Izobrazevalni program za odrasle Slovenscina za tujce

V prispevku predstavljava javno veljavni program ucenja in preverjanja znanja slovenskega jezika za tujce z naslovom Slovenscina za tujce in novosti, ki jih program prinasa na podrocju ucenja in poucevanja ter preverjanja znanja slovenscine kot drugega/tujega jezika (v nadaljevanju J2/JT). Pojasnjujeva, kako je prislo do nastanka programa in kaksne so njegove organizacijske in vsebinske znacilnosti. Ker osrednji del programa predstavljata Katalog znanj, ki doloca standarde in vsebine znanja slovenskega jezika na treh razlicnih ravneh (osnovni, srednji in visoki), in Izpitni katalog, ki doloca oblike in nacine preverjanja znanja na teh treh ravneh, je osrednji del prispevka namenjen njuni predstavitvi.

1  Predstavitev programa Slovenscina za tujce in razlogi za njegov nastanek

Program Slovenscina za tujce je javno veljavni izobrazevalni program za ucenje slovenscine kot J2/JT za odrasle. Pripravili so ga sodelavci Oddelka za slovanske jezike in Centra za slovenscino kot drugi/tuji jezik na Filozofski fakulteti. V veljavo je program stopil z odredbo ministra za solstvo, znanost in sport (Uradni list RS 113/2000, 8. 12. 2000).

Program je nastal na podlagi znanstvenega in strokovnega razvoja podrocja slovenscine kot drugega/tujega jezika ob hkratnem spremljanju dognanj ustreznih jezikoslovnih vej ter teorije in prakse poucevanja in preverjanja znanja tujih jezikov.¹

2  Komu je namenjen

Program predvideva poti do znanja slovenscine kot J2/JT za odrasle, tujce, govorce razlicnih prvih jezikov; prinasa vsebine, s katerimi naj bi bil ta seznanjen. Obenem doloca tudi nacine preverjanja znanja slovenscine kot J2/JT. Kot tak je program obvezujoc za tiste, ki organizirajo in izvajajo tecaje za tujce kot pripravo na izpite, s katerimi se preverja in potrjuje znanje slovenscine kot J2/JT z javno veljavno listino (glej v nadaljevanju). Hkrati pa je program primerna osnova tudi za nacrtovalce in izvajalce drugovrstnih tecajev slovenscine kot J2/JT, snovalce ucbeniskega gradiva, sestavljalce testov itn.

3  Novosti v programu in primerjava programa Slovenscina za tujce s programom Slovenscina za hrvasko/srbsko govorece

Ob koncu osemdesetih je zaradi narascajocih potreb in spremenjene miselnosti o potrebnosti in pomembnosti znanja slovenscine za vse tiste, ki niso njeni rojeni govorci, nastal program Slovenscina za hrvasko/srbsko govorece. V zacetku devetdesetih, ko je slovenscina postala uradni in drzavni jezik novonastale drzave, znanje tega jezika pa eden od pogojev za pridobitev slovenskega drzavljanstva, je bil program dopolnjen s Standardi znanja slovenscine kot drugega jezika in z njimi povezanim sistemom preverjanja znanja. Sam program je predvideval 200 ur pouka slovenscine in naj bi udelezencem omogocal tekoce sporazumevanje za osebne potrebe v slovenscini. Standardi znanja so bili za razliko od samega programa zasnovani stopenjsko, predvideno pa je bilo tudi preverjanje znanja na treh ravneh. Kandidati, ki so opravljali izpit iz slovenscine, so teoreticno imeli moznost pridobiti potrdila o informativnem, pasivnem ali aktivnem znanju slovenscine. Dejansko so se izvajali zgolj izpiti iz aktivnega znanja, saj je bilo prav potrdilo o aktivnem znanju slovenskega jezika eden od pogojev za pridobitev slovenskega drzavljanstva in delovnega dovoljenja ter za vpis na univerzo v Sloveniji.

Za razliko od programa Slovenscina za hrvasko/srbsko govorece je novi program zasnovan stopenjsko. Celotni program obsega 500 ur, kar je vec kot dvakrat vec, kot je bilo predvideno v starem programu. Deli pa se na osnovno raven, ki predvideva 250 ur pouka, ter na srednjo in visoko raven, ki predvidevata vsaka po 125 ur pouka. Stopenjskost omogoca posameznikom vkljucevanje v izobrazevalni proces po programu v skladu z njihovim predznanjem, interesi in potrebami. Program sam, predvsem pa standardi znanja kot njegov osrednji del dolocajo tiste zmoznosti in znanja, ki naj bi jih posamezniki imeli, da bi se lahko vkljucili v izobrazevalni proces po tem programu, ga na doloceni stopnji znanja nadaljevali ali zakljucili. Izobrazevanje na doloceni ravni se lahko zakljuci z zunanjim preverjanjem znanja, na podlagi katerega je mogoce pridobiti javno veljavno listino o znanju slovenskega jezika bodisi na osnovni, srednji ali visoki ravni (glej v nadaljevanju).

Spremenjene druzbene razmere, vse mocnejsa evropska povezovanja in nagli razvoj stroke so povzrocili, da je program Slovenscina za hrvasko/srbsko govorece hitro zastarel. S strokovnega vidika je bil preozko zastavljen --- vkljuceval je zgolj govorce hrvaskega oziroma srbskega jezika, izkljuceval pa vse druge, preozko pa je bil zastavljen tudi vsebinsko, saj je kot cilj izobrazevanja predvideval zgolj sporazumevanje za osebne potrebe. Tujci pa se morajo, ce se zelijo vkljucevati v zivljenje v sodobni Sloveniji, znajti v najrazlicnejsih govornih polozajih. V to so usmerjeni tudi cilji novega programa.

Splosni cilj programa Slovenscina za tujce je omogocanje dozivljanja slovenskega okolja z uzavescanjem statusa slovenscine kot drzavnega in uradnega jezika. Glavni ucni cilj programa pa je razvita sporazumevalna zmoznost v slovenscini. Da bi jo udelezenci lahko razvili, razvijajo njene delne zmoznosti.

Jezikovno zmoznost razvijajo tako, da spoznavajo sistem slovenskega jezika na glasoslovni, oblikoslovni, skladenjski, besedotvorni, besedilotvorni, pravopisni in pravorecni ravni, spoznavajo besedisce slovenskega jezika in razvijajo sposobnost za razumevanje in tvorjenje govorjenih in zapisanih besedil. Sociolingvisticno zmoznost pridobivajo s tem, da razvijajo ustrezne nacine jezikovnega odzivanja glede na namen in okoliscine sporazumevanja. Diskurzno zmoznost sirijo s tem, da razvijajo strategije za razumevanje in tvorjenje govorjenih in zapisanih besedil ter strategije za sodelovanje v pogovoru. Stratesko zmoznost razvijajo tako, da razvijajo strategije za resevanje nesporazumov zaradi pomanjkljivega jezikovnega znanja.

4  Sestava programa

Program Slovenscina za tujce je oblikovan v skladu z izhodisci in napotili za kurikularno prenovo izobrazevanja odraslih in oblikovanje programov za izobrazevanje odraslih, ki jih je izoblikoval Nacionalni kurikularni svet --- Podrocna kurikularna komisija za izobrazevanje odraslih (Izhodisca za kurikularno prenovo ..., 1997). Sestavine javno veljavnih programov za odrasle so dolocene z veljavno solsko zakonodajo (Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobrazevanja; posebej njegov 12. clen, ter Zakon o izobrazevanju odraslih, 10. clen). V skladu s temi dolocili je tudi program Slovenscina za tujce sestavljen iz splosnega in posebnega dela. V splosni del so vkljuceni: ime programa, njegova utemeljenost, ciljna skupina, cilji in trajanje programa ter pogoji za vpis, napredovanje in dokoncanje izobrazevanja po programu. Posebni del je obseznjesi, saj vsebuje napotek za organizacijo izobrazevanja, katalog znanj, izpitni katalog, dolocila o javni veljavnosti znanj, pridobljenih in preverjenih po dolocilih programa, ter podatke o sestavljalcih programa. V prilogi programa so, v skladu z veljavno zakonodajo, izhodisca za pripravo nacrta njegove evalvacije. Osrednji del programa predstavljata poglavji Katalog znanj in Izpitni katalog. V nadaljevanju ju posebej predstavljava.

4.1  Katalog znanj

Osrednji del kataloga znanj so standardi znanja in vsebine programa, ki so opredeljeni za vsako raven posebej. Poleg tega v katalog znanj sodijo se podatki o predvidenem ucnem gradivu in ucbenikih, ki naj bi se uporabljali v programu, ter podatki o posebnih znanjih, ki naj bi jih imeli izvajalci programa.

Standardi znanja predpisujejo raven znanja, ki naj bi jo udelezenci programa dosegli na posamezni ravni. V programu so standardi znanja opisani glede na stiri jezikovne dejavnosti: razumevanje govorjenih besedil (slusno razumevanje ali poslusanje), razumevanje zapisanih besedil (bralno razumevanje ali branje), govorno in pisno sporazumevanje (govorjenje in pisanje).

Za osnovno raven naj bi to na splosno pomenilo, da so standardi dosezeni, ce se govorci² znajdejo v osnovnih zivljenjskih okoliscinah, v ponovljivih, rutinskih situacijah in govornih polozajih. Predvideno je tudi, da so na tej ravni znanja govorci uspesnejsi pri receptivnih jezikovnih dejavnostih: poslusanju in branju. Tako npr. standardi znanja na osnovni ravni pri razumevanju zapisanih besedil predvidevajo, da govorci razumejo krajsa besedila, kot so npr. vest, nasvet, pismo, ocena, obvestilo, intervju, krajsi, nespecializirani clanek ali reportaza; v tovrstnih besedilih razberejo temeljne informacije in znajo povzeti njihovo vsebino, razberejo tudi nekatere podrobnosti in jih znajo sporociti, znajo slediti preprostim zapisanim navodilom in znajo ob vsebini zgoraj navedenih besedil tudi izraziti svoje mnenje.

Na srednji ravni naj bi se govorci brez tezav znasli v vsakdanjih, ponovljivih zivljenjskih situacijah, poleg tega pa tudi dovolj dobro v nepredvidenih govornih polozajih, pogovarjati naj bi se znali tudi o sirsih druzbenih temah, specializirano pa predvsem o temah, ki so jim npr. poklicno blizu. Pri standardih za srednjo raven je potrebno upostevati, da govorci dosegajo standarde za osnovno raven, poleg tega pa npr. ko berejo besedila, razumejo vecino avtenticnih nespecializiranih besedil, med katera so vkljucena tudi ze leposlovna, predvsem sodobna besedila, in da si pri razumevanju vsebinsko in jezikovno tezjih besedil znajo pomagati z ustreznimi jezikovnimi prirocniki.

Na visoki ravni naj bi bili govorci pri uporabi slovenskega jezika povsem neodvisni in samostojni. To pomeni, da so se sposobni sporazumevati v najrazlicnejsih okoliscinah in govornih polozajih, obvladajo strokovno izrazje (predvsem z lastnega poklicnega podrocja). Znajo npr. razlocevati med knjiznim zbornim in knjiznim pogovornim jezikom in so seznanjeni z ostalimi knjiznimi zvrstmi ter v besedilih prepoznavajo njihove znacilnosti. Pri razumevanju zapisanih besedil standardi za visoko raven predvidevajo vse tisto, kar je bilo predvideno ze za standarde na osnovni in srednji ravni, poleg tega pa se podrobnejse razumevanje tudi vsakovrstnih publicisticnih, umetnostnih, poljudnoznanstvenih in znanstvenih besedil z lastnega strokovnega podrocja, tudi ce so ta besedila daljsa in zapletena. Govorci, ki dosegajo standarde za visoko raven, naj bi poleg tega besedila znali tudi analizirati glede na njihovo temo, besedisce in slovnicno strukturo.

Vsebine programa so dolocene najprej s tematskimi podrocji, ki naj bi se obravnavala v okviru programa Slovenscina za tujce. To so osebna identiteta, druzina in dom, osebna razmerja, izobrazevanje in sola, poklic in delo, prosti cas, turizem, telo in zdravje, ekonomika, hrana in pijaca, javno zivljenje, kultura in druzba, gospodarstvo in politika, mediji ter naravno okolje. V nadaljevanju pa so vsebine programa natancneje dolocene za vsako raven posebej. Tako so doloceni komunikacijski vzorci, ki naj bi se jih na posamezni ravni naucili, jih razumeli in uporabljali govorci. Med komunikacijskimi vzorci so izpostavljeni tisti za opravljanje dolocenih druzbenih konvencij (npr. pozdravljanje, opravicevanje, cestitanje ...), za izmenjavo informacij, izrazanje pocutja in custvenih stanj, za uresnicevanje interesov, izrazanje mnenja ali organizacijo diskurza.

V tocki, ki predvideva teme, ki naj bi jih s svojim besediscem in komunikacijskimi vzorci obvladoval posameznik na doloceni ravni znanja slovenscine kot drugega jezika, so iz zgoraj navedenih tematskih podrocij izbrana ozja, tematsko zaokrozenejsa polja (npr. na osnovni ravni v zvezi s tematskim podrocjem osebna identiteta naj bi govorec obvladal poimenovanja in preostali besedni zaklad v zvezi z imenom, priimkom, starostjo, naslovom, narodnostjo, stanom, videzom, pocutjem, znacajem, temperamentom in custvenim stanjem).³ Med vsebinami na posameznih ravneh je podrobno obravnavana tudi jezikovna zmoznost. Predstavljene so tiste jezikovne strukture, ki naj bi jih govorci na posamezni ravni obvladovali, torej razumeli in uporabljali pri govoru in pisanju. Pri tem gre tako za slovnicne strukture na ravni skladnje, oblikoslovja in besedotvorja kot tudi za tipe besedil, ki naj bi jih bili zmozni razumeti (bodisi govorjena ali zapisana besedila), navedeni so tipi besedil, ki naj bi jih bili govorci sposobni tvoriti v govoru, in njihove skladenjske, oblikoslovne ter pravorecne znacilnosti, ter tipi besedil, ki naj bi jih bili govorci (v tem primeru pisci) zmozni napisati, ter seveda spet njihove skladenjske, oblikoslovne in pravopisne znacilnosti.

4.2  Izpitni katalog in novi testi za preverjanje znanja slovenscine na osnovni, srednji in visoki ravni

Izpitni katalog sodi v posebni del programa Slovenscina za tujce in je razdeljen na pet podpoglavij, v katerih so opredeljene tri ravni znanja slovenscine za pridobitev javno veljavne listine, opisani izpitni cilji za posamezno raven, sestava izpita in merila za njegovo vrednotenje, opredeljene izpitne vsebine in dolocena ocenjevalna merila.

Poimenovanja treh ravni --- osnovna, srednja in visoka --- upostevajo govorca in raven njegove samostojnosti pri sporazumevanju v slovenscini. Pri tem se od kandidatov za izpit iz slovenscine na osnovni ravni pricakuje samostojnost v rutinskih nalogah, to je taksnih, kakrsne vsak dan opravljajo zasebno in javno (na delu, v soli, v uradih ipd.); vecja samostojnost, da se torej znajdejo tudi v nepredvidljivih govornih polozajih, se pricakuje od kandidatov na srednji ravni, zlasti na visoki ravni pa tudi ustvarjalnost pri rabi jezika (npr. resevanje problemov, analiza podatkov, izrazanje mnenja), in sicer pisno in govorno. Kaj natancno znanje na posamezni ravni pomeni --- v smislu zmoznosti govornega in pisnega sporazumevanja (razumevanja in tvorjenja razlicnih vrst besedil), dolocajo izpitni cilji, predvsem pa standardi znanja, predstavljeni v prvem delu tega besedila.

Program omogoca pridobitev javno veljavne listine o znanju slovenscine; ta se izda osebam, ki uspesno opravijo zunanje preverjanje znanja slovenscine na osnovni, srednji ali visoki ravni, za izdajanje takih listin pa je pooblascen Izpitni center Centra za slovenscino kot drugi/tuji jezik (UL 47/1994, 30. 7. 1994).

4.2.1  Sestava izpita

Ena od temeljnih zahtev sodobnega jezikovnega testiranja je vkljucevanje avtenticnih besedil in nalog, torej taksnih, kot jih opravljamo pri vsakodnevnem jezikovnem sporazumevanju, naj bo pisnem ali govornem. Izpitni katalog sicer ne doloca, kaksne naj bodo te naloge, doloca le sestavo izpita.

Izpit je tako sestavljen iz stirih (na osnovni ravni) oz. petih (na srednji in visoki ravni) enakovrednih delov, trije oz. stirje deli so pisni, eden pa je ustni. Ti deli so:

• razumevanje govorjenih besedil,

• razumevanje zapisanih besedil,

• poznavanje slovnicnih struktur (samo na srednji in visoki ravni),⁴

• tvorjenje pisnega besedila,

• govorno sporazumevanje.

Program doloca tudi ocenjevalna merila, zlasti natancna so ta merila za ocenjevanje govornega in pisnega sporazumevanja. Parametri, po katerih se ocenjujeta, so vsebina in slog, besedje, zgradba besedila in jezikovna pravilnost; pri govornem sporazumevanju se namesto zgradbe ocenjuje interakcija, jezikovna pravilnost pa je razdeljena na slovnicno pravilnost in izgovor. Vsi parametri se ocenjujejo enakovredno (20- oz. 25-odstotni delez pri oceni) in se matematicno oblikujejo v skupno oceno za vsak del posebej; koncna ocena izpita pa je opisna, in sicer odlicno opravil/a, zelo dobro opravil/a, dobro opravil/a, zadovoljivo opravil/a, ni opravil/a.

Z uspesno opravljenim izpitom na osnovni ravni kandidat dokazuje, da obvlada osnove slovenscine, ki mu omogocajo, da se sporazumeva v predvidljivih govornih polozajih ob vsakdanjih temah, da razume bistvene informacije v krajsih manj zahtevnih avtenticnih zapisanih in govorjenih besedilih, ob navodilih napise krajse besedilo in da je njegovo govorno in pisno izrazanje sicer preprosto, vendar dovolj ustrezno in pravilno, tako da sporazumevanje vecinoma ni moteno.

Z uspesno opravljenim izpitom na srednji ravni kandidat dokazuje, da obvlada slovenski jezik do mere, ki mu omogoca, da je pri sporazumevanju prozen v vecini govornih polozajev, da razume bistvo in podrobnejse informacije v razlicnih nespecializiranih, zapisanih in govorjenih besedilih, da se lahko pogovarja in pise o razlicnih temah (poleg vsakdanjih tudi aktualnih druzbenih in takih, ki se navezujejo na njegovo poklicno podrocje) in da se ustrezno in pravilno izraza; napake, ki jih dela, pa ne otezujejo sporazumevanja.

Z uspesno opravljenim izpitom na visoki ravni kandidat dokazuje, da obvlada slovenski jezik do mere, ki mu omogoca, da je njegovo sporazumevanje ustrezno v vseh govornih polozajih, da govori naravno in tekoce, da razume najrazlicnejsa zapisana in govorjena, tudi strokovna in znanstvena besedila (s svojega strokovnega podrocja), da samostojno tvori najrazlicnejsa zapisana besedila in da se ustrezno in pravilno izraza in napak skoraj ne dela.

4.2.2  Mednarodna primerljivost

Izpit iz znanja slovenscine na vseh treh ravneh je mednarodno primerljiv: na seststopenjski lestvici, ki jo je oblikoval Svet Evrope, je osnovna raven primerljiva s tretjo stopnjo (B1), srednja s cetrto (B2), visoka pa s peto oz. sesto stopnjo (C1/C2).

5  Sklep

Program Slovenscina za tujce prinasa precej novosti v prakso ucenja in poucevanja ter preverjanja znanja slovenscine kot J2/JT. Nastal je na pobudo, da je treba stari program posodobiti, saj ta ni vec zadoscal narascajocim potrebam na tem podrocju niti ni (vec) ustrezal merilom sodobno zasnovanega (komunikacijskega) pouka in merjenja jezikovnega znanja. Ceprav je obvezujoc, pa izvajalcem programa pusca moznosti za njegovo uresnicevanje vsaj deloma odprte. Sele izkusnje pa bodo pokazale, ali je kot tak tudi dovolj ustrezen in natancen ter kdaj bodo v njem potrebne spremembe in dopolnitve.

Literatura

Ferbezar, Ina (1997). Strokovna nadgradnja testiranja aktivnega znanja slovenskega jezika. Testi iz aktivnega znanja slovenscine na osnovni, srednji in visoki ravni. Opredelitev, cilji, testne naloge, ocenjevalna merila. Porocilo. Ljubljana.

Ferbezar, Ina (1997). Prenova standardov znanja slovenscine kot drugega/tujega jezika. Opredelitev, novi predlogi. Porocilo. Ljubljana.

Slovenscina za hrvasko/srbsko govorece (1992). Program za izpopolnjevanje v slovenskem jeziku in knjizevnosti. Ljubljana: Andragoski center Slovenije.

Slovenscina za tujce (2000). Program. Ljubljana. (www.acs.si, Programoteke).

Standardi znanja slovenscine kot drugega jezika (1994). Center za slovenscino kot drugi jezik. Ljubljana: FF.

Izhodisca za kurikularno prenovo izobrazevanja odraslih in oblikovanje programov za izobrazevanje odraslih (1997). Ljubljana: Nacionalni kurikularni svet, podrocna komisija za izobrazevanje odraslih.

Uradni list RS 113/2000, 8. 12. 2000.

Opombe

¹

Kot rezultat domacega spremljanja razvoja omenjenega podrocja je potrebno omeniti predvsem dve razvojno-raziskovalni nalogi: Prenova standardov znanja slovenscine kot drugega/tujega jezika, Ljubljana, 1997, in Strokovna nadgradnja testiranja aktivnega znanja slovenskega jezika, Ljubljana, 1997.

²

Kot govorce razumemo vse, ki jezik uporabljajo za govorno in/ali pisno sporazumevanje.

³

Program Slovenscina za tujce za enkrat se ne vsebuje slovarja. Izbira besedisca je tako prepuscena izvajalcem programa in pusca odprte moznosti za sirjenje variantnih ubeseditev.

⁴

Poznavanje slovnicnih struktur, s cimer je misljena njihova ustrezna raba, je na osnovni ravni vkljuceno v tvorjenje pisnega besedila.