Funkcijska delitev clenkov: znacilnosti naklonskih clenkov¹

1.1   Clenki se kot samostojna besedna vrsta od drugih besed locijo, ker so nepregibni, imajo posebno skladenjsko vlogo in pomen in nimajo vprasalnice.²

1.1.1  Oblikoslovne znacilnosti clenkov

Clenki se ne sklanjajo, pregibajo po spolu in stevilu, spregajo ali stopnjujejo. Poleg clenkov so nepregibne besedne vrste prislovi, medmeti, predlogi in vezniki. Prislovi so nepregibni v ozjem smislu, tj. nimajo oblikospreminjevalnih znacilnosti (se ne sklanjajo, pregibajo po spolu, stevilu, spregajo). Nepregibnost v sirsem smislu pomeni odsotnost oblikotvornih znacilnosti (stopnjevanje, tvorba glagolskih oblik). Kljub temu da se prislovi lastnosti stopnjujejo, je prislov po definiciji nepregibna besedna vrsta (Toporisic, 1984: 345). Tudi nekateri velelni medmeti so pregibni --- locijo osebo in stevilo: na, nate; lej, lejte (Toporisic, 1984: 386).

1.1.2  Skladenjske in pomenske znacilnosti clenkov

Razlocevalna lastnost med besednimi vrstami je skladenjska vloga v stavku. Clenki, predlogi, vezniki in medmeti so »stavcni necleni« (Toporisic, 1992: 308). Besede, ki so v stavku stavcni cleni, izrazajo predmetnost oziroma razmerje do predmetnosti, zato govorimo o predmetnopomenskih besedah: samostalniska beseda, pridevniska beseda, prislov, povedkovnik in glagol. Te besede imajo v stavku tudi svojo vprasalnico. Stavcni clen je pravzaprav skladenjska vloga predmetnopomenskih besednih vrst: samostalnik opravlja v stavku prvotno vlogo osebka, predmeta, glagol vlogo povedka, pridevnik vlogo prilastka, prislov vlogo prislovnega dolocila, povedkovnik vlogo povedkovega dolocila. Sicer je stavcni clen definiran kot »/s/tavcna pomenska enota s tipicno obliko, posebnim mestom v stavcni zgradbi ter s tipicno vprasalnico« (Toporisic, 1992: 308). Razlocevalne kategorije predmetnopomenskost (pomenska znacilnost), stavcnoclenskost (skladenjska znacilnost) in vprasalnica so prekrivne, kar je razvidno iz Preglednice 1.

J. Toporisic (1992) deli besede glede na pomen na polnopomenske (predmetnopomenske), tj. samostalniska beseda, pridevniska beseda, glagol, prislov, povedkovnik, in nepolnopomenske (slovnicne), tj. veznik, predlog, clenek, medmet. Clenek nima niti predmetnega niti slovnicnega pomena (Preglednica 1). Da je delitev besed glede na pomen drugotna, posredno nakazuje ze J. Toporisic (1992: 7) v definiciji besednih vrst: »/to je/ mnozica besed z istimi slovnicnimi znacilnostmi: pregibanjskimi, skladenjskimi (pomenskimi)«.

Osnovno merilo za delitev besed na besedne vrste je torej (ne)stavcnoclenskost: »Besede se razvrscajo v besedne vrste glede na hierarhizirano vlogo v stavcni zgradbi. /.../ S skladenjskega vidika je mogoce deliti vse besedne vrste na stavcnoclenske in nestavcnoclenske /.../« (Vidovic Muha, 1984: 144). Teoreticno to uposteva tudi J. Toporisic (1992: 273): »Besedne vrste so pravzaprav samo zaradi skladenjskih vlog.«

Clenki in prislovi, besedni vrsti, ki ju jezikoslovna literatura pogosto uvrsca v isto skupino, imajo sicer podobne pregibanjske znacilnosti (nepregibnost), a razlicne pomenske in skladenjske znacilnosti. Prislov je predmetnopomenska beseda. V stavku je samostojni stavcni clen (prislovno dolocilo), zato ima svoje vprasalnice (kje, kdaj, zakaj, kako ipd.).

Clenki in medmeti pa imajo skupno znacilnost, da vzpostavljajo razmerje z govornim dogodkom, pri cemer razumem govorni dogodek kot govorcevo jezikovno dejavnost, tj. sporocanje nekega vedenja naslovniku v dolocenih okoliscinah.³ Medmet je stavek, ki izraza govorcevo dusevno stanje (joj, av), posnema zivalske glasove, sume (hov hov, bim bam) ali govorec z njim veleva (pst). Clenek je z besedo izrazen govorni dogodek:⁴ Mama je baje zdrava <- Mama je zdrava. Tako so mi rekli. Clenki in medmeti so stavki, vendar se razlikujejo v skladenjski rabi: clenki so samostojni stavki (Da. Morda.) ali del drugega stavka (Na rojstni dan bo prisla tudi teta.), medmeti pa se nestavcno ne dajo rabiti (Joj. Pst.); izjema so primeri, ko je medmet stavcni clen (Miska pa smuk v luknjo.).⁵

1.1.3  Skladenjska in pomenska vloga clenkov

• Strnitev, tj. zamena vsebinsko polnega stavka,⁶ pri cemer clenek opozarja na spremne okoliscine vsebine stavka ali njegovega dela: Na obisk so prisli tudi sosolci. -> Na obisk so prisli sosolci. Niso prisli samo prijatelji.; Jasna je seveda spet zamudila. -> Jasna je zamudila. To me ne preseneca.

• Skladenjskonaklonska vloga: Ali so prisli na obisk tudi sosolci? - > vprasalni skladenjski naklon; Ko bi me Jasna poklicala. -> zelelni skladenjski naklon.⁷

• Vzpostavljajo pomenska razmerja s sobesedilom:⁸

A:  Janezu so ukradli denarnico. B:  In kaj imam jaz pri tem? -> clenek in se vsebinsko navezuje na predhodno besedilo.

• Govoreci s clenki vzpostavlja stik z naslovnikom:⁹ Gradivo, ki ste ga prejeli, je seveda samo del nase problematike. -> s clenkom seveda 'kot veste/kot (vam) je znano' govoreci vzpostavlja neposreden stik z naslovniki.

V jezikoslovni literaturi se nedosledno pojmujejo slovnicne besedne vrste. J. Toporisic uvrsca med slovnicne besedne vrste razlicne besede:

• nepredmetnopomenske besede: veznik, predlog, clenek, medmet (1992: 289; pojem slovnicna besedna vrsta);

• predlog, veznik, clenek (1982: 332).

J. Toporisic v Enciklopediji slovenskega jezika ni opredelil pojma slovnicni pomen, ceprav ga je uporabil kot protipomenko pojmu predmetni pomen in v pomenu izrazanja podrednih odnosov pri opredelitvi predloga:¹⁰ »Predlogi /.../ nimajo predmetnega pomena, ampak le slovnicni, tj. z njim izrazamo podredne skladenjske odnose med besedami oz. frazami.« (Toporisic, 1984: 348; podc. N. J.)

Clenki in medmeti ne spadajo med slovnicne besedne vrste, ker ne izrazajo razmerij med jezikovnimi prvinami. V prispevku niso podrobneje obravnavani t. i. navezovalni clenki.¹¹ Njihova vloga »vzpostavlja/ti/ zvez/o/ s sobesedilom« (Toporisic, 1984: 348) se namrec mocno prekriva z vlogo medstavcnih veznikov. V tem smislu tudi njihov slovnicni pomen ni izkljucen. Primer:

A:  Izgubila sem indeks, ne morem na izpit. B:  In kaj bos zdaj?

2  Delitev clenkov v slovenskem in ceskem jezikoslovju

2.1  Pomenska delitev clenkov

J. Toporisic (1974: 48) loci trinajst pomenskih skupin clenkov:

• clenki, ki na kaj navezujejo: Zakaj potem ne gres.;

• izrazajo soodnosnost: Prisel sem zato, da bi pomagal.;

• poudarjajo: Ravno ti si mi moral to povedati.;

• izvzemajo: Prisli so le/samo trije.;

• izrazajo sodbo: Priblizno kilometer dalec je.;

• dodajajo: Je tudi pametna.;

• izrazajo pridrzek: Pravzaprav je res.;

• potrjujejo: Da, tako je.;

• izrazajo moznost ali verjetnost: Baje so ga videli.;

• vprasujejo: A(li) si ga dobil?;

• spodbujajo: Da mi zgines spred oci.;

• zanikajo, ne soglasajo: Ne hodi ven ob takem vremenu.;

• izrazajo custvovanje: Zal je tako.

2.2  Funkcijska delitev clenkov

2.2.1  Funkcijska delitev clenkov v slovenskem jezikoslovju

I. Cernelic je v dveh svojih prispevkih (1991, 1993) podala zanimivo funkcijsko delitev clenkov, ker je ugotovila, da se »v novejsem casu kaze teznja po zdruzevanju /skupin clenkov/« (Cernelic Kozlevcar, 1993: 224). Merili za delitev sta

• vloga clenkov v stavku in

• vezanost clenkov na doloceno besedno vrsto oziroma stavcni clen.

I. Cernelic loci clenke, ki

• opravljajo doloceno vlogo v stavku glede na skladenjski naklon; sem uvrsca po Toporisicevi razvrstitvi spodbujalne in vprasalne clenke;

• izrazajo doloceno razmerje do stvarnosti, resnicnosti povedanega; sem uvrsca po Toporisicevi razvrstitvi moznostne oziroma verjetnostne clenke ter clenke mnenja, domneve, zadrzka;

• se navezujejo na posamezni stavcni clen, pri cemer clen v stavku podcrtujejo, izpostavljajo; sem uvrsca po Toporisicevi razvrstitvi poudarne, izvzemalne in presojevalne clenke;

• ne vezejo stavkov, ampak izrazajo razmerje do sobesedila; sem uvrsca po Toporisicevi razvrstitvi navezovalne clenke.

A. Skubic je ugotovil, da »/s/lovenska teorija besednih vrst clenke navadno opisuje po semanticnih merilih, ne pa po funkciji, ki jo igrajo v strukturi in pomenski podstavi stavka«. Po Hallidayevi angleski slovnici je dolocal funkcijo slovenskih clenkov in jih razvrstil v dve skupini: povezovalni in modalni clenki. »Zdi se, da sta njihovi funkciji v skladnji stavka predvsem dve: povezovalna (kohezijska, konektorska) in modalna. Ti funkciji sta analogni funkcijama povezovalnega in modalnega adjunkta iz teorije sistemskega funkcionalizma M. A. K. Hallidaya« (Skubic, 1999: 211). Skubic je v prispevku podrobneje analiziral le povezovalne vloge clenkov.

2.2.1.2   Osnovno merilo za delitev clenkov je njihova vezanost na doloceno besedno vrsto oziroma stavcni clen.

I. Cernelic locuje clenke, ki

• so del povedka in stojijo zlasti ob glagolu; sem uvrsca po Toporisicevi razvrstitvi potrjevalne clenke, clenke zanikanja, nesoglasanja, moznostne, verjetnostne clenke in clenke mnenja, domneve;

• stojijo ob samostalnikih in izrazih kolicine; sem uvrsca po Toporisicevi razvrstitvi poudarne, izvzemalne, dodajalne in presojevalne clenke.

Zanimiva je teoreticna funkcijska delitev clenkov (takrat se prislovov) na dve skupini pri J. Toporisicu (1966: 164): »Poleg takih /pravih/ prislovov pa imamo se take, po katerih se ni mogoce vprasati. Ti izrazajo poseben odnos govorecega do vsebine stavka ali do posameznega njegovega dela.« (Podc. N. J.)

2.2.2  Funkcijska delitev clenkov v ceskem jezikoslovju

V ceski slovnici (1996) delijo clenke glede na njihovo vlogo in sele drugotno glede na njihov pomen. Locijo clenke, ki

• uvajajo povedi in dolocajo njihov naklon (vprasanje, ukaz, zelja, vzklik) ali izrazajo razmerje govorecega do vsebine povedi: at, necht, kéz, coz: At se brzo uzdravis! Kéz se ti to podaji! Zdalipak to vís? Coz o to! To je ale pocasí!;

• se praviloma rabijo kot vezniki: Ale slusí ti to! Ze se ti chce! Aby se jim tak nco stalo!;

• nimajo vloge uvajanja stavkov; imajo pomen pritrjevanja, spodbujanja (ano, tak dlej), poudarjanja (zejména, prav) in naklonski clenki (asi snad pry).

Osnovno merilo za delitev clenkov je njihova vloga v stavku, povedi oziroma besedilu. Delitev clenkov glede na njihov pomen je zaradi dejstva, da »/c/lenki nimajo stvarnega pomena /npr. ali, da, mar ipd./ oziroma /je/ delez tega /.../ pri razlicnih clenkih razlicen /npr. ravno/«, drugotna (Cernelic Kozlevcar, 1993: 225). Glede na to lahko govorimo o treh (funkcijskih) skupinah clenkov z dvema podskupinama: navezovalni, naklonski (skladenjskonaklonski in naklonski v ozjem smislu) in poudarni clenki.

3.1  Navezovalni clenki

Clenki, katerih vloga je vzpostavljati pomenska razmerja s sobesedilom, so navezovalni clenki. To so clenki, za katere J. Toporisic (1984: 384) ugotavlja, da se »po vlogi priblizujejo veznikom /.../«.¹² I. Cernelic (1991) je ugotovila, da clenke od veznikov locuje »/p/rav dejstvo, da ne vezejo stavkov, ampak izrazajo razmerje do prej povedanega ali iz okoliscin govornega polozaja znanega«, pri tem pa opozarja, da »meja ni ostra in je treba se ugotoviti, kako je z vezavo med povedmi in kaksna je vloga clenkov v zlozeni povedi«. Za dolocanje pomena teh clenkov moramo upostevati sobesedilo oziroma okoliscine sporazumevanja --- vecinoma se pojavljajo v govorjenih besedilih.

Primer:

A:  Jasna, v trgovino grem. B:  Prosim? 'oprosti, kaj si rekla/nisem te slisala/lahko ponovis ipd.' -> izraza vljudnostno vprasanje po nerazumljeni trditvi.¹³

Clenki, s katerimi govorec izraza svoje razmerje do vsebine, izrazene v pomenski podstavi povedi, ali do naslovnika, so naklonski clenki. Govorcevo razmerje do povedi je opredelila M. Krizaj Ortar (1997: 68): »Naklonska sestavina povedi je tista pomenska sestavina povedi, v kateri je izrazeno govorcevo razmerje do stvarnosti (izseka stvarnosti), tj. njegova vednost o cem, prepricanje v kaj, sodba o cem, custvo do cesa oz. do naslovnika ali hotenje po besednem ali nebesednem dejanju.«

Glede na vlogo v povedi jih delimo na naklonske (v ozjem smislu) in skladenjskonaklonske clenke. Obojim je skupna naklonska vloga, tj. z njimi govorec izraza razmerje do vsebine povedi ali naslovnika. Razlikujejo se funkcijsko: naklonski clenki za razliko od skladenjskonaklonskih ne vplivajo na skladenjski naklon povedi oziroma niso sredstvo za dolocanje skladenjskega naklona povedi.

3.2.1  Skladenjskonaklonski clenki

Clenki, s katerimi govorec vzpostavi svoje razmerje do pomenske podstave povedi in katerih vloga je skladenjsko modificirati poved, tj. dolocati oziroma spreminjati skladenjski naklon povedi, so skladenjskonaklonski clenki. V nekaterih primerih ravno clenki dolocajo naklon povedi, npr. vprasalni clenki ali, kaj,¹⁴ mar. Skladenjskonaklonska moc clenka se kaze v primeru Jutri se vidimo, kajne?, kjer pastavcno rabljeni vprasalni clenek kajne doloca naklon celotne povedi, ceprav ima prvi stavek soredja povedni naklon.

Zdi se, da se pomen (izrazanje dolocenega govornega dejanja, npr. zelje, vprasanja, ukaza, zapovedi, prosnje) in vloga povedi (tvorjenje zelelnih, vprasalnih povedi) pri teh clenkih mocno prekrivata.

V to skupino uvrscamo po Toporisicevi razvrstitvi vprasalne in nekatere spodbujalne clenke. Pomenski skupini skladenjskonaklonskih clenkov sta torej vprasalni (ali, kaj) in zelelni (naj, ko) clenki.

3.2.2  Znacilnosti skladenjskonaklonskega clenka naj

J. Toporisic (1984: 385) je opredelil clenek naj le s pomenskega vidika, ne pa tudi s funkcijskega. Clenek naj je spodbujalni, ker spodbuja/poziva govorecega ali neudelezenca pogovora k izvrsitvi glagolskega dogodka. To se formalno kaze v rabi clenka naj ob glagolu v 1. osebi (govoreci) ali 3. osebi (neudelezenec pogovora) vseh stevil. Clenek naj se ob glagolu v 2. osebi (ogovorjeni) vseh stevil ne rabi, ker se spodbujanje/pozivanje ogovorjenega k izvrsitvi glagolskega dogodka izraza z naklonskimi oblikami --- velelnikom (pisi, pisita, pisite): »Neogovorjenemu ne moremo velevati, za tega si samo zelimo, da bi kaj storil. /.../ Velelne povedi torej izrazajo voljo govorecega, da bi kdo drug, tj. ogovorjeni (lahko tudi on skupaj z njimi), kaj storil.« (J. Toporisic, 1982: 266.)

To pomeni, da je spodbujanje/pozivanje govorecega in neudelezenca pogovora mogoce izraziti samo s skladenjskim naklonom povedi, ne z glagolskim.¹⁵ Clenek naj je sredstvo za izrazanje zelelnega skladenjskega naklona povedi, zato je funkcijsko skladenjskonaklonski clenek.¹⁶ Rabi se ob glagolu,¹⁷ pri cemer ne stoji nujno neposredno pred njim (Naj te koklja brcne). Glagol je vedno v povednem sedanjiku, razen polnopomenski glagol biti, ki je samo v prihodnjiku.

Govorno dejanje, ki ga izraza poved s clenkom naj, je vcasih mogoce razbrati sele iz sobesedila ali okoliscin sporazumevanja. V premem govoru je clenek naj vedno sredstvo za izrazanje pozivnega govornega dejanja, v katerem je dejavnost govorca pripraviti naslovnika k temu, da bi ta v prihodnosti opravil zahtevano/zeleno dejanje:¹⁸ Naj pride Jasna k tabli. Pretvorba premega govora v porocani govor pomeni izgubo clenka oziroma dobi clenek vlogo veznika: Uciteljica je prosila/ukazala/svetovala, naj pride Jasna k tabli. Kaze, da sta skladenjskonaklonska vloga in pomen clenkov dolocljiva samo iz sobesedila ali okoliscin. To dokazujejo razlicni performativni glagoli pozivnega govornega dejanja (prositi, ukazati, svetovati). Clenek naj je tako sredstvo za izrazanje prosnje, zelje, ukaza, nasveta in v vseh primerih izraza pozivnost ali spodbujanje naslovnika, skladenjski naklon pa je zelelni.

Clenek naj lahko doloca tudi vprasalni skladenjski naklon: Naj grem domov? V tem primeru pravzaprav clenek naj prevzame vlogo vprasalnega clenka ali.

3.2.3  Znacilnosti skladenjskonaklonskega clenka ali

Clenek ali je skladenjskonaklonski clenek, in sicer doloca vprasalni skladenjski naklon. Povedi s clenkom ali so vprasalne (Ali prides?) ali vzklicne¹⁹ (Ali mi zgines!). S formalnega, skladenjskega, funkcijskega in pomenskega vidika je mogoce lociti dve vrsti skladenjskonaklonskega clenka ali: vprasalni clenek ali in nevprasalni custveni clenek ali. Vloga vprasalnega clenka je uvajanje odlocevalnega vprasanja. Rabi se kot del stavka ali samostojno (pastavcno): Ali prides? --- To je tvoj moz, ali ne? Poved z vprasalnim clenkom se loci od povedi z nevprasalnim custvenim clenkom po koncnem locilu v zapisanem besedilu (vprasaj --- klicaj ali pika) in intonaciji v govoru (vprasalna rastoca --- vzklicna). Nevprasalnih custvenih clenkov ne moremo rabiti pastavcno. Zaradi vzklicne intonacije so take povedi custveno obarvane, pogosto imajo ironicni pomen.²⁰ Kot take se pojavljajo predvsem pri prakticnem sporazumevanju in v umetnostnih besedilih. V znanstvenih besedilih so zaradi custvenosti in ironicnosti zaznamovane. Povedi z vprasalnim clenkom se rabijo v vseh funkcijskih zvrsteh nezaznamovano.

Povedi s clenkom ali se razlikujejo tudi z vidika teorije govornih dejanj. Povedi z vprasalnim clenkom izrazajo samo pozivna govorna dejanja: govorec zeli pripraviti naslovnika k temu, da bi mu sporocil podatek o resnicnostni vrednosti sporocila.²¹ Povedi z nevprasalnim custvenim clenkom lahko izrazajo neko govorcevo ugotovitev, vedenje; to je prikazovalno oziroma predstavitveno govorno dejanje (Ali si pametna.; Ali smo se smejali.). Druga moznost je, da govorec zeli pripraviti naslovnika, da bi ta opravil neko dejanje; to je pozivno govorno dejanje (Presneti mulec, ali ne bos jedel!).

3.3  Naklonski clenki (v ozjem smislu)

Clenki, s katerimi govorec izraza svoje razmerje do vsebine povedi oziroma naslovnika, a ne vplivajo na skladenjski naklon povedi, so naklonski clenki.²² I. Cernelic Kozlevcar (1993: 224) je opredelila naklonske clenke kot clenke, ki »izrazajo moznost, verjetnost, mnenje, domnevo, zadrzek /in jim/ je skupno to, da izrazajo doloceno razmerje do stvarnosti, resnicnosti povedanega«. Neupraviceno je iz te skupine izlocila clenke custvovanja in zanikanja, saj tudi ti izrazajo govorcevo razmerje do povedi.²³

Funkcijsko so ti clenki vecinoma del povedka: Jasna je baje bolna.

Pomenske skupine naklonskih clenkov so:

1.   Clenki custvovanja: z njimi izraza govorec svoje dusevnostno stanje (veselje, ljubezen, sovrastvo, navdusenje, prezir, obcudovanje, zavist, zasmeh, ironijo ipd.): zal, dobro, hvala bogu; Da me mores tako jeziti!

2.   Clenki, s katerimi govorec pritrjuje naslovniku/sebi oziroma soglasa z njim:

• pritrjevanje brez pridrzka: Seveda, vem, da je hudo.; Res/Gotovo, predalec je sel.; Pri delu nam bos pomagal? Kakopa(k)/Kajpa(k)/Kajpada.; Si pripravljen? Ja/Da.; Me vzames s sabo? Menda ja.²⁴

• pritrjevanje s pridrzkom: Strokovnjak res/sicer ni, nekaj pa le ve;²⁵ No, da/ja, pa pridi jutri;²⁶ Bi se kos potice? Saj ni treba;²⁷ Mislijo, da obvladujejo polozaj. Ze, toda ne bodo ga dolgo;²⁸ Mislim, da je vse povedal. Morda; Premalo znas. Ze mogoce, tovaris.

4.   Clenki, s katerimi govorec izraza svoje stalisce do cesa: Baje so se zelo bogati; Recimo, da zacne goreti; Zakaj ze odhajas?³⁰

5.   Clenki, s katerimi govorec zanika veljavnost trditve oziroma oznaci predmetno vsebino za neveljavno ali ne soglasa z naslovnikom: Ne hodi domov.; Tega nikakor ne morem narediti.; S to izjavo ni skodil samo sebi, nasprotno, to bo skodilo vsemu kolektivu.³¹

Med naklonske clenke (v ozjem smislu) uvrscamo po Toporisicevi razvrstitvi clenke custvovanja, moznostne in verjetnostne clenke, clenke mnenja, domneve, zadrzka, zanikanja in pritrjevalne clenke.

3.4  Poudarni clenki

Clenki, ki so skladenjsko del stavcnega clena v povedi, so poudarni clenki. Stojijo lahko ob vseh predmetnopomenskih besedah (samostalniski in pridevniski besedi, glagolu, prislovu in povedkovniku). Taki so clenki predvsem, celo, samo, le, vsaj, tudi, skoraj. Najmanj so poudarni clenki vezani na glagol (ravno, prav, posebno, komaj, priblizno, tako) in povedkovnik (posebno, zlasti, komaj, priblizno, tako) oziroma povedek.³² Stavcni clen, ob katerem stoji poudarni clenek, dobi v povedi dolocen pomenski odtenek: Jasna in Tina sta prijateljici. Vceraj je sla Tina na rojstni dan. Tam je bila tudi Jasna. -> Na rojstnem dnevu sta bili Tina in Jasna. Stavki s poudarnimi clenki so skladenjsko okrepljeni nasproti stavkom brez clenkov.³³ V to skupino uvrscamo po Toporisicevi razvrstitvi poudarne, presojevalne, dodajalne in izvzemalne clenke. To so tudi pomenske skupine poudarnih clenkov.

Literatura

Bester, Marja (1994). Tip besedila kot izrazilo sporocevalcevega namena. Uporabno jezikoslovje, 44-52.

Cernelic, Ivanka (1991). Clenek kot besedna vrsta. Jezikoslovni zapiski 1, 73-85.

Cernelic Kozlevcar, Ivanka (1993). O delitvi clenkov. Zbornik Slavisticnega drustva Slovenije 3, 213-225.

Dular, Janez in Korosec, Tomo (1994). Slovenski jezik 3, Maribor: Obzorja.

Havranek, Bohumil in Jedlicka, Alois (1996). Strucná mluvnice ceská. Praha: Fortuna.

Jakop, Natasa (2000). Vezanost poudarnih clenkov na doloceno besedno vrsto oziroma stavcni clen. Jezikoslovni zapiski 6, 67-80.

Korosec, Tomo (1981). Besediloslovna vprasanja slovenscine. XXVII. Seminar slovenskega jezika literature in kulture. Ljubljana: Oddelek za slovanske jezike in knjizevnosti Filozofske fakultete. 173-188.

Krizaj Ortar, Martina (1997). Porocani govor v slovenscini (skladenjsko-pragmaticni vidik). Doktorska disertacija. Ljubljana.

Kunst Gnamus, Olga (1984). Govorno dejanje --- druzbeno dejanje: komunikacijski model jezikovne vzgoje. Ljubljana: Pedagoski institut pri Univerzi Edvarda Kardelja v Ljubljani.

Kunst Gnamus, Olga (1986). Razumevanje in tvorjenje besedila. Ljubljana: Pedagoski institut pri Univerzi Edvarda Kardelja v Ljubljani.

Petric, Teodor (1993). Stavki z naklonskimi clenki kot okrepljene skladenjske zgradbe. Jezik tako in drugace. Ljubljana: Drustvo za uporabno jezikoslovje Slovenije, 252-262.

Petric, Teodor (1995). Naklonski clenki v nemscini. Doktorska disertacija. Ljubljana.

Skubic, Andrej (1999). Ogled kohezijske vloge slovenskega clenka. Slavisticna revija 2 (47), 211-238.

Slovar slovenskega knjiznega jezika (1994). Ljubljana: Drzavna zalozba Slovenije.

Svetec Podgorski, Luka (1862). O clenkih. Novice, 407, 415, 427.

Toporisic, Joze (1966). Slovenski knjizni jezik 2. Maribor: Obzorja.

Toporisic, Joze (1974). Kratko oblikoslovje slovenskega knjiznega jezika. Slovenski jezik, literatura in kultura, 29-50.

Toporisic, Joze (1982). Nova slovenska skladnja. Ljubljana: Drzavna zalozba Slovenije.

Toporisic, Joze (1984). Slovenska slovnica. Maribor: Obzorja.

Toporisic, Joze (1991). Clenki in njihovi stavcni ustrezniki. XXVII. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana: Oddelek za slovanske jezike in knjizevnosti Filozofske fakultete, 3-16.

Vidovic Muha, Ada (1984). Nova slovenska skladnja J. Toporisica. Slavisticna revija 2 (32), 142-155.

Vidovic Muha, Ada (1992). Slovnicna obvestilnost Slovarja slovenskega knjiznega jezika. Zbornik Slavisticnega drustva 3, 35-49.

Vidovic Muha, Ada (1999). Cas in prostor, ujeta v slovenski slovar 20. stoletja: Poudarek na komunikacijskem vidiku Slovarja slovenskega knjiznega jezika. 35. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture, 7-26.

Opombe

¹

Prispevek je prirejeni del diplomske naloge, ki je nastala pod mentorstvom doc. dr. Marje Bester v studijskem letu 1998/1999.

²

O osnovnih merilih za razlocevanje besednih vrst prim. J. Toporisic, 1984: 474, I. Cernelic, 1991: 82.

³

J. Toporisic (1992: 54) razume govorni dogodek kot proces tvorjenja besedila, pri cemer govorec ni dejaven clen tega procesa in je izkljucen iz okoliscin: »/Govorni dogodek je/ /t/vorjenje besedila iz jezikovnih prvin z namenom, da se obvestilo o necem od govorecega prenese ogovorjenemu.« Definicijo govornega dogodka, ki vkljucuje jezikovno dejavnost govorca, okoliscine in rezultat govorceve jezikovne dejavnosti, je vpeljala M. Krizaj Ortar (1997: 12): »Govorni dogodek /.../ sestoji iz govorjenja (govornega dejanja oz. govornih dejanj), njegovega sotvarja in njegovega izdelka.«

⁴

A. Vidovic Muha (1984: 144) to imenuje »stavcnoclenska modifikacija«. Clenke in medmete je opredelila kot »modifikacijski besedni vrsti«: »/m/edmeti kot izraz (globinske) stavcnostrukturirane povedi posredujejo celovit govorni dogodek /.../, clenki kot izraz (globinskega) stavcnega dela povedi, stavcnega modifikatorja izrazenega stavka /pa/ delni (necelovit) govorni dogodek /.../« (Vidovic Muha, 1999: 22). To, da clenki spadajo k drugemu stavcnemu vzorcu, je ugotovil J. Toporisic (1982: 13, 39).

⁵

O tem J. Toporisic (1982: 334). Zdi se, da so podobni primeri tudi pri clenku: Ni rekel ne da ne ne. Odgovarja samo z da in ne (predmet).

⁶

J. Toporisic, 1982: 39, 333.

⁷

I. Cernelic (1991: 83) je prva uporabila pojem skladenjskonaklonska vloga pri nekaterih clenkih. J. Toporisic (1982: 262, 270) navaja primere s clenki ali, naj pri obravnavanju vprasalnega in zelelnega skladenjskega naklona.

⁸

I. Cernelic, 1991: 83.

⁹

Na to vlogo clenkov v povedi je opozoril T. Korosec: »Zaradi te znacilnosti /tj. da povezujejo enote stavka z izvenbesedilno resnicnostjo/ so nekateri clenki (seveda, kajpada, pravzaprav) primerni za to, da govoreci z njimi vzpostavi neposrednejsi, zivahnejsi stik s poslusalci« (Dular, Korosec, 1994: 58).

¹⁰

Pojem slovnicni pomen je uporabil tudi v teoriji upovedovanja: »Beseda dekle npr. ima predmetni pomen 'mlajsa, neporocena oseba zenskega spola', njen slovnicni pomen, ker je samostalnik, pa je lahko 'vrsilka glagolskega dejanja' / .../ ali 'cilj glagolskega delovanja' / .../, 'okoliscina' / .../, 'lastnost' / .../ ipd.« (Toporisic, 1992: 191; pomen; podc. N. J.)

¹¹

Vlogo navezovalnih clenkov je podrobneje obravnaval A. Skubic, 1999.

¹²

Do podobne ugotovitve je pravzaprav prisel ze L. Svetec (1862) vec kot sto let prej: »Tisti i, s katerim Slovenci v nekih prilikah govor zacenjamo, kakor: I kaj pravis? I pa mu daj! I no pa pojdi! itn. ni veznik /.../.« (Podc. N. J.)

¹³

SSKJ, 1994: 1084.

¹⁴

Lociti moramo vprasalni zaimek (Kaj delas?) in vprasalni clenek (Kaj 'ali' je res bolan?).

¹⁵

M. Krizaj Ortar (1997: 42) uvrsca med naklonske oblike tudi zelelnik, ki ga od drugih dveh nepovednih glagolskih naklonov (velelni, vprasalni) loci glede na vrsilca dejanja: »/.../ ce naj bo vrsilec zazelenega dejanja govorec, izrazi to s pogojnikom (npr. Hocem/Zelim, da zaspim. --- Zaspal bi.); ce je za vrsilca zazelenega dejanja dolocil naslovnika, uporabi velelnik (Hocem/Zelim, da zaspis. --- Zaspi.); ce pa naj bo vrsilec zazelenega dejanja kdo drug, tj. ne govorec, ne naslovnik, izrazi to z zelelnikom (npr. Hocem/Zelim, da Ana zaspi. --- Ana naj zaspi.).« Zdi se, da vrsilec dejanja ne more biti razlocevalno merilo med naklonskimi oblikami, saj izraza s clenkom naj zeljo/hotenje tudi govorec: Hocem/Zelim, da zaspim. --- Naj zaspim.

¹⁶

Zanimivo je, da je ponazoritveni primer definicije zelelnega skladenjskega naklona pri J. Toporisicu (1992: 382) ravno clenek naj: »Naj pevec drug vam sreco opisuje.« (Podc. N. J.)

¹⁷

I. Cernelic (1991: 82) je ugotovila, da nekateri clenki nastopajo zlasti ob glagolu oziroma povedku. Imenuje jih naklonski clenki.

¹⁸

Prim. M. Bester, 1994: 47.

¹⁹

Vzklicne povedi so pod vplivom custvenosti modificirane vprasalne, pripovedne ali zelelne povedi. Prim. J. Toporisic (1992: 361; vzklicna intonacija, vzklicna poved).

²⁰

Custvenost stavka z nevprasalnim custvenim clenkom nasproti vprasalnim clenkom loci SSKJ s kvalifikatorjem ekspr. (ekspresivno), ki oznacuje »mocno custveno obarvane besede, pomen ali zveze«. (SSKJ, 1994: Uvod; podc. N. J.)

²¹

Prim. O. Kunst Gnamus, 1984: 85.

²²

To je ugotovila ze O. Kunst Gnamus (1984: 72): »Svoje razmerje do sporocene vsebine, stopnjo verjetja, lahko izrazi /sporocevalec/ z naklonskimi prislovi ali clenki: Verjetno/Mogoce/Nedvomno/Zagotovo je Mojca noseca.«

²³

Prim. J. Toporisic (1992: 19): custvenostna dolocitev; (146): nikalna dolocitev pomenske podstave in M. Krizaj Ortar (1997: 68).

²⁴

Prim. SSKJ, 1994: 539: »3. v medmetni rabi izraza soglasje, pritrjevanje brez pridrzka«.

²⁵

Prim. SSKJ, 1994: 1161, 1216: »izraza rahlo omejitev, pridrzek«.

²⁶

SSKJ, 1994: 112, 353: »izraza obotavljanje, pomislek«.

²⁷

SSKJ, 1994: 1188: »6. izraza soglasje, (zadrzano) pritrjevanje«.

²⁸

SSKJ, 1994: 1698: »17. v medmetni rabi izraza zadrzano pritrjevanje«.

²⁹

SSKJ, 1994: 1161: »2. ekspr. izraza podkrepitev trditve«.

³⁰

Za clenek ze je O. Kunst Gnamus (1986) ugotavila, da »izraza neskladje med pricakovanjem in dejanskostjo«.

³¹

Clenek nasprotno je v SSKJ (1994: 627) obravnavan neustrezno kot podgeslo pridevnika nasproten -tna, -o z oznako prislov. Od prislova se loci po skladenjski rabi: clenek je le v samostojni, pastavcni rabi, sicer je lastnostni prislov: nasprotno delovati.

³²

Podrobneje je vezanost poudarnih clenkov na doloceno besedno vrsto oziroma stavcni clen obravnavala N. Jakop, 2000.

³³

O tem prim. T. Petric, 1993: 252.