Trideset let Jezika in slovstva

V prvi stevilki Jezika in slovstva pred tridesetimi leti so tedanji (prvi) uredniki Tone Bajec, Marja Borsnik in Joza Mahnic (tudi odgovorni urednik) v uvodniku z naslovom Na pot zapisali svoja programska izhodisca, ki so poznejsim urednikom --- vse do danasnjega dne --- ostala zivo v zavesti in postala vodilo pri urejanju revije. V tridesetih letih se je seveda list prilagajal novim potrebam in zahtevam stok na eni strani in zeljam bralcev na drugi, razsirjal in poglabljal je vsebinsko zasnovo, toda ves cas je ohranil idejo prvotnega sporocila, ki si ga je zapisal na svoj prapor na zacetku izhajanja: »skrb za kulturo slovenskega jezika«, obravnavanje »najbolj zivih vprasanj s podrocja knjizevnosti« (literarna veda) in skrb za »pouk materinega jezika na nasih solah« (didaktika jezika in knjizevnosti). Uredniki so tedaj tudi poudarili, da bo list »na poljuden in zivahen nacin ... zajemal: jezik, knjizevnost in vzgojo. S tem smo mu zacrtali podrocje, ki ga nima nobena od nasih izhajajocih publikacij. Rodile os ga potrebe vsakdanjega zivljenja in sirokih plasti posvetnih delavcev. Uredniki iskreno zele, da tej siroki prosvetni javnosti list ne bi bil samo namenjen, ampak da bi iz nje nenehno prihajale tudi plodne spodbude, zlasti pa tehtni prispevki z raznovrstno vsebino. Nas list ne bi dosegel svojega namena, ce bi postal samo novo delovno torisce ozkega kroga znanstvenikov; zajeti mora prav vse, ki znajo sukati pero in jim je pri srcu nasa beseda.«

V tridesetletnem izhajanju se je v reviji zvrstilo kar precejsnje stevilo sodelavcev, ki so izsli iz razlicnih okolij in ki so resnicno pomenili pisoci slavisticni krog. Nekateri so bili zvesti listu od svoje prve objave, drugi so se oglasali le obcasno, spet tretji so prispevali samo nekaj sestavkov itd., vendar bi za vse smeli reci, da so strokovno resno, prizadeto in po svojih najboljsih moceh ponudili svoj delez k tehtni, zanimivi in pisani podobi revije, ki naj bi cim bolje in kar najdosledneje uresnicevala svoje poslanstvo. Zvrstilo se je nad 300 sodelavcev, kar je prav gotovo veliko. Ze od vsega zacetka je bilo ocitno, da je bil taksen list potreben, da pa je to tudi ostal, je zgovoren dokaz naklada, ki se je v zadnjih osemnajstih letih gibala od 2400 do 2600 izvodov, kar je za slovenske razmere vec kot zadovoljivo. Revija si je v dolgoletnem izhajanju s svojo vsebinsko in strokovno-znanstveno tezo pridobila ugled ne le doma, marvec tudi v zamejstvu in v tujini, o cemer prica nad 200 narocnikov v drugih dezelah.

Gotovo je zanimivo, da revija v tridesetih letih v vsebinsko-konceptualnem pogledu ni dozivljala vidnejsih pretresov, kar je nedvomno zasluga uredniskih odborov, ki so znali uspesno uskladiti zacrtano programsko usmeritev lista s perecim, sodobnim, naprednejsim, potrebnim. Bistvenih motenj --- kljub gmotnim stiskam --- tudi ni bilo v izhajanju. Redno izhajanje je v letih 1963/64 zavrla krajsa uredniska kriza, vendar ni pustila opaznih posledic. Tistim, ki so urejali in ki zdaj urejamo Jezik in slovstvo, je dobro znano, da gmotna plat lista ni bila nikoli dovolj trdna. Financerji so bili v glavnem naklonjeni reviji, zlasti se od leta 1972 dalje Kulturna skupnost Slovenije, vendar si list kljub skrbno pobrani narocnini in druzbeni SUPvenciji nikoli ni mogel privosciti »razkosja« (!), da bi sodelavcem za prispevke odmerili kolikor toliko spodobno placilo. Tiskarski stroski in papir so vedno terjali domala ves zbrani denar, tako da so pisoci dobivali le skromno povracilo za materialne stroske, ki so jih imeli s pisanjem. zato jim gre velika zahvala, saj je bila revija kljub takemu nagrajevanju(!) le redko kdaj v zadregi z gradivom. To nedvomno prica o visoki zavesti in pozrtvovalnosti sodelujocih --- slavistov in drugih --- in o njihovi skrbi za list, na katerega bi morali biti Slovenci zelo ponosni.

Pricujoce Bibliografsko kazalo tridesetih letnikov Jezika in slovstva je dovolj zgovorno razgrnilo izredno kolicino objavljenega (okrog 2500 prispevkov), ki skriva v sebi izjemno vsebinsko raznolikost in tehtnost. Podrobnejse branje letnikov nas preprica, da je bilo opravljeno velikansko delo. Najvecji del sestavkov v JiS je bil namenjen jezikoslovju in literarni vedi, nato didaktika jezika in knjizevnosti, manj pa seveda nekaterim mejnih podrocjem; kar precej prostora je list odmerjal sprotnemu obvescanju o dejavnosti Slavisticnega drustva Slovenije in podrocnih drustev ter sploh delu in polozaju slavistov, s cimer se je izprical tudi kot stanovsko glasilo.

Jezikoslovje je zastopano s stevilnimi krajsimi in daljsimi razpravami, pojasnili, odgovori in drugimi sestavki, ki obravnavajo splosna vprasanja jezikoslovja, aktualne in posebej zanimive teme o zakonitostih in posebnostih slovenskega in delno tudi drugih slovanskih jezikov ter dialektolosko, leksikalno, terminolosko, etimolosko in drugo problematiko. Jasno je viden razpon objav in razprav, ki so za slovensko jezikoslovje temeljnega pomena, do odzivanja na vsak dan se porajajoce jezikovne zadrege, na katere se je bilo treba odzivati hitro, strokovno zanesljivo in ucinkovito. Vec kot omembe vredno je, da je bila revija s svojimi pogledi, stalisci in zahtevami vedno v srediscu boja (tesno ob Slavisticnem drustvu) za pravilno vlogo slovenscine v javnosti. Sicer pa bi delez jezikoslovja v JiS zasluzil posebno raziskavo, ki bi podrobneje preucila in ovrednotila, kako je list posegal v zivo jezikovno vsakdanjost in v koliksni meri je razreseval nekatera pereca vprasanja slovenskega jezika. Izsledki bi nedvomno pokazali izjemno zanimivo in dragoceno vlogo Jezika in slovstva na tem podrocju.

V podobnem obsegu kot jezikoslovju je revija odmerjala prostor literarni vedi. Na tem podrocju srecujemo zlasti tri vrste daljsih sestavkov: eni povzemajo --- pravilomo na bolj poljudni nacin --- poglavitne ugotovitve o posameznih temah, drugi obravnavajo probleme tako, da so razvidne posamezne faze raziskovalno-razpravljalnega postopka (od zastavitve problema, prek razclenitve do sklepnih ugotovitev oziroma izsledkov), v tretjo skupini pa sodijo odlomki iz vecjih studij, monografij ipd. V okviru zadnjih dveh vrst objav v JiS je kar precej resnicno tehtnih, takih, ki pomenijo pomemben prispevek k slovenski literarni vedi. Podobno kot v jezikoslovju se je tudi tu list odpiral aktualnim vprasanjem v obravnavanju knjizevnosti in njenih znacilnosti kakor tudi perecim zadevam same literarne vede, njenih postopkov in vsebinske usmeritve. Za obe obravnavani podrocji velja, da je revija z ocenami in porocili redno spremljala tekoce strokovno- znanstvene objave (zlasti knjizne) in na ta nacin informirala svoje bralce o novostih in dosezkih v strokah.

Tretje poglavitno vsebinsko torisce revije je bila didaktika jezika in knjizevnosti. Brez pretiravanja lahko trdimo, da so objave v JiS bistveno pripomogle h konsolidaciji te stroke pri nas. Stevilne razprave o pouku jezika in knjizevnosti na razlicnih vzgojno-izobrazevalnih stopnjah so osvetlile vrsto relevantnih tem, pomembno dopolnilo in posredniki med vsakdanjo prakso in teorijo pa so bili zlasti sestavki v rubriki Metodicne izkusnje.

Za vsa tri temeljna vsebinska podrocja v JiS je treba ugotoviti, da so razsirjala svoje poglede prek meja slovenskega jezika in knjizevnosti in posegala po aktualnih temah, obravnavah in izkusnjah tudi v drugih slovanskih jezikih. Velikokrat je slo za stikalisca med jezikovnimi in literarnimi znacilnostmi v slovanskih jezikih ali pa za poglabljanje v zanimiva vprasanja teh jezikov in knjizevnosti (zlasti se drugih jugoslovanskih narodov) oziroma za informiranje o ugotovitvah in novitetah v jezikoslovju, literarni vedi in didaktiki v posameznih slovanskih dezelah (pri tem je sodelovalo kar precej tujih slavistov).

V tridesetih letih izhajanja JiS se je izkazalo, da bralci ne zelijo paberkovanja o posameznih strokovnih temah, marvec da hocejo brati strokovno-znanstveno argumentirane sestavke, ki zgosceno, v dostopnem jeziku, nazorno in celostno osvetlijo naceta vprasanja ter ponudijo najnovejse ugotovitve. Od posameznih uredniskih ekip je bilo tudi odvisno, v koliksni meri so znale prisluhniti nacelu o tesnejsi zvezi med obravnavanimi temami v JiS in neposrednimi potrebami zlasti v vzgojno-izobrazevalnem procesu. Mogoce je trditi, da os uredniski odbori v tem v glavnem nasli pravo mero in znali uskladiti vcasih mocno pragmaticna hotenja z ravnijo in razvojnimi zahtevami jezikoslovne in literarne vede.

Morda ne bi bilo odvec opozoriti na nekaj uredniskih prijemov, ki so bili uspesni in ki bi jih kazalo gojiti se naprej. Najprej na omenimo tesno zvezo Jezika in slovstva s slavisticnimi zborovanji in simpoziji v slovenskem, jugoslovanskem in mednarodnem merilu. Razprave, ki so jih avtorji prebrali na slavisticnih srecanjih, je revija zelo pogosto objavljala in tako po najkrajsi poti seznanjala bralce s slavisticnim strokovno-znanstvenim dogajanjem in najnovejsimi pogledi. Drugo, na kar ne bi smeli pozabiti, so tako imenovane tematske stevilke, ki jih je bilo v zadnjih desetih letih kar precej in med katerimi naj npr. omenimo: Slovenscina v javnosti, Koroski trenutek; Jurcicevo in Levstikovo stevilko; stevilko ob 400-letnici Dalmatinove Biblije itd, In tretjic: nepogresljive so postale letne bibliografije slovenistike, ki javnost izcrpno seznanja s tekoco slovenisticno strokovno-znanstveno publicistiko.

Pogled nazaj nam pove, da so se s svojimi prispevki zvrstile prav vse povojne generacije slavistov in da lahko posamezne pisce spremljamo od zacetnih objav skozi vso nadaljnjo njihovo strokovno-znanstveno pot. Iz sestavkov v razlicnih obdobjih izhajanja revije je mogoce sestaviti pravi mozaik zanimanja, strokovne rasti, iskanja itd. posameznih pisocih, ki so v Jeziku in slovstvu nasli svoje priljubljeno glasilo in moznost za stik s strokovno javnostjo. Razgled po vsebinskem bogastvu nas tudi pouci, da je bila revija trideset let sredi gibanj v slovenskem jezikoslovju in literarni vedi na Slovenskem in zvesto ogledalo notranjih stisk, dvomov, opogumljanj in zanosnih trenutkov, ki so z vecjo ali manjso mocjo gospodovali v slovenski jezikovni in literarni stroki. Mogoce je trditi, da je bil list v vsem svojem izhajanju prav zato ziv, zanimiv, privlacen in branja vreden. Aktualnost in tehtnost vsebine JiS sta bralcem zagotavljali sprotno in temeljito obvescenost o sodobnem dogajanju v strokah in seznanjenost s trenutnimi poudarki na obravnavanih podrocjih.

Po teh ugotovitvah o dosedanjem Jeziku in slovstvu bi si verjetno vi, ki smo navezani na revijo, v prihodnje zeleli, da bi list brez tezav izhajal se dolga leta, da bi bil aktualno, zanimivo in strokovno tehtno pisan, da bi se krog sodelujocih se razsiril, zlasti z mladimi, da bi druzbena denarna pomoc redno in obilneje dotekala, da bi naklado dvignili na 3000 izvodov.

Ob koncu naj se kot »dezurni« urednik v imenu uredniskega odbora iskreno zahvalim vsem, ki so kakorkoli prispevali k 30-letnemu uspesnemu izhajanju revije. Posebej se moramo zahvaliti Kulturni skupnosti Slovenije, Znanstvenemu institutu Filozofske fakultete in Znanstvenoraziskovalnemu centru SAZU, ker so nam omogocili, da smo pripravili in izdali Bibliografsko kazalo. Kazalo je izslo kot dodatni zvezek k letosnjemu letniku Jezika in slovstva in ga poklanjamo zvestim sodelavcem in narocnikom.