|
Kodni sistem Slovenska književnost Avtorji Uredništvo <-> bralci |
Jezik in slovstvo Razprave in članki |
Jezik in slovstvo Kazalo letnika Zadnja verzija |
| Jože Pogačnik | UDK 886.3 Pretnar T. 7 V sotočju... .06 |
Tržič v doživetju Toneta Pretnarja
Sodobna psihologija sicer ugotavlja, da je človekov naravni biološki ?kokon?vesoljni svet, kljub temu pa priznava pomen izkustvenega ali življenjskega prostora, ki je posamezniku izhodišče in cilj (to je, po K. Lewinu, tako imenovani hodološki prostor). Za doživljanje prostora je značilna dinamičnost, ki jo označujeta nasprotji: daljava --- bližina in tujina --- dom. Bližina in dom sta znani in zavarovani; v njima, kakor pravi A. Trstenjak, ?doživlja človek obenem dialektično napetost med človekom, ki išče zavetje in mir, in med človekom lovcem, ki ga žene v daljavo, v širino, v vesolje? Ta gon človek razodeva in uresničuje kot zgodovinsko in kulturno bitje. Ob odprtosti v prostor ima posameznik namreč tudi zavest časa, kar je ?v jedru isto kakor zavest obstoja, eksistenca? le-ta pa se opira na preteklost in izteka v prihodnost.1T. Pretnar je že v mladostnih pesniških poskusih, objavljenih v glasilu kranjske gimnazije Krogi (1964), govoril o ?svoji dolini? ob kateri pa stoji tudi izpoved, da je to dolino ?izgubil z oblaki želja? Dolina je bila očitno sončna in svetla, prijetna in domača, medtem ko so želje prekrite z oblaki, kar pomeni, nejasne in negotove. Avtor je notranje razdvojen in to svoje duševno stanje prenaša tudi v življenjsko resničnost (na stilni ravni so to nasprotja med pomladjo in jesenjo, podoba dveh bregov in stanje ?praznega srca?nasproti življenju). Iz ustreznega sobesedila je videti, da se avtor s psihološkim položajem, v katerem se je našel, ne more sprijazniti, kar pomeni, da bo iskal izhod. Zanimivo je, da se že v tej zgodnji fazi pri Pretnarju omenjeni izhod povezuje z etičnimi razsežnostmi. Ko ugotavlja, da je ?v kotičku srca ... še dober? je očitno, da gre pri opisani razklanosti za pojav, ki je posegel po njegovem dobrem bistvu, a se mu ga e ni posrečilo popolnoma prekriti.2 Prav tako pa je jasno, da je takno dobro bistvo v neki zvezi z domom, saj je postalo ogroženo šele, ko je avtor izgubil svojo dolino.
Lastnosti, ki jih razkriva zgodnje Pretnarjevo pesništvo, bi bile seveda lahko nasledek književne mode ali ustrezno izbranega pesniškega vzornika. Iz nekaj pesniških besedil namreč še ni mogoče delati daljnosežnih sklepov, zlasti ne, ker v kasnejšem avtorjevem delu prihaja do bistvenega premika. Ugotoviti je namreč treba, da se opisani tip pesništva v njem ne pojavlja več, uveljavi pa se priložnostno pesništvo, se pravi, posebna njegova vrsta, ki jo je pisec poimenoval grafomanija. Tudi v tej verzifikaciji bi zaman iskali odgovor na vprašanja, ki jih postavlja naslov; odgovore je mogoče najti v zahtevni nalogi, ki jo je Pretnar reševal v zadnjem delu svojega življenja. Ta naloga je bila priložnostna in zadana, šlo pa je za petstoletni jubilej, kar je piščev rojstni kraj Tržič dobil trške pravice. Gre za monumentalno knjigo, ki je ob tej priložnosti leta 1992 izšla od naslovom V sotočju Bistrice in Mošenika.3 Knjiga ima podnaslov, s katerim je natančno določena tudi njena podoba: ?Tržič v 100 slikah in 100 oktavah? Pisec teh stotih oktav je Tone Pretnar.
V omenjenih stotih oktavah imamo najprej oporo za dešifriranje pojma dolina s Tržičem in njegovo okolico v zemljepisnem (ne občinskem) smislu.4 Pretnar je ob tem življenjskem prostoru, ki mu pomeni dom, fasciniran, zato celota tém, ki so bile določene s fotografijo, razodeva prvinsko zvezo osebe s prostorom, o katerem govori. Zato ni presenetljivo, da se pojavlja tudi uvodoma opisana dinamika med domom in tujino; najznačilnejši stihi se glasijo takole:
Kot vonj po kruhu kdaj pa kdaj obiščeMiselna dinamika teh stihov bi bila lahko samo načelna; v eni od naslednjih oktav pa je hodološki prostor natančno določen, saj je mesto Tržič, kakor je zapisano, tisto mesto, ki ga ?moraš rad imeti, četudi si potepal se po svetu?5
človeka, ki je v svet odšel od doma,
prijazna misel na rodno ognjišče,
da za tem vonjem spet domov poroma
in med spomini tisti kot poišče,
ki zanj brez njega pravega ni doma ...
Pretnarjev oris Tržiča z okolico je zemljepisni, kulturološki, socialen in karakterološki. Zemljepisni okvir je določen z naselji (Tržič, Sveta Ana, Brezje, Leše, Lom, Dolina, Jelendol in podobno), z vodami (Bistrica, Mošenik) in s posebnostmi narave (gorski svet s posebnim ustrojem poti in videza). Iz kulturologije so navedeni cerkveni objekti (Sveta Neža, Sveta Ana, Sveti Jožef in druge cerkve), sakralni in posvetni spomeniki, omembe vredni Damascen Dev in nekatere folklorne posebnosti. Iz socialne zgodovine prihaja v poštev izročilo čevljarstva, ogljarstva in tovarne, ki so značilne za začetek XX. stoletja (Peko, predilnica in tkalnica). S tem so povezane sestavine razvoja, ki je viden v tehnologiji dela (sodobni stroji, električne centrale in modernizacija življenja sploh), v spremenjenih običajnih, nošah in govoru prebivalstva. Med karakterološkimi posebnostmi kaže omeniti poudarjanje delavnosti, ki je v skromnih naravnih razmerah ustvarila človeka vredno eksistenco.6
Navedeno je seveda zgolj katalog tistega, kar človek v Tržiču in okolici najprej vidi; gre torej za vidno zaznavo, ki si jo lahko pridobi vsak popotnik skozi Tržiško dolino. Ko bi bil Pretnar ostal samo na tej ravni, bi omenjena publikacija bila priložnostna, ne pa zanimiva za osebnost, ki je pisala njen pesniški del. Piscu je namreč opis lastnosti in posebnosti domačega kraja rabil za izpoved določenih svojih karakteroloških in svetovnonazorskih prvin. Glede tega je že kar na začetku značilna ugotovitev, kako se ?zdavnaj pokopane podobe stare?priplazijo ?po dolini tihi kot sence v zdajšnje čase? pri tem pa ustvarjajo ?zasanjano otožno melodijo? Na drugem mestu ?drobec preteklosti?naplavi nekdanje dni v sodobno zavest; v obeh primerih je preteklo nekaj lepega, ob čemer se budita svojevrstna elegičnost in nostalgija.7 Pretnar je, vsaj deloma, laudator temporis acti, vendar je tudi to na neki svoj (osebni) način. Ko si želi, da spomin na preteklost zaradi njenih dragocenih sestavin ne bi obledel, se mu hkrati vendarle oglaša dvom, ali se bo to zares moglo zgoditi. Od tod vprašalni stavek, ki govori o ?oddaljenem prihodnjem času? v katerem naj bi se (ali pa tudi ne) ?s človeškim glasom?oglasil spomin. Podobna, celo še določnejša, je ugotovitev, da ?življenje zdaj drugačne zgodbe piše? Pesnik se čedalje bolj sprijaznjuje s to ugotovitvijo, na koncu pa protislovje razrei takole:
[...] dolina čisto taka kot préd je,Ker je ?stari duh?tesno spet z novim, je preteklost pravzaprav le prispodoba sedanjosti. Izginotje zgodovinskega spomina bi bilo za človeka in družbo katastrofalno (?ko zginila tančica bo s spomina, / zlovešče zakričala bo tišina?.9
a stari duh se novemu umika:
od njega odgrajen --- tesno vanj vpet je,
beži od njega, vendar z njim se stika;
kot da s preteklostjo se spogleduje,
dolino nova doba naseljuje.8
Pred zloveščim krikom tišine se Pretnar brani tudi z etičnimi razsežnostmi, katerih ohranjevalec mu je krščanstvo. Sakralno izročilo Tržiča in okolice je omogočilo, da je kar sedem oktav posvetil temu vprašanju.10 Poglavitni sta dve zadevi, in sicer: a) vera je združitev s praizvirom in b) Cerkev je vzdrževalka krščanskega izročila (?spev stoletij?). Pridevnika določila in pesnike podobe, ki zaznamujejo versko čustvo, so iz sveta svetlobe in čustvenosti: golob prijateljstva in miru, zadnja želja, lepa slutnja, večna moč, prerojenje, poživitev, tiha misel, veselo oznanjenje, glasnik življenja in podobno. Pesnik je seveda opazil razliko, ki je v sodobnem času nastala med vero in človekom, kar opozarja na dejstvo, da gre na nekaterih mestih tudi za polemiko z živo zdajšnjostjo. Avtor se je v takšno ?popravljanje?sveta spustil na področju cerkve in na področju lastninskih pravic (tržiška predilnica in tkalnica, Lavičkova apoteka). Tisto, čemur ugovarja, ni toliko zgodovinski ?vihar srditih? temveč ?nerazumna sila? ki jo ima v rokah človek določenega obdobja.11 Pretnar v taknih stihih nastopa kot moralno in socialno bitje, kar seveda razirja razsežnosti njegove osebnosti in povečuje vsebinsko vrednost njegovega pesnitva.
Jubilejna knjiga ob petstoti obletnici Tržiča je torej izpolnjena tudi s poezijo, ki ni zgolj priložnostnega pomena. Tone Pretnar je z oktavami, ki jih je prispeval za publikacijo, podal zelo strnjen in vsestranski psiho- in sociogram Tržiča z okolico, v to delo pa je vpletel tudi svoje osebnostne prvine. To je storil tem laže, ker je šlo pri konkretni nalogi za njegov dom v ožjem in širšem pomenu besede. S pojmom doma je dobil možnost, da oboje združi, s tem pa smo dobili individualizirano in pesniško podobo tega slovenskega mesta. Pesnikova storitev potrjuje resnico, da pretanjen človek vse življenje nosi s sabo tisti košček plavega neba, ki si ga je zapomnil, ko je prvič zavestno pogledal v svet. Pretnarju se je posrečilo, kar si je sam želel: želel pa je, da bi povezala ?nevidna nitka otroštvo, ki med hribi je minilo, s prihodnjim časom, ki z vrhov se svita?12 Takšno povezavo je uresničil tako na ravni zgodovine Tržiča kot tudi na ravni svojega psihodinamičnega sestava.
Opombe
