Skáclov sonet in štirivrstičnica v slovenskem prevodu

V zapletenih političnih in življenjskih razmerah čeških 70. let (prim. verz iz Skáclove pesmi Prepovedani človek: ?[...] se skupaj vlečemo po temi skozi šivankino uho?je češka disidentska književnost iskala podtalne poti do bralstva. Pesniški cikli iz Skáclovega drugega ustvarjalnega obdobja so prihajali na svetlo v izdajah na čeških tleh ustanovljenega samizdata in pri češkoslovaških eksilskih založbah po svetu (Skáclove pesmi npr. v reviji Svědectví v Parizu, v Torontu pri založbi J. Škvoreckega Sixty-Eight Publishers Corporation in v Münchnu), po letu 1981 pa že tudi pri uradnih čeških založbah v Brnu in Pragi. Nekatere pesmi iz Skáclovih ?prepovedanih?ciklov so šle celo skozi vse tri izdajateljske poti; med njimi so razločki v sami redakciji pesniških zbirk, v kompoziciji pesniških ciklov, zaradi tipkarskih napak pri samizdatu pa tudi v pomenskih modifikacijah posamičnih pesmi ipd. Navedena usoda je značilna za dva pesniška cikla Skáclovih štirivrstičnic Napaka breskev (Chyba broskví 1975, v eksilu 1978) in Lešniki za črno papigo (Oříšky pro černého papouška 1976, v eksilu 1980) ter za cikle pesmi Neznatni rekviem, Talisman, Zgubljalnice (Nepartné requiem, Talisman, Tratidla --- 1978, v eksilu so cikli izšli v zbirki Pesmi 1982 nenaslovljeni). Težko je na tej stopnji naše vednosti kaj več napisati o pesmih, ki so v samizdatu izšle v 150 izvodih pod naslovom Zaklinjanje v predpreteklem času (Zaklínání v předminulém čase, 1984), enako je namreč Jan Skácel naslovil razdelek pesmi v eni izmed svojih pesniških knjig, v 80. letih že tiskanih na Češkoslovaškem. Takrat so izšle naslednje: Davno proso (Davné proso, Brno 1981), Upanje z bukovimi krili (Naděje s bukovými křidly, Praha 1983 --- oba cikla štirivrstičnic), Vlivanje v zgubljeni vosek (Odlévání do ztraceného vosku, Brno 1984) in zbirka Kdo po temi pije vino (Kdo pije potmě víno, Brno 1988). Tudi v zadnjem obdobju svojega pesniškega ustvarjanja je pisal Jan Skácel literaturo za otroke: Uspavanke (Uspávanky, 1983) ter dvoje zbirk, nastalih ob ciklu risbic Josefa Čapka: Kam so odšle košute (Kam odešly laně, 1985) in Zakaj ne pade ptiček z veje (Proč ten ptáček z větve nespadne, 1988).

Skáclovo pisateljevanje je izkazano tudi v publicistiki; v duhovitem drobnem žanru, ki ga je sam imenoval ?mala recenzija? je kot urednik brnske revije Gost v hio (Host do domu) v letih 1963--1969 spremljal problematiko vsakdanjega dne. V svoji literarni dejavnosti je bil v 60. letih tudi urednik čekih literarnih klasikov (del K. J. Erbena, O. Mikuláka) in literarnih antologij (Češki brevir ljubezni, 1966).

Pri prevajanju kot obliki medbesedilne in recepcijske dejavnosti je avtorjevo delo (izvirnik) postavljeno v izhodišče spoznavanja pomenskih vrednosti in je hkrati cilj upovedovalne strategije v drugem, tj. slovenskem jeziku.

Prevajanje Skáclove poezije je bilo v prvi fazi,⁴ tj. za objavo ilustrativnih prevodov v zborniku Vilenica '89 in sonetnega cikla Talisman (v Naših razgledih 8. septembra 1989) omejeno z naslednjimi dejstvi: 1) z vnaprej izbranimi pesniškimi besedili, ki so bila že prevedena v nemščino in francoščino; 2) z dosegljivostjo le ene, v našem primeru eksilske redakcije Skáclovih sonetov. Besedilne modifikacije, npr. v Skáclovem Sonetu s spancem čebel, so bile kot narobe prepisana različica prepoznavne ob primerjanju z nemškim prevodom istega soneta,⁵ kasneje pa tudi s primerjavo med eksilsko in uradno izdajo sonetnega cikla Talisman v zbirki Davno proso (1981), katere izid je spremljal pesnik sam. V tovrstni zadregi sta prevajalca dala prednost češkemu izvirniku, čeprav deformiranemu, in ne ustreznejšemu nemškemu prevodu, ki bi bil v medbesedilni verigi besedilo ?iz druge roke? Ilustrativnost slovenskega prevoda je zavestno sledila besedilnim deviacijam, pogojenim z družbenimi razmerami, v katerih je bila literatura predmet sovražnega zasledovanja in preganjanja. Družbene razmere na Češkem so tudi onemogočale bolje spoznati Skáclovo poezijo na podlagi recepcijske dejavnosti bralcev in literarnih kritikov v pesnikovi domovini, kajti avtorjeva volja se pokaže šele v odtujitvi⁶ literarnega dela, ko si ga prilastijo subjekti bralne srenje, v najrazličnejših in pogosto povsem nasprotujočih si konkretizacijah, tj. v izgovorjenih in zapisanih sodbah o prebranem delu. V navedenem, sartrovsko pojmovanem načinu gledanja na bivanje književnosti si prevajalec pridobiva podatke o književnem delu v kontekstu izhodiščne (češke) književnosti za oblikovanje stališčnosti pri stilotvornem procesu v ciljnem (slovenskem) jeziku.

V literarnozgodovinski razčlembi, ki jo obsega problematika prevajanja, sta prevajalca o pesniškem delu Jana Skácla imela na voljo malo literarnokritičnih refleksij. Pri interpretiranju Skáclovih prvih dveh zbirk je češki literarni zgodovinar Jiří Opelík⁷ zapisal mnenje, da je pesnik Skácel že v 60. letih veljal za ?nemodernega? ?starega viteza? kajti njegova poezija je trdovratno iskala temeljne življenjske vrednote, stare kreposti in dobre stvari, pri čemer je dobra stvar bila Skáclu tista, ki ?je včeraj, bo danes in je bila jutri? Opelíkovo opažanje izostri v Skáclovi poeziji ?ironično modrost? ta pa temelji na pesnikovem osvajanju gotovosti in trdnosti v življenjski negotovosti in netrdnosti. Življenjske vrednote v Skáclovih pesmih (ljubezen, dom, narava) so čekemu človeku v dobi družbenih premikov (npr. družbenopolitične preobrazbe Čekoslovaške po letu 1948) in civilizacijskih prevratov dajale ?varna tla pod nogami? Skáclovo pesniko ustvarjanje, oblikovano v zbirkah pred letom 1968 v svobodnem verzu, je izhajalo iz pomenskega nasprotja med mestom in vasjo. Metaforika Skáclove poezije je zakoreninjena v naravi moravskega podeželja; s svojo mirno stalnostjo narava neposredno polemizira s hrupom in hitenjem mestne civilizacije. V Opelíkovi oceni je postavljeno vprašanje, ali je in koliko je Skácel edini češki moderni pesnik podeželja.

ŽBODY POD 1LI = Četrt stoletja pozneje je literarni kritik in zgodovinar Zdeněk Kožmín,⁸ pesnikov generacijski vrstnik in prijatelj iz Brna, poudarjal podobno vlogo Skáclove poezije v češki družbeni stvarnosti, imenovano ?pozaupljanje našega bivanja? K življenjskim vrednotam je iz Skáclove pesnike izpovedi pritel e modrost, bolečino (kot bivanjska vrednost je pri Skáclu bolečina zapisana že v prvem obdobju ustvarjanja), človeko bližino in samo poezijo. Pesniko iskanje življenjskih vrednosti je pri Janu Skáclu etično motivirano, npr. v kitici Ne-pesmi:

V sedanjem času tega ne-spomina
ko pesem pravi ne in ne-drugače
in ko besede ne-rekó
in ne-zró
verz pa ne-seže več
nas ne-marnost pripelje k ne-pesmi

Izničevanje preteklosti je izničilo tudi prihodnost. Ko so bile vanjo projicirane ?zgodovinske zakonitosti? je bilo takoj jasno, kaj bo in kaj mora biti. Sij te gotovosti je sežgal samo bistvo prihodnosti: njeno odprtost. Projekt zemeljskega raja kot končnega cilja zgodovine, ki odstranjuje družbene konflikte, slabe človeke lastnosti in nemara tudi človeko gorje, je dosegel svoj vrh v iznakaženosti: družba, okamenela v izmišljeni večni harmoniji, in človek kot kip trajnega lastnika sreče sta postala tiha izpolnjevalca intelektualne eksekucije zgodovine.¹⁰

Havlova semantizacija brezčasja ustrezno osvetli v Skáclovi metaforiki ?dvakratno?smrt in ?večno?ivljenje pesnikov (tudi olarčkov); na tem pomenskem ozadju je mogoče razumeti Skáclovo ?izmišljanje praga?iz ene časovnosti v drugo. V Kožmínovi interpretaciji Skáclovega pesniškega sporočila se zato pesnikova bivanjska metaforika razvršča na časovni osi in se zgosti v oksimoron ?davna prihodnost? pri rekonstruiranju Skáclove poetike tudi za prevajalca pomembnem pomenskem izhodiču, ki je v mikrostilistiki prevoda¹¹ usmerjalo izbiranje slovenskih izraznih sredstev, besednih in prvin drugih jezikovnih ravnin.

Jan Skácel je bil že v prvih zbirkah občuten kot ?pesnik molka?¹² v disidentskem obdobju pa se je ta pesnikova lega v intenziviranju metaforičnega izraza začela variirati v podobe tiine,¹³ praznote, pokončnega in čebeljega spanca ipd. Novo v Skáclovem pesnikem oblikovanju v primerjavi s pesnjenjem pred letom 1968 še raba soneta. Motivacijo za tako ravnanje je pri Janu Skáclu mogoče najti v preseganju ?časa nespomina? tj. v kultiviranju pesnike govorice z artističnim romantičnim izročilom in na drugi strani s pesniko obliko ljudske poezije, v umetnosti Jana Skácla izhajajoče iz dveh virov: s tirivrstično kitico iz moravskega ljudskega slovstva¹⁴ in iz kitajske ljudske lirike, ki jo je iz prevodov nemških, ruskih in francoskih parafraz starih kitajskih pesnikov presadil v češko književnost v obdobju med vojnama Bohumil Mathesius. Miniature stare kitajske lirike v Mathesiusovi prepesnitvi so bile na Češkem večkrat ponatisnjene in so tako kot izvirna češka književnost spodbujale ustvarjalnost mladega pesniškega rodu; brez dvoma¹⁵ in najbolj izrazito so parafraze kitajske lirike vplivale na poezijo Jana Skácla v njegovih ciklih štirivrstičnic --- v Napaki breskev in Lešnikih za črno papigo.

Skáclovo prenavljanje pesniških oblik vzpostavlja literarnozgodovinski stik z obdobjem češkega narodnega preroda (sonet je v češko književnost presadil preroditelj Josef Jungmann, zakoreninil pa Jan Kollár v sonetni pesnitvi Hči Slave); v Skáclovih pesmih aludirajo ta zgodovinski čas že imenovane osebnosti (Josef Dobrovský, K. J. Erben). Obdobje narodnega preroda sta v tedanjem času klicala v zavest tudi češko zgodovinopisje in književna zgodovina.¹⁶ V skladu s svojim pesniškim habitusom, priraslostjo na kulturo rodne pokrajine in ponavljajočimi se podobami davnine zajema Skácel iz češke romantike sestavine ljudske ustvarjalnosti (prim. citat K. H. Máche iz njegovega Dnevnika na poti v Italijo v uvodu zbirke Davno proso) in z njimi sporočeno filozofijo in moralo davnih prednikov. V podobno osnovnico se v Skáclovih pesmih zliva ime pesnika Erbena, vsebine njegovih iz ljudskega izročila prepesnjenih balad in pravljic, občutenih v čeških 80. letih kot literatura z etičnim poslanstvom.¹⁷

Vpogled v češko družbeno in literarnozgodovinsko problematiko odpira možnost umestitve Skáclove poezije v pomenska razmerja slovenske književnosti, v današnje aktualne razmere in v prehojene poti slovenskega literarnega izročila. Časovni in prostorski stik s slovensko književnostjo aktualno nakazuje podelitev literarne nagrade Vilenica Janu Skáclu kot izkazilo v zapisovanju srednjeevropske duhovne skušnje, ki zgodovinski spomin potrjuje predvsem z literaturo. Literarnozgodovinske povezave s slovenskim kontekstom bo skušala predstaviti razčlemba besedil, ki sva jih sama prevedla in so verzno in kitično organizirana.

Pri reproduciranju češkega izvirnika v slovenščino je izbiranje jezikovnih sredstev in pesemskih izrazil (verznih in kitičnih besedil) usklajevala zavest o podobnostih in razlikah v vlogi in pomenu istih ali sorodnih prvin v (ciljni) slovenski književnosti. Vidne in hitro prepoznavne pretvorbe potekajo pri prevajanju na besedni ravnini. Skáclova individualna izpoved je narekovala izbirati v besedišču med izrazi knjižnega jezika in regionalizmi, da bi bila tudi v slovenskem sobesedilu izkazana pesnikova zraslost z materialno in duhovno kulturo vaškega okolja. Stilno razmerje med standardnimi izrazi knjižnega jezika in narečnim besedjem se je v slovenskem jeziku hkrati potrjevalo še s skáclovskim znakovnim razmerjem med davnim in sedanjim, v pesnikovi individualni poetiki že obravnavanim pomenskim nasprotjem.

Spričo neenakih stilnih možnosti med jezikoma so bile glede na češko predlogo zamenjave v slovenščini uresničene na drugih, v mikrostrukturi pesemskega besedila dopustnih mestih, in sicer skladno s celostno idejnovsebinsko podobo pesnikovega sporočila. Narečne dvojnice prevedenih čeških besed (prim. lisovna --- 1. stiskalnica za grozdje, 2. prešnica (nar); otělit se --- 1. oteliti se (povreči tele), 2. obraviti se (narečno, v Slovarju slovenskega knjižnega jezika ne uvrščena beseda) so v slovenskem prevodu sooblikovale besednopomensko ravnino Skáclovih sonetov in štirivrstičnic.

Podobno so Skáclovo razmerje med davnim in sedanjim v slovenskem prevodu ilustrativno krepili poleg narečno arhaičnih izrazov še besedni poetizmi (glad, grudi, gruda, bolest); poudarjala so to razmerje oblikoslovna (na vrte, volcjé, besedí) in naglasna sredstva (morjé, zvezd?m, dehté, gredó) slovenskega jezika. Pomenska sestavina davnega in prvotnega je v kasnejši prevodni različici izluščila v poglobljenem avtotematskem prispodabljanju bolj ?pristno slovenske?jezikovne rešitve (prim. Kožmínovo označitev: Skácel je pristno češki pesnik). Tako je bila ?kreolizirana?¹⁸ s čekimi in slovenskimi prvinami mešana konstrukcija v naslovu prevedenega cikla Oreški za črnega papagaja (če. Oříky pro černého papouka) poslovenjena v naslov Leniki za črno papigo.

V narobe zapisanem naslovu eksilske različice Soneta s slavčkom in oborami (Sonet sa slavíkem a oborami) je bila kot klicanje pomenov davnine in za Skáclovo poetiko značilno obujanje starega besedišča¹⁹ v prvi fazi prevajanja interpretirana beseda obora, v slovenščini v prejšnjem stoletju izposojena iz češčine s terminološkim pomenom iz lovskega sveta: ograjen prostor v gozdu. Najsi je bil pomen besede obora od avtorjevega pravilnega naslova Sonet s slavčkom in bojaznijo (Sonet se slavíkem a obavami) še tako odmaknjen, je bil v asociativno gibljivem pomenskem strukturiranju pesemskega besedila njen smisel pomaknjen bodisi v območje ?pesniške skrivnosti?ali v okvir stopnjevane, a zato pomensko izpraznjene estetske funkcije.²⁰

Na leksikalni ravnini je bila v Skáclovem pesniškem izrazu, predvsem v naslavljanju pesniških ciklov in zbirk, navzoča še druga, pomenskim prvinam starega in davnega nasprotna težnja, tj. imenovanje novih življenjskih vsebin z novimi izrazi, s Skáclovimi novotvorjenkami. Raba neologizmov (prim.: smuténka --- žalovanka, tratidla --- zgubljalnice) je razložljiva z že omenjenimi posebnostmi Skáclovega pesniškega nazora, ki človekovo bivanje dojema v smereh časovne premice, v konkretni točki spajajoče njena pola v sintagmi ?davna prihodnost? V pesmi Premica je Skáclov pesniki nazor tudi poimenovan:

In doumeti deževnega dne
da je premica točka tako podaljšana
da seže v lastno srce

Pretvorbe na višjih izraznih ravninah (skladenjski, verzni in besedilni) je omogočala diahrona uvrstitev Skáclove poezije v sistemska razmerja slovenske književne zgodovine. Pogosta in ponavljajoča se pesniška tematika v poeziji češkega pesnika, npr. orfejske razsežnosti v delovanju pesnikove besede:

ne boj ničesar se ne boj
pa če bo še tako hudo
se bo zmeraj našel človek
ki goslim se prilegal bo      (iz pesmi Kdo goslim se prilegal bo)

V trenutkih temne zarje
prežene iz duše glad
tega ki koga rad
ima urokov varje

Z neba na zemljo pada	Po morju barka plava,
zakletev iznenada	nezvesta, bodi zdrava,
sto spremlja jo luči	sto tebi sreč želim.
V srebro sem z dletom vdihnil	Po zemlji srečno hodi,
SINE AMORE NIHIL	Moj up je šel po vodi,
Nič brez ljubezni ni	le jadrajmo za njim!

so sence daljše veter star sred polj
pretiho je začne se igrica
na slepe miši padamo v sladkost
napaka breskev bi ubila nas

básníci básně neskládají
báse je brez nás někde za
a je tu dávno je tu od pradávna
a básník báse nalézá

pesniki pesmi ne skladajo
pesem je brez nas nekje za
in tu je davno tu je od nekdaj
in pesnik pesem najdeva.

tako neznaten ščep tišine
da vanj na glas ne boš šel krast
kos deščice in košček žice
kar skupaj daje mišjo past

1. zavedajoč se dvojne geneze Skáclove štirivrstičnice, je prevod, kjer je bilo mogoče, posnemal pomen rimanih besednih prvin iz izvirnika, jih mestoma nadomeščal z ustrezniki iz slovenskega pesniškega izročila, pri tem pa je ohranjal tudi skladenjsko členjenje besedila;

2. prevod je skušal tudi potrditi prepričanje, da je Skáclov sonet tako oblikovno kot vsebinsko obrnjen v preteklost ter individualno ponavlja in modificira zgodbo petrarkističnega soneta v našem času in prostoru: zdaj z izbiro verznega izrazila in razvrstitvijo rim priklicuje evropski klasični sonet zdaj vpisuje s kratkim verzom in pogostimi moškimi rimami v sonet pesem, mogoče celo popevko, npr. blues, zdaj je v prostem nerimanem verzu samo refleksija teme in privid oblike; zmeraj pa je izrazito dvodelen in zato se lahko v prevodu vključuje v slovensko izvirno sonetopisje našega časa.

Opombe

¹

Iz statuta mednarodne literarne nagrade ?Vilenica? ki je bil v svoji uradni različici oblikovan in objavljen v zborniku Vilenica '87 in je odtlej izel vsako leto ponatisnjen v navedeni publikaciji Drutva slovenskih pisateljev. Od leta 1986 so bili nagrajeni Fulvio Tomizza (1986), Peter Handke (1987), Péter Esterházy (1988) in Jan Skácel (1989).

²

V primerjavi s češkimi politično preganjanimi avtorji, po letu 1968 manjkajočimi v čeških literarnozgodovinskih delih in enciklopedijah, je Jan Skácel imel milejšo usodo, kajti njegovo ime je bilo uvrščeno v češke publikacije prejšnjega desetletja. Geslo Jan Skácel najdemo v naslednjih enciklopedijah: Slovník českých spisovatelů, Ústav pro českou literaturu ČSAV, Praha, 1964; Slovník českých spisovatelů, (Pokus o rekonstrukci dějin české literatury 1948-1979), Uspořádali Jiří Brabec, Jiří Gruša, Igor Hájek, Petr Kabeš a Jan Lopatka (samizdat in več eksilskih izdaj založbe Sixty-Eight Publishers Corp. iz Toronta v Kanadi); Slovník českéliteratury 1970-1981, Československý spisovatel, Praha, 1985; Čeští spisovatelé 20. století, slovníkoá příručka, Československý spisovatel, Praha, 1985.

³

Básník Jan Skácel (ciklostirana bibliografija, izšla ob pesnikovi šestdesetletnici in zapisuje samo izdaje uradnih čeških založb), Knihovna Jiřího Mahena, Brno, 1987.

⁴

Druga faza prevajanja Skácelove poezije je pri izbiranju obsegla pesmi iz zadnjih pesnikovih, večinoma razprodanih in težko dosegljivih zbirk, zato izposojenih pri dr. Zdenku Kožmínu, izvrstnemu poznavalcu moravskih realij v Skáclovem pesništvu. Naj bo brnskemu literarnemu zgodovinarju in tenkočutnemu razlagalcu (ne le) Skáclove poezije na tem mestu izrečena zahvala za ljubeznivo pomoč pri razlagi nekaterih moravizmov, vsebovanih v Skáclovih izbranih pesmih v knjigi zbirke Lirika, ki je izšla pri založbi Mladinska knjiga leta 1990.

⁵

Izbrane Skáclove pesmi je prepesnil v nemški jezik znani pesnik Reiner Kunze (wundklee Gedichte. Aus dem Tschechischen übertragen und mit einem nachwort von Reiner Kunze, S. Fischer Verlag, Frankfurt a. M., 1982.

⁶

Miroslav Červenka --- Milan Jankovič, Dva příspěvky k předmětu individuální stylistiky v literatuře, Česká literatura 38 (1990), č.3, str. 212-234.

⁷

Jiří Opelík, O Janu Skácelovi, Jak číst poezii, Praha 1963 str. 249-255.

⁸

Zdeněk Kožmín, Da bi svet ne bil tuj (O Janu Skáclu, dobitniku letošnje mednarodne nagrade Vilenica), Sodobnost 37, (1989), št. 10, str. 946-950.

⁹

Iz zbirke Miroslava Červenke Triindvajset petnajst (Dvacet tři patnáct, München, 1986 --- pesmi iz let 1973-1979). Glej tudi pesem Napis na podrtem znamenju v zborniku Vilenica '88.

¹⁰

Václav Havel, Zgodba in totalitarnost, Naši razgledi, 14. avgusta 1987, str. 450 (prevedeno iz revije Svědectví).

¹¹

Anton Popovič, Teória umeleckého prekladu. Aspekty tekstu a literárnej metakomunikácie, Bratislava, 1975, str. 280.

¹²

František Benhart, K navpičnemu spancu govori tišina, Bralnica '81, Sodobnost 30 (1992), št. 3, str. 299-300.

¹³

Sylvie Rychterová, Krajina proměn a tvary ticha (2 x 100 čtyřverší Jana Skácela). V Slova a ticho, Arkýř, München 1986, str. 93-105.

¹⁴

Oldřich Sirovátka, Jan Skácel, Čeští spisovatelí 20. století, Slovníková příručka, Československý spisovatel, Praha 1985, str. 558-560

¹⁵

Jiří Franěk, Je coci... (spremna beseda h knjigi: Bohumil Mathesius, Zpěvy staré Číny, ČS, Praha, 1988, str. 284.)

¹⁶

Ob koncu 70. in na začetku 80. let je dobo narodnega preporoda obravnavalo več avtorjev, npr.: Josef Kočí, České národní obrození, Nakladatelství Svoboda, Praha, 1978; Vladimír Macura, Znamení zrodu, Českéobrození jako kulturní typ, Československý spisovatel, Praha, 1984; Jan Novotný v spremni besedi h knjigi Obrození národa, ki je izšla v zbirki České myšlení (v njej so ponatisnjeni temeljni dokumenti in listine o češki prerodni filozofiji s konca 18. in prve polovice 19. stoletja), Nakladatelství Melantrich, Praha, 1979. Čas narodnega preroda je navsezadnje prikličeval podobne vedenjske vzorce v književnem ustvarjanju. Tako je pesnik F. L. Čelakovský v prvi polovici 19. stoletja po modelih ljudskih (zvečina lirskih) pesmi obnavljal češko literarno ustvarjalnost, medtem ko je K. J. Erben ljudsko snov iz bogate bere čeških balad in ljudskih pravljic umetniško preoblikoval v luči monumentalnega, iz ljudske davnine podedovanega zakona o dobrem in zlem.

¹⁷

Bohumil Hrabal, Esej o Kytici (spremna beseda h knjigi: Karel Jaromír Erben, Znění zlatého zvonu, Československý spisovatel, Praha, 1986).

¹⁸

A. Popovič, glej v opombi 11 n.d. --- ?Kreolizacija?jezika --- nestistemsko nasičevanje prevoda z jezikovnimi prvinami izvirnika. Gre za prekrivanje dveh jezikovnih struktur, za prenikanje izvirnika v jezikovni ustroj prevoda. V prevodni varianti Oreški za črnega papagaja (češ. Oříšky pro černého papouška) so sledovi češkega jezika zaznavni v dveh prvinah: 1. v samo fonološko, a ne pomensko poslovenjeni besedi oreški in 2. v izrazu papagaj (v slovenščini sicer prevzetem iz nemščine), katerega rabo je pri prevajanju zapisoval slovnični zakon, kajti v češkem izvirniku je beseda papoušek moškega spola. Zaradi nezadostnega in v začetni fazi premalo poglobljenega poznanja Skáclove pesniške izpovedi so bile v enoravninskem slovničnem interpretiranju zapostavljene konotacije slovenskega domačega imena papiga.

¹⁹

Zdeněk Kožmín, Jan Skácel --- mitmem, Interpretace básní, SNP, Praha 1986, str. 117-121

²⁰

Prim. znanstveno poglobljene izpeljave ugotovitev Jana Mukařovskega o estetski funkciji v cit. študiji M. Červenke in M. Jankoviča (glej n. d. v opombi 6).