Tone Pretnar kot prevajalec poljske poezije

Bolj kot lirika sta slovenske prevajalce poljske romantike pred tem mikali epika in dramatika. To dokazujejo poslovenjena Mickiewiczeva epska dela od pesnitve Grażyna (1909) do celotnega prevoda epa Gospod Tadej (1974) in odlomki iz dramske pesnitve Dziady (1967). Resda se je Mickiewiczeva lirika pojavila pri nas že s Prešernovim nemškim prevodom soneta Resignacija (1837); temu je v petdesetih letih prejšnjega stoletja sledil slovenski prevod še nekaterih sonetov, v začetku našega stoletja pa Oda na mladost in nato novi soneti; vendar niti večji izbor (19 pesmi) v Kitici Mickewiczevih (1943), povojna revialna objava Ode na mladost, Krimskih sonetov in t.i. lozanske lirike ter večji izbor (28 pesmi) v knjigi Pesmi in pesnitve (1967) ne dajejo vsestranske podobe te lirike, ker se večinoma iste pesmi ponavljajo v novih interpretacijah. Tudi drobna lirika Słowackega je pozno dočakala slovenjenje, v knjižni obliki (29 pesmi) šele leta 1973; to niti ni čudno spričo paradoksa, da je prva zbirka tega izrazito lirskega pesnika izšla na Poljskem šele ob stoletnici njegove smrti (1949). Pač pa smo njegovo lirsko pesnitev V Švici dobili prvič leta 1909 in v novem prevodu v zbirki Lirika 1973. Že leta 1939 je bil Słowacki predstavljen v knjižni obliki z epsko pesnitvijo Oče okuženih. Tudi tretji veliki pesnik poljske emigracijske romantike, Zygmunt Krasiński, se je pojavil pri nas prej z odlomki iz drame Irydion (1912) in iz Nebožanske komedije (1944) kot pa s prvo in skoraj edino lirsko pesmijo (1960).

Kot Słowacki je bil tudi Norwid kot lirik Poljakom dolgo malo znan. Objavljal je sicer v vseh delih razkosane domovine in tudi v Peterburgu in v emigraciji, a le v periodičnem tisku. Prva in edina zbirka Zbrane pesmi je izšla v Leipzigu 1863, v letu poljske vstaje, ko je bilo zanimanje javnosti obrnjeno drugam. Odkrila ga je šele poljska moderna konec 19. stoletja. Izhajanje njegovih zbranih del je zavrla prva svetovna vojna in tudi naslednja izdaja (1937) je zaradi druge svetovne vojne ostala nedokončana. Po vojni (1966) so izšle Norwidove pesmi kot I. knjiga Zbranih del z obsežnim predgovorom in komentarjem urednika Juliusza W. Gomulickega.

Zunanji povod za Pretnarjevo odločitev za Norwida je utegnila biti bližajoča se stoletnica njegove smrti, morda tudi uglasbitev nekaterih njegovih pesmi ali skrivno širjenje njegove narodne misli med vojnim stanjem na Poljskem v začetku osemdesetih let. Globlji izziv pa je bila, kot pravi prevajalec sam v spremni besedi, ?imenitna vzporednica z Jenkovim pesništvom? ki se kaže tako v grenki ironiji obeh pesnikov kot v njuni ?poetiki molka?

Načela, po katerih je Tone Pretnar prevajal, je pozneje sam takole razložil: ?Pomen verznega in kitičnega vzorca v prevodu uravnavajo oblikovalne navade v tuji književnosti in prevajalska praksa, ki je zdaj bolj usmerjena k domačim, zdaj k tujim prvinam prevajanega dela.?² Ko gre za oblikovalne navade v poljski liriki, je treba vedeti, da je že pred Norwidom visoka romantika namesto dotedanjega silabizma uvajala v kratkih lirskih pesmih silabotonizem, v katerem so se pojavile iste stopice kot v našem, vendar je zaradi polskega naglasnega tipa naravni ritem poljske lirike trohejsko-amfibrahični. Pri tem sta Mickiewicz in Słowacki pazila na živi ritem, ki nima realiziranih vseh metričnih naglasov, Norwid pa je šel še dlje: v prvi različici je opustil stalno enako število zlogov v verzih, ohranil pa še melodijo vzorca s stalnim naglasnim redom, v drugi varianti pa je poleg tega razrahljal metrični tloris z neenakomerno razdelitvijo naglasov ter tako oslabil obe sistemski normi pravilnega silabotonizma. S tem je odprl pot prostemu verzu, ki se je nato uveljavil v avantgardi po prvi svetovni vojni.³

Pretnar je poljski silabični in silabotonični verz klasične oblike prevajal z našim klasičnim, navadno jambskim verzom, a se glede na pogostni končni naglas v slovenščini vsaj deloma rešil ?tiranke (ženske) rime?s tem, da je poljske ženske rime pogosto nadomeščal z našimi moškimi, te pa realiziral na vse tri v slovenščini mogoče načine; tako, da se ujemata dva naglašena samoglasnika, naglašen samoglasnik z nenaglašenim --- ta dobi v končnem položaju kratek nadomestni naglas (donaglaševanje) --- ali dva nenaglašena oziroma donaglašena samoglasnika. Nasprotno pa se je strogo ravnal po verznih navodilih izvirnika v tistih oblikah, ki jih je, kot razlaga sam v spremni besedi, v poljsko književnost uvedel ali preoblikoval že Mickiewicz, Norwid pa jim je dal novo izpovedno moč.

Iz obsežnega, okoli tristo sedemdeset pesmi obsegajočega lirskega opusa tega zadnjega velikega poljskega romantika --- pesnika, dramatika, pripovednika in upodabljajočega umetnika --- je Pretnar izbral za posamezna obdobja njegovega življenja in še posebej za njegovo pesniško izvirnost najbolj značilne pesmi. Tako iz let, ko je Norwid še živel v domovini, ni prevodov njegove domoljubne, tradicionalno ?preroške?poezije, s katero je zelo mlad zaslovel v varšavskih literarnih salonih, pač pa je iz njegove kratkotrajne sonetomanije prevedena Samota z motivom ?dragega molka? sledi pa ji pesem Pero z --- zaradi cenzure --- prikrito politično poanto. V Italiji, kamor se je odpravil s skromnimi sredstvi od prodaje po zgodaj umrlih starših podedovane posesti, da bi nadaljeval v Varšavi začeti študij kiparstva, in nato vse življenje živel v pomanjkanju, je nastala t.i. črna suita, iz katere je odlično prevedena pretresljiva Moja popevka:

Źle, źle zawsze i wszędzie,
Ta nić czarna się przędzie:
Ona za mną, przede mną i przy mnie,
Ona w każdym oddechu,
Ona w każdym uśmiechu,
Ona we łzie, w modlitwie i w hymnie.

Zlo iz vsakega kota
kot nit črna se mota
pred menoj, za menoj in pri meni,
Iz diha vsakega veje,
z mojim smehom se smeje,
v solzah vre in v molitvi vzneseni.

Iz Rima se je Norwid po napadu na novatorstvo te poezije, ?na nejasnost misli, podob in besed tragika njenega položaja med Vzhodom in Zahodom: Zabavljica, Slovanom Moskvičanom, Njihova moč, Pesem o naši zemlji.

Kljub mračni sodobnosti je Norwid ohranil vero v prihodnost, ki naj bi prinesla zmago tudi leta 1850 umrlemu Józefu Bemu, junaku iz poljskih vstaj, kot to izraža Žalna rapsodija v podobi pogrebnega sprevoda. Spesnjena je v rimanem poljskem heksametru, kar je bila v poljski romantiki novost v primerjavi z nerimanim Mickiewiczevim. Prevajalec je, kot sam pravi, upošteval vsa verzna navodila izvirnika, ker v domačem izročilu, ne v izvirnem ne v prevodnem, take oblike še ni bilo. To rapsodijo je treba prišteti med največje prevajalske dosežke slovenskega Norwida.

Sledi ji Moja popevka 2 iz t.i. ameriške suite kot izraz hrepenenja po domovini med poldrugoletnim bivanjem v Ameriki, upesnjen brez patosa, v diskretnih poltonih. Po vrnitvi se je naselil spet v Parizu in tam ostal do smrti. Čedalje bolj ga je mučilo nerazumevanje njegove poezije in nepriznavanje njegove vloge v družbi, kar je izrazil v verzih:

poet sem, ki besed ne meče kar v en dan,
kar pojem jaz, živim, od tega sem bolan.
            (Ko sem začutil)
in
Jaz na tem svetu sodim med preklete
            (K spokorniški me pesmi več ne kliči)

Iz leta poljske vstaje (1863) je poleg udarne domoljubne pesmi Sovražniku tudi znamenita oda umetnosti Chopinov klavir, ki je hkrati tretja pesem bojevnikom za svobodo, tokrat posvečena Chopinu, pevcu prihodnje, svobodne poljske družbe, rešene okupatorskega nasilja. V oblikovnem pogledu je ta pesem primer že omenjenega Norwidovega novatorstva: ohranjena je melodija jambskega vzorca, verzi so rimani, a različno dolgi, kar ustvarja razgiban ritem, ki naj bi po mnenju nekaterih posnemal Chopinovo glasbo. Z akustično stranjo se ujemajo tudi nedokončani stavki, le v obrisih začrtane podobe, kar napoveduje kasnejšo simbolistično liriko. Kako je prevajalec rešil pomensko in ritmično težko nalogo, naj ponazori prva kitica:

Byłem u ciebie w te dni przedostatnie
Niedocieczonego wątku:
Pełne, jak Mit,
Blade, jak świt...
Gdy koniec życia szepce do początku:
?Nie stargam cię ja, nie!... lecz u-wydatnię.?

Ko k tebi sem v predzadnjih dneh prišel,
življenja tok se ni iztekel:
poln kot mit,
bled kot svit,
kot da življenja konec bi začetku rekel:
?Ne bom te strgal, temveč raz-o-del!?

?Gromem bądźmy pierw niźli grzmotem,
Oto tętnią i rżą konie stepowe;
Górą czyny!... a słowa? a myśli?... potem!...
Wróg pokalał już i Ojców mowę --- ?
Energumen tak krzyczał do Lirnika
I uderzał w tarcz, aż się wygięła.
Lirnik na to:
    ?Nie miecz, nie tarcz bronią Języka,
Lecz --- arcydzieła!?

Bodimo raje grom kakor ropot,
so konji rezgetali, se podili.
Dejanje le,
a misel --- kdaj?
Nato!
Sovražniki so jezik nam oskrunili,
je kričal Energumen na Lirnika
in bil ob ščit, da roka je drhtela.
Lirnik mu de:
    ?Ne meč, ne ščit, a v bran jezika
stojijo dela.?

Iz časa po Norwidovem prihodu v dom za ostarele poljske emigrante (1870) je prevedena med drugim v oktavah spesnjena elegija Ob smrti Poezije, v bistvu satira na razmere, ki onemogočajo pesniško ustvarjanje. Znova je izražena bolečina spričo nerazumevanja njegove poezije v pesmi Lepo je za življenja že biti prav spoznan (1880), ki je med zadnjimi v tem bogatem in vsestranskem izboru iz Norwidove lirike.

Dve leti za Norwidom je Tone Pretnar pod naslovom Somrak in svit⁷ objavil izbor iz poezije leta 1911 v Litvi rojenega Czesława Miłosza, nedavnega Nobelovega nagrajenca za književnost. Od dvesto triintridesetih Miłoszevih pesmi iz zbirke Poezije (Varšava 1982) jih je prevajalec izbral šestinšestdeset in jih sam prevedel enainpetdeset, tri pa Lojze Krakar in dvanajst Rozka Štefan. Miłosz je že s svojo prvo zbirko Pesnitev o otrplem času (1933) z naglim odzivom na naraščajoči fašizem v Evropi zbudil pozornost in se nato z zbirko Tri zime (1936) razvil v vodilnega pesnika poljskega katastrofizma. V Pretnarjevem izboru in prevodu predstavlja to obdobje pesem Ti silna noč, napisana leta 1934 v Vilnu, kjer je pesnik kot študent prava sodeloval pri književnem glasilu Żagary. Poznejše predvojne pesmi, nastale v Varšavi, kjer se je leta 1937 zaposlil pri poljskem radiu, nekatere tudi med študijskim bivanjem v Parizu in nato med vojno spet v Varšavi, kjer je ilegalno izdal zbirko Pesmi, je po vojni združil v zbirki Rešitev (1945). Tu se pesnikov pogled od prizorov vojnega trpljenja, osebnega in narodnega, obrača k vztrajanju pri vsakdanjem delu in v svet narave, ki zbuja upanje, kot pravi v osrednji pesmi triptiha Vera, Upanje, Ljubezen. Tudi v pesniškem oblikovanju je opazen premik od tradicionalnega silabizma in silabotonizma k prostemu verzu. Ta prevlada v naslednji zbirki Dnevna svetloba (1953), ki je nastajala v letih, ko je bil kot kulturni svetnik v diplomatski službi v New Yorku in Washingtonu, nato pa v Parizu. Leta 1951 se je odločil, da zaradi stalinističnih razmer na Poljskem --- te je prikazal v paraboli Zasužnjena misel (1951) in v romanu Osvojitev oblasti (1952) --- ostane v tujini. Iz omenjene zbirke prevedene pesmi vsebujejo poleg odmevov na vojno kritično razmerje do življenja, kot ga je opazoval v novih okoljih, iz začetka emigrantskega obdobja pa jedke satire na razmere v domovini, še posebej na njeno kulturno življenje.

Medlo brenčite ali prazen spor
prelivate čez zmedene strani,
jezi vas, če se v cvet svet razcveti,
če stre ga --- kljub dokazom --- meteor.

Živite. Vaše bedno upanje,
vaš monotono nihajoči čas
poet, ki rad norčuje se iz vas,
v kristal negiben vlije in zapre.

In boste kakor muha v jantarju,
ki iz strahu na veke je zastala
z nožicami, ki se v molitev sklepajo.

Zaman zdaj gobček, želo, krilca so:
bleste iz kamna, ki na dnu predala
leži --- prastar prababičin dragulj.
            (Zoili)

Ogorčenju in trpki ironiji sledi v Miłoszevi poeziji spravljenost s svetom, kot odseva iz filozofskih refleksij, prepletenih s spomini na mladost v Litvi, s primerjavami med preteklostjo in sodobnostjo, z razglabljanjem o dolžnostih pesnika, ki mu --- emigrantu --- poljski jezik nadomešča domovino. Ta razvoj, viden iz zbirk Kralj Popiel in druge pesmi (1962), Začarani Gucio (1965), Mesto brez imena (1969), Kjer vzhaja sonce in kamor tone (1974), je Tone Pretnar domiselno ponazoril z naslovom svojega izbora --- Somrak in svit, vzetim iz zadnjega verza pesmi Sonce. Zaradi obsežnih pesemskih enot, ki bi presegle začrtani obseg knjige, je izbor iz zadnjih zbirk skopejši kot iz prvih, vendar so tudi tu upoštevane in ustrezno prevedene različne pesniške oblike, od rimanega silabičnega trinajsterca prek nerimanih silabičnih enajstercev in trinajstercev do prevladujočih prostih verzov. Pravo poustvarjalno mojstrstvo pa je prevajalec pokazal v pesmi Valček (iz leta 1942),⁸ kjer v štirivrstičnih kiticah s štiristopičnimi amfibrahi posnema ritem valčka v plesni dvorani na prireditvi v času pesnikovega rojstva, nato pa se prestavi v sodobno dogajanje, ki ga izvirnik opisuje v resno uglašenih silabičnih enajstercih, v prevodu nadomeščenih z jambskimi:

Już lustra dźwięk walca powoli obraca
I świecznik kołując odpływa w głąb sal.
I patrz: sto świeczników we mgłach się zatacza,
Sto luster odbija snujący się bal.

Zrcala počasi zven valčka obrača,
se svečnik v globino dvorane gubi,
glej: svečnikov sto se izgublja in vrača,
zrcal sto odseva ples lahkih stopinj.

Lodowe pole w brzasku żółtej zorzy
W nagle razdartej nocy się otworzy.
Tłumy biegnące wśród śmiertelnej wrzawy,
Której nie słyszysz, odgadujesz z ust.

Ledeno polje, ko dan gori gre,
nenadoma se iz noči odpre
in množice bežijo v smrtni grozi,
ki je ne slišiš, bereš jo le z ust.

Medtem se je Herbert razvil v enega --- tudi v tujini --- najbolj branih pesnikov prvega povojnega poljskega pesniškega rodu, posebno pa je zaslovel z zbirko Gospod Cogito (1974). To je zabaven in hkrati tragičen lik, nekakšna sinteza Herbertove parabolike, evropski razumnik in hkrati variirana poosebitev človekove duhovne podobe in njegovega položaja v sodobnem svetu, kot pravita prevajalca v spremni besedi. Ob političnih in vojnih dogodkih na Poljskem v osemdesetih letih je izšla zbirka Raport iz obleganega mesta (1984) in nato še Elegija ob odhodu (1990).

Od okoli tristo Herbertovih pesmi, objavljenih v navedenih zbirkah, jih je v antologiji Beli raj vseh možnosti sto sedem, od tega oseminosemdeset v Pretnarjevem prevodu. Poleg tradicionalnih poljskih pesniških vzorcev so tu v večini prosti verzi, na katere je po avtorjevi zasnovi pesem razdeljena, prevajalec pa mora paziti, da se ne oddalji od izvirne interpretacije. Pretnar se je pri prevajanju Herbertovih prostih verzov, ki veljajo za poljsko klasiko 20. stoletja, zvesto ravnal po navodilih izvirnika, ta pa na tem področju sovpadajo z domačimi oblikovalnimi navadami. Naj navedem dva (krajša) primera Herbertove poezije v odličnem Pretnarjevem prevodu:

Sedaj ima nad glavo rjave oblake korenin
tenceno lilijo soli molek peska na senceh
in plove na dnu čolna po razpenjenih meglah

miljo daleč od nas tam kjer zavija reka
vidna-nevidna kakor luč na valu
res ni drugačna --- zapuščena kakor vsi
            (Žalostinka --- Materinemu spominu)

V prvem primeru gre za težnjo po zlogovnem in ritmičnem izenačevanju verzov s hkratnim opuščanjem ločil in velikih začetnic, kakor se je v poljski poeziji izoblikovala v tridesetih letih našega stoletja. Drugi primer --- tak način je v sodobnih poljskih prostih verzih najbolj razširjen --- ima različno dolge verze, členjenje temelji na logičnih poudarkih, ritmični red ustreza konkretni pesniški zasnovi.

Današnja poljska literarna kritika opaža neko notranjo sorodnost med Herbertovo in Miłoszevo poezijo:

Omenjeni pesniki (tu se govori o Miłoszu, Herbertu, Szymborski in Białoszewskem) se precej ujemajo v eni stvari: njihova pesniška ustvarjalnost ni zlaganje lepih stavkov, temveč odstiranje vseh razsežnosti obstoja konkretne osebe in njenega dojemanja sveta.¹⁰

Isti kritik pa opozarja tudi na zvezo med Miłoszem in Norwidom: ?V Miłoszevih delih je očitna navzočnost mita in poezije Mickiewicza, skrita pa navzočnost Cypriana Norwida.?¹¹ Potrdilo za to tezo lahko odkrivamo tudi v Pretnarjevih prevodih Norwidove, Miłoszeve in Herbertove poezije.

Četrta samostojna prevodna poublikacija, katere izid je Tone Pretnar še doživel in pri kateri je bistveno sodeloval, je Alarm,¹² antologija poljske poezije 1939-1945. Od sto dvajsetih tu objavljenih, po rojstnih letnicah avtorjev urejenih pesemskih enot jih je prispeval devetinštirideset, od teh štiriinštirideset izpod peresa znanih in petih neznanih pesnikov. Predstavljeni so vsi pesniški rodovi, ki so doživeli nemški napad na Poljsko in se nato z besedo, nekateri pa tudi z dejanjem vključevali v odporniško gibanje doma ali v tujini, kamor so se starejši --- v upanju, da le začasno --- umaknili ali pa se po naključju znašli tam.

Doživljanje vojnega časa so izpovedovali različno vendar so se skrajne smeri iz razgibanega predvojnega poljskega kulturnega življenja v tem času že preživele in se stekale v tradicionalne tokove. Tudi motivi te poezije so različni, vezani na okolje, v katerem so verzi nastajali. Jarosław Iwaszkiewicz, ena osrednjih osebnosti pesniškega rodu, rojenega konec 19. stoletja, je ostal doma, na svojem posestvu blizu Varšave, in tam skrival pesnike-ilegalce. Iz njegovih prelepih, tudi v prevodu estetsko dognanih Plejad odsevajo vojne grozote v prikriti, z melanholijo zastrti obliki:

Odšli ste daleč. Jaz pa vendar sem ostal,
zgubljen sem sredi temnih zvezd mežikanja.
Kaj vendar ves zakleti krog nam bo vsem dal?
Nič več: pogled je nem, besede so tema.

Sledijo pesniki, ki so prve zbirke izdali v tridesetih letih in tudi pod okupacijo ostali na domačih tleh, kjer so delovali v oboroženem odporu ali v ilegalnem kulturnem življenju. Tako se je Czesław Miłosz pred Nemci skrival sprva v Vilnu, od leta 1940 pa v Varšavi, kjer je istega leta izdal prvo ilegalno pesniško zbirko v zasedeni Poljski. Podoba njegove poezije iz zbirke Somrak in svit je tu dopolnjena s petimi kasnejšimi Pretnarjevimi prevodi, med katerimi je že obravnavani Valček, na novo pa je (za Krakarjem) prevedena tudi pesem Campo di Fiori z motivom vstaje v varšavskem getu. Iz Miłoszeve antologije je ponatisnjena le pesem Upanje, kot morda najbolj značilna za njegovo razmerje do vojne resničnosti:

Takrat je upanje, če kdo verjame,
da svet ni sen, da živo je telo,
in da dotik in vid in sluh ne laže,
da vse reči, ki zanje ve, da so,
kot vrt so, ki se izza vrat prikaže.

Vanj priti ni mogoče, ampak je.
Če modro bi in bolje videli,
bi še kak cvet in mnoge zvezdice
v vrtu sveta lahko ugledali.

Oko da vara, mnogi govorijo,
in da ničesar ni, samo se zdi.
A ti ljudje so že obupali,
ker mislijo, da ko sami zbledijo,
se z njimi v nič ves svet izpremeni,
kot da s tatinsko roko zginil bi.

Od teh pesnikov sta tu predstavljena še Anna Kamieńska s pesmijo o vojnem razdejanju in Tadeusz Kubiak s himno poljski vrbi, s počastitvijo poljskih letalcev, sestreljenih nad Varšavo med vstajo, ko so oskrbovali upornike z orožjem, strelivom in hrano ter z --- v ljudskem duhu stilizirano --- Pesmico o poljskem sodelovanju v osvobodilnih bojih na vseh straneh sveta, pa tudi o trpljenju v taboriščih in na prisilnem delu. Med petimi pesmimi neznanih avtorjev je ena posvečena junakom v židovskem getu, druga bojevnikom z Westerplatte, tretja slovesu matere od sina vojaka, dve pa sta drobna lirska utrinka.

Kot motivika je raznovrstna tudi oblika teh pesmi: verzi so vseh mer, od pravilnih osem- do sedemnajstzložnih (v heksametrih), vmes pa raznozložni in prosti verzi. Kitice so najpogosteje štirivrstične, vmes pa dvostišja, tudi dva soneta in več pesmi v nibelunških kiticah. Pri vsej mozaičnosti sestavljajo Pretnarjevi prevodi, združeni z drugim delom te antologije (v prevodu avtorice tega prispevka), strnjeno, celostno podobo medvojne poljske poezije.

Po nepričakovani smrti Toneta Pretnarja je skupina njegovih študentov in kolegov pripravila iz revialnih objav antologijo njegovih pesniških prevodov od 1964 do 1993, naslovljeno z Veter davnih vrtnic.¹³ Najobsežnejši del v njej ima poljska poezija --- okoli tristo pesmi. Po rojstnih letnicah pesnikov urejene sestavljajo skoraj celoten zgodovinski pregled tega pesništva.

Začenjajo ga pesmi dveh renesančnih poetov, čutnega Mikołaja Reja in med dve skrajnosti, med radoživost in religioznost razpetega Jana Kochanowskega. Podobno petrarkistični sonetni liriki baročnega pesnika Jana Andrzeja Morsztyna sledijo kratke, izrazito čutne pesmi in dolga robustna erotična zabavljivka, kakor pesem Kurčev nagrobnik imenuje Pretnar v komentarju k prvi objavi teh prevodov.¹⁴ Poezija razsvetljencev Pretnarja očitno ni zanimala, tu je le proti koncu te dobe rojeni Alojzy Feliński s himno Bog, ki si Poljsko iz leta 1816. Že v romantiko pa spada njegov vrstnik Jan Nepomucen Kamiński (1777-1855), pri katerem se je Matija Čop med petletnim bivanjem v Lvovu učil poljščine in tudi po vrnitvi ostal z njim v stikih.¹⁵ Zaradi te povezave s slovenskim literarnim življenjem se je Pretnar, kot je sam zapisal,¹⁶ odločil za prevod 14 sonetov Kamińskega iz njegove zbirke Soneti (1827). Ta pri tedanji poljski kritiki ni naletela na priznanje, danes pa imajo nekatere, po Mickiewiczevih posnete sonete (ti so izšli leto prej), za uspele, v izbiri enajsterca (v nasprotju z Mickiewiczevim trinajstercem) pa vidijo tudi polemično ost.

K romantiki se je Tone Pretnar tudi po izidu Norwida še vračal. Poslovenil je še sedem Mickiewiczevih pesmi (eno že prej, leta 1971) in tako dopolnil dotlej prevedeno Mickiewiczevo ljubezensko in domovinsko liriko z novimi temami in oblikami: s šaljivo-zabavljivima Gospo Twardowsko in Trmasto žensko, z balado Na preži, spesnjeno v že (pri Norwidu) omenjeni mickiewiczevski kitici, s satiro Vseh gobcev, ki vabijo ljudstvo, z refleksijo Exegi monumentum aere perennius in s kratko, a za prevajalca zahtevno lirsko pesmico B(ohdanu) Z(aleskemu). Dvema že večkrat prevedenima pesmima je dal novo slovensko obliko: za sonet Resignacija je namesto dotlej upoštevanih ženskih rim uporabil same katalektične jambske trinajsterce z naglašenimi ali donaglašenimi odprtimi končnimi zlogi, nasprotno pa je Negotovost prepesnil dosledno po navodilih izvirnika v enajstercih s samimi ženskimi rimami.

Iz poezije Zygmunta Krasińskega je prepesnil sedem pesmi, od teh so tu natisnjene štiri (tri pa v kasnejši zbirki Tiho ti govorim), med nežnimi ljubezenskimi tudi basen Čaplja, ribe in rak. Juliusz Słowacki je predstavljen z eno samo, že leta 1971 objavljeno pesmijo, verjetno iz istega vzroka kot Jan Kochanowski le z dvema.¹⁷ Iz poezije romantičnih epigonov je poslovenjena spevna, v ljudskem duhu napisana pesmica Teofila Lenartowicza Solze. Da se prevajalec ni omejil le na velika imena, priča Sonet malo znanega pesnika, duhovnika Józefa H. Kajsiewicza. Posebno pozornost pa je Pretnar posvetil v Ljubljani interniranemu poljskemu etnologu in Prešernovem prijatelju Emilu Korytku. Od petih pesmi je eno, Lepe so res okolice Ljubljane, že Prešeren prevedel v nemščino pod naslovom Den Schönen Laibachs, posebno zanimiv pa je Spev poljskih rodoljubov, ki naj bi bil zaradi sorodne revolucionarne motivike vplival na Prešernovo Zdravico.¹⁸

Poezija dobe, ki je sledila romantiki, dobe pozitivizma, označena kot ?poezija nepoetičnih časov? Toneta Pretnarja ni pritegnila. Kot v razsvetljenstvu tudi tu ni reprezentativnih imen, predstavljen je samo danes skoraj neznani satirik Włodzimierz Wysocki s pesmijo Drugačehodčev tek. Prevajalska pot ga je peljala od romantike k novi romantiki ali, kot navadno pravijo dobi konca 19. in začetka 20. stoletja, k mladi Poljski, od Norwida k Stanisławu Wyspiańskemu, Lucjanu Rydlu, Stanisławu K. Brzozowskemu, Janu Kasprowiczu, Bolesławu Leśmianu, Władysławu Orkanu, Lepoldu Staffu. Od petindvajsetih prevedenih pesmi teh poetov jih je osem Kasprowiczevih --- štirje soneti, tri štirivrstičnice in religiozni VI. spev iz Knjige ubogih. (Po objavi v revialnem tisku so ob 130-letnici pesnikovega rojstva izšle tudi v posebni knjižici.¹⁹) Soneti so iz zbirk Anima lachrymans (1894) in Grm divje rože (1898) ter v nasprotju s tistimi iz cikla Soneti (Poezije 1889), oblikovanih v desetzložnih verzih, spesnjeni v enajstercih.²⁰ S tem se je Kasprowicz oprl na arhaično obliko renesančnega soneta v nasprotju z romantičnim trinajsterskim sonetom, ki je programsko vplival na razvoj poljskega sonetopisja. Prevajalec je za arhaično stilizacijo uporabil akatalektične in katalektične jambske enajsterce, v kakršnih je spesnjen prvi slovenski sonet Jovana Vesela.²¹ Štirivrstičnice --- iz Knjige ubogih in tri samostojne --- spesnjene in prevedene v toničnih verzih, imajo v sedem- in osemzložnih verzih po dve naglasni enoti, v devetzložnih pa po tri naglasne enote. Pet Orkanovih sonetov, Leśmianove tri pesmi in edino Staffovo pesem je Tone Pretnar prevedel proti koncu svojega prekratkega življenja, nekatere šele v Katovicah. Skupna jim je (razen Staffove satire) otožna melodija, zavest o minevanju, zazrtost v večnost.

Sledijo pesniki, ki so začeli objavljati v dvajsetletju med svetovnima vojnama in smo nekatere --- Wierzyńskega, Słobodnika, Hemarja, Kurka, Piwowarja, Miłosza, Filipowicza, Twardowskega, Kamieńsko --- srečali v Pretnarjevem prevodu že v antologiji Alarm. Poleg teh so tu predstavljeni še naslednji: Maria Pawlikowska-Jasnorzewska, Kazimiera Iłłakowiczówna, Kornel Makuszyński, Julian Tuwim, Antoni Słonimski, Maria Dłuska, Aleksander Wat, Irena Tuwim, Franciszek Łojas-Kośla, Mieczysław Jastrun, Jan Sztaudynger, Konstanty Ildefons Gałczyński, Jerzy Zagórski, Anna Świrszczyńska, Jeremi Przybora, Maria Kurecka, Karol Wojtyła. Skupno je to šestindvajset imen --- med priznanimi tudi kakšno manj znano ali celo obrobno. Od pesemskih enot jih je največ iz poezije Gałczyńskega,²² sledi mu Iłłakowiczówna, medtem ko je Tuwim predstavljen le z eno (nereprezentativno) pesmijo. Med prevodi iz Miłosza so trije novi, ki jih ni v zbirki Somrak in svit in tudi ne v Alarmu, čeprav bi Četrta učna ura po tematiki lahko bila uvrščena vanj.

Najobsežnejši del zbirke Veter davnih vrtnic pa zavzema sodobna poezija, ki sega od prvega povojnega pesniškega rodu --- od Tadeusza Różewicza, Wisławe Szymborske, Mirona Białoszewskega (Herbert je tu zaradi posebne antologije upoštevan le z eno pesmijo) --- pa do leta 1961 rojenega Marcina Świetlickega, skupaj enaintrideset imen. Od tej jih je enajst predstavljenih le s po eno pesmijo, dovolj širen je izbor iz starejših sodobnikov, ustvarjalno pot tistih, ki so bili prevajalcu posebno blizu, pa je ves čas zvesto spremljal. To so pesniki ?novega vala?197> Ryszard Krynicki, Adam Zagajewski, Ewa Lipska, Julian Kornhauser, Stanisław Barańczak --- s svojo ?večpomensko, ironično nabito, proti klišejem usmerjeno angažirano pesniško govorico [...], ki v vzhodnoevropski poeziji šestedesetih in sedemdesetih let pomeni samosvoj pojav estetsko dognane disidentske poezije? kakor to sodobno smer v spremni besedi označuje Niko Jež.?V to skupino spada tudi Rafał Wojaczek, čigar pesem Tiho ti govorim je dala naslov zadnji zbirki Pretnarjevih prevodov,²³ prevajalskemu dnevniku, kot je nastajal od 2. oktobra do 13. novembra 1992 na zadnji postaji njegove življenjske poti, v Katovicah na Poljskem. Nekaj teh pesmi je še sam poslal v objavo domov in so uvrščene že v antologijo Veter davnih vrtnic, druge so tu natisnjene prvič. Pobude za prevajanje teh pesmi so utegnile biti različne, deloma naključne (npr. zapozneli izid zbranega dela nekdanjega futurista Aleksandra Wata, bližajoči se življenjski jubilej Wisławe Szymborske ali šestdesetletnica rojstva zgodaj umrlega pesnika Andrzeja Burse), večinoma pa intimne, izvirajoče iz misli na slovo, mrak, tišino. Pesniški izraz so našle v ljubezenski liriki romantika Zygmunta Krasińskega, v sonetih Ptice selivke in Polnoč novoromantika Władysława Orkana in v Wojaczkovem ekspresionističnem katastrofizmu. Ko beremo v Polnoči

In čudna senca gleda me v obraz:
čutim, kot da prikazen tihe smrti
s koraki bliža se srhljivimi...

Opombe

¹

Cyprian Kamil Norwid, Norwid, izbral, uredil, prevedel in spremno besedo napisal Tone Pretnar (Ljubljana: Mladinska knjiga, Lirika 1985).

²

Tone Pretnar, Samo v prid, pesništvo, je tebi groza: o anapestnem dvanajstercu v izvirniku ter poljskem in slovenskem prevodu Mandelštamovega Leningrada, Slava 2 (1987/88), 1, str. 100-108.

³

M. Głowiński, Al. Okopień-Sławińska, J. Sławiński, Zarys teorii literatury (Varšava, 1967), str. 199-201.

⁴

Tone Pretnar, Mickewiczevska kitica, Slava 1 (1987), 2, str. 137.

⁵

Ta pesem je na prvem mestu v zbirki Vade mecum, ki jo je Norwid na povabilo leipziške založbe F. A. Brockhaus pripravil kot II. zvezek svojih zbranih poezij, a zaradi prusko-avstrijske vojne (1866) ni izšla in je bila objavljena šele leta 1947 kot iz varšavske vstaje rešen rokopis.

⁶

Prim. V sotočju Bistrice in Mošenika: Tržič v 100 slikah in 100 oktavah, verzi Tone Pretnar (Radovljica, 1992).

⁷

Miłosz Czesław, Somrak in svit, prevedli Tono Pretnar, Rozka Štefanova, Lojze Krakar, Wanda Stepniakówna (Ljubljana: Slovenska matica, Partizanska knjiga, 1987).

⁸

To pesem je prevedel že po izidu antologije in je uvrščena v zbirko Alarm.

⁹

Zbigniew Herbert, Beli raj vseh možnosti, prevedla in uredila Tone Pretnar, Niko Jež (Ljubljana: Društvo slovenskih pisateljev, 1992).

¹⁰

Marian Stala, Cheile pewności (Krakov, 1991), str. 136.

¹¹

N. d. str. 66

¹²

Alarm: poljska poezija 1939-1945, prevedla Rozka Štefanova in Tone Pretnar, zbrala, uredila in podatke o pesnikih pripravila Rozka Štefanova in Niko Jež (Ljubljana: Borec 1992.

¹³

Veter davnih vrtnic: antologija pesniških prevodov 1964-1993, prevedel Tone Pretnar (Ljubljana: Slava, 1993)

¹⁴

Tone Pretnar, Morsztynova lirika med petrarkizmom in enoriko robustnost, Dialogi 24 (1988), 5/6, str. 30-31.

¹⁵

Čopovi galicijski dopisniki ur. R. Štefanova, n. Jež (Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1989), str. 264-268.

¹⁶

Tone Pretnar, Ko mrčes naj ve, da vrtnica zares imena vrtnice je vredna: Jan Nepomucen Kamiński med Čopovimi poljskimi korespondenti, Slavistična revija 33 (19859, 2, str. 289-299.

¹⁷

Iz poezije teh dveh pesnikov sta medtem izšla izbora: iz Kochanowskega (v prevodu Lojzeta Krakarja) leta 1976, iz Słowackega (v prevodu Dušana Ludvika in Rozke Štefanove) pa 1973.

¹⁸

Božena Ostromęcka-Frączak, Korytkov Spev poljskih domoljubov in Prešernova Zdravljica, Slavistična revija 33 (1985), 3, str. 329-334.

¹⁹

Jan Kasprowicz Soneti in štirivrstičnice, prevedel Tone Pretnar, uredil Niko Jež (Ljubljana --- Tržič, 1990).

²⁰

Tone Pretnar, Kasprowicz pri Slovencih Slavistična revija 32 (1984), 2, str. 107-112.

²¹

Takšno arhaično stilizacijo utemeljuje Tone Pretnar v prispevku pod 14.

²²

Štiri od teh pesmi so objavljene tudi v spremni besedi k knjigi Konstaty Ildefons Gataczyński, izbral in prevedel Lojze Krakar, spremno besedo napisal Tone Pretnar (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1992; Lirika, 74).

²³

Tiho ti govorim: prevajalski dnevnik, prevedel Tone Pretnar (Celovec: Mohorjeva založba, 1993).