Jezik in slovstvo - Razprave in clanki

Kodni sistem
Slovenska knjizevnost
Avtorji
Urednistvo <-> bralci

Jezik in slovstvo
Razprave in clanki

Jezik in slovstvo
Kazalo letnika

Zadnja verzija

Matevz Kos

UDK 821.163.6.09"1900/1920":1 Nietzsche F.

Filozofska fakulteta v Ljubljani

Sorli, Albreht, Nietzsche

Med sopotniki, ucenci in nadaljevalci slovenske moderne se razmeroma pogosto pojavljajo nicejanski motivni in tematski sklopi (zlasti tisti iz Nietzschejeve, med sirsim bralstvom najbolj znane in med literati odmevne knjige Tako je govoril Zaratustra), pa tudi nicejanstvo kot ne povsem koherenten »svetovni nazor« oziroma »pogled na svet«. Raziskava fenomena nicejanstvo, kolikor ga skusamo uvrstiti v tradicionalno literarnozgodovinsko rubriko »vplivi« in na ta nacin izmeriti recepcijo Nietzschejeve misli v prvih desetletjih dvajsetega stoletja znotraj slovenske literature, stoji pred podobnimi dilemami, predvsem pa omejitvami, kakrsne bi lahko srecali na primer ze ob analizi Cankarjeve in Zupanciceve literature --- tistih njunih besedil, ki tako ali drugace vstopajo v horizont Nietzschejeve filozofije. Poglavitne Cankarjeve »ideje«, katerih izvor je tudi Nietzschejevo misljenje --- zlasti kritika morale, filistrstva in krscanstva (tega predvsem v »institucionalnem« pomenu), so se ohranjale v pisanju razmeroma stevilnih mlajsih nadaljevalcev in posnemovalcev. Podobno velja za Zupancica, le da je pri njem apoteoza zdravja, moci in individualnosti, med izvore katerih prav tako sodi Nietzschejevo misljenje in ki doseze vrh v zbirki Cez plan (1904), bolj enoznacna kot pri Cankarju. Manj je, zdi se, izpostavljena notranji ambivalenci --- razen ce seveda Zupancicevih Samogovorov (1908), pesnistva krize, ne razumemo ravno kot zbirko, znotraj katere se lomi dotedanja, pogojno receno, »subjektivisticno-nicejanska« zasnova njegovega pesnistva.

Ob konkretnih navezavah literarnih besedil na Nietzscheja, ki jih bolj ali manj prepricljivo lahko evidentira analiticno branje, pa moramo upostevati tudi to, da je nicejanstvo pac nespregledljiv zeitgeistovski fenomen. Je sestav, ki je kvantitativno sirsi od Nietzschejeve filozofije, obenem pa je vsebinsko plitkejsi. Kolikor je tudi ze ideoloska, tj. enodimenzionalna prisvojitev posameznih tem Nietzschejeve filozofije, je razumljivo, da je izpostavljen procesu zainteresiranega branja --- taksno branje se, kadar ima na razpolago vec razlicnih poti, praviloma vedno odloci za lazjo. Posledica taksnega prilagajanja, preinterpretiranja in pomenskih transformacij so lahko stevilni nesporazumi. Kar zadeva Nietzscheja, tudi ideoloski in politicni nesporazumi. Ti so zvecine tako glasni, da prevpijejo zahteve po subtilnejsem branju in strozji filozofski argumentaciji.

Prvi desetletji dvajsetega stoletja sta najbolj »avtenticna« doba vstopanja Nietzschejeve filozofije v slovensko knjizevnost. Ob avtorjih slovenske moderne, zlasti seveda Cankarju in Zupancicu, pa ne bi smeli spregledati manjsih, »obmodernih« piscev, avtorjev besedil, v katerih je prav tako odmevala Nietzschejeva filozofija oziroma tisti idejno-estetski in ideoloski konglomerat, ki ga oznacuje pojem nicejanstvo. Ogledali si bomo dva napol pozabljena pisca, in sicer tako, da bomo pritegnili v obravnavo nekaj njunih besedil --- tistih seveda, za katere se zdi, da tako ali drugace sodijo v razpravo o Nietzscheju in nicejanstvu v slovenski literaturi. Zanimala nas bosta Ivo Sorli in Fran Albreht: Sorli predvsem z novelo Hic Rhodus! (1902-1903) in romanom Clovek in pol (1903), Albreht pa s pesnisko zbirko Mysteria dolorosa (1917). Glede na to, da gre za prozaista na eni in pesnika na drugi strani, bom posredno morebiti lahko opozoril tudi ze na kaksno izmed literarnovrstnih posebnosti, povezanih z Nietzschejevim vstopanjem v slovensko literaturo.¹

Ob pregledovanju slovenske literarne revialistike v prvih desetletjih dvajsetega stoletja ob razlicnih odmevih na Nietzschejevo filozofijo kar nekajkrat srecamo ime Iva Sorlija. Leta 1919 se je, na primer, v Ljubljanskem zvonu oglasil Jakob Kelemina, da bi opozoril na srbski prevod enega izmed Nietzschejevih del. Ob tem se je --- retrospektivno --- dotaknil tudi predvojnih slovenskih literarnih razmer:

Neoporecen je uspeh Nietzschejev v mednarodnem estetstvu: vse, kar je cutilo v sebi nagon, da razdrobi svet, ne da bi vendar moglo kje premakniti kaksen kamencek, se je naslajalo ob orjaskih atitudah svojega mojstra in jih je --- s sibkejsimi mocmi seveda --- posnemalo. Slovencem je prinesel ta pokret »Cloveka in pol« v povesti, v liriki pa nekaj besednih ekscesov --- hujse nesrece ni bilo. Bolj kot nam je skodil Nietzsche Srbom, kakor pricata dva prevoda [...] (Ljubljanski zvon XXXIX/9, 1919, str. 570)²

Sorli je v Keleminovih oceh malodane vodilni slovenski nicejanec, to pa je seveda stalisce, ki ze samo po sebi zahteva poseben pogled na njegovo prozno pisanje.

Pisatelj sodi v nicejanski kontekst vsaj z dvema svojima besediloma z zacetka dvajsetega stoletja: z novelo Hic Rhodus! in pa romanom Clovek in pol. Novela je v letih 1902-1903 izhajala na straneh revije Slovan, sprva (prvi in drugi del) pod psevdonimom Fran Novic, nato pod pisateljevim pravim imenom. Hic Rhodus! je sicer, ce poskusim z »zanrsko« oznako, nekaksna narodno- gospodarsko-politicna moralka. Fabulativni okvir temelji na odnosu med bratoma, lahkozivcem Evgenom, ki je ostal na posestvu in premozenje polagoma zapravlja, in Ivanom, drzavnim poslancem in veletrgovcem, ki se odzove rodbinskemu klicu na pomoc in se vrne domov. Brata pusti propasti, mu pri tem se malce pomaga, nato pa ga v zadnjem hipu resi in tako poskrbi za njegovo katarzo. V noveli srecamo Nietzschejevo ime, pa tudi nekaj stilizmov in motivnih prvin, ki spominjajo na knjigo Tako je govoril Zaratustra --- »zarja novega velikega dneva«, na primer.

Sorlijeva novela je retoricno zvecine preobtezena; jezikovno nespretnost nemalokrat skriva za glasno pateticnostjo: »Hrepenite po trinogih, kajti iz njih gnilih trupel poganja silno drevo svobode!« (Sorli, 1902-1903: 50). Novela vsebuje tudi nekaj kriticnih tonov, naperjenih na »korektne ljudi«, vendar so nasilno vpeti v osrednji moralicni tok. Pripoved se fabulativno sklene z Evgenovo postavitvijo na noge (s pomocjo zdravega brata). Ozdravljeno posestvo simbolizira vsesplosno narodno-gospodarsko ozdravitev, za katero imajo zasluge zdravi ljudje. Zdi se, da, metaforicno receno, Slovenec vidi Slovenca v Sorlijevem ogledalu kot marljivega, prizemljenega »nadcloveka«. Vendar na njem ni nic silnega ali radikalnega v globljem, »metafizicnem« pomenu Nietzschejevega »gospodarja zemlje« (Nietzsche, 1991: 532), temvec le veliko pridnega.³

Ambiciozneje zasnovan je roman Clovek in pol (1903), Sorlijevo najbolj znano leposlovno besedilo.⁴ Tu prav tako srecamo mocnega cloveka, le da je dogajanje postavljeno v trzasko mescansko okolje. Zgodba je pravzaprav melodrama, njeni glavni protagonisti so »clovek in pol« Rihard, njegova zarocenka Nela in filister Plesich. Kritiki so v Rihardu vecinoma odkrivali nicejanskega »nadcloveka«, verjetno ne ravno proti pisateljevi volji.⁵ Rihard je, v enem izmed »zarocenskih« prizorov, okarakteriziran takole:

Zdaj pa, ko jo je ogovoril, je planila kakor zadeta po koncu in ozrla se mu je plasno v obraz. Od ramena vecji kakor ona je stal pred njo, krepek in silen. Strmela je nemo vanj. Tako ga ni gledala se nikdar in nikdar ga ni se tako videla. Dà, to so bile tiste izrazite poteze v obrazu, o katerih je govoril ... Te presunljive, blestece, zdaj tako mrzle oci, ta drzno vpognjeni nos, ta ponosna, zdaj tako trda ustna, te dve potezi okrog njih, govoreci o nevpogljivi, zelezni volji ... Pred tem clovekom mora strepetati in se zgruditi vsaka, prav vsaka zenska in ako bi ga tudi ne ljubila, udati se mu mora vsaka drhteca in hrepeneca, na zivljenje in smrt, iz samega strahu pred silno mocjo njegove duse, ki govori iz vsake potezice. Vsaka, ako on le hoce! In ta moz je izbral bas njo izmed teh vseh! In ona, sibko, vsakdanje dekle se mu upa ustavljati! »To ti je decko!« ji je govoril Viktor o njem, se predno ga je poznala. »To ti je clovek in pol, kakor imenujejo take ljudi v Beli Krajini!« Dà, to je clovek in pol in ta clovek je njen!
Rihard jo je gledal neprestano. Videl je v njenih oceh, kaj se godi v njeni dusi, videl je v teh siroko odprtih lepih oceh plameneti lepo, silno, k njemu hrepeneco, pred njim trepetajoco in ugasujoco in zopet kvisku k njemu vspenjajoco se himno svoji vse pokoreci, neodoljivi moci, svoji neomejeni, kraljevi oblasti, velicastvu svoje duse, videl je v teh oceh skromno, bojeco, usmiljenja proseco molitev spokorjenega zemljana k svojemu bogu, ki zaupa v njegovo brezkoncno dobroto ... (Sorli, 1903: 30-31) [Podcrtal M. K.]

Podobno, le da bolj viharnisko je »clovek in pol« uprizorjen v enem izmed naslednjih, za Sorlijev roman znacilnih prizorov (pred tem tece beseda o kipecem morju, nevihti, strelah in bliskih, ki brez posebne zadrege prispodabljajo Rihardove »znacajske poteze«):

Kot otrok je vriskal in pel, kot mladenic je strmel nem v te silne izbruhe vecne, nikdar porabljive, nikdar slabece se moci, ko so se zvijala drevesa v blaznem strahu in stegovala svoje trepetajoce roke drugo proti drugemu, kakor da se hocejo zdruziti v skupen, sibak odpor ... Ne, on se ni bal nikdar, ponosno je stal sredi vesoljnega trepeta, klobuk v roki pred tem v gromih in bliskih razodevajocim se Velicanstvom, in vetrovi so se igrali z njegovimi lasmi ... Boj, boj! ... In roke so se mu stiskale v pesti ... In lasje so mu vihrali v vetru ... [...]
Sam, cisto sam, on in morje in grmece nebo. (Sorli, 1903: 69-70) [Podcrtal M. K.]

V romanu se nekajkrat omenjajo tudi »nadljudje«, vendar so ta »refleksivna« mesta, zdi se, intonirana kriticno. V enem izmed dialogov med Rihardom in Viktorjem, v katerem se ob »nadljudeh« dotakneta tudi »modernih« ljudi, je med drugim receno:

Z Viktorjem sta zacela govoriti o nekem novem francoskem romanu, ki sta ga bila ravno precitala:
»Skoro v vsej svetovni literaturi rohne po zemlji neki grozni ljudje ali, kakor je zdaj obicajno 'nadljudje', kajti pravih ljudi, pravih deckov in pol ti pisatelji ne marajo vec, na drugi strani pa strasijo neke blede, brezkrvne sence, ki se nazivajo moderne ljudi!« se je hudoval Rihard. (Sorli, 1903: 79)

Polemika proti modernim je v Sorlijevem romanu artikulirana iz perspektive zdravja, katerega predstavnik je seveda »clovek in pol«. Na to raven sodi tudi temeljna razlicnost med dvema vrstama umetnikov: »modernimi« in »novimi«. Moderni so, vecinoma v formi salonske konverzacije, opisani kot »apostoli strtih zivcev«, »nefanaticni fanatiki ponosnega brezmocja«, »bramani impotence«, novi umetniki pa so »poeti luci in moci, sinovi dneva, sveceniki solnca«. Stalisce nove umetnosti je stalisce zdravja, drugo ime za nove umetnike je pri Sorliju: »zdrave duse« (Sorli, 1903: 81-83). Sicer pa »nova umetnost« v Cloveku in pol natancneje ni tematizirana, enako velja za »moderne« in »nove umetnike«, tako da to razpravljanje ostaja zvecine abstraktno oziroma nedoreceno. Morda zato, ker pisatelj ni imel posebno jasne predstave niti o prvem niti o drugem.

Sorlijev roman je nicejanski le ponekod, pa se tam le na ravni besed, se pravi nicejanske retorike. V enem izmed monoloskih govorov »clovek in pol« denimo zatrjuje, da veruje v zivljenje, toda bolj kot v zivljenje cloveka (kaj sele »nadcloveka«) v zivljenje clovestva in predvsem: »dobrih cloveskih dus«.

Pac, jaz verujem v clovestvo, je premisljeval [...] ... jaz verujem v zivljenje, jaz verujem v krasoto solnca in lune in zvezd in dneva in noci in morja in gozdov in livad in mehkih oci in dobrih cloveskih dus ... (Sorli, 1903: 99) [Podcrtal M. K.]

V besedilo pa vcasih se zmeraj vdirajo nicejanske pasaze. Apologija samote (»A on je tu sam, cisto sam«), visav, po katerih letajo orli, ostrega zraka, »krepkih ljudi, ki se ne bojijo teh mrzlih sap«, »ponosnih mojih moci«, »visokih, velicastnih visav«: vse to spominja seveda predvsem na Zaratustro.

Vizija »mocnega cloveka«, njegovega »boja« skupaj z »malo, a krepko ceto mocnih, zvestih, cistih dus« (Sorli, 1903: 107) se proti koncu romana stopnjuje, vseeno pa se ni moc izogniti malce komicnemu vtisu o »cloveku in pol«, kakor odmeva tudi v zadnjih stavkih. Glasijo se takole:

Vedno vec cilih sobojevnikov se je zbiralo okrog Riharda.
In v svezi, cisti tok se je razlival dalje in dalje ven v izsuseno, zejno dezelo, zmagonosno sumec ime doktorja Riharda Severja ... (Sorli, 1903: 174)

Kot je ugotavljal ze Joza Mahnic, je naslovni junak Sorlijevega romana pravzaprav »zivljenjsko zdrav clovek kmeckega rodu, ki mu je avtor brez potrebe dodal nekaj nietzschejanskih potez« (Mahnic, 1964: 331). Kolikor lahko pri Sorliju govorimo o nicejanstvu, je to zvecine nekaj zunanjega, predvsem pa gre za izrazito romanticno razumevanje Zaratustre, dela, ki na stilno-jezikovni ravni marsikdaj prepoznavno odmeva v Cloveku in pol. S sintagmo »romanticno razumevanje« merim predvsem na to, da so eksistencialna ostrina, samoironija, brezkompromisnost, morda kar avtodestruktivnost --- vse tisto, skratka, kar srecujemo v Zaratustri --- pri Sorliju predstavljene zvecine le se kot lepa slika, kot »metafizicen« okras, dekoracija udejanjenega zdravja »cloveka in pol«. Ne smemo spregledati tudi dejstva, da je dogajanje romana postavljeno v Trst in da v ozadju odmevajo mednacionalni, tj. slovensko-italijanski konflikti. Junakovo zdravje je, skratka, tudi v sluzbi »narodovega zdravja«. Taksna dispozicija pa pomeni le se korak stran od Nietzschejeve filozofije.⁶

Morda je ravno »nacionalna ideja« --- pisatelj je bil po rodu s Tolminskega, gimnazijo je obiskoval v Gorici, kot pravnik je sluzboval po Primorskem in Istri, po koncu prve vojne (tj. ze v svoji zreli dobi) pa je emigriral v Jugoslavijo --- tisti dejavnik, ki je vplival na specificno recepcijo Nietzschejevega misljenja pri Sorliju.

Vsekakor gre za »razmehcano« razlicico nicejanstva, ki je ravno zato --- na prvi pogled paradoksno, upostevaje koordinate Nietzschejeve filozofije pa sploh ne -- - »zdravo-optimisticna«.

Nicejanski kontekst, ki prav tako ni brez posebnosti, v primerjavi s tistim pri Sorliju pa je precej bolj kompleksen, lahko odkrivamo tudi pri Franu Albrehtu, med drugim avtorju pesniske zbirke Mysteria dolorosa. Nietzschejevo ime srecamo tako na zacetku kot koncu knjige: uvaja jo motto iz Zaratustre, sklenja pa Epilog --- Napitnica vsem zivim, ki ima za motto prav tako Nietzschejeve besede: »Zarje so, ki se sijale niso ...« Upostevaje ze samo te zunanje podatke, se ponuja vnaprejsnja sodba, da je Mysteria dolorosa brzkone ena najbolj nicejanskih slovenskih pesniskih zbirk. Posredne ali neposredne odmeve na Nietzscheja sicer srecujemo v vecjem delu knjige: gre bodisi za tematskovsebinske navezave ali pa za sprejemanje posameznih motivnih prvin in sintagem, katerih izvor je Nietzschejeva filozofija. Ze v Prologu lahko srecamo verza, ki govorita o krizpotju, na katerem »stal sem ubijalec, / dobrega in zlega ocenjevalec« (Albreht, 1917: 5) --- brzkone gre za parafrazo Nietzschejeve misli o filozofsko- zivljenjski drzi, ki je, kolikor se upa »upreti privajenim obcutkom vrednosti«, ze samo s tem postavljena »onstran dobrega in zlega« (Nietzsche, 1988: 13). Albrehtov Prolog napoveduje tudi veliko katastrofo, ki jo lahko, morda v Nietzschejevem duhu, razumemo kot napoved nove, drugacne utemeljitve zivljenja:

Cez ves svet je planil silen plamen in nebo je polno strasnih znamenj.

V pesmi z naslovom V spominsko knjigo srecamo predstavo o pesniskem subjektu, artikulirano na drugooseben nacin. Ta »ti« je, potem ko se »razmaknejo obzorja«, prepoznan kot »tujec med ljudmi«, ki mora dozoreti »do sebe«; pesem se konca z zaratustrovsko podoba orla, ki leti nad vsem (Albreht, 1917: 9).

Ze v naslednji pesmi, znacilno naslovljeni Clovek, pa se drugoosebni lirski glas spremeni v kolektivisticni pesniski subjekt »mi«. Pesem izrisuje motiv »smrti« oziroma »umiranja Boga«:

vsedobrega srca njegovega sirom okrog purpurna kri je zalila neba ocean.

Toda tu ne gre za »smrt Boga« v Nietzschejem pomenu, temvec, zdi se, bolj za ekspresionisticni krik po (kolektivni) odresitvi: » ... da tipljemo, iscemo poti, Bog --- v tvojo ljubav« (Albreht, 1917: 10).

Podobno je s pesmijo Jaz, v kateri je »duh moj« resda »zeljan svobode in visin pijan« in v kateri odmevata »ponosna zarja« in »visoki dan« --- obe sintagmi sta (tudi) Nietzschejeva motiva --- toda obenem je ta »Jaz« prepoznan kot »plah bojevnik pred obzidjem zmot«, ki trepeta »v nemoci lastni«. Prica smo, skratka, nekaksni dvojnosti: na retoricno ubeseditveni ravni nedvomno lahko govorimo o nicejanskih prvinah, vsebinsko pa gre predvsem za, pogojno receno, napoved krize solipsisticnega jaza. Ta kriza je najizraziteje ubesedena v pesmih V svetli uri (»Srce ti moje, kaj bega te, muci, / trudno bogastva si svojega?«) in Tovarisem (»Jaz nisem vas«; »Jaz cutim tujca se pri vas in jaz molcim«) (Albreht, 1917: 12, 13).

Znacilno nicejanska je po svojem zasnutku tudi pesem Elegija. Prvi trije verzi njene zadnje kitice se glasijo:

Vecno oplajanje, vecno spocetje, vecno prerajanje ...

Toda pesem sklepata verza »Sam in proklet je / clovek vse dni« (Albreht, 1917: 16), ki ju nikakor ne bi mogli uvrstiti v nicejanski kontekst, saj v besedilo vnasata motiv gresnosti oziroma izvirnega greha.

V knjigi Mysteria dolorosa je kar nekaj besedil, ki bi jih lahko imenovali »pesmi streznitve«, morebiti tudi ze slovesa od subjektivisticnega aktivizma:

Ker ti so iskali v zivljenju krasote, ki ni jih v zivljenju. Iskali so vzor: iskali tragedij, viharnost trenotij, iskali so silo in blazni upor ...
Ponos krvavec, razocarana vera zaklepa zdaj usta v molcec jim ukaz, kot noc jim je leglo cez duso molcanje in v studu jim okamenel je obraz ... (Albreht, 1917: 17)

Cas je v pesmi Rekviem prepoznan kot »brezcuten in krut«: »preko nas plove cas, / njega crna perot / udarja ob nas« (Albreht, 1917: 18). V pesmi Noc se mnozinski pesniski subjekt, nagovarjajoc svoje tovarise, sprasuje s polozaja svoje lastne nemoci: »kam, o bratje, drugovi, / utonila nam moc?« To novo stanje je v isti pesmi upodobljeno kot »metafizicni« dogodek: »Kakor goreci cvetovi / padajo zvezde z neba« (Albreht, 1917: 19). Zvezde niso vec nekdanje Zaratustrove sogovornice, temvec prispodabljajo zlom jaza. V pesmi Na zalah je receno: »Nocoj nebo temno brez zvezd zaluje, / brez bratov sem, brez sestre jaz nocoj.« Ali pa: »Kar bilo je --- se rusi pred menoj ... / In vse in vse --- tak nedoumno tuje!« (Albreht, 1917: 21)

Ta zlom je ponekod prizemljen tako, da je ubeseden iz perspektive popotnega tujca in njegove neuspele vrnitve domov. Zadnji verzi Bozicnega konfiteorja govore o domovini, pred katero stoji »popotnik --- in slepe so njene oci .../ Na tvoje duri zdaj trka« (Albreht, 1917: 20).

Tretji del zbirke, Inferno nasih dni, ponekod se stavi na ekstazo individualnosti --- »Predolgo, brat, si hodil z mnozico!« (Albreht, 1917: 53) --- in samote --- »nadzemskega ponosa slôvo: sam!« (Albreht, 1917: 54), zvecine pa gre za pesmi, ki so nastale ocitno ze pod vtisom vojnih strahot. To so pesmi o kolektivni bolecini, o grobovih, ki so zazevali »cez vso ranjeno zemljo«, in o »demonu-nasilju«, ki tre »srca ljudstev, ki so krvavela« (Albreht, 1917: 61). Humanisticni refleksiji vojnih grozot se pridruzuje se »vprasanje naroda« oziroma bolecina, porojena ob dogodkih na fronti, ki obenem ze napovedujejo nove meje po prvi svetovni vojni (Matjaz). V enem izmed Polnocnih sonetov je receno: »molceca nasa srca, domovina« (Albreht, 1917: 73).

Epilog --- Napitnica vsem zivim pa, malce presenetljivo, obuja in se razsirja nicejansko naravnanost. Taksna je, denimo, napoved »casov, ki jih nas duh se ne sluti«, le da je ta prihodnost zdaj kolektivni, bratovski projekt (beseda »bratje« se pojavi v vsaki kitici, v dveh celo dvakrat) in ne vec samotnezeva vizija. Vendar besednjak ni zato nic manj »zaratustrovski«. Na primer:

Saj nismo znali, kako smo bogati in svetli kot orli pod nebom krilati.
V cetrti kitici lahko srecamo tudi Nietzschejevo sintagmo »prosti duhovi« - -- celo kot geslo novega kolektivizma:
Prosti duhovi, bratje, to nam je geslo!
Pesem nato, zdi se, da manj posreceno, govori o krajih, kjer »najblizji so solncu vrhovi«, in o »transcendentalni ekstazi«, v kateri si podajajo roke (novo) sonce, vetrovi in »nas duh-svobodnjak« (Albreht, 1917: 77- 78).

Mysteria dolorosa se tematsko suce predvsem okrog treh, medsebojno prepletenih sklopov, vsi pa so povezani, abstraktno receno, z emancipacijo Jaza: in sicer s pomocjo radikalnega individualizma, ljubezenskega razmerja in novega kolektivizma. Albrehtovo nicejanstvo je nedvomno, vendar malce dvoumno: vcasih namrec sledi tako »duhu« kot »crki« Zaratustrovega izrocila, drugic pa jemlje Nietzschejev besednjak bolj kot retoricno sredstvo in dalec od izvornega konteksta. Nenazadnje moramo upostevati tudi to, da se je Albreht deloma --- kot pac vecina slovenskih piscev (zlasti Cankar) na prelomu stoletij in v prvih desetletjih novega - -- zgledoval pri Richardu Dehmlu, za katerega je znacilno sintetiziranje raznorodnih prvin, zlasti nicejanstva, socializma in krscanstva. Ena izmed posledic pri Albrehtu je sinkretizem in vcasih epigonstvo, nihanje med ekstaticnim vitalizmom in melanholicno zalobnostjo, individualizmom in skupinskostjo. Kar zadeva Albrehtov odnos do Nietzscheja, Lado Kralj med drugim ugotavlja:

Vso to [Albrehtovo] produkcijo prezema nietzschejanski individualizem, a ne radikalni ekspresionisticni, ki ob zavesti o smrti boga (transcendence) povzroca nihilizem in odtod dezintegracijo okolice, dezorientacijo, gnitje, smrt, somrak in norost, temvec gre za nietzschejanstvo v mnogo blazji, dehmlovsko-findesièclovski, optimisticno-vitalisticni varianti. (Kralj, 1986: 171)

Po Kraljevi sodbi je Albreht najbolj programaticno »obracunal s svojim prejsnjim nietzschejanskim solipsizmom« leta 1919 v pesemskem ciklu Bojni ritmi. Druga kitica prve pesmi, na primer, skorajda dobesedno govori o »izstopanju iz sebe«, iz »jaza«, ki ni vec »jaz«, v »mi«:

Jaz sem stopil iz sebe in nisem vec jaz. prelil sem se v morje --- in sam sem morjé, utonil sem v mnozici --- zdaj govoré iz mene vsi tisti, ki jih se niste culi, ljudje! (nav. po: Albreht, 1966: 70)

V tem izrazito pateticnem pesemskem ciklu, ki brez zavor ubeseduje nov, kolektivni etos (»Zdravstvujte mi, bratje zavrzeni, nemi, / ve, sestre izobcene, pozdravljene v bratskem objemi, / vi vsi, ki niste od danes, ki ste pili trpljenje ...«), srecamo tudi verz, ki strnjeno povzema poetiko ekspresionisticnega aktivizma. Pesnisko formulacijo, na katero opozarja ze Kralj, srecamo v sestem verzu druge pesmi:

Jaz zanicujem te, srepooki, vase zamaknjeni kritik, ko z glorijo vencan kavarniskih dimov s kacjo lokavostjo, s plehko gizdavostjo se razkazujes v svojem ornatu: stopi iz sebe! Stopi iz sebe! (nav. po: Albreht, 1966, 71)⁷

»Stopanje iz sebe«, ki ga na vec koncih oznanjajo Albrehtovi Bojni ritmi, je mogoce samo v imenu novega etosa, shranjenega v najnotranjejsi notranjosti novega, kolektivnega pesniskega subjekta. Druga kitica druge pesmi cikla Bojni ritmi govori o teh ritmih, ki so rojeni »v dnu zemlje«, »v ognju Sonca in Luci«, pa tudi, da »bodo kricali, jecali, vrescali in se krohotali / v divjem pamfletu in pesmi visoki«. Tu bi morebiti lahko spet iskali oddaljen odmev Zaratustrovih govorov, vendar nikakor ne na tematskovsebinski ravni, temvec le kot del ubeseditveno-retoricne strategije. Dalec stran od horizonta, ki je zavezujoc za Nietzschejevo misljenje, so zlasti sklepni verzi Albrehtovega cikla, v katerih je govor o razlicnih ljudeh, sibkih in mocnih, bogatih in revnih, ki »se objamemo sredi sveta«.

Clovecanski etos Albrehtovih Bojnih ritmov, gledano iz sirse perspektive ekspresionisticnega aktivizma, seveda ni osamljen literarni pojav, vendar njegova geneza niti nadaljnje transformacije ne morejo biti tema te razprave. Kar zadeva naso temo, se zdi, da ravno apologija tega etosa in »dobrega cloveka«, ki stoji v njegovem srediscu, razlocno opozarja na konec nekega obdobja v vstopanju Nietzschejevega misljenja v svet slovenske literature. »Dobri clovek«, ce se enkrat uporabim to sintagmo, ki je med drugim slovenski prevod naslova znane programaticne pesmi Franza Werfla Der gute Mensch (sredi dvajsetih let, tj. razmeroma zgodaj, je izsla v slovenskem prevodu), je namrec tisti clovek, ki ni najboljsi Nietzschejev sogovornik, se manj pa ustrezen sprejemnik njegovih del. Sicer pa je nekaj malega o tem povedal ze Nietzsche sam v Ecce homo. V kratkem poglavju s simpaticno megalomanskim naslovom »Zakaj pisem tako dobre knjige« je med drugim zapisal:

Kdor misli, da me je kaj razumel, si je kaj iz mene prilagodil, po svoji podobi --- ne redko kaksno nasprotje mene, na primer 'idealista'; kdor me ni nic razumel, taji, da sploh prihajam v postev. --- Beseda 'nadclovek' za oznacevanje tipa najvisje posrecenosti v nasprotju z 'modernim' clovekom, z 'dobrim' clovekom, s kristjanom in z drugimi nihilisti --- beseda, ki v ustih Zaratustre, unicevalca morale, postane zelo premisleka vredna, je bila skoraj povsod razumljena z vso nedolznostjo v smislu vrednot, katerih nasprotje je pokazano v Zaratustrovem liku, hocem reci, kot 'idealisticni' tip visje vrste cloveka, na pol 'svetnik', na pol 'genij' ... (Nietzsche, 1989: 197)

Polozaj, ki je nastal v letih po prvi svetovni vojni, je bil tudi na Slovenskem taksen, da »prvotnega«, »spontanega«, morda celo »naivnega« sprejemanja Nietzschejeve misli ni vec dopuscal. Nista pa bila vec mogoca niti brutalna zavrnitev in apriorno nerazumevanje. Jakob Kelemina je dve leti po izidu Albrehtove zbirke Mysteria dolorosa v clanku, ki sem ga ze omenjal, zapisal misel, ki, verjetno ne da bi sama to hotela, opozarja na spremembo v recepcijskem horizontu --- vsaj kar zadeva pomemben del slovenskega bralstva. Keleminova formulacija se glasi takole:

Kot krasno, toda ne bas ucinkovito neurje je vrselo nietzschejanstvo nad horizontom dobe, ki lezi ze nekoliko za nami. [...C' Nietzschejeve knjige nam zrcalijo v tujem jeziku naso lastno dusevnost v njenem elementarnem stanju --- kakor ga moramo premagati na sebi in v druzbi. Nietzschejansko vrocico moramo preboleti. (Ljubljanski zvon XXXIX/9, 1919, str. 570)

Morda je zgodba o Nietzscheju, nicejanstvu in slovenski literaturi v dvajsetih in tridesetih letih dvajsetega stoletja tudi zgodba o tem prebolevanju. Ce ne kar zgodba tega prebolevanja.

Literatura

Albreht, Fran (1917). Mysteria dolorosa. Ljubljana: Omladina.

Albreht, Fran (1966). Pesmi. Zbral in uredil Zvone Verstovsek. Ljubljana: Drzavna zalozba Slovenije.

Kos, Janko (1993). Nicejanstvo. Enciklopedija Slovenija 7, 412. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Kralj, Lado (1986). Ekspresionizem. (Literarni leksikon, 30). Ljubljana: Drzavna zalozba Slovenije.

Mahnic, Joza (1964). Zgodovina slovenskega slovstva V: Obdobje moderne. Ljubljana: Slovenska matica.

Nietzsche, Friedrich (²1984). Tako je govoril Zaratustra. Knjiga za vse in za nikogar. Prev. Janko Moder. (Filozofska knjiznica, 15). Ljubljana: Slovenska matica.

--- --- (1988). Onstran dobrega in zlega. Predigra k filozofiji prihodnosti; H genealogiji morale. Polemicni spis. Prev. Janko Moder in Teo Bizjak. (Filozofska knjiznica, 31). Ljubljana: Slovenska matica.

--- --- (1989). Somrak malikov (ali Kako filozofiramo s kladivom), Primer Wagner (Problemi glasbenikov), Ecce homo (Kako postanes, kar si), Antikrist (Prekletstvo nad krscanstvom). Prev. Janko Moder in Tine Hribar. (Filozofska knjiznica, 36). Ljubljana: Slovenska matica.

--- --- (1991). Volja do moci. Poskus prevrednotenja vseh vrednot: iz zapuscine 1844/88. Prev. Janko Moder. (Filozofska knjiznica, 34). Ljubljana: Slovenska matica.

Sorli, Ivo (1903). Clovek in pol. Roman. Ljubljana: L. Schwentner.

Sorli, Ivo (1902-1903). Hic Rhodus!. V: Slovan I.

Vidmar, Josip (²1985). Obrazi. Ljubljana: Drzavna zalozba Slovenije.

Zadravec, Franc (1970). Zgodovina slovenskega slovstva V: Nova romantika in mejni obliki realizma. Maribor: Obzorja.

Opombe

¹: Posamezni raziskovalci postavljajo v nicejanski kontekst razlicne avtorje. Franc Zadravec, na primer, je svoje stalisce formuliral takole: »Tudi pri Ivanu Cankarju, Zupancicu, Sorliju, Vl. Levstiku in Franu Albrehtu srecujemo soglasje z nekaterimi Nietzschejevimi miselnimi motivi. Etika 'nadcloveka' jih je odbijala, toliko bolj pa sta jih mikala etika volje do moci in upor proti 'suzenjski morali', proti pasivizirajocemu krscanstvu. Najbolj pa sta jih prepricala njegova zahteva po svobodni osebnosti ter po razmahu samoniklega, osebnega talenta« (Zadravec, 1970: 18--19). Joza Mahnic v Maticini Zgodovini slovenskega slovstva Nietzscheja ne navaja samo ob omenjenih piscih, temvec se ob pisanju Ivana Laha - -- v njegovi lirski prozi odkriva »vplive Nietzschejevega subjektivizma« (Mahnic, 1964: 222), pri Vladimirju Levstiku pa opozarja zlasti na njegovo knjigo novel Obsojenci (1909). Janko Kos v Enciklopediji Slovenija pod geslom »nicejanstvo«, kot »sopotnike in nadaljevalce moderne«, na katere je »nicejanstvo obcasno vplivalo«, nasteva se Alojza Gradnika in Antona Novacana (Kos, 1993: 412).
²: Podobna, le da dve desetletji poznejsa je formulacija anonimnega pisca: »Nietzschejev Übermensch, ki je pri nas oplodil Sorlija [ ...]« (Zivljenje in svet XI, 1937, 22. knjiga, str. 28). Ali pa istega leta v Slovencu: »Naravnost programen pa je postal naslov Sorlijevega romana 'Clovek in pol', s katerim je tako lepo poslovenil Nietzschejevo idejo 'Übermenscha', navdihujoco tedanje pokolenje« (Slovenec LXV, 1937, st. 87, str. 5).
³: Podobno velja za podobo »nadcloveka« pri Ivanu Lahu, kakor jo lahko srecamo v njegovem novelisticnem pisanju pred letoma 1907--1914. Zadravec ugotavlja, da Lah »cloveka volje« izenacuje s »prerodom domovine«, na primer v noveli Signora Bianca (1908). Skratka: »V Lahovem 'nadcloveku' ali 'velikem cloveku' ni torej nic nicejanskega« (Zadravec, 1970: 374--375).
⁴: Roman je leta 1912 izsel tudi v cescini, in sicer kar v dveh prevodih (knjizno izdajo je prevedel Karel Vondrasek, tisto, ki je izhajala v obliki casopisnega podlistka, pa Evgen Stoklasa).
⁵: Sorli je pozneje taksnim, nicejanstvo poudarjajocim razlagam svojega romana nasprotoval. Sedemnajst let po njegovem izidu je na primer zapisal: »Ali mi svet res ne bo nikdar odpustil tistega mojega 'Cloveka in pol' (in mimogrede omenjam, tiste moje 'trditve', ki je nisem nameraval nikdar trditi, da mora biti clovek najprej zrel za vislice, ce naj bo kaj iz njega) in mi verjel, da nisem v onem spisu imel pred ocmi nic drugega nego krepkega moza, niti slutec, da bo kdaj Nietzsche strasil za nama?« (Ljubljanski zvon XL/12, 1920, str. 733)
⁶: Sicer je pa to, da Sorlijev »clovek in pol« ni nikakrsen »'Uebermensch' Nietzschejev«, kot je, na primer, kategoricno zatrjeval Evgen Lampe (Dom in svet XVI, 1903, str. 305--306), opazil ze neki kritik, ko je ugotavljal, da ima Sorli --- »protistrup Cankarju«! --- rad »krepke ljudi, zdrave ljudi, in se one, ki so dusevno bolni, vidimo skozi zdravo luc in v krepkem miljeju«. Clovek in pol je zato --- pisec se tu ocitno postavlja na pedagosko stalisc --- primeren za mladino, »ki se nahaja v dobi, ko postane clovek tako rad in tako lahko 'dekadent' ali pa 'nadclovek'«. »Clovek in pol« je torej opozicija »nadcloveku«. Sicer pohvalna kritika se konca s kriticno pripombo, da namrec konec romana »disi po nekih davnih casih in spominja na romane Pavline Pajkove«. (Nasi zapiski, 1903--1904, str. 174- -176)
⁷: Na tem mestu morda ni odvec opozorilo, da se je kot »srepooki, vase zamaknjeni kritik«, o katerem govorijo Albrehtovi Bojni ritmi, prepoznal Josip Vidmar. O tem poroca v svojih Obrazih, kjer pa srecamo tudi zanimivo in, zdi se, dokaj ustrezno kritisko oznako knjige Mysteria dolorosa. Vidmar je med drugim zapisal: »Albrehtovo Mysteria dolorosa sem prebral precej kasneje in reci moram, da me moja prvotna dunajska slutnja ni varala. Pesmi so se mi zdele v custvih, emfazah in mislih meglene in nejasne in cvetlicna nasicenost njihove poeticne dikcije me ni mogla premotiti, da bi v njih videl duha. To je bil meglen humanizem, misel in nazor iz druge roke, preobcutljiva custvenost brez misterija, v bistvu lepobesedna in sentimentalna, ne pa resnicno poeticna.« (Vidmar, 1985: 241)