko dolocljiv in znan pomen, se ta pri komunikacijskih vcasih spreminja glede na okoliscino uporabe, npr:

• izraza dvom, negotovost: Sam bog ve, ce je tako.

• izraza podkrepitev trditve: Sam bog ve, da tega nisem storil.

• zavrnitev: Daj no mir, to so le cence! Daj no mir, se tega je treba!

• zacudenje, neverjetnost: Ozenil da se je, daj no mir?!

1.1   Klasifikacija, ki jo predlaga Burger,⁵ izhaja prav tako iz njegovega razumevanja frazeologije v sirsem smislu (tj. frazeolosko ni samo tisto, kar je idiomatizirano), razmejevalna pa mu je vloga, ki jo frazemi imajo v komunikaciji. Na podlagi omenjenega merila loci tri skupine frazemov: 1) referencialne, ki oznacujejo predmetnost, dejanja, pojme iz resnicnega ali umisljenega sveta (sedeti na usesih); 2) strukturne, ki vzpostavljajo v jeziku kohezijo (glede na, z ozirom na ...); in 3) komunikacijske, ki imajo doloceno vlogo v sporocanju (menim, da / po moje). Za slednje je prej uporabljal izraz pragmaticni frazemi, sedaj pa za to skupino prevzema bolj ali manj ustaljeno in uporabljano poimenovanje rutinske formule (Routineformel), ki je kot izraz prirocen in v nemscini enobeseden. V nadaljevanju je podrobneje predstavil le referencialne. Ti so spet dveh vrst: a) nominalni, ki so vselej besednozvezni in pri katerih ohranja pomenskost kot merilo za njihovo razvrstitev v tri skupine: idiomatizirane (iti na limanice), delno idiomatizirane (molcati kot grob) in neidiomatizirane frazeme oz. kolokacije (dnevna soba);⁶ b) propozicijske pa je razvrstil v trdne stavcne frazeme (kamen se je komu odvalil od srca) in frazeme, ki so kot stavki ze besedilo, znotraj njih pa obravnava pregovore (Rana ura, zlata ura.) in obrabljene zveze --- puhlice (Gemeinplätze: Kar se mora, se mora. --- Samo enkrat se zivi.). Strukturnim se ne posveca, ker predstavljajo manjso in manj zanimivo frazeolosko skupino, komunikacijskih pa vec ne omenja oz. sele pri rutinskih formulah neposredno poudarja njihovo komunikacijsko vlogo.

1.2   Komunikacijska vloga frazemov prav tako ni prezrta v ceski frazeologiji,⁷ ki izhaja iz znane predpostavke, da imajo frazemi kot jezikovni znaki denotativni pomen, hkrati pa je zlasti pri nekaterih izrazit se pomen, ki ga dolocajo okoliscine rabe. Frazemi se s tega vidika kazejo kot jezikovna sredstva, povezana z dolocenimi splosnimi stereotipnimi situacijami. Ustaljena jezikovna reakcija je rezultat druzbeno in generacijsko ponavljalne in ponovljive situacije, v kateri se vselej izrabljajo enaka in karakteristicna jezikovna sredstva, s katerimi govoreci hvali, negoduje, se jezi ali poudarja. Prav na podlagi razmerja med tvorcem, sprejemnikom, okoliscinami in temo sporocanja je Cermak prisojevalne oz. stavcne frazeme razvrstil v stiri velike skupine (vokativno oz. pozivno, tematsko oz. tvarinsko, medijsko oz. prenosnisko in situacijsko oz. okoliscinsko) ⁸s podtipi tako, da frazemi ubesedujejo naslednja razmerja:

a)  tvorec --- naslovnik,
b)  tvorec --- tema,
c)  tvorec --- sredstvo sporazumevanja,

c)  tvorec --- okoliscine.⁹

1.3   Omenjena teoretica spozanja so zato upostevana tudi v ceskem frazeoloskem slovarju,¹⁰ v katerem je poudarjeno, da se vloga in pomen dela frazemov lahko dolocata le v njihovem razmerju do uporabnika. Pragmaticna vrednost frazema je lahko prisotna implicitno ali eksplicitno, vcasih pa se osamosvoji do te mere, da se frazem zacne uporabljati predvsem kot sredstvo, namenjeno tocno doloceni, konkretni sporazumevalni vlogi, in dobi vrednost formule, prisotne v vsakdanjem sporazumevanju. Kot primer se navaja frazem (v slovenjeni obliki) odnesti komu spanje, ki je smiseln in funkcionalen le v konkretnem govornem dejanju, s katerim zadrzimo obiskovalca na daljsem obisku: Sedite, da nam ne odnesete spanja. Prav zaradi tega je v omenjenem slovarju posebej dodana se informacija o govornem dejanju, pri katerem se tak frazem realizira.

2.0   Iz tega kratkega pregleda je mogoce ugotoviti, da omenjeni avtorji na podlagi dveh meril, skladenjskega (stavcna ali nestavcna enota) ter vloge frazema v komunikaciji, dolocajo tudi posebno skupino, ki pa jo neenotno poimenujejo kot komunikacijski frazemi ali formule, rutinske formule ali pragmaticni frazemi, obrabljene zveze oz. puhlice.

Poleg terminoloske razlicnosti je opazen se neenoten pomenski kriterij, pri cemer Fleischer uposteva, da so taki frazemi lahko v celoti, delno ali pa sploh ne pomensko preneseni; prav tako Burger, le da iz njihovega obmocja izkljucuje pozdrave in druge vljudnostne jezikovne izraze, medtem ko jih Cermak spet vkljucuje.

Vsakrsna obravnava tovrstnih frazemov v slovenscini zahteva torej najprej natancno terminolosko in nato tudi vsebinsko opredelitev. Ce izhajamo iz poimenovalne tradicije, potem nam ostaja izraz pragmaticni frazemi, kot ga je uvedla E. Krzisnik. Toda tuji sodobni frazeoloski raziskovalci v zadnjem casu dajejo prednost izrazu komunikacijske formule/frazemi. Za slovenske terminoloske potrebe bi torej bilo smiselno sloveniti komunikacijo, ki pa v nasem jezikoslovnem izrazju ni enoumno uporabljena, saj zanjo nastopata dve ustreznici: sporocanje¹¹ in sporazumevanje.¹² Zastavlja se torej vprasanje, ali so to sporocanjski ali sporazumevalni frazemi. Velja poudariti, da se tujki komunikacija, komunike naceloma prevajata s sporocanjem oz. sporocilom,¹³ zato je smiselno pri tem ostati. Iz nacelnih razlogov (navezovanje na tujo poimenovalno tradicijo in enoumnost izraza v domacem prostoru) v naslovu ohranjam dvojno poimenovanje komunikacijski ali sporocanjski.

Drugi del poimenovanja se nanasa na formulo, katere slovenska ustreznica je lahko obrazec v pomenu 'predpisano ali ustaljeno besedilo za dolocene namene'. Tako pristanemo pri pol- ali v celoti slovenjeni besedni zvezi komunikacijski ali sporocanjski obrazci in jo uporabljamo kot sirok zbirni pojem za vse, kar je v komunikaciji z jezikovnega stalisca ustaljeno in ne nujno --- kot je bilo omenjeno zlasti v tockah 1.1 in 1.2 --- v celoti pomensko preneseno.

2.1   Pomen komunikacijskih obrazcev lahko opazujemo namrec z dveh vidikov. Najprej se lahko sprasujemo o njihovem pomenu v razmerju do okoliscin sporocanja, kar bi ustrezalo komunikacijski pomenskosti. Drugi vidik pa omogoca opazovanje njihove notranje, sestavinske pomenskosti, pri cemer smo pozorni na stopnjo pomenske prepoznavnosti posameznih oz. stopnjo pomenske zlitosti vseh sestavin. Poglejmo najprej slednje.

Ce je dolocena stopnja pomenske zlitosti sestavin tisti kriterij, ki je sploh pogoj za to, da besedno zvezo prepoznamo kot frazem,¹⁴ potem je prav tako ta ista stopnja pomenske zlitosti kriterij za locevanje frazeoloskih komunikacijskih obrazcev od obicajnih vljudnostnih obrazcev, katerih pomen je se tudi sestavinsko prepoznaven.

Del komunikacijskih frazeoloskih obrazcev je torej stavcnih in takih, ki imajo prenesen pomen, so skratka frazemi, zato jih lahko imenujemo komunikacijski ali sporocanjski frazemi in prispevek prav njim namenja vso pozornost. Iz navedenih primerov, npr. Pojdi se solit 'izraza odklanjanje, zavracanje' --- Kri mu bom puscal ... 'izraza veliko jezo' --- Vem, kam pes taco moli 'izraza vednost o tem, kaj je skrivni namen govorjenja, ravnanja kake osebe' je razvidno, da so v celoti izgubili denotativni pomen, zato vselej nastopajo v stavcni oz. besedilni obliki in niso pretvorljivi v slovarsko enoto, ker sicer pride do razpada frazeoloskega pomena (Pisi me v uho. Bog te nesi. V zid se zaleti: *pisati koga v uho; *nese koga bog; *zaleteti se v zid.)

Komunikacijskim frazemom se vcasih priblizujejo obicajni nominalni frazemi, katerih denotativni pomen je ohranjen, vendar je pri njih izraziteje dolocena okoliscina rabe. Temu bi ustrezal naslednji zgled: Ce ne prides, ti zavijem vrat. Tvorec odsvetuje naslovniku, da bi ga ta skusal izneveriti, saj mu v tem primeru grozi s smrtjo. Ohranjen denotativni pomen frazema 'usmrtiti' je torej tesno povezan se z okoliscino rabe, ker hkrati deluje kot groznja, ki prisiljuje. Zaradi trdnega predmetnega pomena so taki frazemi pretvorljivi v slovarsko obliko, ne da bi se pri tem izgubila njihova pomenskost (zaviti komu vrat).

Drugo skupino komunikacijskih obrazcev pa doloca konkretnost pomena in ustaljenost v obliki in okoliscinah rabe, npr. pri seznanjanju, nagovarjanju: Oprostite, da si vas drznem vprasati. --- Oprostite, da vas nadlegujem. --- Ali ste tako prijazni in ... --- Ali vam lahko pomagam? ipd., kjer lahko samo ugibamo, ali gre za resnicno govorcevo obzirnost, prijaznost in pripravljenost komu pomagati ali pa zgolj za njegovo leporecje.

Slednje ponazorimo se v grafu.

3.0   Pri Slovencih predstavlja doslej najpopolnejsi in najobseznejsi zbir frazemov Slovar slovenskega knjiznega jezika.¹⁵ Ceprav to ni frazeoloski slovar, je njegova posebnost v tem, da uvaja t. i. frazeolosko gnezdo, v katerem naj bi bilo zbrano vse poimenovanju ustrezno gradivo.¹⁶ Kljub upravicenim kritikam slovarjevih pomanjkljivosti glede prikaza frazemov pa nas vendarle prijetno preseneca tudi dejstvo, da nekatere razlage frazeoloskih pomenov vkljucujejo prav opise okoliscin njihove rabe. Te lahko razberemo ze, ce ustrezno selektivno beremo gesla, ki v pomenskih razlagah vkljucujejo kljucne izraze: izraza, kot podkrepitev, kot vljudnostna fraza, s cimer pa seveda ne trdimo, da so z omenjeno izbiro v celoti zajeti prav vsi ustrezni frazemi.Vsekakor pa je tako zbranih zgledov toliko, da se je pri njihovi predstavitvi dobro omejiti.

3.1   Za prepoznavanje komunikacijskih frazemov je temeljnega pomena, da imajo:

a)  vrednotenjsko vlogo (izrazajo pozitiven ali negativen odnos govorecega do koga ali cesa),

b)  vezani so na tocno dolocena govorna dejanja, s katerimi se vecinoma posredno (naceloma z vljudnostjo, taktom, obzirnostjo) dosegajo doloceni cilji.¹⁷

Taksno klasifikacijo nedvomno potrjuje posredno tudi slovarski prikaz, in sicer tako, da je pri vecini gesel kot poseben pomen izpostavljena medmetna raba, v njenem okviru pa je predstavljen ustrezni frazem, ki mu je dodana se vrednotenjska vloga. Prav uvrstitev frazema v okviru medmetne rabe dolocenega gesla pa analogno po definiciji, da so medmeti in (clenki) leksemi, katerih denotat je govorno dejanje,¹⁸ omogoca sklepanje, da so torej tudi tovrstni frazemi tisti, ki imajo pomen govornih dejanj. Za zgled navedimo geslo mir. Sesti pomen tega gesla se uvaja takole: 6. v medmetni rabi, v zvezi daj(te) (no) mir 'izraza zacudenje, zavrnitev'.

3.2   Omenjeno je ze bilo, da tovrstnih zgledov v SSKJ ni samo veliko, ampak so tudi strukturno zelo pestri. Zato se pojavlja vec moznosti njihove delitve.

Prva delitev bi bila mogoca na podlagi predmetno- oz. nepredmetnopomenskih sestavin frazema. Takoj je namrec mogoce lociti skupino, v kateri kot glavne sestavine nastopajo nepredmetnopomenske in zaimenske sestavine, ki v veliki meri pripadajo t. i. clenkovnim reklom,¹⁹ npr.:

• izraza zavrnitev, obzalovanje, navelicanost: Kaj se! --- Kje neki! --- Kaj tisto! ipd.

• izraza zacudenje, navdusenje:
  Ljubi bog, ali je to mogoce?

• izraza nejevoljo, nestrpnost:
  Kod si hodil, za boga svetega/milega?

• izraza strah, vznemirjenje:
  O bog/moj bog, kaj bo iz tega?

Potrebno je se opozoriti, da slovar pri nekaterih tovrstnih stavcnih frazemih kaze na dve moznosti zapisa, in sicer vecbesedno oz. enobesedno, npr. bog daj : bogdaj, bog pomagaj : bogpomagaj, podobno se bogve, bogzna, bogsigavedi ipd., kar kaze na dejstvo, da se je okrepila njihova medmetna funkcija do te stopnje, da se je stavek preoblikoval v sklopno medmetno besedno vrsto. Kot stavcni frazemi bodo upostevani tudi taki dvojni primeri.

3.3   V nadaljevanju nas bodo posebej zanimali frazemi, ki se uporabljajo v znanih in dolocenih okoliscinah sporocanja in ki imajo stavcno strukturo, tj. zapolnjeno osebkovo in povedkovo mesto. Stavek se v slovenskem jezikoslovju povezuje s pojmom povedi, ki je skladenjska enota v vlogi besedila, njena najtipicnejsa oblika pa je prav enostavcna glagolska (prostostavcna) ali neglagolska.²³ Omemba te povezave je umestna zaradi tega, ker nas opozarja na pomemben vidik: tudi komunikacijski stavcni frazemi so namrec prav tako zaokrozena besedila, le da so ta ze vnaprej znana in dolocena za tipicno okoliscino sporocanja, skratka so konvencionalizirana. Zato je mogoce izpeljati sklep, da ti lahko opravljajo vse oz. vecino vlog, kot jih opravlja besedilo, tj. prikazovalno, razodevalno, pozivno, govornostikovno, lepotno in ojezikovno.²⁴ Pri tem je gotovo, da pri tistih, ki samo govore o tipicnih govornih dejanjih in torej nimajo neposrednega denotativnega pomena, vsekakor ni tipicna prikazovalna, namenjena prenosu stvarnega obvestila o izbrani temi, prav tako tudi ne lepotna vloga, kjer je pozornost usmerjena na jezikovne lastnosti besedilne zgradbe.

Tu pa se dotikamo se drugega ze omenjenega pomenskega vidika tovrstnih frazemov, ki je povezan z njihovo temeljno vlogo in vrednostjo v komunikaciji, po cemer so tudi poimenovani.

4.0   Prikazan bo izbor zbranega gradiva komunikacijskih frazemov s stavcno strukturo po Slovarju slovenskega knjiznega jezika. Pri delitvi so upostevane ze izpostavljene stiri skupine frazemov po Cermaku, ki izhajo iz razmerja tvorec in okoliscine sporocanja.

4.1  Tvorec --- naslovnik

Frazemi te skupine v glavnem lahko opravljajo tri vloge.

4.1.1   Vrednotenjsko, ker z njimi tvorec naslovnika vrednoti s potrditvijo, priznanjem:²⁵
To pa ni od muh. --- Raca na vodi, ta pa zna.

Pogostejsi so zgledi, ko naslovnikova stalisca zavraca, graja tako, da izraza:

• nezanimanje, neprizadetost, celo opomin ali zavrnitev:
  To se te ne tice. - -- Ti bom ze dal. --- Bodi no pameten/-tna, ... --- Imej pamet. --- Kar misli si, ... --- Daj no mir, ... --- Mater, si tezek/smotan. --- Imam te poln kufer. ²⁶

• ironizira naslovnika:
  Ali si (mi) pameten. --- Vsako tele ima svoje vesele. --- To, pa se zlato uro, ali ne.

• mu prepusca odgovornost:
  Na tebi je, kako ...

• izraza nad njim nejevoljo, nestrpnost, odkrito sovrastvo:
  Kaj pa govoris, bog te je dal. --- Pojdi ze, bog te nesi. --- Pojdi vragu/hudicu v rit. --- Pisi me v uho (rit). --- Ali bos kar naprej pocival, bog te nima rad. --- V zid se zaleti. --- Vrag te pocitraj. --- Hudic naj ga vzame/pobere. --- Da bi ga hudic. --- Iz koze te bom dal. --- Pojdi tja, kjer ni muh. --- Kri mu bom puscal, ko pride. --- Nosi vas vrag, kako ste sitni. --- Da bi te satan/spak/sent. --- Ti spak, ti. --- Hudic ga je obsedel. --- Strela naj ga udari. - -- Da bi ga strela. --- Niti na konec (na kraj) pameti mi ne pride, da ... --- To je pa visek. --- Misli, da je bog ve kaj. --- Ce bi mogel, bi ga v zlici vode utopil.

• se od njega distancira:
  Pozvizgam se na ves svet. --- Maram za vse to kot za lanski sneg.

• pozdravom:
  Dober vecer, bog daj!

• izrazeno zeljo:
  Bog daj sreco, zdravje. --- Bog (te) zivi! Bog ji/mu daj dobro/nebesa. --- Blagor ti/mu/jim, da si/je/so zdrav/i.

• s priseganjem in sklicevanjem na kaj:
  Govoril bom resnico, tako mi bog pomagaj. --- O njem ne vem nic slabega, bog varuj. --- Bog mi je prica, da ne lazem. --- Ni hudic, da tega ne bi spravil v red. --- Zgodilo se je, kot sem povedal, tako mi vere. --- Vse je tako res, kot sem tukaj. --- Glavo dam/stavim, da je tako. --- Pri moji dusi, da ... --- Naj se mi jezik posusi, ce ... --- Ne pustim, pa ce me obesis. --- Gremo, ce se pes obesi. - -- Naj oslepim, ce ... --- Hudic naj me pocitra, ce ... --- Glavo stran, ce ... --- Saj nisem trcen, da ... --- Naj me strela/bog ubije, ce ... --- Glavo zastavim, da ... --- Naj bom papez, ce ... --- Naj se pes obesi, ce ... --- Naj me koklja brcne, ce ... --- To je gotovo kot bog v nebesih.

• s priznanjem krivde:
  Fant, sem ga polomil.

• z iskrenim obzalovanjem:
  Pri nas ni vse v redu, bogu bodi potozeno.

• v izrazu kaze svojo odlocnost:
  Tako bo (kot sem rekel), pa mirna Bosna.

Tu bi bilo mogoce govoriti o frazemih, ki ubesedujejo govorcev odnos do teme. Tvorec sporoca, da povedano razume, izraza prepricanost ali dvom o resnicnosti povedanega:

• izraza zadovoljnost pri dognanju, domisleku:
  Taka je ta stvar. --- Pocasi mi postaja jasno.

• dvom, negotovost:
  Sam bog ve, ce je res. --- Bog vedi, ali je tako. --- Ce bog da, se bo kmalu vedelo.

• ugotovitev:
  Vse gre po istem, starem kopitu.

• izraza informiranost o izbrani temi:
  Jemljem na znanje.

• izraza moznost uresnicitve:
  Za las je manjkalo.

V to skupino sodijo frazemi, ki ubesedujejo nacin govorjenja,²⁷ in sicer glede na to, ali je:

• kaj tezko povedati:
  Na tem si jezik zlomis. --- Ne gre mi z jezika. --- Imam na koncu jezika.

• govorec se vljudno vkljucuje v pogovor:
  Prosim za besedo.

• govorec se strinja s povedanim:
  Da, prava je ta.

V tej skupini se vecinoma pojavljajo primeri nefrazeoloskih komunikacijskih obrazcev, ki se izrekajo pri seznanjanju, navideznem ugovarjanju, ponujanju, oproscanju²⁸ (Oprostite, da sem tako drzen, s kom imam cast govoriti? --- Drago mi je. --- Me veseli, da sem vas spoznal. --- Ljubo mi je. --- Dovolite, da se najprej predstavim. --- Prijetno mi je/veseli me, da vas spet vidim.) in pri njih ni opaziti pomenske prenesenosti. S frazeoloskim jih druzi edinole dejstvo, da gre za ustaljenost, saj prikazujejo sporazumevalne obrazce, ki bi jih moral vsebovati vsak dvojezicni slovar, ki zeli predstaviti jezik v komunikaciji.

Se manj primerno bi bilo tukaj omenjati zastarele zveze, ki govore o nekoc drugacnih druzbenih okoliscinah, npr: Sluga pokorni, pokorno javljam, ali take, ki so vezane zlasti na pisni prenosnik, saj gre za stalne obrazce, s katerimi se zakljucujejo nekatera pisana besedila, kot so pisma, odgovori na vabila ipd: Cast mi je sporociti vam, ... --- Z veseljem se bomo odzvali vasemu prijaznemu vabilu. --- Za vaso prijaznost se vam ze vnaprej zahvaljujemo. --- Z odlicnim spostovanjem ... -- - Vljudno prosim za odgovor. --- Prosimo za razumevanje ipd.

Tako nam v tej skupini ostaja le manjse stevilo zgledov s prenesenim pomenom, ki jih govorec uporablja za razlicne govorne polozaje, kot so

• povabilo:
  Sedite, da nam ne odnesete spanja. --- Kar razkomodite se.

• razumevanje novih okoliscin:
  To je pa druga pesem.

• omejenost izbire glede na okoliscine:
  Tu ne pomaga vec nobena maza. --- Bog je dal, Bog je vzel.

• spoznanje o tezavnosti polozaja:
  No, zdaj smo pa tam.

• ugotovitev ugodnih okoliscin za kaj:
  Zrak je cist.

Pragmaticna vloga frazemov v slovenski frazeoloski literaturi se ni bila natancno obdelana, pa ne zato, ker bi ta skupina frazemov se ne bila opazena, marvec zato, ker je teoreticno tezko dolocljiva. O tem pricajo razlicne klasifikacije tudi ceskih in nemskih avtorjev, iz cesar izhaja, da bi bilo smiselno stavcne komunikacijske obrazce na podlagi pomenske prenesenosti deliti v dve skupini, in sicer na frazeoloske in nefrazeoloske. Nefrazeolosko skupino obrazcev pa bi bilo morda ustrezno poimenovati vljudnostni obrazci, SSKJ uporablja izraz vljudnostna fraza. Od frazeoloskih jih locuje konkretnost pomena, k vzporedni omembi pa sili njihova ustaljenost v obliki in okoliscinah rabe pri sporocanju.

Ob koncu je potrebno dodati, da je bilo tukaj zbrano gradivo povzeto po SSKJ, ki po svoji naravi ne more biti niti izcrpen niti zadosten vir za tovrstno raziskavo. Ze na tem mestu se cisto slucajno vsiljuje zgled Ne me basat, ki sodi v obravnavano kategorijo frazemov, pa ga slovar seveda ne prinasa, ceprav je to povsem vsakdanja sestavina v pogovoru mladih, torej slengizem. Zato je jasno, da bi bila za celovitejso predstavitev tega podrocja nujna uporaba besedilnega korpusa Fida; ta pa je, zal, nedostopen.

Sicer pa zanimivo, a hkrati ne vselej metodolosko lahko oprijemljivo podrocje s tukaj omejenim popisom frazemov spodbuja njihovo nadaljnje besedilno podprto raziskovanje. Prispevek namrec samo odpira vprasanje klasifikacije, v celoti pa pusca ob strani njihove strukturne (npr. opazno pogosti velelniki, clenek naj, vloga naklonskih glagolov ...) in stilne lastnosti.

Opombe

¹

E. Krzisnik (1987/88). Frazeolosko gradivo v Slovarju slovenskega knjiznega jezika. Slava 2/2, 158-159.

²

E. Krzisnik (1994). Slovenski glagolski frazemi (ob primeru frazemov govorjenja). Disertacija. Ljubljana, 163-166.

³

W. Fleischer (1997). Phraseologie der deutschen Gegenwartssprache. Tübingen, 123-130.

⁴

I. Stramljic Breznik (1999). Frazemi s pomenom 'umreti' v SSKJ. Prispevki iz slovenskega besedoslovja. Maribor, 264-283.

⁵

H. Burger (1998). Phraseologie. Eine Einführung am Beispiel des Deutschen. Berlin, 36-40.

⁶

Primeri so avtoricini in veljajo kot ponazorilo.

⁷

J. Filipec, F. Cermák (1985). Ceská lexikologie. Praga, 229-235.

⁸

Domaci sinonimni izrazi so dodani v skladu z uveljavljanimi ustreznopodrocnimi izrazi J. Toporisica.

⁹

Op. 3, 234.

¹⁰

Slovník ceské frazeologie a idiomatiky. Vyrazy slovesné A-P. Praga, 1994, 21-23.

¹¹

J. Toporisic (1992). Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana, 85.

¹²

M. Bester, M. Krizaj Ortar idr. (1999). Na pragu besedila 1. Ljubljana.

¹³

F. Verbinc (1997). Slovar tujk. Ljubljana, 362.
M. Kalin Golob (1999/2000). Limonadnica, odbiratelj in drugo komunikolosko izrazje. JiS 45/5, 187-194.

¹⁴

E. Krzisnik (1994). Frazeologija kot izrazanje v »podobah«. Pouk slovenscine malo drugace. Trzin, 94.

¹⁵

Slovar slovenskega knjiznega jezika z Odzadnjim slovarjem slovenskega jezika in Besediscem slovenskega jezika z oblikoslovnimi podatki. Elektronska izdaja na CD-ROM- u. Ljubljana, 1998.

¹⁶

Vse prednosti in pomanjkljivosti SSKJ z vidika njegovega prikaza frazeoloskega gradiva prinasa clanek E. Krzisnik, citiran v op. 1.

¹⁷

R. Zadravec-Pesec (1994). Pragmaticno jezikoslovje.Temeljni pojmi. Ljubljana, 52- 53.

¹⁸

A. Vidovic Muha (2000). Cas v besedi (Tipologija leksikalne vecpomenskosti). 36. SSJLK. Ljubljana, 87.

¹⁹

J. Toporisic (1973/74). K izrazju in pojmovanju slovenske frazeologije. JiS. Ljubljana, 273-279.
J. Toporisic (1996). Slovenski jezik in sporocanje 2. Maribor, 87.

²⁰

Op. 9, 86.

²¹

Z. Fink (1996). Ruski hrvatski frazemi s komponentama bog, vrag (dzavo). Filologija 27. Zagreb, 17-24.

²²

Za slovenscino najdemo celo cetverno zamenljivost: bog/vrag/pes/sent vedi, od kod se je vzel.

²³

J. Toporisic (1992). Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana, 199 in 309- 310.

²⁴

J. Toporisic (2000). Slovenska slovnica. Maribor, 724-725.

²⁵

Za vecjo jasnost je vcasih dodano se sobesedilo v pokoncnem zapisu.

²⁶

Zadnja primera kazeta, da so taki frazemi pogosto prvine govorjenega jezika, zdruzene celo s tipicnim medmetom. Zato ni cudno, da jih SSKJ, verjetno zaradi omejenega izbora besedil, niti ne prinasa.

²⁷

Obsezen spisek pomensko skupinjenih frazemov govorjenja najdemo v disertaciji E. Krzisnik, op. 2, 168-174.

²⁸

Fleischer jih imenuje Phraseoschablonen, op. 3, 130-134.