Na pragu besedila, ucbenik za slovenski jezik v 2. letniku gimnazij, strokovnih in tehniskih sol

Komplet sestavljajo ucbenik, delovni zvezek z resitvami vaj, prirocnik za ucitelje, ki poleg metodicnih napotkov vsebuje se resitve vaj v ucbeniku in delovnem zvezku, in videokaseta. Knjige so oblikovane privlacno, niso predebele, vsebujejo barvne fotografije in domiselne ilustracije Kostje Gatnika, ki spominjajo na stripovske situacije. Zdi se, skratka, da so si avtorice in urednica Andreja Ponikvar zadale za cilj, da z ucnimi pripomocki tudi pri pouku materinscine stopijo v korak s casom, da naredijo gradivo ucencem privlacno in tako tudi z ucbeniskim gradivom pripomorejo k boljsi splosni podobi materinscine kot ucnega predmeta. Komplet naj bi ucencem priblizal na eni strani pisano, na drugi pa tudi govorjeno besedo, saj vsebuje tudi videokaseto s posnetimi pogovori. Pri ucencih naj bi to vplivalo na zavedanje, da pisati ni isto kot govoriti, da tako v govoru kot v pisanju obstajajo zakonitosti, ki pa se jih da nauciti. V ucbeniku so zbrana splosno sporazumevalna besedila (nobenih umetnostnih), ki so aktualna celo do te mere, da se v Delu objavljeni naslov z Olimpijskih iger leta 2000 v Sydneyu pojavi septembra istega leta ze v razredu (Delovni zvezek str. 101 --- vaje s frazemi).

Pricujoci ucbenik je alternativa ucbeniku Slovenski jezik in sporocanje Jozeta Toporisica. Glede na Toporisicev ucbenik, ki ze na prvi pogled bolj kot na ucbenik za srednje sole spominja na ucbenik za univerze, je obravnavane snovi manj, bistveno bolj je prilagojena naslovniku. Vidi se, da avtorice poznajo tako pouk jezika v srednjih solah, kakor tudi njegove neposredne rezultate, ki so vse prej kot spodbudni, ter skusajo na eni strani snov ucencem in uciteljem priblizati s cloveku prijazno obdelavo gradiva, na drugi strani pa pri pouku slovenscine pridobljena znanja spraviti v prakticno rabo.

Avtorice poudarjajo, da novi pouk temelji na transakcijski, ne na transmisijski metodi. Dijak naj o snovi razmislja in naj se skusa sam prikopati do bistvenih sklepov, saj avtorice pravijo: »Od dijakov ne zahtevamo dobesednega obnavljanja ucbeniskega besedila in nastevanja primerov (ne sprasujemo jih po definicijah obravnavanih pojmov)« (str. 4, Prirocnik za ucitelje). Obravnava snovi v knjigi in delovnem zvezku je resnicno zastavljena tako, da je dijak z vprasanji, ki temeljijo na analizi gradiva, voden do odkrivanja bistva, od lazjega k tezjemu, od posameznega k splosnemu. Vsaka posamezna enota sestoji iz treh delov, uvoda, obravnavane nove snovi v ucbeniku in vaj za utrjevanje, ponavljanje in tvorjenje v delovnem zvezku. Didakticno je gradivo vzorno pripravljeno v skladu z vodili sodobne didaktike poucevanja jezika, da je jezik predvsem sredstvo sporazumevanja in da vedno poteka z dolocenim namenom.

Ucbenik se deli na dva sklopa, Besede in Obravnava besedilnih vrst. Prvi sklop, Besede, vkljucuje naslednja poglavja: Kaj je beseda, Poimenovalne vloge besed, Pomen besed, Pomenska razmerja med besedami, Slogovna vrednost besed, Izvor besed, Tvorjenost besed, Tvarna stran besed (izgovorjenih in izpisanih), Oblikovna stran besed (besedne vrste), Frazemi, Vede, ki preucujejo besede, Jezikovni prirocniki.

V poglavju Poimenovalne vloge besed je predstavljeno vodilo, funkcijska, pragmaticna perspektiva. Besed ne delijo samo na polnopomenske in slovnicne besede, tem sta dodani se dve kategoriji, naklonske besede, ki poimenujejo razmerje do predmetnosti, ter kazalne besede, ki kazejo na predmetnost iz konteksta (torej deikticni zaznamovalci). Teoreticno ozadje te teorije je podano v prirocniku za ucitelje (str. 9). Zastavlja se vprasanje, zakaj se pri kazalnih besedah kot razlicica deiktikov, ki so tipicni za besedilo v okoliscinah izjavljanja, ne omenjajo anaforicni znaki, kar vecinoma postanejo deiktiki pri besedilnem navezovanju, ce se sklicujemo na splosna besediloslovna spoznanja, ki jih povzemajo tudi nekateri slovenisti (prim. O. Kunst Gnamus, M. Stabej, V. Gorjanc). Dodatno zmedo v tem poglavju ustvarja tudi pomanjkanje konteksta, kazalne besede v ucbeniku namrec niso prikazane na besedilu, ampak v posameznih povedih.Tako ne moremo z gotovostjo trditi, da tisto, kar avtorice oznacijo kot kazalne besede, niso anaforicni zaznamovalci (ce si jih seveda ne predstavljamo v njihovi primarni, dialoski rabi), saj v iz konteksta iztrganih povedih ne moremo locevati med eno in drugo rabo. V delovnem zvezku s primerno izbranim besedilom te dileme ni, v sirsem kontekstu so izbrane samo kazalne besede, tako da ucenci glede rabe niso v zadregi. Pomanjkanje konteksta pa je opazno samo v omenjenem poglavju. Pragmaticno nacelo obravnave izrekov v polozaju izrekanja ali sirsem besedilu je v drugih poglavjih dosledno zastopano.

V poglavju Pomen besed se dijake navaja na rabo slovarja in locevanje funkcijskih zvrsti ter opozarja na zaznamovanost besed. Tu avtorice nocejo le poucevati, ampak bi rade predvsem vzgajale. Odnos do prevzetih besed je strogo normativen. Nikjer ni omenjeno, da je lahko tujka tudi izraz kulture in izobrazenosti pisocega oziroma govorecega.

Poglavje Tvarna stran besed prinasa locevanje med branjem in pisanjem. Sledijo poglavja pravorecja in pravopisa. Pravopis je natancno obdelan in prinasa dobre vaje za rabo velike zacetnice. Sledi poglavje Oblikovna stran besed, kjer so predstavljene posamezne besedne vrste, ki so v uvodu osmisljene s pomenskimi lastnostmi in tipicno vlogo v stavku. V prirocniku avtorice opozarjajo, da gre za ponavljanje tega, kar ucenci ze vedo iz osnovne sole. Poglavje Besedne vrste prinasa kar nekaj novosti: povedkovnik je po pravici obravnavan pod crto in ni enakovreden pridevniski in samostalniski besedi, saj gre predvsem za funkcijo. V poglavju Samostalniska beseda pri pregledu sklanjatev ugotovimo, da je izginila 4. sklanjatev, ki se pojavlja kot 1. pridevniska sklanjatev (v drugo pridevnisko sklanjatev spadajo pridevniki s koncnico nic), in vsebuje opombo, da posamostaljene pridevnike sklanjamo po pridevniski sklanjatvi. Prav tako v ucbenikih ni nekoliko iracionalne 2. srednje sklanjatve. Predvsem izjeme v sklanjatvi so smiselno skrcene v skladu z rabo v zivem jeziku: izginili so dolgi seznami starinskih izjem pri sklanjanju, posebej pa so obdelane besede, ki govorcem povzrocajo najvec zadrege, npr. samostalniki v srednjem spolu, sklanjatev samostalnikov gospa, mati, hci.

Morda je najvecja novost za srednje sole obravnava glagola; v skladu z moderno funkcijsko shemo tudi v srednjesolskem ucbeniku srecamo pojme, kot so vezljivost oziroma valenca ter vrsilec dejanja, nostilec stanja. Pri glagolu dati naj bi ucenci razmisljali tudi o univerzalnosti dopolnil v razlicnih jezikih.

Od besednih vrst po novosti ucbeniske obravnave izstopa se clenek. Pragmaticno- funkcijski pristop na podlagi analize besedila v primerjavi s strukturalnim odpira nove moznosti. Clenek je razlozen kot naklonska beseda, ki izraza porocevalcevo razmerje do stvarnosti. V tej definiciji sicer niso zajeti vsi obstojeci clenki, a gotovo je razmerje, ki ga oznacujejo v besedilu, za rabo dijakov opisano bolje kot v nepregledni delitvi na 14 razredov v Toporisicevi Slovenski slovnici 1976, ki se kot priporocena se ohranja v SS 2000.

Poglavje o besedi se zakljucuje s frazemi. Sledi se pregled ved, ki preucujejo besede, in opis jezikovnih prirocnikov. Obravnava besedilnih vrst prinasa poglavja Pogajalni pogovor, Referat, Porocilo, Reportaza, Zivljenjepis, Javno obvestilo, Uradno potrdilo, pooblastilo, izjava. Besedilne vrste, ki jih spoznavajo, naj bi bili ucenci (razen javnega obvestila) tudi sposobni tvoriti. Besedilne vrste, ki so (tudi) govorne, so posnete na videokaseti, in sicer tam najdemo pogajalni pogovor, porocilo, reportazo in nekaj javnih obvestil. Videokaseta kot didakticni pripomocek za slovenski jezik je novost, ki smo si je dolgo zeleli. Upamo, da jo bodo ucitelji pri pouku uporabljali. Navodil, kako naj to storijo, in vaj, ki sledijo, je v prirocniku, ucbeniku in delovnem zvezku dovolj.

Pohvaliti je treba dejstvo, da so avtorice med besedilne vrste vkljucile tudi pogajalsko sporazumevanje. Kot pravijo, je od posnetih besedil to edino neavtenticno, torej zrezirano, kar pa ne moti, saj je izredno tezko s privolitvijo pogajalcev dobiti posnetke resnicnih, avtenticnih pogajanj. Problemi, na katere velja opozoriti, so predvsem terminoloski: zastavlja se vprasanje, zakaj je v ucnem nacrtu in posledicno v ucbeniku prevladal termin pogajalni pogovor --- v slovenskem pragmaticnem jezikoslovju se uporablja termin pogajalski govor oziroma sporazumevanje (prim. O. Kunst Gnamus), tisto, kar imamo pred seboj, pa je --- cisto enostavno --- pogajanje kot besedilna vrsta. Terminolosko zadrego avtoric je slutiti tudi iz definicije pogajanja oz. pogajalnega govora v ucbeniku: »sogovorca usklajujeta svoji mnenji --- ce pri tem vsak malo popusti, lahko skleneta dogovor/sporazum« (str. 97). »Kadar se pogovarjamo, sogovorcu pogosto sporocimo svoje mnenje o cem; to mnenje mu po navadi tudi utemeljimo/pojasnimo.« (str. 97). Ne pogajamo se samo o mnenjih, pogajanja potekajo prav na vseh ravneh in predmet pogajanj je navsezadnje lahko tudi to, kdo bo imel besedo. Preden govorca skleneta dogovor, se morata strinjati oziroma doseci soglasje, sele potem se lahko dogovarjata. Beseda sporazum, ki jo SSKJ sicer navaja kot sinonim za dogovor, je v istem prirocniku vezana predvsem na kontekst pravnih oseb in kot tako jo rojeni govorci tudi razumemo, predvsem na podlagi zdaj ze zgodovinskih besednih zvez, kot je npr. samoupravni sporazum. Za oznako rezultata pogajanj je v danih okoliscinah manj primerna kot beseda dogovor. Naslednja dilema je izbira med utemeljimo/pojasnimo. Tudi ta dva glagola sta po presoji SSKJ v drugi navedeni rabi sinonima, rojenemu govorcu pa gotovo vzbujata zelo razlicne asociacije ze zaradi raznorodnosti omenjenim glagolom sorodnih samostalniskih besed temelj in pojasnilo. Utemeljevanje se je tudi v ucbeniku bolje prijelo, saj v prirocniku za ucitelje beremo, da v delovnem zvezku sledijo vaje iz utemeljevanja. V njihovem okviru se obravnava vzrocno-posledicna razmerja med povedmi. Na tem mestu pogresamo predvsem omembo dopustno-protivnih razmerij v jeziku, ki so v pogajalskem sporazumevanju se pogostejsa kot vzrocno- posledicna. Povsem zanemarjene pa so tudi pragmaticne vloge, kot npr. moc pogajalca, kar bi bilo vendarle treba omeniti dijakom: v danem pogajanju samo dobra volja ravnatelja omogoci dijaku, da se pogaja o ohranitvi statusa, saj bi mu lahko ravnatelj glede na svojo institucionalno moc status vrhunskega sportnika odvzel pri prici, ko je dijak zacel odstopati od pogojev, ki veljajo za ohranitev tega statusa.

Pri obravnavi besedil prevladuje naslednja oblika vaj: dijaki dolocajo dele besedila, ugotavljajo njihovo vsebino in besedila tvorijo. S te strani ucbenik odgovorja na anketo o funkcijski pismenosti Slovencev in skusa dijake pripraviti na odkrivanje bistvenih podatkov v besedilu. Kljub temu pa se ucbenik, kot ze naslov pove, ustavi na pragu besedila, cesar si avtorice najbrz niso zadale za cilj. Avtoricam gre predvsem za vsebino in zunanjo zgradbo besedila, ne pa za njegovo notranjo sestavo, saj besedilni mehanizmi, kot so kohezija, koherenca, anafora, povezovalci, niso niti omenjeni. Na tem mestu bi kot zgled lahko omenili prirocnik Drugacna sola avtorjev M. in B. Wambach (DZS, 1999), ki razlago teh pojmov vsebuje in predvideva, da bi se na kohezijo in koherenco ter posledicno na anaforicne in deikticne znake opozarjalo ze v osnovni soli, seveda prilagojeno starosti ucencev. Avtor tega poglavja M. Wambach gradivo crpa iz francoskih virov, ki so nastajali ze ob koncu sedemdesetih in v zacetku osemdesetih let preteklega stoletja, torej pred vec kot 20 leti, in se od takrat dalje uspesno uporabljajo v solah.

Avtoricam je kljub zgornjim pripombam treba priznati, da so naredile veliko, saj so koncno tudi srednjesolci za materinscino dobili moderen ucbenik. Pri tem tudi niso pozabile na ucitelje, katerim so namenile prirocnik. Ta je skrbno izdelan, do ure natancno razmeji obravnavano snov in poleg didakticnih navodil vsebuje tudi teoreticne postavke. Vidi se, da avtorice dobro poznajo dejansko stanje v slovenisticni stroki in se zavedajo, da je prehod v pragmaticno-funkcijski sistem, na katerem temelji novi ucbenik (in ki je pri poucevanju jezikov v svetu sicer ze dolgo uveljavljen), v strogo strukturalisticno naravnanem slovenisticnem okolju tezko izvesti cez noc. Upamo, da bodo v tej smeri nadaljevale se z ucbenikoma za 3. in 4. letnik.