Celovito o besedi in misli
Ada Vidovic Muha: Slovensko leksikalno pomenoslovje: Govorica slovarja. Ljubljana: Znanstveni institut Filozofske fakultete, 2000, 328 strani.

Prvo poglavje, Zacetki moderne leksikografije na Slovenskem, prinasa v luci temeljnih leksikografskih misli Miklosica in Levstika spoznanja o aktualnosti in izjemnosti Pletersnikovega slovarja in v povezavi z njim s stalisca jezikoslovne miselnosti casa, v katerem sta slovarja nastajala in izsla, nekaj vidikov, ki so vplivali na zasnovo SSKJ.

Sledi poglavje o pojmu leksem, v katerem avtorica le-tega opredeljuje kot temeljno poimenovalno enoto jezikovnega sistema, ki zajema besede in stalne besedne zveze. Nadalje v skladu z nekaterimi drugimi jezikoslovci definira enopomenski leksem kot simetricni (skladni) jezikovni znak in vecpomenski leksem kot asimetricni (neskladni) jezikovni znak, jezikovni znak sam pa se dodatno z onomazioloskega in semazioloskega vidika. Se dodatno so z vidika izrazne podobe in izvora opredeljeni morfemi kot najmanjse pomenske enote ter prilastki v vecbesednih terminih.

Sledi najobseznejse poglavje Pomeni leksemov, kjer sta najprej razclenjena oba obvezna pomena, torej kategorialni in denotativni, nato pa se mozni, torej konotativni pomen. Pod pojmom kategorialna pomenska sestavina razume avtorica kategorialno slovarsko (jezikovnosistemsko) lastnost leksema, katere prepoznavnost neposredno ali posredno izhaja iz skladenjske vloge, taksna skladenjskofunkcijska opredelitev tega pojma pa vsaj do neke mere relativizira pojem besedne vrste, cesar se avtorica zaveda in s tega novega vidika definira besedne vrste kot mnozice besed, ki v celoti ali v svojem jedrnem delu izkazujejo enake kategorialne lastnosti, pri cemer je stalnost skladenjskih funkcij pogoj za stalnost kategorialnih lastnosti in s tem tudi odprto stalnost (dinamicnost) besednih vrst, sprememba kategorialnih lastnosti pa povzroci prehod ene besedne vrste v drugo. V tem smislu se torej rusi meja med slovarjem in slovnico, kot sta pojmovana tradicionalno. H kategorialnemu pomenu je uvrscen tudi besedotvorni pomen, na ravni tvorjenk je obravnavana predvidljivost ohranjanja oz. spremembe slovnicnokategorialnih lastnosti glede na motivirajoco besedo in obrazilni pomen glede na izvor. V okviru slovarsko jedrnega denotativnega pomena je najprej predstavljenih nekaj stalisc kognitivnega (slovarskega) pomenoslovja v razmerju do strukturalnega pomenoslovja, nato pa je analizirana slovarska strukturiranost denotativnega pomena pri leksemih s t. i. srednjo vrednostjo. Kot najmanjsa nedeljiva enota leksikalnega (slovarskega) pomena je definirana pomenska sestavina (sem), slovarski pomen pa je dolocen kot hierarhicna urejenost le-teh. Avtorica loci glede na prisotnost klasicne uvrscevalne pomenske sestavine v razlagi leksema endogene in eksogene lekseme. Sledi podrobno razclenjena slovarska razlaga endogenih leksemov, na novo pa knjiga prinasa tudi pojem virtuema. Z izrazom pomensko polje avtorica poimenuje s pomenskimi sestavinami strukturirano pojmovno polje, loci pa najmanjse in najvecje pomensko polje. V nadaljevanju sledi se analiza pomena eksogenih leksemov, zlasti natancno pridevnikov. V nadaljevanju nato avtorica uvaja in utemeljuje sporocanjsko-pragmaticni pomen, o katerem, kot v recenziji ugotavlja E. Krzisnik, v strogem okviru jezikovnega sistema doslej v slovenskem jezikoslovju ni bilo govora. Gre za podrobno analizo treh elementov v SSKJ: uslovarjenih govornih dejanj, izrazenih namer tvorca besedila v zvezi s kakim govornim dejanjem in leksikaliziranih okoliscin govornih dejanj. Obravnavi denotativnega pomena sledi se obravnava pomena, ki ga ima, poleg pravkar omenjenega, tudi »precejsnja« (str. 97) mnozica leksemov --- konotativnega pomena, v tem okviru je glede na izvor konotativnosti gradiva v SSKJ prvina custvenosti in kronoloskosti prepoznana tako kot prvotna kot tudi kot drugotna, funkcijsko- in socialnozvrstna prepoznavnost leksike pa predvsem kot prvotna.

Cetrto poglavje ima naslov Pomenska razmerja znotraj leksema. Tu je najprej predstavljena vloga paradigmatike in sintagmatike pri opredelitvi slovarskega pomena leksema, nato enopomenskost in druge znacilnosti terminoloske leksike, sledi pa podrobnejsa obravnava vecpomenskosti oz. njenih tipov: pomenske vsebovanosti, sinekdohe, metonimije in metafore (na ravni leksikaliziranih pomenov). Vsi ti tipi, razen prvega znani tudi v literarni teoriji, so tu utemeljeni s predvidljivostjo sprememb na ravni vsaj vsebinskih (vecinoma pa kar pomenskih) sestavin oz. pomenskosestavinskih razmerij in so tipolosko razclenjeni ter z zgledi predstavljeni. Pri obravnavi pomenske vsebovanosti predstavi avtorica tudi razmerje vzporedne podpomenskosti (kohiponimije), pri metafori pa njene znacilnosti in vlogo v umetnostnem in znanstvenem jeziku.

Zadnje poglavje ima naslov Medleksemska razmerja. V skupini pomenskih medleksemskih razmerij je obravnavana sopomenskost (sinonimija), ki je opredeljena kot horizontalni jezikovni pojav, pri katerem lahko leksem tudi z vsemi svojimi pomeni vstopa v razmerje z razlicnim stevilom leksemov oz. njihovih pomenov, zacne pa se ze pri morfemih. Sopomenskost je opredeljena po izvoru in skladno s tem tudi vrstno, poseben odstavek pa je posvecen tudi tipologiji sopomenk ob razlagah v SSKJ. Sledi predstavitev izraznih medleksemskih razmerij --- protipomenskosti (antonimije), avtorica je po kriteriju moznosti vplivanja protipomenk na aktantske vloge znotraj stavcne povedi locila vec vrst protipomenk, kratek premislek pa je tudi tu posvecen protipomenkam v SSKJ. V skupino pomenskih medleksemskih razmerij sodijo se nad- /podpomenskost (hiper-/hiponimija), torej razmerje, ki je bilo deloma obravnavano ze pri opredelitvi slovarskega pomena in pomenske vsebovanosti, medleksemska vzporedna podpomenskost (kohiponimija) in raznopomenskost (heteronimija). Na ravni izraznega medleksemskega razmerja pa sta obravnavani enakoizraznost (homonimija), ta zlasti v primerjavi z vecpomenskostjo ter glede na izvor in to, kje se pojavlja, in izrazna podobnost (paronimija).

Kratek pregled obravnavanih tem, pojmov in teoreticnih izhodisc, sintez ter spoznanj lahko zakljucimo z oceno T. Korosca, da je Slovensko leksikalno pomenoslovje Ade Vidovic Muha sijajen dosezek slovenskega teoreticnega jezikoslovja in trdno izhodisce tudi za nadaljnja raziskovanja na podrocju leksikologije.