Tone Pretnar kot verzolog

V našo skupino se je Tone Pretnar vključil kmalu potem, ko je leta 1971 kot štipendist prišel v Varšavo. Ko se je obrnil name s prošnjo za strokovno mentorstvo, sem hitro spoznala, da imam opraviti s človekom, ki že ve, kaj ga zanima (v svoji diplomski nalogi se je že ukvarjal z verzifikacijo), je dobro razgledan tako v literarni zgodovini kot v jezikoslovju in ima odlične raziskovalne sposobnosti. Zato sem mu predlagala sodelovanje v mednarodni skupini, ki je pod okriljem Inštituta za literarne raziskave pri Poljski akademiji znanosti delovala že nekaj let. Z vnemo se je pridružil našemu delu pri t.i. ritmičnem slovarju slovanskih jezikov, torej popisu prozodičnih oblik besede in naglasnih enot ter ugotavljanju njihove vloge pri jezikovnem uresničevanju verzifikacijskih vzorcev, temeljnih za posamezne narodne književnosti, zajetih v naši raziskavi. Tone Pretnar je kot značilne vzorce slovenske poezije druge polovice 19. stol. (s tem obdobjem smo se ukvarjali zaradi možnosti primerjav) izbral trohejski osmerec, jambski osmerec in enajsterec ter odlomke (nedialoške) proze iz tega obdobja. Načeloma lahko domnevamo, da ugotovitve raziskave precej veljajo za vse stoletje.

Slovar je na eni strani omogočal osvetlitev prozodičnih lastnosti, ki so skupne besedilu slovenskega jezika in drugim slovanskim besedilom (npr. posebno visok delež dvo- in trizložnih naglasnih enot ter eno-, dvo- in trizložnih besed v verzih in prozi), hkrati pa je pokazal tudi na verzotvorne možnosti, značilne za slovenščino kot jezik s premičnim naglasom (npr. pogostejša raba daljših naglasnih enot kot v jezikih s stalnim naglasom). Na podlagi slovarja je bilo mogoče določiti verzne ritmične tipe oziroma načine pesniškega razvrščanja prozodičnih enot na sintagmatični osi besedila --- zgradbo verznih enot in verznih zaporedij za vsakega od raziskovanih verznih vzorcev. Pokazali pa so se tudi ritmični in variantni tipi za vsak vzorec in njihova pogostnost.

Ritmični slovar je vseboval tudi podatke o spremembah, ki jih povzroča ritem v razmerju do tega, kar je v jezikovnem sistemu dano kot verjetnost. Tako se je npr. izkazalo, da v slovenščini kot jeziku s premičnim naglasom verzni odlomek vsebuje povprečno več ortotoničnih --- torej hkrati polnopomenskih --- besed kot prozni (z enako zlogovno dolžino), kar pomeni, da je za poezijo značilna višja stopnja pomenske nasičenosti kot za prozo. Pri ritmičnih tipih in njihovih različicah se je poleg podobnosti, ki slovenski verz povezujejo z verzom drugih jezikov s premičnim naglasom, pokazala neka lastnost, značilna samo za slovenski zlogovnonaglasni verz: v pesniških besedilih s precej pogostim jambskim osmercem, pa tudi z drugimi, redkejšimi oksitoničnimi merili, precejšen odstotek verzov (povprečno 22%) nima besednega naglasa na zadnjem krepkem položaju --- naglasa, ki je v drugih slovanskih verzifikacijah konstanten. Tega ne moremo razložiti z jezikovnimi mehanizmi, temveč z verzifikacijskim izročilom in iz njega izoblikovano metrično konvencijo.

Sestavo ritmičnega slovarja in načine izpolnjevanja temeljnih verznih vzorcev z jezikovnim gradivom pa je bilo mogoče le posredno povezovati z vprašanjem sloga ali intonacije pesniškega besedila. To področje so dokaj na novo osvetlile raziskave razmerij med verzom in skladnjo, zlasti pa preučevanje pomena pesniških oblik. V obeh raziskovalnih programih, katerih ugotovitve so objavljene v dveh zvezkih Primerjalne slovanske metrike (II. in III.), je delež Toneta Pretnarja pomemben. Njegove razčlembe slovenskih pesniških besedil druge polovice 19. stol., napisanih v različnih pesniških merilih, so odkrile vrsto omejitev in odvisnosti skladenjske sestave povedi, vezanih na rabo verznega sistema in v njegovem okviru tudi na pesnikovo izbiro različnih tipov verza.

Pri tem se je npr. izkazalo, da je za slovenski verz v kontekstu drugih slovanskih literatur značilno izrazito poudarjanje medverznih mej s skladenjsko mejo (konec zložene ali enostavčne povedi); nagnjenje, da se konec verza ujema s koncem povedi, je izrazitejše v jambskih kot v trohejskih verzih, kar si lahko razlagamo s šibkejšim izročilom jamba v slovenski poeziji. Medtem pa so v slovenskih pesemskih besedilih, pisanih v troheju, povedi povprečno krajše kot v besedilih, oblikovanih v jambu; razlogi za to razhajanje bržkone tičijo v bolj literarni naravi in izviru jambskega verza. Skladenjske raziskave so tudi pokazale, da je ritmizacija enot skladenjske sestave v pesmi --- v primerjavi s prozo --- najizrazitejša v enostavčnih povedih, katerih dolžino precej določa zlogovni razpon verznega merila. Čim krajši je razpon, tem močnejši je vpliv verznega členjenja na skladenjsko sestavo besedila; v slovenskem gradivu se je to razločno pokazalo pri primerjavi dveh jambskih meril brez cezure: enajsterca in osmerca.

Kot so pokazale Pretnarjeve raziskave v III. zvezku Primerjalne slovanske metrike, ki nosi naslov Semantika pesniških oblik, je v slovenski poeziji ravno jambski (predvsem peterostopični) verz najizrazitejše znamenje usmerjenosti na umetniške tokove svetovne književnosti in širše --- na splošno priznane vrednote evropskega humanizma. Taka pomenska zaznamovanost jamba je stalna, glede na konkretni kulturni položaj pa se je spreminjalo vrednotenje te lastnosti. V obdobju ?po Prešernu?sta se kot posledica prenasičenosti z romantično poezijo pokazala delna ošibitev položaja jamba in iskanje novih, dotlej redkeje uporabljanih verznih tipov. Zato se je povečala priljubljenost troheja, prerod pa sta doživela verz, zložen iz trizložnih stopic, ter naglasni verz.

Tone Pretnar se je tudi v tem delu ukvarjal s stopnjo razširjenosti in pomenskimi asociacijami drugih pesniških meril, predstavil njihovo tematsko in slogovno razporeditev ter določil hierarhijo pesniških oblik po vrednostnih merilih pesnikov in verzoloških teoretikov 2. pol. 19. stol. Ugotovil je, da sožitje silabizma in silabotonizma, značilno za to obdobje zgodovine slovenske verzifikacije, ustvarja posebno napetost na pomenski ravnini pesniških del. Zaradi genetične zveze silabizma z ljudsko poezijo postaja ta verzni sistem sčasoma znamenje ljudske stilizacije.

V teh bogatih, izvirnih razpravah, opremljenih z nadrobnimi preglednicami, je Tone Pretnar razčlenjeval slovenski verz 2. polovice 19. stol. in pri tem pogosto razširil svoj zorni kot na vse stoletje --- ne le v zvezi z metričnimi lastnostmi in jezikovno prozodijo, temveč tudi glede na posebnosti skladenjske sestave in semiotičnih vlog, ki jih imajo v njem verzifikacijski sistemi in merila. Podobo, nastalo iz ugotovitev teh raziskav, sta v IV. in V. zvezku Primerjalne slovanske metrike dopolnili še dve dodatni področji: verz prevoda in verz tiste kitične oblike, ki je hkrati literarna zvrst --- soneta.

Za raziskave pesniškega prevoda in njegovega mesta v narodovi verzifikaciji smo izbrali delo dveh velikih slovanskih pesnikov: Mickiewicza in Puškina. Prevode njunih del v druge slovanske jezike smo opazovali v dvojnem kontekstu: v okviru sistema pesniških oblik, kakršen je bil uveljavljen v književnosti izvirnika, in tistega, v katerem je funkcioniral verz prevoda. Tone Pretnar, odlični prevajalec in hkrati znanstvenik, se je posebej širno in pronicljivo lotil slovenskih prevodov Mickiewiczeve poezije, teme, ki mu je bila blizu že več let, in prikazal, kakšne slogovne konotacije ima izbira merila, kitične oblike in rime za prevajanje poljskega romantičnega pesniškega besedila. Njegovo poglavje, posvečeno tem vprašanjem, je prava mala novatorsko zasnovana monografija temeljnega predmeta in bi lahko, če bi bila izdana samostojno, zelo koristila literarnim raziskovalcem in prevajalcem.

Iz zgodovine soneta je Pretnar izbral za verzološkega zgodovinarja najzanimivejše obdobje --- romantiko. Sonet --- ta se je takrat uveljavil pod vplivom nemške poezije --- je obravnaval z vseh plati njegove pesniške organizacije: glede na metrično zgradbo, razvrstitev rime, notranjo kompozicijo in pomenske ter slogovne povezave. Osvetlil je tudi zveze med temi vidiki in njihovo vlogo pri oblikovanju poetike literarne zvrsti. Tako obravnavanje verza --- kot integralne sestavine dela --- je značilno malone za vse Pretnarjevo znanstveno delo.

S tem prikazom še zdaleč nismo izčrpali vseh Pretnarjevih dosežkov v vedi o verzu, čeprav --- skupaj s knjigo Mickiewicz in Prešeren, o kateri bom spregovorila na drugem mestu --- sestavljajo njihov temeljni in najpomembnejši del. Prav te razprave, diskusije in teoretično-metodološke določitve, povezane z njimi ter z drugimi ?nacionalnimi poglavji?petih zvezkov Primerjalne slovanske metrike, so nedvomno oblikovale tudi njegov pristop k problemom, ki se jih je loteval v svojih številnih krajših študijah, objavljenih v slovenskih in tujih revijah. Pod zelo skromnimi naslovi so prinašale izide raziskav in dognanj o razvojnih stopnjah zgradbenih tipov slovenskega verza in --- primerjalno --- tudi verza drugih slovanskih književnosti ter o njegovih jezikovnih in estetskih soodvisnostih.

Tako je npr. v članku Prispevek k razvoju slovenskega verza umetnostnega besedila (Zeszyty Naukowe Uniwersytetu Jagiellońskiego 1977) v kontekstu razvojnega procesa jezika in t. i. izoblikovane zavesti prikazal spremembe, ki so nastale v verzifikaciji na velikanskih širjavah od srednjega veka do romantike. Vpliv te druge sfere na oblikovanje verza je Pretnar obravnaval zlasti v delu pod naslovom Oblikovanje verzne norme v slovenskem razsvetljenstvu (Obdobja 1980, 1). Tu je zanimivo osvetlil pomembno vprašanje oblikovanja metrične norme, iz nje izhajajočih teoretskih postulatov in praktično uresničitev z normo ne vedno skladnih verznih vzorcev. Z vprašanjem norme pa se je ukvarjal že prej, v članku Morris Halle o slovanski metriki (Pamiętnik Literacki 1974, 3), v katerem se je vključil v diskusijo s tezami ameriškega jezikoslovca, začetnika generativne metrike.

Priljubljen predmet Pretnarjevih raziskav, spadajočih na področje verzologije in hkrati komparatistike, je bil verz prevoda. Poleg že omenjenih del o prevodu je vredno omeniti, da se je v študijah o teh vprašanjih ukvarjal ne le z raziskovanjem slovenskih ustreznikov verza drugojezičnih del, ampak je na več mestih vzporejal prevode v dva ali celo tri slovanske jezike med seboj in z izvirnikom glede na verzno obliko in njeno semiotično vlogo v književnosti izvirnika. Npr. trije prevodi Schillerjeve balade --- slovenski, ruski in poljski --- v delu Metrika prevoda (Slavistična revija 1978), slovenski in hrvaški prevod Villona (v zborniku Srednji vek v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi 1989) ali prevodi Prešernovih nemškojezičnih pesemskih besedil v slovenščino in makedonščino (v zborniku France Prešeren v prevodih 1985). V teh raziskavah je --- tako kot sicer v vseh spisih s področja prevajanja --- pokazal globoko poznanje jezikovne sestave in verzifikacije izvirnikov in prevodov ter našo vednost o sestavi literarnih besedil, ki jih je znanstveno obravnaval, obogatil s številnimi tvornimi spoznanji in dognanji.

Pretnarjevo preučevanje verzifikacije obsega vso slovensko književnost --- od srednjega veka do sodobnosti. Najbližje pa mu je vendarle bilo obdobje romantike in v njej Prešernovo delo. Posvetil mu je vrsto študij; v številnih med njimi je Prešerna kot pesnika --- verzifikatorja in ustvarjalca literarnega programa --- vzporejal z Mickiewiczem. V teh študijah je predstavil ugotovitve razčlemb verzne sestave Prešernovih Balad in romanc, nastajanje, metrične in stilistične lastnosti Prešernovega jambskega enajsterca, sestavo trohejskega verza v njegovih Gazelah, primerjal je delež in vlogo naglasnih prvin, ki se pojavljajo v Mickiewiczevi in Prešernovi baladni ustvarjalnosti.