Sticne tocke pri oblikovanju slovaskega in prekmurskega knjiznega jezika

Slovaki in prekmurski Slovenci so bili po razpadu Velikomoravske drzave in Kocljeve knezevine v 10. stoletju pritegnjeni v Ogrsko kraljestvo, ki se je razvijalo pod vplivom zahodne fevdalne kulture in je v svojih mejah predpisovalo latinscino kot cerkveni, kulturni in administrativni jezik. Kraljestvo je bilo vecjezicno, latinscina pa se je kot uradni jezik zadrzala vse do sredine 19. stoletja (Mistrík, 1984: 12). Slovaki in prekmurski Slovenci v narodnostno mesani drzavi vse do 18. stoletja niso mogli razviti svojega knjiznega jezika, saj so slovansko misijonsko delo Cirila in Metoda pregnali iz teh krajev ze pred prihodom Madzarov, bogato knjiznojezikovno delo v stari cerkveni slovanscini pa se je moralo umakniti latinski, kasneje tudi nemski in madzarski knjigi. Zgodovinsko-geografske in kulturno-politicne razmere so tako prekinile obetaven narodnostni in jezikovni razvoj, ki se je Slovakom ponujal z Velikomoravsko drzavo, panonskim Slovencem pa s Kocljevo knezevino. Slovaki in prekmurski Slovenci so se tako znasli v skupnem vecnacionalnem ogrskem prostoru. Madzarska nadoblast je vse do razsvetljenstva onemogocala razvoj nacionalnih interesov znotraj svojih meja, s tem pa tudi normiranje obeh slovanskih jezikov, tako da sta se slovascina in prekmurska slovenscina uporabljali predvsem kot sporazumevalna domaca jezika med preprostimi ljudmi, medtem ko sta bila ob latinscini in madzarscini t. i. nadomestna (knjizna) jezika cescina (v slovaskem jezikovnem prostoru) in kajkavscina (v slovenskem panonskem jezikovnem prostoru). Slovaski in prekmurski jezik sta se kot knjizni normi v panonskem jezikovnem prostoru zacela uveljavljati sele v 18. stoletju.

Slovaki in prekmurski Slovenci so bili skoraj celo tisocletje pritegnjeni v skupno drzavo (prve so v njej imenovali tudi Ugroslováki, druge pa ogrski Slovenci), ki pa ni bila naklonjena njihovim nacionalnim interesom. Solstvo je bilo sicer v rokah cerkve, vendar so domaci duhovniki (katoliski ali protestantski) lahko skrbeli le za skromen zacetni pouk v domacem jeziku (Novak, 1976: 9), nadaljnje solanje pa je potekalo v latinskem, nemskem ali madzarskem jeziku. Prekmurski Slovenci so se na visokosolski studij, ki so ga redki posamezniki v 17. in 18. stoletju praviloma nadaljevali v Nemciji, organizirano pripravljali »doma« na Ogrskem, in sicer v Sopronu in Bratislavi (Caplovic, 1974: 78), in prav bratislavski licej je prekmurske protestante seznanjal s slovaskim (cerkvenim) slovstvom in prizadevanji za oblikovanje slovaskega knjiznega jezika.

1  Slovasko-slovenski stiki na bratislavskem liceju

1.1   Bratislava je bila v 18. stoletju najvecje in najpomembnejse mesto na Ogrskem, njen protestantski licej, ki ga je od leta 1714 vodil rektor Matej Bel, pa je postal znamenita sola, organizirana po najmodernejsih nacelih pietisticne pedagogike. Za prekmurske Slovence je bil studij na liceju se toliko bolj zanimiv, ker se je v bratislavski evangelicanski cerkvi pridigalo ob drugih tujih jezikih tudi v slovenscini (Caplovic, 1974: 84).

1.2   Najznamenitejsi prekmurski student v Bratislavi je bil Stefan Küzmic,¹ prvi slovenski prevajalec svetega pisma iz originala (Nouvi Zakon, 1771), ki je s tem prevodom postavil tudi normo in predpis za prekmurski knjizni jezik. Slovasko-prekmurski jezikovni in knjizevni stiki so postali obojestranski: (1) Stefan Küzmic se je v Bratislavi seznanil s slovaskim jezikom, in sicer s slovakizirano cescino, tj. bogosluznim jezikom slovaskih protestantov, ki so nadaljevali jezikovno tradicijo ceske Kralicke biblije iz 15. stoletja. Tak pisni jezik je bil v prvi polovici 18. stoletja popularen predvsem v krogu Mateja Bela in Daniela Krmana.² Leta 1746 je Pavl Dolezal normiral t. i. biblijscino v slovasko-ceski slovnici,³ ki jo je najverjetneje poznal⁴ tudi znameniti prekmurski protestant, saj je ravno takrat studiral v Bratislavi,⁵ kjer si je pridobil tudi trdno znanje o slovenskih in drugih slovanskih protestantskih piscih;⁶ (2) Slovaki so prav tako dobro poznali delo Stefana Küzmica, saj so vodilni bratislavski protestanti (omeniti je potrebno tudi bratislavskega pastorja /po rodu Nemca/ Samuela Wilhelma Serpiliusa⁷ in plemica J. Jesenaka) moralno in financno podpirali izdajo njegovih knjig (Sebjanic, 1974: 47), Jur Ribay pa je Dobrovskega ze leta 1787 opozoril na jezik prekmurskih Slovencev in mu priskrbel Vöre krsztanszke kratki nauk, leto kasneje pa se Nouvi Zakon (Novak, 1976: 20); Dobrovsky je obe Küzmicevi knjigi predstavil leta 1814 v zborniku Slovanka (Kidric, 1931: 154). Slovaski meceni so podpirali tudi Küzmicevega naslednika v Surdu, evangelicana Mihala Bakosa, ki se je od leta 1762 do leta 1768 prav tako solal na bratislavskem liceju --- financno so pomagali pri izdaji prve prekmurske protestantske pesmarice (Nouvi Gráduvál) ter ponatisih Szlovenszkega abecedaria in Malega katechismusa, ki jih je verjetno pripravil M. Bakos.

1.3   Bratislavski evangelicanski krog je v 18. stoletju opravil pomembno vlogo med prekmurskimi Slovenci, saj je zaradi cerkvenih interesov spodbujal tiskanje protestantskih knjig v prekmurskem knjiznem jeziku, s tem pa je omogocil razvoj prekmurske knjizevnosti in jezika, ki se je nato potrdil v vseh funkcijskih zvrsteh. Stiki med Slovaki in Prekmurci so se zaceli najprej na bratislavskem liceju, ko sta se tam solala Stefan Küzmic in Mihal Bakos,⁸ v 18. stoletju jih je na njem utrjeval David Novak, ki je leta 1774 tam napisal in prebral prvo posvetno pesem v prekmurskem jeziku,⁹ sredi 19. stoletja pa so se na njem solali tudi sturovci.

2  Vprasanje knjizne norme in narecja

Slovaski in prekmurski knjizni jezik sta se normirala sorazmerno pozno (18. in prva polovica 19. stoletja) --- za oba je bilo znacilno, da sta se v okviru vecjezikovne ogrske drzave morala omejiti od sorodnih knjiznih jezikov, hkrati pa poiskati take jezikovne resitve, ki se niso premocno oddaljevale od podobe zivega govora, razdeljenega na stevilna narecja.

2.1   Slovascina in prekmurscina sta bili vse do 18. stoletja mocno odvisni od sorodnih jezikov, tj. cescine in kajkavscine, ki sta jima zasilno nadomescali se neprevedena nabozna besedila in jezik cerkvenih obredov.

2.1.1   Prekmurski Slovenci, jezikovno izhajajoci iz panonske narecne baze in jezikovne tradicije Cirila in Metoda, niso mogli sprejeti osrednjeslovenske knjizne norme, ki je gradila na alpski narecni bazi in se je zaradi hitrih narecnih sprememb ze v trinajstem stoletju mocno oddaljila od arhaicnejse vzhodnoslovenske (tj. prekmurske) knjizne norme.¹⁰ Ker svojih tiskov pred 18. stoletjem se niso imeli, so za cerkvene potrebe sprejeli kajkavske lekcionarje¹¹ --- razlogov za to je bilo vec, in sicer (1) je bila knjizna kajkavscina, izhajajoca iz panonskega jezikovnega prostora, prekmurscini blizja kot osrednja slovenscina, (2) prekmurski Slovenci so bili od 11. stoletja politicno loceni od maticnega naroda in skupaj s kajkavci pritegnjeni v ogrski prostor in (3) duhovniki, ki so pridigali v prekmurskih cerkvah, so bili praviloma solani v dveh kajkavskih centrih, tj. Varazdinu in Zagrebu, zato so v cerkvi govorili knjizno kajkavscino.¹² Kajkavscino so zavestno sprejeli kot nadomestilo za svoj knjizni jezik, dokler niso v 18. stoletju normirali prekmurskega knjiznega jezika, najprej v cerkvenih besedilih, nato pa so ga v 19. stoletju razsirili tudi v posvetnih.¹³

2.1.2   Tudi Slovaki so pred oblikovanjem svojega knjiznega jezika uporabljali za cerkvene potrebe nadomestni knjizni jezik, tj. cescino, vendar pa si je niso samo »izposodili« tako kot Prekmurci kajkavscino, ampak so jo posamezni pisci (osebna korespondenca, uradovalna slovascina) tudi slovakizirali in jo tako pocasi preoblikovali v t. i. kulturno slovascino.¹⁴

2.2   Sinhrono gledano so bile narecne razmere na Slovaskem in v Prekmurju podobne, saj so se do 18. stoletja ze oblikovale narecne posebnosti, ki so razdelile oba jezikovna prostora na tri dele: slovaskega na vzhodno-, osrednje- in zahodnoslovaski, prekmurskega pa na dolinski, ravenski in goricki del; znotraj tako razdeljenih skupin je na obeh straneh prihajalo se do dodatnih delitev na manjsa narecja in posamezne govore. Ozadje navidezno podobne slovaske in prekmurske narecne delitve pa opozarja na razlike, ki izhajajo iz dejstva, da je slovaska narecna trojnost posledica naselitvenih procesov (Stanislav, 1967: 40), medtem ko za prekmursko to ne velja.

Narecna razcepljenost je seveda otezevala poenotenje jezika in normiranje knjizne slovascine oziroma prekmurscine, od piscev pa je zahtevala pretehtane odlocitve in iskanje takih norm, ki bosta zadovoljila uporabnike knjiznih jezikov iz vseh delov Slovaske in Prekmurja.

2.2.1   Na Slovaskem so katoliski pisci v 17. stoletju zaceli v t. i. kulturni jezik vnasati jezikovne prvine zahodnoslovaskih narecij, in sicer najprej jezuiti v Trnavi (Stanislav, 1967: 49. Pauliny, 1983: 118.), nato pa je Anton Bernolk konec 18. stoletja tako prakso poskusal normirati kot knjizno.

Protestantski pisci so do konca 18. stoletja ostali zadrzani do zahodnoslovaskih jezikovnih elementov, nato pa je L'udevit Stúr, ki se je solal na bratislavskem liceju, v 19. stoletju normiral slovaski knjizni jezik (Jóna, 1985: 87) na osnovah osrednjeslovaskih jezikovnih elementov.¹⁵

2.2.2   V panonskem prekmurskem jezikovnem prostoru so protestantski in katoliski pisci 18. in prve polovice 19. stoletja izhajali iz ravenskega in gorickega narecnega prostora, ki sta vplivala predvsem na glasoslovno-oblikoslovno podobo prekmurskih tiskov. Posamezni pisci so prihajali z razlicnih koncev Prekmurja, zajemali pa so tudi se iz drugih narecij in jezikov, tako da se je v 18. stoletju oblikovala posebna knjizna prekmurscina, ki zaradi tega ni bila enotna (Novak, 1976: 12) in je tako primerljiva s prav tako neenotnim kulturnim jezikom pri Slovakih.

V 20. stoletju, ko je prekmurski jezik ze presel iz knjiznih v narecne okvire, so se v njem pojavili tudi mocni dolinski elementi, zlasti pri katoliskih piscih in v publicistiki,¹⁶ kar je prav tako primerljivo z razmerami na Slovaskem, kjer je slo za vdor zahodno- in osrednjeslovaskih narecnih prvin v sestav knjiznega jezika. Taka dvojnost je prisotna tudi v razvoju osrednjeslovenskega knjiznega jezika, v katerem so se od 16. do sredine 19. stoletja izmenicno pojavljali mocnejsi dolenjski ali gorenjski jezikovni vplivi.

3  Normiranje knjizne slovascine in prekmurscine

Norma in predpis obeh knjiznih jezikov sta se oblikovala v 18. stoletju v okviru ogrske drzave, tako da se je slovascina dokoncno locila od cescine, prekmurscina pa od kajkavscine in osrednje slovenscine. Oba knjizna jezika sta se oblikovala kot nadnarecni tvorbi.

3.1   Slovascina se je kot knjizni jezik potrdila v dveh korakih: (1) v 18. stoletju je Bernolak ob upostevanju katoliske jezikovne tradicije 17. in 18. stoletja normiral knjizni jezik tako, da je »jezuitsko slovascino« /biblijscino/ nadgradil z elementi zahodne slovascine; interdialekt je ustvaril tako, da je na osnovi knjizne cescine oblikoval kulturno zahodno slovascino (Habovstiak, 1956: 218), tj. nadnarecno tvorbo zahodnoslovaskih narecij in kulturnega jezika (Jóna, 1985: 18-19), (2) Stúr pa je v 19. stoletju od Bernolaka prevzel idejo samostojnega slovaskega knjiznega jezika, in sicer je bernolakovscino izkoristil kot most med cescino in osrednjo slovascino, nato pa je enotni slovaski knjizni jezik normiral kot nadnarecno tvorbo kulturne osrednje slovascine in osrednjeslovaskega narecja (Jóna, 1985: 24).

3.2   Prekmurski knjizni jezik je prav tako imel dve razvojni stopnji: (1) normiral ga je Stefan Küzmic v znamenitem prevodu Nouvega Zakona leta 1771, in sicer tako, da se je zavestno odlocil za nadnarecno tvorbo ravenskih in gorickih glasoslovnih, oblikoslovnih in skladenjskih posebnosti. Pri tem se je zgledoval po osrednjeslovenskih protestantih (P. Trubar, S. Krelj, J. Dalmatin, A. Bohoric), ki so v 16. stoletju normirali osrednjeslovenski knjizni jezik kot nadnarecno tvorbo gorenjscine, dolenjscine in ljubljanskega govora, hkrati pa je ravnal enako kot pri Slovakih Bernolak in Stúr, ki sta se pri normiranju slovaskega knjiznega jezika prav tako odlocila za interdialekt; (2) druga stopnja v razvoju prekmurskega knjiznega jezika pa se je razlikovala od jezikovnih razmer na Slovaskem, kjer so sturovci oblikovali knjizno slovascino kot jezik enega izmed slovanskih narodov. V Prekmurju je razvoj potekal drugace (Prekmurci se nikoli niso izpostavljali kot samostojen slovanski narod), saj prva polovica 19. stoletja v zgodovini slovenskega knjiznega jezika pomeni obdobje medsebojnega priblizevanja osrednje- in vzhodnoslovenskega knjiznega jezika, ki se je zakljucilo sredi stoletja s poenotenjem slovenskega knjiznega jezika in prehodom prekmurskega jezika v narecne okvire.

Po letu 1800 so se v osredju zaceli zanimati za prekmurski knjizni jezik, ki sta ga svojim rojakom priporocala najprej Jernej Kopitar in Matija Cop, in sicer sta jezik Küzmicevega prevoda nove zaveze postavljala pred katoliski Japljev prevod in ga priporocala osrednjeslovenskim piscem kot zgled ciste arhaicne slovenscine. Ko je Matevz Ravnikar prevajal Zgodbe svetega pisma za mlade ljudi (1815-17), je kot prvi Slovenec prenesel neko oblikoslovno-skladenjsko kategorijo iz sestava ene slovenske knjizne norme v drugo, in sicer se je navdusil nad deleznisko-delezijskim izrazanjem v Nouvem Zakonu --- oblike na -c in -si je prenesel v osrednjeslovenski jezikovni prostor, od koder so po Brizinskih spomenikih prakticno izginile (predvsem oblike na -si),¹⁷ in tako napovedal soocenje dveh razlicnih slovenskih knjiznih norm, s tem pa je posredno omogocil tudi kasnejse poenotenje slovenskega knjiznega jezika sredi 19. stoletja. Takrat so se podobnosti pri oblikovanju slovaske in prekmurske knjizne norme zakljucile --- slovascina se je dokoncno potrdila kot knjizni jezik slovaskega naroda, prekmurscina pa je zaradi sociolingvisticnih razlogov zacela prehajati v narecne okvire in se na knjizni ravni nadomescati z enotnim slovenskim knjiznim jezikom.

4  Zakljucek

Zaradi poenotenja knjiznega jezika na Slovenskem sredi 19. stoletja je kljub stevilnim podobnostim pri oblikovanju slovaske in slovenske prekmurske knjizne norme med njima nastala velika razlika: slovascina se je ohranila kot samostojen knjizni jezik enega izmed slovanskih narodov, prekmurski knjizni jezik pa se je sredi 19. stoletja zdruzil z osrednjeslovenskim v t. i. novoslovenscino, tj. v enoten knjizni jezik vseh Slovencev --- Prekmurce je namrec od maticnega slovenskega naroda dolga stoletja locevala politicna in geografska meja; dve knjizni normi pa na majhnem slovenskem narodnostnem ozemlju v pomladi narodov nista bili drzavotvorni, zato je ideja Zedinjene Slovenije zahtevala jezikovno enotnost, ki je bila nato pogoj za resevanje slovenskega politicnega vprasanja znotraj avstro-ogrske monarhije.

Nasteti in se nekateri drugi sociolingvisticni razlogi¹⁸ so povzrocili, da je prekmurscina v drugi polovici 19. stoletja presla iz knjiznih v narecne okvire in da se je po koncani prvi svetovni vojni, ko je bilo tudi slovensko Prekmurje prikljuceno maticnemu slovenskemu ozemlju, uveljavil enotni slovenski knjizni jezik na celotnem slovenskem narodnostnem ozemlju.

Literatura

Caplovic, Ján (1974). Studiranje slovenskih protestanta u Bratislavi. Zbornik Stefana Küzmica, Murska Sobota, 76-86: Pomurska zalozba.

Dolezal, Pavl (1746). Grammatica Slavico-bohemica. Bratislava.

Habovstiak, Anton (1956). L'udovít Stúr a slovenské nárecia. Slovenská rec (21).

Jesensek, Marko (2000). Oblikovanje publicisticnega jezika v slovenskem panonskem jezikovnem prostoru. Zbornik slavisticnega drustva Slovenije. Kongres slovenskih slavistov. Ljubljana, 167-175.

Jesensek, Marko (1999). Delezniki in delezja na -c in -si. Zbirka Zora 5. Maribor: Slavisticno drustvo Maribor.

Jesensek, Marko (1996). Borko in vprasanje prekmurskega jezika. Borkov zbornik, 113- 126. Zbirka Piramida. Maribor: Slavisticno drustvo Maribor.

Jóna, Eugen (1985). Postavy slovenskej jazykovedy v dobe Stúrovej. Bratislava: Slovenské pedagogické nakladatel'stvo.

Kidric, France (1931). Dobrovsk in slovenski preporod njegove dobe. Ljubljana.

Krajcovic, Rudolf (1971). Nácrt dejín slovenského jazyka. Bratislava: Slovenské pedagogické nakladatel'stvo.

Mistrík, Jozef (1984). Moderná slovencina. Bratislava: Slovenské pedagogické nakladatel'stvo.

Novak, Vilko (1970). Slovenska pesem iz leta 1774. Slavisticna revija (18), 129- 140.

Novak, Vilko (1976). Izbor prekmurskega slovstva. Ljubljana: Zadruga katoliskih duhovnikov.

Novak, Vilko (1978). Znacaj in pomen prekmurskega slovsta. Bibliografija prekmurskih tiskov od 1715-1919. Ljubljana: SAZU.

Novak, Vilko (1979). Kajkavske prvine v prekmurski knjigi 18. stoletja. Slavisticna revija (27), 95-103.

Orozen, Martina (1996). Poglavja iz zgodovine slovenskega knjiznega jezika. Ljubljana: Filozofska fakulteta.

Pauliny, Eugen (1983). Dejiny spisovnej slovenciny od zaciatkov po súcasnost'. Bratislava: Slovenské pedagogické nakladatel'stvo.

Stanislav, Jan (1967), Dejiny slovenského jazyka. Bratislava: Vyadatel'stvo slovenskej akadémie vied.

Sebjanic, Franc (1971). Protestantsko gibanje panonskih Slovencev od 16. do konca 18. stoletja. Casopis za zgodovino in narodopisje. Maribor.

Sebjanic, Franc (1974). Zgodovinski pomen dejavnosti Stefana Küzmica pri utrjevanju protestantizma in nacionalnem osvescanju Slovencev na Ogrskem. Zbornik Stefana Küzmica, 36-53. Murska Sobota: Pomurska zalozba.

Skafar, Ivan (1978). Bibliografija prekmurskih tiskov od 1715-1919. Ljubljana: SAZU.

Opombe

¹

Stefan Küzmic se je do leta 1733 solal pri Sv. Benediktu in v Radgoni, kjer se je izpopolnjeval v materinscini in nemscini, verjetno tudi ze v madzarscini, latinscino in madzarscino je izpopolnjeval v Sopronu in Gyru, v slovaskem okolju pa je nadaljeval studij na bratislavskem liceju (prim. Sebjanic, 1974: 40).

²

Leta 1722 (Halle) sta Matej Bel in Daniel Krman izdala prevod biblije, in sicer sta na novo jezikovno priredila prevod Kralicke biblije; Stefan Küzmic je ta prevod spoznal v Bratislavi in verjetno so se mu ob njem porodila vprasanja, ki so bila povezana s tezavami pri normiranju knjizne slovascine in prekmurscine.

³

Pavl Dolezal, Grammatica Slavico-bohemica. Bratislava 1746.

⁴

O tem nas preprica primerjava latinskega uvoda v Dolezalovi slovnici, ki ga je napisal Matej Bel, s Predgovorom v Küzmicevem Nouvem Zakonu --- prekmurski protestant je Belov pietisticni odnos do slovascine (slovascino je postavil kot enakovredno drugim starejsim potrjenim knjiznim jezikom, pri tem pa je hvali njene posebnosti) prosvetljensko dopolnil in priredil slovenskim narodnostnim razmeram (najprej je predstavil slovanske dezele in njihove jezike, nato pa je narodnostno povezal Kranjce, spodnje Stajerce in vogrske Slovene), ko je »jasnovidno ocrtal razvojno pot svojih rojakov v smeri osvescenosti in privrzenosti materini besedi, katere pretehtano uveljavljanje je v onem casu pomenilo vizijo nacionalne obstojnosti in napredka.« (Sebjanic, 1974: 44).

⁵

Prim. vpis Stefana Küzmica (S. Sartorisa) v maticno knjigo evangelicanskega liceja v Bratislavi leta 1745. Vilko Novak (1976: 47) navaja, da je bil tam ze leta 1744 (»Solal se je /. . ./ od leta 1744 v Pozunu --- Bratislavi na liceju, kjer se ni ucil le predpisanih predmetov, marvec se je seznanil tudi s slovaskim jezikom in njegovim cerkvenim slovstvom.«). Tudi Franc Sebjanic (1974: 40) domneva, da se je Stefan Küzmic v Bratislavi naucil slovaskega jezika: »Glede na to, da so se v tem casu tako imenovani alumnisti /dijaki --- oskrbovanci/ ze organizirano udelezevali zborovskega slovaskega cerkvenega petja in imeli na razpolago verskovzgojno literaturo, se je prav gotovo tudi Küzmic v doloceni meri izobrazil v tem sorodnem jeziku, ki je poleg madzarscine tudi sicer pridobival na veljavi.«

⁶

Franc Sebjanic sklepa (1974: 44), »da je Küzmic pretezen del omenjenih knjiznih natiskov poznal brzkone se iz svojega bratislavskega obdobja.« Predgovor v Küzmicevem Nouvem Zakonu je za razmisljanje o slovaskem in slovenskem jeziku zanimiv predvsem zaradi dveh podrobnosti: (1) Dalmatinov osrednjeslovenski knjizni jezik 16. stoletja je oznacen za stajerskega (natis Biblije so podprli tudi dezelni stanovi Stajerske, knjiga pa se je med Slovenci na desni strani Mure uporabljala pri cerkvenih opravilih vse do novega Japljevega prevoda leta 1784 in nastopa Petra Dajnka ter poskusa, da se med Dravo in Muro normira samostojen tip knjiznega jezika, t. i. vzhodnostajerski knjizni jezik --- o tem prim. razprave v Dajnkovem zborniku, Maribor 1998, in Murkovem zborniku, Maribor 1999); (2) zapisane pa so tudi misli, ki so zelo verjetno prevzete iz slovaskih tiskov (npr. pisec predgovora slavi jezikovno bogastvo svoje materinscine in njeno pravilnost in cistost /podobno kot Daniel Sinapius Horcicka leta 1678 v latinsko pisanem uvodu k delu Nov trh latinsko- slovensk/, ali pa naroca ogrskim Slovencem, naj ljubijo in spostujejo svoj jezik in razsirjajo znanje o njem /podobno je Vavinec Benedikt z Nedozier leta 1603 nagovarjal Slovake v prvi sistematicni ceski slovnici Grammaticae bohemicae/).

⁷

Serpilius je Küzmica spodbujal pri pisanju knjig v prekmurskem knjiznem jeziku, in sicer po znani protestanski zahtevi, da je potrebno krscanske nauke siriti v ljudem razumljivem jeziku --- tak jezikovni program je bil med Slovenci uresnicen ze v 16. stoletju, ko so Primoz Trubar, Sebastijan Krelj in Jurij Dalmatin normirali osrednjeslovenski knjizni jezik, med prekmurskimi protestanti pa se je to na enak nacin ponovilo v 18. stoletju. Serpilius je Küzmica zavezal, da mora sluziti prekmurskemu slovenskemu narodu tako, da mu v njihovem jeziku siri krscansko vero, in sicer mora svoje ljudstvo najprej nauciti brati (Abecednik), nato jim predstaviti glavne nauke vere (Mali katekizem) in jim koncno ponuditi prevod svetega pisma v prekmurskem knjiznem jeziku (Nouvi Zakon).

⁸

Na pomembno vlogo bratislavskega liceja pri slovensko-slovaskih stikih opozarja Franc Sebjanic: »Na oblikovanje Küzmiceve in Bakoseve osebnosti --- cetudi je med njuni solanjem v Pozunu skoraj dvajsetletni presledek --- so prav gotovo vplivali naslednji dejavniki: visoka didakticna raven pouka, materialna pomoc pozunskih dobrodelnikov in stik s slovaskim ethnicumom, ki je bil po jeziku zelo blizu njuni materini govorici.« Prim. njegovo razpravo Protestantsko gibanje panonskih Slovencev od 16. do konca 18. stoletja. Casopis za zgodovino in narodopisje, 162.

⁹

Novak, Vilko (1970). Slovenska pesem iz leta 1774. Slavisticna revija (18), 129- 140. Gre za pesem prekmurskega tretjesolca na bratislavskem liceju, ki je nastala ob branju latinskih klasikov in je bila prebrana na javnem solskem nastopu. Novak opozarja, da je med licejskimi rokopisi ob Novakovi pesmi ohranjena tudi snovno, motivno in tematsko podobna slovaska pesem, ki jo je napisal Jan Podhradsky; sosolca sta pri zlaganju pesmi sodelovala, kar kaze na zanimive in se premalo raziskane slovasko-prekmurske jezikovne povezave v 18. stoletju. Kot zanimivost dodajam, da je prekmurska pesem imenovana Versus Vandalici, slovaska pa Versus Slavic, kar kaze tudi na takratno poimenovanje obeh jezikov.

¹⁰

Orozen, Martina (1996). Molitveni obrazci starejsih obdobij v osrednjeslovenskem in vzhodnoslovenskem knjiznem jeziku. Poglavja iz zgodovine slovenskega knjiznega jezika. Ljubljana, 80-102.

¹¹

Novak, Vilko (1978). Znacaj in pomen prekmurskega slovsta. Bibliografija prekmurskih tiskov od 1715-1919. Ljubljana, 102-109. Novak, Vilko (1979). Kajkavske prvine v prekmurski knjigi 18. stoletja. Slavisticna revija (27), 95-103.

¹²

Orozen, Martina (1996). Vprasanje prekmurskega knjiznega jezika ob osrednjeslovenskem in kajkavskem hrvaskem. Poglavja iz zgodovine slovenskega knjiznega jezika. Ljubljana, 373-381.

¹³

Orozen, Martina (1996). Prekmurski knjizni jezik. Poglavja iz zgodovine slovenskega knjiznega jezika. Ljubljana, 356-372.

¹⁴

Eugen Pauliny zavraca trdovratno ponavljanje, da so Slovaki vse do 18. stoletja imeli cescino za svoj knjizni jezik. V odnosu med obema jezikoma je ves cas slo za medsebojno dopolnjevanje in spreminjanje cescine s posameznimi slovaskimi elementi (»V skutocnosti je pravda, ze Slováci v tomto case /16.-18. st./ cestinu ako spisovn jazyk jednak pouzívali, jednak im bola vzorom a zásobárnou vyjadrovania pre také spôsoby jazykovch prejavov, ústnych i písomnch, ktoré boli relatívne ustálené a ktoré nijako uz nemozno pokladat' za ceské.« Pauliny, Eugen (1983). Dejiny spisovnej slovenciny od zaciatkov po súcasnost'. Bratislava, 104.

¹⁵

Pri tem je potrebno upostevati se jezikovne poglede celotne Strove generacije (npr. Jozefa Miloslava Hurbana, Michala Miloslava Hodza) in njihovih predhodnikov (npr. Juraja Palkovica, Jána Kollára, Josefa Jungmanna in Pavla Jozefa Safárika).

¹⁶

Najlepse lahko vdor dolinskih elementov spremljamo v analizi prekmurskega publicisticnega jezika. Prim. Jesensek, Marko (2000). Oblikovanje publicisticnega jezika v slovenskem panonskem jezikovnem prostoru. V: Zbornik slavisticnega drustva Slovenije, Kongres slovenskih slavistov. Ljubljana 2000, 167-175. Jesensek, Marko (1998). Jezik v Kleklovih Novinah. Referat na Mednarodnih slavisticnih dnevih v Szombathelyu.

¹⁷

Jesensek, Marko (1999). Delezniki in delezja na -c in -si. Zora 5. Maribor: Slavisticno drustvo Maribor.

¹⁸

Jesensek, Marko (1996). Borko in vprasanje prekmurskega jezika. Borkov zbornik, Maribor, 113-126.