Tečaj za lektorje krakovske poletne šole poljskega jezika

Prof. dr. Władysław Miodunka, direktor inštituta, je predaval o učnih programih. Na začetku tečaja (šolskega leta) si mora učitelj sestaviti program, po katerem bo učil; v Ameriki, na primer, ga je vsaj v nekaterih šolah treba dati učencem in ti ga potem obravnavajo kot pogodbo.

Programi so trije: slovnični, tematski ter izražanja namenov in pojmov. (Slednja sta dodana na koncu poročila.)

Slovnični program je seveda za vsak jezik drugačen. Najpogosteje je temeljen, kar prav gotovo velja za slovanske jezike. V okviru priprav za sestavljanje programov je IPR kolikostno razčlenjeval poljski jezik in med drugim ugotovil, da so imenovalnik, tožilnik, rodilnik in mestnik uporabljani kar v 90 % primerov, orodnik v 7 %, zvalnik in dajalnik pa samo v 1,5 % --- zato so nekaj časa premišljevali, ali ju je treba pri začetnikih sploh učiti. Odločili so se, da ne bodo učili samo zvalnika oziroma ga bodo navedli le za primere, v katerih se pogosteje uporablja.

Druga dva programa temeljita na programih, ki ju je sestavila posebna komisija Evropske skupnosti. Prvi obsega tematske skupine, torej se loteva vprašanja vrstnega reda učenja besed, fraz ..., zadnji pa izražanje pojmov in namenov in se seveda uporablja v povezavi s prvima dvema ter ga morda ni treba izvajati že prav od začetka.

O vlogi slovnice pri učenju poljščine kot tujega jezika nam je predaval dr. Józef Pyzik. Med drugim je povedal, da na uspeh učenja najbolj vplivata nadarjenost in motivacija (po 33 %), sledi jima inteligenca (20 %); naučimo se največ s poslušanjem (čez 40 %) in govorjenjem (30 %), sledita pisanje in branje.

Dr. Waldemar Martyniuk je na predavanju o organizaciji učne ure učenje tujega jezika definiral kot ?razvijanje zmožnosti sodelovanja v sociokulturni stvarnosti novega jezika?.² Predstavil je tudi hermenevtiko procesa učenja. Za študenta je takale:

1.  Hočem se učiti!
2.  To že znam.
3.  To bi se rad naučil.
4.  Tako se hočem naučiti.
5.  S tem gradivom se hočem učiti.
6.  To sem se naučil.
Sledilo naj bi: Še se hočem učiti!

Za učitelja je krog takle:

1.  Hočem vas učiti!
2.  To že znate.
3.  To vas hočem naučiti.
4.  Tako vas hočem učiti.
5.  S tem gradivom vas hočem učiti.
6.  To sem vas jaz naučil. (S testom ali izpitom ugotovimo, ali so se učenci naučili minimum predvidene snovi.)
7. Še vas hočem učiti!

Najpomembnejše oblike didaktičnega dela so skupinsko delo z lektorjem, individualno delo, delo v dvojicah in delo v skupinah.

Način dela naj učitelj spreminja na največ 20 minut, idealno razmerje med učiteljevim govorjenjem, spodbujanjem ... in odzivom učencev je 1 : 4; v ?zadnjih 5 minutah? naj učitelj ne skuša nadomestiti vsega, česar prej ni naredil, temveč naj da študentom možnost spraševati.

Če poteka poučevanje v deželi, katere jezik se poučuje, je treba pouk zastaviti tako, da se bo učenec jezikovno čim prej vklopil v okolje.

Predavatelj se je dotaknil vprašanja uporabe tujih jezikov in v nasprotju z nekaterimi kolegi, ki so odločno odklanjali njihovo uporabo, zavzel precej liberalnejše stališče.

Gospod Robert Dębski uči udeležence celoletne šole pisati.

Razlogov za ločeno poučevanje pisanja je precej: s tem preverjamo pridobljeno znanje, zveza med mišljenjem in pisanjem je večja kot med mišljenjem in govorjenjem, saj je govorjenje navadno spontan proces, pisanje pa načrtovan, pri pisanju seveda odpadeta intonacija in mimika, prejemnik ni navzoč in ne more ničesar vprašati, zato se je treba izražati jasno, potrebno je poznavanje pravopisa. Poleg tega so v govorjenem jeziku razlike med socialnimi zvrstmi večje.

Pouk pisanja obsega predavanja in vaje. Na predavanjih učenci spoznavajo pravopis, praktično stilistiko, stalne oblike sporočanja ..., na vajah pa vse to uporabljajo v praksi. Napisati morajo dve recenziji kulturnih dogodkov (predlanskim o filmih Krzysztofa Kieślowskega in kulturni prireditvi, ki so si jo ogledali na Poljskem) in dva eseja (predlanskim o demokraciji in o sodobni poljski poeziji). Preden začnejo pisati, se učenci z lektorjem pogovarjajo o izbrani temi, nato pišejo v računalniški delavnici, pri pouku predstavijo svoje delo in se o njem pogovarjajo, učitelj besedilo popravi in do naslednje ure ga učenec izboljša ... Pišejo s poljskim računalniškim programom Tag, ki ima ukaze v poljščini in poljski pravopisnik. Uvedba računalnikov je bistveno povečala priljubljenost tega predmeta in izboljšala izide.

Dr. Maria Chłopicka v celoletni šoli uči besede. Meni, da je skromen besedni zaklad hujši problem od slabega slovničnega znanja. Poznanje besed je razdelila v tri kategorije:

1.  1000--5000 besed spoznajo začetniki,
2.  učenci srednje stopnje 3000--4000 (to zadošča za razumevanje npr. publicističnih besedil),
3.  5000--10000 besed pa pomeni dobro pasivno znanje.

Za primerjavo: 7--letni otrok pozna 5000 besed maternega jezika, učenec, ki vstopa v srednjo šolo, 10000 in izobraženec 22500.

Merila za izbiro besed, ki jih učimo, so pogostnost, uporabnost (nekatere nujno potrebne besede se v raziskanih besedilih zelo redko pojavljajo) in pomenski obseg. Primerjava treh najpogosteje uporabljenih učbenikov poljščine za tujce je pokazala, da imajo skupnih 321 besed.

Za učenje besed je IPR izdal tri učbenike: v prvem (Brak mi słów) --- (Manjka mi besed) so besede razvrščene po pomenskih skupinah v skladu s tematskim programom; učbenik Słowa i rzeczy (Besede in stvari) je pravzaprav zbirka ilustracij učbenika Brak mi słów, tretji pa je povsem samostojna zbirka slik Samo życie (Tako je življenje). Nove besede je najbolje uvajati po pomenskih poljih in s pomočjo asociacij, za utrjevanje pa nam je poleg teh dveh metod na voljo še razlaga s sopomenkami, vizualno prikazovanje, če imamo opraviti z enojezično skupino, zlasti na začetku tudi prevajanje, besedilo pa je pripomoček, ki ga dr. Chłopicka najtopleje priporoča. V veliko pomoč sta seveda tudi besedotvorje in besedoslovje (npr. hierarhizacija besed --- podpomenke, nadpomenke, protipomenke ...). Poleg besed lahko tako učimo tudi besedne zveze; te lahko ponavljamo tako, da damo učencem samo en del besedne zveze, drugega naj dodajo sami. Zelo koristna so seveda tudi besedila s praznimi mesti. Na uro naj bi ne vpeljali več kot 20 novih besed. Dr. Chłopicka je še poudarila, da je treba slovnično gradivo uvajati in utrjevati z že znanimi besedami.

Upam, da bomo nekega dne s podobnimi tečaji tudi pri nas usposabljali prihodnje lektorje.

Tematski program

1.  Človek

1.1  Ime in priimek, naslov, stan, spol, starost, datum in kraj rojstva
1.2  Narodnost, državljanstvo, jezik
1.3  Šola, izobrazba
1.4  Poklic, služba
1.5  Videz
1.6  Družina in medsebojna razmerja
1.7  Načini preživljanja prostega časa --- razvedrilo, konjiček, šport

2.  Stanovanje

2.1  Vrsta, lega, velikost stanovanja/hiše
2.2  Vrste prostorov
2.3  Bivanje v hotelu, počitniškem domu ipd.
2.4  Ureditev in oprema stanovanja
2.5  Stroški s stanovanjem, najemnina...

3.  Naselja

3.1  Vrste, lega in velikost naselij
3.2  Javne ustanove, spomeniki, turistične zanimivosti

4.  Delo

4.1  Delovne razmere, delovni čas, dopust
4.2  Plače
4.3  Sindikalne organizacije

5.  Vsakdanje življenje

5.1  Rutina vsakdanjege življenja
5.2  Trgovine, delavnice, storitve
5.3  Predmeti vsakdanje uporabe
5.4  Mere, količine, denar
5.5  Promet, prevozna sredstva, javni potniški promet
5.6  Pravice in dolžnosti

6.  Hrana in pijača

6.1  Gastronomski lokali
6.2  Hrana, jedi
6.3  Pijače
6.4  Kajenje

7.  Zdravje in osebna higiena

7.1  Osebna higiena
7.2  Počutje
7.3  Bolezen, nesreča

8.  Naravno okolje

8.1  Rastline in živali
8.2  Pokrajina
8.3  Vreme, podnebje

9.  Teme splošnega zanimanja

9.1  Življenjske razmere, raven
9.2  Množična občila, aktualne informacije
9.3  Politični, družbeni in gospodarski problemi
9.4  Problemi varstva okolja
9.5  Ureditev, ustava
9.6  Prebivalstvo
9.7  Stranke in družbene organizacije
9.8  Industrija, kmetijstvo, trgovina
9.9  Navade, običaji, tradicije, prazniki
9.10  Pravo, sodišča
9.11  Svetovni nazor, cerkve, vere
9.12  Policija, vojska
9.13  Zgodovina

Program za izražanje namenov in pojmov

1.  Družabni stiki

1.1  Pritegovanje pozornosti, navezovanje stika
1.2  Predstavljanje
1.3  Pozdravljanje
1.4  Spraševanje o počutju (tipične fraze pri pozdravljanju)
1.5  Poslavljanje
1.6  Izražanje želja
1.7  Izražanje priznanja, pohvale
1.8  Zahvaljevanje
1.9  Opravičevanje
1.10  Izražanje vabila

2.  Potek pogovora

2.1  Začetek pogovora, vključevanje v pogovor
2.2  Nadaljevanje pogovora
2.3  Prošnje za pojasnjevanje
2.4  Končevanje pogovora

3.  Dajanje podatkov

3.1  Imenovanje, opredeljevanje, istenje
3.2  Utemeljevanje
3.3  Izražanje cilja, namena
3.4  Poročanje o pogovoru (svojem ali koga drugega)

4.  Obljuba, ponudba

4.1  Obljubljanje, zagotavljanje
4.2  Ponujanje storitve

5.  Izražanje stališča

5.1  Izražanje mnenja, prepričanja
5.2  Izražanje pomembnosti
5.3  Izražanje negotovosti
5.4  Potrjevanje
5.5  Zanikanje
5.6  Pritrjevanje in izražanje nestrinjanja

6.  Počutje in razpoloženje

6.1  Izražanje simpatije in antipatije
6.2  Izražanje upanja in zaskrbljenosti
6.3  Izražanje želja
6.4  Izražanje veselja, obžalovanja, žalosti in sočutja
6.5  Izražanje okusa
6.6  Izražanje zadovoljstva in nezadovoljstva
6.7  Izražanje nezanimanja, razdalje
6.8  Izražanje razočaranja

7.  Pozivanje h govorjenju/delovanju ali njunemu prenehanju

7.1  Vpraševanje, pozivanje k besedi
7.2  Prošnja, poziv k dejanju
7.3  Prošnja za dovoljenje
7.4  Izražanje, sprejemanje in zavračanje predlogov
7.5  Svetovanje in odsvetovanje
7.6  Prepovedovanje

8.  Splošne izjave

8.1  Izražanje posebnosti, lastnosti, položaja glede na stvari, procese, dejstva, osebe
8.2  Izražanje lastnine, pripadnosti
8.3  Izražanje položaja v prostoru (kraj in smer)
8.4  Izražanje časa
8.5  Izražanje načina
8.6  Izražanje možnosti, sposobnosti
8.7  Izražanje nujnosti
8.8  Izražanje pogojev in posledic
8.9  Primerjanje

Opombe

¹

O njem več v članku Poljske izkušnje, Razgledi 22/1992.

²

H. E. Piepho, Wie Mann Unterrichtswerke beurteilt. Systematische Lehrwerkanalyse als Grundlage einer lernergerechten Unterrichtsplanung, Lehrmittel Aktuell 2.