V spomin profesorju Aloisu Jedlicki

Profesor Jedlicka je bil doma z Moravskega (*20. 6. 1912). V rojstnem Brnu je koncal realko in na Filozofski fakulteti studij cescine in nemscine (1931-36). Srecanje s profesorjem Havránkom, ki je predaval brnskim bohemistom slavisticne predmete in stcsl., je vplivalo, da se je resno posvetil studiju slovanskih knjiznih jezikov in da je s svojim visokosolskim uciteljem soavtor slovnic sodobne knjizne cescine. V zavesti stevilnih povojnih generacij, in to ne samo ceskih bohemistov, je gotovo njuna Kratka ceska slovnica (Strucná mluvnice ceská), ki je dozivela kar 25 izdaj (1950-1996). Skupaj z njunim drugim jezikoslovnim delom, Cesko slovnico (Ceská mluvnice) (1950, predelana in dopolnjena izdaja 1981), sta dejansko vzgojila vse danes zivece generacije bodocih studentov.

Po koncanem studiju je kratek cas srednjesolski profesor, najprej v Brnu, potem na Slovaskem, v Kosicah, toda blizajoca vojna ga kmalu prisili k vrnitvi (1939). V Pragi se zaposli na realni gimnaziji in zacne sodelovati pri sestavljanju geslovnika za Prirocni slovar ceskega jezika (Pírucní slovník jazyka ceského). Na novo ustanovljenem Institutu za ceski jezik (1946), kjer se s Havránkom spet srecata, postane vodja oddelka za sodobni knjizni jezik.

Monografija Josef Jungmann in prerodna jezikoslovna in literarnozgodovinska terminologija (J. Jungmann a obrozenecká terminologie lingvistická a literárnvdná), 1948, je Jedlickovo habilitacijsko delo, cez dve leti je imenovan za profesorja. Kot profesor sodobnega ceskega knjiznega jezika deluje na Pedagoski fakulteti Karlove univerze (1950), kmalu tudi kot predstojnik katedre za ceski jezik in literaturo, prodekan in prorektor. Zaradi visokosolske reforme (1959) je premescen na Filozofsko fakulteto, kjer je profesor na Oddelku za ceski jezik in literaturo vse do 1990; od leta 1963 je tudi vodil bohemisticno katedro, leta l970, v »normalizacijskem casu« realnega socializma, ki je sledil ruskemu vojaskemu posegu, je bil funkcije razresen.

Moravsko poreklo, studij na brnski fakulteti pri Havránku, nadaljnje izpopolnjevanje in delo na visokosolski bohemistiki so oblikovali Jedlickovo pojmovanje knjiznega jezika: kot jezik pripadnikov celotne narodne skupnosti ima vlogo prestiznega, narodnoreprezentativnega in --- povezovalnega jezika. To stalisce je uveljavljal tudi kot predsednik Mednarodne komisije za slovanske knjizne jezike pri Mednarodnem komiteju slavistov in kot predsednik Mednarodne komisije za jezikoslovno terminologijo. Rezultat utemeljevanja bohemistike in slavistike na mednarodni ravni je gotovo Jedlickovo urednistvo dvodelnega Slovarja slovanske jezikoslovne terminologije, 1977, 1979 (Slovník slovanské lingvistické terminologie); v njem so se splosna slavisticna in slovanska terminoloska teoreticna stalisca po eni strani primerjala, po drugi zblizevala.

Osnovni znanstveni podrocji Aloisa Jedlicke sta bili teorija knjiznega jezika in proucevanje sodobnega ceskega knjiznega jezika. Temeljit studijski uvod v to jezikoslovno tvarino je bilo gotovo leksikografsko delo pri Prirocnem slovarju ceskega jezika in studij zgodovine ceskega (knjiznega) jezika za terminolosko monografijo (prva povojna, za Vancurovo Gospodarsko lingvistiko, 1932). Jedlickova studija o Jungmannovi jezikoslovni in literarnozgodovinski terminologiji je analiza nastajanja in oblikovanja strokovnega izrazja v prvi polovici 19. stoletja, ko je delovala druga generacija ceskih preroditeljev. Narodnoprerodna siritev vlog knjiznega jezika (zlasti razvoja umetnostne in znanstvene funkcijske zvrsti) je spodbudila siritev in intelektualizacijo leksike in predrugacila tudi Jungmannova besedotvorna merila. Medtem ko sta bili osnovni in prednostni tvorbeni merili Dobrovskega terminologizacija avtohtonega splosnopoimenovalnega besedja in upostevanje izrocila, z diahronega stalisca spoznanega za korektiv sodobne strokovnoizrazne tvorbene dinamike, je Jungmannov vidik na novotvorbo funkcijski: pri tvorbi neologizmov je upostevana njihova raba glede na vlogo besedila. Jedlicka, ki se je v terminoloski teoriji naslanjal na teoreticne osnove v znanem Havránkovem geslu Terminologija (Ottov Slovník naucn nové doby, VI, 1943), je prikazal Jungmannova teoreticna stalisca za tvorbo splosnopoimenovalne in strokovne leksike (npr. spoznanje Dobrovskega, da je zlaganje besedotvorni nacin s svojimi imanentnimi zakoni, cemur je sledila tipologija zlozenk, narejena na podlagi besednovrstnega merila, z upostevanjem prvega dela skladenjske podstave zlozenk, je Jungmann nadgradil z ureditvijo zlozenk, pri kateri je besednovrstno merilo razsirjeno na oba skladenjskopodstavna dela). Z gradivom Jungmannovega cesko-nemskega slovarja (1835- 1839) pa se razkrivajo prakticne leksikografove resitve (npr. Jungmannovo sprejemanje sistemu ceskega jezika ustreznih jezikoslovnih izrazov slovnicarja Rose na podlagi funkcijskega stalisca, in izlocitev tistih Rosovih neologizmov, ceskih ustreznikov splosno rabljenih latinskih strokovnih izrazov, ki so zaradi kalkiranja latinske predloge prevec opisni (npr. dobromluvnost sintaksa, dlouhokratka trohej).

Med Jedlickovimi studijami sodobnega ceskega knjiznega jezika pripada osrednje mesto monografiji Knjizni jezik v sodobnem sporocanju (Spisovn jazyk v soucasné komunikaci), 1974, 1978 (njen teoreticni del je bil preveden tudi v nemscino in poljscino). Danes ze klasicno jezikoslovno delo je sinteza avtorjevih spoznanj s podrocja ceske leksike, oblikoslovja, pravopisa, izgovora in stilistike in prikaz poznavanja obsezne tuje literature o sodobnih knjiznih jezikih. Izmed tem, obravnavanih v stirih poglavjih monografije, izpostavljam teme iz prvega, tretjega in cetrtega. V prvem poglavju avtor vrednoti raziskovalne rezultate posameznih jezikoslovnih centrov, med njimi tudi slovenskega (1978: 19-20). Raznolikost kot (takratno) znacilnost proucevanja slovenskega jezika po Jedlicki ustvarja vpliv praske sole: a) v delih B. Urbancica in T. Korosca (aplikacija teorije norme in kodifikacije, vrednotenje sodobne knjizne norme z vidika funkcijskozvrstne clenitve knjiznega jezika), tudi tedaj izsli prvi zvezek Slovarja slovenskega knjiznega jezika, 1970, razclenjuje knjizno leksiko tudi z merilom njene vlogo; b) na podrocju jezikovne kulture s protipuristicno obrambo prevzetega s funkcijskega stalisca oz. aktualnostnega pri kontaktnih leksikalnih variantah (B. Urbancic, O jezikovni kulturi, 1972, T. Korosec, Pet minut za boljsi jezik, 1972); c) pri prizadevanju, da bi spoznali jezikovno situacijo slovenskega knjiznega jezika v razmerju do drugih socialnih zvrsti (J. Toporisic, Slovenski pogovorni jezik, 1970) ali v razmerju med posameznimi funkcijskimi zvrstmi (J. Toporisic, Stilna vrednost glasovnih, prozodijskih, pravopisnih, morfemskih in naglasnih variant slovenskega knjiznega jezika, 1973). --- V tretjem poglavju monografije, kjer so obravana teoreticna knjiznojezikovna vprasanja, je uveden pojem jezikovna situacija: z njim je Jedlicka poglobil osnove teorije knjiznega jezika praske sole (ki je npr. dolocila razmerje med normo in kodifikacijo, uvajala pojme emocionalni, racionalni, funkcijski knjiznojezikovni vidik, prozna stabilnost, funkcijski jezik, funkcijski stil, avtomatizacija, aktualizacija itn.). S tem novim sociolingvisticnim vidikom so zajete sodobne zunajjezikovne in jezikovne okoliscine. Pojem jezikovna situacija je kompleksen, saj obsega jezikovne, socialne in sporocanjske prvine in pomeni v sporocanju uresnicevano razmerje med socialno, zemljepisno, generacijsko clenjeno jezikovno skupnostjo in socialnimi zvrstmi (in podzvrstmi). Z jezikovnorazvojnega vidika torej jezikovna situacija vpliva na knjizni jezik in njegove strukturne lastnosti. --- V cetrtem poglavju so obravnavani dinamicni procesi v jezikovnih ravninah sodobne knjizne cescine. Kot takrat problemski novum izpostavljam Jedlickovo obravnavo dveh zivih leksikalnih procesov, univerbizacije (s tipologijo poenobesedenk, urejeno na podlagi bogatega sodobnega leksikalnega gradiva, in prikazom njihove socialne in funkcijske dinamike je Jedlicka izcrpen nadaljevalec Isacenkovega (1957) primerjalnega proucevanja poenobesedenja v slovanskih jezikih) in nasprotnega pojava, to je multiverbizacije, povecbesedenja (katere tipologizacija je sploh prva ceska, v Jedlickovih clankih ze na koncu 60. let).

Da je bila osrednja tema Jedlickovega znanstvenega zanimanja teorija knjiznega jezika, pricajo tudi stevilne studije. Izmed casopisnih studij bi opozorila na clanke Typy norem jazykové komunikace, SaS 1982, Projevy a postredky dynamiky v soucasné spisovné cestin a slovenstin, Slavica Pragensia 1989, Ceská teorie spisovného jazyka ve vyvojovch souvislostech lingvistického myslení, SaS 1991. Z njimi (in drugimi) je Jedlicka sooblikoval prasko teorijo knjiznega jezika; pojmi, pisnost, govor(je)nost, tipologija norme, jezikovna situacija, dinamika knjiznega jezika, jezikovna variantnost, stilisticna diferenciacija --- so s publikacijami in predavanji v tujini postali sestavni del sodobnega jezikoslovja, seveda tudi slovenskega (prim. splosno sprejeto teorijo zvrsti).

S studijem sodobne cescine so povezana tudi dela, ki zadevajo stilistiko ceskega jezika. Jedlicka je glavni avtor Osnov ceske stilistike (Základy ceské stylistiky), 1970, ki je bila podlaga kasnejsim ceskim stilistikam, prav tako zadnji (M. Cechová, J. Chloupek in dr., Stilistika sodobne cescine, 1997). Tudi v casopisnih clankih je obravnaval teoreticne in metodoloske probleme stilov zvrsti (Wege zur Erarbeitung einer Systematik der Stile und Stielerscheinung, Linguistische Studien, Berlin 1988), stila esejisticne zvrsti (K jazyku a stylu esejistickch tekstu, SaS 1989), jezika in stila pisateljev (P. Bezruc, K. Capek, J. John, J. Tomecek). Pisal je tudi o vrsti jezikoslovcev (J. Dobrovsk, J. Jungmann, J. Gebauer, J. Zubat, B. Havránek, M. Dokulil, N. I. Tolstoj, V. Karadzic); besedila se uvrscajo v zgodovino jezikoslovnega proucevanja knjiznih jezikov in v zgodovino (znanstvenega, jezikoslovnega) razvoja predstavljenih avtorjev.

Zapis v spomin profesorja Jedlicke ne more biti popoln pregled dela, saj je njegovo vec kot kot pol stoletja trajajoce javno delo segalo na stevilna strokovna podrocja, od znanstvenega preko uciteljskega do popularizatorskega. Toda nikakor ne sme ostati neomenjeno, da je z imenom profesorja Jedlicke povezano tudi avtorsko in urednisko delo pri nastajanju bohemisticnih leksikografskih prirocnikov (Pirucní slovník jazyka ceského, Slovník spisovného jazyka ceského), urejanje jezikoslovnega casopisa Nase ec (1953- 1973), vodenje prvega povojnega in med Cehi zelo priljubljenega jezikovnega koticka na radiju, ki je bilo nedvomno v pomoc pri kultiviranju ceskega jezika in populariziranju bohemistike in slavistike. Na mednarodni ravni gre naglasiti vzdrzevanje znanstvenih in prijateljskih vezi s tujimi jezikoslovci, med slovenskimi v prvi vrsti z B. Urbancicem, T. Koroscem, A. Vidovic Muha, A. Lipovec, F. Varl. Tako kot je rad in veliko sodeloval pri pisanju ceskih ucbenikov za slovaske studente, je skupaj z B. Urbancicem in P. Hauserjem tudi soavtor visokosolskega ucbenika Cescina, 1980; zanj je napisal uvod, sinteticno besedilo o sodobni ceski jezikovni situaciji.

Naj zapis in memoriam koncam z osebnim spominom. Profesorja Jedlicko sem spoznala jeseni leta 1995, predstavila me je Albinca Lipovec. Ravno takrat je profesor pripravljal Kratko cesko slovnico za ponovno izdajo. Obcudovala sem delavnost, vnetost in odgovornost, ki jo je zahtevalo obsezno dodatno delo zaradi usklajevanja besedila slovnice s pravili takrat novega ceskega pravopisa, spoznala pozornost in taktnost, s katerima je spremljal in ocenjeval delo drugih, obcutljivost za stiske, ki jih ljudem prinasa zivljenje. S svojim delom in s temi lastnostmi si je profesor Jedlicka pridobil iskreno spostovanje svojih ucencev, sodelavcev in javnosti.