|
Kodni sistem Slovenska knjizevnost Avtorji Urednistvo <-> bralci |
Jezik in slovstvo Razprave in clanki |
Jezik in slovstvo Kazalo letnika Zadnja verzija |
| Miran Hladnik | UDK 82.09(497.4):929 Kidric F. |
France Kidric danes
»Bodimo si na jasnem, presernoslovje lahko tudi
ubija. Sicer sem pa se kot bruc na univerzi moral poslusati presernoslovje, ki bi me
spravilo v obup, ce ne bi imel pri roki Presernovih Poezij.« Tako je nedavno
zapisal starosta slovenske literarne vede in osrednji slovenski presernoslovec Boris
Paternu, z mislijo na svojega ucitelja Franceta Kidrica.1
Akademik, ki je sicer zastopnik metode imanentne oz. integralne interpretacije
besedila, je bil tudi na drugih mestih do dela Franceta Kidrica neusmiljeno kriticen.
Za zacetna obdobja novih literarnovednih paradigem je borbeni odnos do predhodnih
razlagalnih postopkov obicajen in razumljiv, scasoma pa se izkljucevalna borbenost
umakne plodnejsemu prevzemanju in vkljucevanju dosezkov predhodnih literarnovednih
sol. Paternujev gnev nad Kidricevim pozitivizmom se je presenetljivo zavlekel vse v
danasnje case.V odporu do faktografskih postopkov v slovenski literarni vedi Paternu nikakor ni bil osamljen --- od Kidrica se je odmaknila cela generacija ljubljanskih literarnih zgodovinarjev, rojenih med 1920 in 1930; navdihovali so se raje pri ruskih formalistih, Emilu Staigerju, Franzu Stanzlu idr. Po smrti leta 1950 je slovenska literarna veda Franceta Kidrica relativno redko jemala v misel. Najbolj je med literarnimi zgodovinarji preuceval njegovo delo Darko Dolinar, ki je avtor leksikonskih gesel v ES in v leksikonu CZ Slovenska knjizevnost, urednik njegovih Izbranih spisov iz leta 1978 in pisec nekaj razprav o Kidricu v osrednjih strokovnih casopisih.2 Med upravitelje Kidriceve zapuscine bi lahko uvrstili tudi pokojnega Jozeta Koruzo, ki je po Kidricu predaval starejso slovensko knjizevnost na slavistiki in je Kidricevo delo za obletnisko priloznost populariziral v Delu in JiS.3 Ce pustimo ob strani drobne prispevke4 in navedemo le publikacije, ki se izrecno posvecajo Kidricevemu delu, dobimo mimo Dolinarjevega samo se tri imena: o Kidricu so pisali zgodovinar, Kidricev akademijski kolega Bogo Grafenauer,5 v zadnjem casu pa Majda Stanovnik in Vilko Novak.6
Odpor slovenske literarne zgodovine do Kidrica je tezko razumljiv tudi zato, ker bi med njim in njegovimi neposrednimi ucenci vsaj po nazorski plati (slo je za liberalsko-levicarsko platformo) morala obstajati dolocena sorodnost in soglasje. Vendar so, kolikor se spominjam iz casov svojega slovenisticnega studija, Kidricevim tezam izrecno nasprotovali celo politicno podobno usmerjeni jezikoslovci. V mislih imam Bredo Pogorelec, ki je dajala prednost domnevam Kidricevega katoliskega oponenta Ivana Grafenauerja o kontinuiranosti slovenske pisne tradicije. Menda je bil Kidric precej slab predavatelj, vendar to ne more biti zadostna razlaga njegove splosne nepriljubljenosti. Zapletel se je sicer v nekaj strokovnih polemik --- okrcal je Ivana Grafenauerja (spor je imel nedvomno nazorsko osnovo) pa Antona Slodnjaka, Jozo Glonarja in Avgusta Zigona ---, vendar, sodec po slogu, prepirljive narave ni bil in mu ni mogoce ocitati, da je izzival in spore zacel. Za nazorskimi nesoglasji so verjetno, tako kot vedno na Slovenskem, delovali osebno prestiznostni motivi, preprosto: kdo bo nosil slovenski literarnozgodovinski zvonec. Med strokovne razlage za odmik od Kidriceve metode naj prispevam naslednjo poljudno domnevo: Kidric je pac tako zasicil pozitivisticno literarnozgodovinsko opcijo, da za izpopolnjevanje ali celo preseganje te metode enostavno ni bilo vec moznosti. Zato so se ucenci od ucitelja odvrnili in si izbrali metodo, ki je bila njegovi v poglavitnih tockah nasprotna, Kidricev pozitivizem pa postavili za solski zgled, kako se v literarni zgodovini ne sme delati. Ker sem bil nedavno oznacen za Kidricevega ucenca, smem preveriti, koliksno tezo ima danes v stroki France Kidric in ali ima kaksno moznost pozitivnega vpliva na literarnovedno metodologijo, potem ko se je borbenost imanentne interpretacijske sole in njenih modifikacij nekoliko unesla.
Kaksen pomen ima danes Kidric v slovenski literarni vedi, sem preizkusil z nekaj preprostega prestevanja citatov. V humanistiki prestevalni postopki nimajo ravno trdnega mesta in so pogosta tarca nacelnih ugovorov. Ne glede na to, da v posameznostih rezultati prestevanja citatov lahko zavajajo, pa so v splosnem dokaj objektiven odraz vplivnosti in so v znanstvenem svetu pomemben kriterij pri pridobivanju raziskovalnega denarja in pri zavzemanju za akademske nazive.7 S Tonetom Pretnarjem sva citate statisticno nestremljivo prestevala ze leta 1983.8 Prestevanje je bilo omejeno z osebo in pisanjem tedaj umrlega Romana Jakobsona in najin cilj je bil oceniti njegov vpliv na slovensko literarno vedo in jezikoslovje. Lep zgled bibliometricne analize je pred kratkim izsel v Jeziku in slovstvu.9 Razprava je pregledovala citiranost jezikoslovnih, literarnovednih in didakticnih avtorjev, ugotavljala korelacijo med pogostnostjo objavljanja in clanstvom v uredniskem odboru, starost citiranih del in citirance rangirala.10
Kidricevo prisotnost v slovenski literarni vedi sem razbiral iz stevila citatov v zadnjih petih letnikih osrednjih slovenskih znanstvenih periodicnih publikacij: Slavisticne revije (SR), Jezika in slovstva (JiS) in Primerjalne knjizevnosti (PK). Kidrica sem iskal v seznamih literature in/ali v bibliografsko zastavljenih opombah. Ne prav uspesno iskanje Kidrica se je kmalu spremenilo v zasledovanje drugih slovenskih literarnozgodovinskih imen, ki naj pokazejo, kam se je prevesil interes v sodobni literarni zgodovini. Ker je bil Kidric presernoslovec, sem odprl tudi zadnjo obseznejso kolektivno presernoslovsko publikacijo in prestel citate Kidrica ter jih primerjal s citati drugih presernoslovcev.
France Kidric se najpogosteje, v sestih clankih, pojavlja v SR. Avtorji ga, kot je
pricakovati, zgolj omenjajo.11 Dotaknili so se ga Tone
Smolej, Marko Stabej,12 Darko Dolinar, Peter Svetina,
Elisabeth Seitz in Igor Saksida.13 Pomenljivo je, da gre
skoraj v celoti za mlado generacijo filologov, rojenih po letu 1960. V JiS je njegovo
ime zapisano samo dvakrat.14 Ker je bil Kidric
utemeljitelj samostojne smeri in oddelka za primerjalno knjizevnost, bi se najvec o
njem pricakovali v reviji Primerjalna knjizevnost, vendar tudi tu najdem samo
dve omembi.15 Neprimerno vec je Kidrica v zborniku
Presernovi dnevi v Kranju. Iz prestevanja sem izpustil svoj clanek, iz
katerega bom citate izpisal posebej. Kljub temu se je Kidric znasel na prvem mestu
med referencami, zlasti po zaslugi obseznejsih prispevkov Gregorja Kocijana (40
navedkov) in Angelosa Basa (8 navedkov), omenjajo pa ga tudi drugi avtorji (Joze
Zontar, Joze Pogacnik in Bo
ena
Tokarz). Ker je kranjski zbornik zadnje pomembno presernoslovsko dejanje, smemo
zapisati nepricakovan sklep, da je France Kidric v presernoslovju se vedno prva
referenca.
France Kidric se z izjemo presernoslovskega poglavja iz slovenske literarne zgodovine umika oz. v njem zavzema obrobno mesto. Pritrdimo lahko Darku Dolinarju, ki v Uvodu h Kidricevim Izbranim spisom pravi, da so njegove razprave »znane predvsem v ozjem krogu neposrednih znanstvenih interesentov« in da »se izgubljajo iz evidence«. Naturno dejstvo je, da so bolj zivo kot Kidric v nasem pisanju odmevni avtorji mlajsih generacij. Opisana usoda ni nic izjemnega, se najmanj, ce pomislimo, da je od njegove smrti minilo ze 50 let in da upad zanimanja belezijo tudi veliko mlajsi literarni zgodovinarji: Boris Paternu v nedavnem intervjuju resignirano pripoveduje, kako hitro izginejo dela uciteljev s seznama obvezne literature za studente, takoj ko se upokojijo in prenehajo s predavanji,16 in Taras Kermauner s tozbo, da je danes v slovenskem prostoru in v stroki zamolcan, zacenja obsezno pismo, ki sem ga prejel te dni. Slovenski literarni zgodovinarji po umiku s stolic (kaj sele po smrti) s kaksnim daljnoseznim vplivom v stroki ne morejo racunati. Spomin nanje se obudi ob okroglih obletnicah ali ob obletnicah pomembnih pesnikov in pisateljev, ki so jih preucevali, prevec pa bi bilo trditi, da so nam nujno potrebni pri teoreticnem in metodoloskem osmisljanju dela. Na osnovi vsega tega ze lahko oblikujemo sodbo, da literarnovedna bibliografija ni najbolj trdna nalozba v tosvetno in posmrtno slavo.
Poglejmo po pogostnosti sklicevanja v osrednjih znanstvenih revijah, kdo je stopil na Kidricevo mesto. Njegovi sodobniki in rivali Ivan Prijatelj, Ivan Grafenauer, Joza Glonar, Jakob Kelemina in Avgust Zigon ali njegovi nasledniki iz dvajset let mlajse generacije Anton Ocvirk, Fran Petrè, Lino Legisa, Anton Slodnjak, Marja Borsnik in Alfonz Gspan? France Kidric je glede na orisane zakonitosti naravnega zamiranja vpliva tudi v strokovni periodiki svetla izjema, saj je v razmerju do kolegov iz svoje generacije obdrzal prvo mesto.
Dolzan sem nekaj splosnih pojasnil o podatkih v razpredelnici. Samocitatov nisem
presteval. --- Nekateri eminentni avtorji (Peter Vodopivec, Taras Kermauner, Boris
Paternu, Bostjan M. Zupancic, Janko Kos) se v ambiciji prispevati véliko sintezo
izogibajo opombam in navajanju literature na koncu razprave.17 Praviloma se nasteti avtorji tudi med besedilom na druge
avtoritete ne sklicujejo. --- Tuji avtorji najpogosteje citirajo avtorje iz svojega
raziskovalnega okolja, torej tujce, ki se v domacih razpravah ne pojavljajo; vse
kaze, da je pri izbiri zelo odlocilno, ali je piscu razprava v
»razumljivem« jeziku. --- Ker se v opombnem delu ime citiranega avtorja
pojavi pogosteje kot v seznamu literature, je zaradi moje odlocitve, da upostevam eno
in/ali drugo, v posameznih primerih to prispevalo k presezku kaksne reference (tak
primer je npr. Bozo Vodusek na visokem mestu pri PK; vztrajno ga je navajal namrec
samo en avtor), vendar se je v sestevku v glavnem izravnalo. --- Prav mogoce je, da
bi se v razpredelnico uvrstil se kdo od kolegov z opaznim stevilom skupnih citatov,
ce me ne bi oviral kriterij, da zaradi preglednosti na seznam sprejmem samo tiste, ki
so se v eni izmed revij uvrstili med prvih deset, in ce se ne bi omejil na skorajda
prekratko obdobje zadnjih pet let.
Za nedvomno literarnovedno avtoriteto se je izkazal Janko Kos, saj je na prvem mestu in dalec pred vsemi drugimi v vseh rubrikah. Dokaj enakomerno sta razporejena med revije se Boris Paternu in Anton Ocvirk. Enakomerno zastopstvo na celi literarnovedni sceni je najboljse jamstvo za prihodnji trajnejsi obstoj v splosni literarnovedni zavesti. Razpored drugih citiranih literarnih znanstvenikov dokumentira revijalno specifiko. Matjaz Kmecl, ki v SR v casu urednistva Borisa Paternuja ni objavljal,18 kljub temu tu dosega visoko uvrstitev med prvih sest. Pri JiS je celo na drugem mestu in se tako predstavlja kot vodja jisovske literarnovedne struje, ceprav glavnina njegovih citatov ne pripada didakticnemu in solskemu bloku, iz katerega raste glavnina jisovskih citirancev. Pri PK Kmecl nima strokovnega ugleda. Tretji na seznamu, Franc Zadravec, je jasen eserovski avtor, cigar visoko uvrstitev podpira tudi PK, zacuda pa je skoraj odsoten v JiS, kjer je bil v predhodnem desetletju, od 1987 do 1996, se med prvo deseterico. (V primerjavi s predhodnim desetletjem so se nizje rangirali v JiS tudi Joze Pogacnik, Tone Pretnar in Boris Paternu, uvrstitev pa je v istem casu izboljsala generacija mlajsih: Meta Grosman, Igor Saksida, Boza Krakar --- Vogel.) Najbolj ekskluzivni so tisti avtorji, ki jih pozna in visoko uvrsca samo ena revija: Boza Krakar --- Vogel, Meta Grosman, Metka Kordigel, Igor Saksida so jisovci, oba Kralja, Dusan Moravec in Tine Hribar pa so v domeni PK. Pogosto citiranih presernoslovcev je med prvo deseterico citiranih avtorjev troje, v ostalem pa so najpogostejse presernoslovske reference redek predmet zanimanja sodobne slovenske literarne vede.
Osem od desetih najpogosteje skupno citiranih je tudi najpogosteje citiranih pri SR. Od jisovskih citiranih avtorjev in od avtorjev, citiranih pri PK, jih je med prvo deseterico le po pet, kar potrjuje osrednji znacaj SR v slovenskem literarnovednem prostoru. Kaksen je generacijski profil najpogosteje citiranih? Vec kot polovica je zivih: povprecno so stari preko sedemdeset in nihce ni mlajsi od 50 let. Med mrtvimi nihce ni v grobu dlje kot 20 let. Avtorji pod 50 let so bolj na dnu seznama in kljub stevilnim objavam se niso utegnili postati referenca v spisih svojih kolegov.
Izza uredniskega vpogleda v citatne navade moram dodati se opazanja, ki sicer relativizirajo verodostojnost bibliometricnih raziskav, nikakor pa nimajo namena vzbuditi vanje splosnega nezaupanja. Preprican sem, da se anomalije pojavljajo samo zato, ker je slovenski strokovni prostor premajhen in premalo kriticen, da bi lahko razvil dovoljsnjo nevtralnost in odpornost do napak. Mislim na dejstvo, ki dobim zanj potrdilo v lastnem primeru, da imamo literarni zgodovinarji, ki poucujemo na univerzi, ki imamo svoj diplomski seminar, podiplomske studente in licenco za pisanje strokovnih ocen kolegom ob habilitacijah, v izhodiscu boljsi polozaj kot upokojeni ali zunaj univerze in urednistev strokovnih casopisov delujoci kolegi. Delezni smo kaksnega citata preko mere in priloznost imamo avtorje opozoriti, ce so spregledali nas pomembni prispevek.19 Raziskovalcem citatov v JiS je padel v oci zakljucen krog vzajemnega citiranja pri JiS. Razlog je seveda v dejstvu, da se vec ljudi ukvarja z istim problemom, zato se seznam citiranih avtorjev od clanka do clanka bistveno ne spreminja. Izstopajoc je tudi primer Toneta Pretnarja, ki ga redno citira Ales Bjelcevic, ki nadaljuje in razvija Pretnarjevo verzolosko raziskovanje, zunaj te naveze pa Pretnarjeva verzologija ocitno ne odmeva. Nasteta odstopanja vendarle niso tako usodna, da bi spremenila vrstni red citiranih avtorjev na prvih stopnicah lestvice.
Nazadnje naj se pri samem sebi preverim, koliko sem Kidricevo seme, koliko pa je ocetovstvo tega, kar v literarni zgodovini pocnem, sumljivo in mesano. Z erudicijo Franceta Kidrica sem se natancneje seznanil dvakrat. V casu diplomskega studija sem na Kidrica naletel ob raziskovanju Presernovih apokrifnih besedil, ki sem ga zakljucil z razpravo v zborniku Presernovi dnevi v Kranju.20 Na Kidrica se precej pogosteje sklicujem kot na druge presernoslovce Crtomirja Zorca, Antona Slodnjaka, Borisa Paternuja, Josipa Tominska, Janka Kosa, Frana Levstika in Luka Pintarja. Se najbolj sta se Kidricu priblizala Tomo Zupan in Fran Levec.21 Kidricevo prvenstvo je pripisati zelo preprostemu dejstvu, da je na temo Presernove kosmate poezije pac najvec objavljal, skromnejsi delez sodobnih presernoslovcev pa dejstvu, da se s to platjo Preserna tako rekoc niso ukvarjali.22 Nazadnje me je Kidric presenetil pri pripravah na slovenisticni simpozij o romanticni pesnitvi, kjer sem se odlocil postaviti enega zraven drugega Presernov Krst pri Savici in pesnitev Jozefa Zemlje Sedem sinov. Po tem, ko sem ze nekaj casa porabil za iskanje virov, sem spoznal, da zelim na novo odkrivati Ameriko: najbolj zamudno zgodovinsko poizvedovanje je namrec ze zdavnaj opravil France Kidric.23 O svojih vzornikih v literarni vedi sem pred casom premisljal v predavanju z naslovom Kako je ime metodi,24 vendar brez izrecnega sklicevanja na Franceta Kidrica. Nanj sem se skliceval takrat, ko sem posegal po literarnozgodovinskih podatkih, ne pa takrat, kadar sem zelel svojemu delu zacrtati metodoloske okvire. Uporabil sem ga kot verodostojen vir literarnozgodovinskega gradiva in ga cenil kot informatorja, ne pa kot usmerjevalca lastne metode.
Boris Paternu v veseli druzbi rad pove, da je bila Kidriceva literarna zgodovina iz prestevanja hisnih stevilk, na katerih so prebivali slovenski literati. Kidric se z besedilno platjo literarnega sistema res ni mogel tako poglobljeno ukvarjati kot kasnejsi mojstri interpretacije besedila. Njegova zasluga je v tem, da je besedila oskrbel z natancnim filoloskim in zgodovinskim komentarjem, kar je sele omogocilo naslednikom, da so se posvetili zlahtnemu poslu interpretacije umetniskih vrhov. V posameznostih se zdi Kidriceva metoda bizarna (npr. clanek o Presernovi uri, ki se je pojavila na Svengalijevi predstavi),25 pa je morda prav zaradi tega danes simpaticna.
Vtis, ki ga dobimo ob branju Kidricevih razprav, nikakor ne govori v prid trditvi, da je bil pozitivisticni puscobnez. Ne redko se pusti razburiti, se strastno zavzame za eno razlago in prav tako odlocno zavraca drugo. Preserna brani, kadar se mu zdi, da se mu je zgodila krivicna obtozba, in se zgraza nad onimi, ki so mu pripisovali to ali ono ogabno kvanto. Kadar se izjave izkljucujejo, verjame pesniku (»nobenega vzroka ni za dvom o resnicnosti Presernovih besed«) in ne njegovi zivljenjski sopotnici in prijateljem. Da ga je v prav nic pozitivisticno objektivni naklonjenosti do Preserna zaneslo predalec, prica njegova trditev, da epigrama o dihurju --- »V Ljubljani je dihur, ki noc in dan zre knjige / od sebe pa ne da najmanjsi fige.« --- ni napisal na racun Copa, kar je danes uradno sprejeta razlaga, ker ni mogel sprejeti misli, da bi pesnik tako grobo zbadljivko lahko namenil najboljsemu svojemu prijatelju, ampak je postregel z razlago, da je bila namenjena cenzorju Pavsku.
Na Kidrica se danes ne sklicujemo, ker nam v metodoloskem smislu, kot pravilno ugotavlja Darko Dolinar, nikoli ni bil kaj vznemirljiv. Z menjavo literarnovednih paradigem pa se zna zgoditi, da bo zaradi bogastva podatkov, ki jih je nakopicil, njegovo ime se nekaj casa zivo v strokovni zavesti. Ceprav se zdi ugotovitev, da se na Franceta Kidrica danes v strokovni periodiki malokrat spomnimo, zalostna, pa podobo popravlja podatek, da je v svoji generaciji literarnih zgodovinarjev Kidric le najpogosteje citirani avtor. Najbolj pa mu je v cast dejstvo, da ostaja najveckrat citirani presernoslovec.
Opombe
