Koroška narečja kot most do slovenskega knjižnega jezika

Do dialektologije, najpomembnejše veje slovenskega jezikoslovja, imajo današnji jezikoslovci bolj mačehovsko razmerje, ker se posvečajo predvsem knjižnemu jeziku in njegovim teorijam, živi jezik pa, ki prihaja iz ?božjih? ust --- vox populi vox dei ---, žal ni deležen tiste pozornosti, ki mu gre. Narečja so uzaveščeni jezikovni sestavi, ne pa priučeni kakor knjižni jezik. Zato bi bilo prav, če bi narečje vsak, ki ga obvlada --- ne zna ga vsakdo ---, gojil doma pa tudi v javnosti, če ni ravno slavnostni ali pogrebni govornik. Narečja kot podsestavi enakovredno izražajo jezikovni svet posameznika v njegovi najmanjši pokrajinski in krajevni enoti in na tej najmanjši, ne več deljivi sistemski jezikovni ravni še najbolj ustrezajo tistemu, kar je W. v. Humboldt imenoval ?innere Form?, ?innerer Sprachsinn? --- romantično rečeno so torej še najbolj v ?duhu? tistega jezikovnega sestava, v katerega se uvrščajo. Sem sodijo besednopomenske posebnosti jezika, pa tudi frazeologija in pregovori, za katere v drugem jeziku ni neposrednih ustreznic, saj vsak jezik členi svet po svoje. Na nekatere razlike med nemščino in slovenščino je opozoril Hafner (1980: 18f).

Če vzamemo npr. selsko qáči rj hórta pu vóz pa qáči čpútli mj (po vóz = po logu, čpútl = čop las), s tem prvi trenutek gotovo ne bi vedeli kaj početi, če ne bi že prej vedeli, za kaj gre, ne vsebinsko, ne slušno. Ali nekaj primerov iz domačega, do pred kratkim popolnoma patriarhalnega sveta pod Obirjem, npr. pst q pa zbrut. Kdo danes še pozna zebrot (Hohlzahn), o katerem pravimo, da se v vsq žít usérje, oziroma zbrut bábe ni dbu, j pa djv: se m pa v žít usr'v, da v me vsqa švtava; ali iz živalskega sveta: sví hn't, 'svinjo gnati', v prenesenem pomenu pomeni 'ne dobiti odveze pri spovedi' --- pravzaprav velika kazen za vse neporočene če se n vžnš, buš na sódi dn sví jzdu, se glasi dokaj huda grožnja, ki se je vsi reveži prestrašijo. Ali uganka: prda májžl, záda rájžl, v srd pa qódela. Treba bi se bilo spoznati na kmetovanje v starih časih in uganili bi, da gre za mačka. Takih in podobnih primerov je še dosti (glej Karničar 1992), v knjižnem svetu pa manj; bili pa bi lahko, če bi jih upoštevala leksikografija in literatura 19. stol., ko so bila narečja še rezervoar, iz katerega je črpal knjižni jezik. Zdaj jih očitno čaka le še sedmina, kajti jezik je živ organizem in vstajenja od mrtvih zanj na tem svetu ni.

Krajevni govor je tista le še na idiolekte deljiva sistemska enota, s posebnostmi na glasovni, besedni in skladenjski ravnini, ki nam omogoča brezhibno sporazumevanje doma in v najbližji okolici, in sicer tako, da z manj sredstvi in besedami kot v knjižnem jeziku, zato pa z večjo večpomenskostjo in ekspresivnostjo odlično izhajamo, sicer bi morali nadomeščati manjkajoča sporočila z znakovnim jezikom kakor gluhonemi, kar pomeni, da ponoči ne bi bilo sporazumevanja. Takega pojava pa ni opaziti. Narečja niso zanemarljiva socialna zvrst, na to je pred kratkim opozorila tudi Smoletova (1993: 233), jezik nekih revežev, dekel, hlapcev in ibržnikov, marveč enakvredni podsestavi s polno funkcionalnostjo na zemljepisno omejenem območju. Pri njihovem opisovanju smo doslej zaradi strukturalistične metodologije izhajali iz idealne postavke, da gre pri tem za homogene jezikovne podsestave, zdaj pa se bolj zavedamo njihove heterogenosti z vsemim diatopičnimi, diastratičnimi in diafazičnimi razlikami (Coseriu 1970).

Diatopične razlike se kažejo v porazdelitvi bogate sopomenskosti poimenovanj za isto stvar, recimo od vzhoda proti zahodu Koroške: modliti --- žebrati --- petati, teden --- nedelja, aržet --- devžak --- tošnja --- tošen --- žok, marnovati --- pomnati --- marnjevat --- žeberiti itd. (glej SFb 1: 237-307); diastratične v različnem izražanju glede na pripadnost družbenim in kulturnim pastem (dnevni migrant bo imel v svojem besedišču več izposojenega in nepotrebnega citatnega besedišča kakor pa tisti, ki nikoli ni živel zunaj domačega kraja dalj časa; tudi kulturnik, ki ima višjo jezikovno zavest, se bo vedno spraševal, kako bi misel izrazila denimo njegova babica, in si bo belil glavo, kako bi se reklo še bolj po domače, brez tujk, ki niso zmeraj potrebne, včasih pa, kajti izposojenk je več vrst --- tak n.pr. zlasti v Podjuni splošno sprejeti in udomačeni ?jarmak? še dolgo ni isto kot nepotrebni ?kleterštajg? (po domače najbrž ?steza za plezanje?, knjižno pa ?plezalna steza?), o katerem je bilo letos zaslediti po časopisju upravičeno polemiko. V Tezavrusu slovenskega ljudskega jezika na Koroškem (doslej izšel do črke F) uporabljamo pri izposojenkah 5 kvalifikatorjev: 0 = beseda je v splošni rabi, 1 = beseda s strokovnega področja, za katere ni domačih izrazov, 2 = tuje motivirane (uprava) ali stimulirane besede (povpraševalec), 3 = besede z aktualizirano stilno vrednostjo, citatne besede, 4 = spontane jezikovne inovacije in 5 = besede, ki jih kompetentni govorci ne uporabljajo in se ne uvrščajo v navedeno shemo (Thesaurus).

Diafaznične razlike pa so v izbiri stilnih sredstev; tako se bosta dva možakarja pogovarjala drugače, če bosta trezna, kakor bi se, recimo, če bi bila ?narezana?, ?nasekana?, ?nalimana?, ?nadelana?, ?natreskana? in še kaj, če navedem le nekaj primerov s predpono na-. Včasih zadošča kar monolog, kot v primeru Kapelčana, ki je trezen dejal: hn hvži ha m déjte, pól pa h'rem za hrášqe fráve dr've cépt. Po tretjem kozarčku pa je menda dejal: naj hune hrášqe mrhe qar sáme dr've cpij, če hčej. Ko je tistega zvrnil, je dejal: š'e hnéha m déjte, bom pa pól š'v za hune bábe dr've cpt.

2.  Predsodki in odnos do narečij

Da narečjem ne posvečamo pozornosti, ki jo zaslužijo, so krivi tudi stari predsodki, da so grda; to prihaja predvsem iz nemško govorečega sveta; tam so veljala že od nekdaj za nekaj manjvrednega. Grdo ni kajpak nič drugega kakor trditev sama, da obstajajo lepi in grdi jeziki. V mitologijo spadajo tudi trditve, da bi bili nekateri jeziki pomembnejši kakor drugi. Razumljivo je, da so bili v zgodovini nekateri jeziki uglednejši in z večjo praktično koristjo, to pa je bilo povezano z vodilno vlogo nekaterih narodov, ne s sestavo jezika. Ocenjevati jezike po gospodarskem in političnem vplivu njihovih govorcev nikakor ni jezikoslovno merilo, ker bi po tej logiki morala biti nemška nemščina boljša od avstrijske, ameriška angleščina boljša od angleške, ?slovenska? slovenščina pa višja kategorija od koroške (to zadnje recimo da bi skoraj veljalo). Mimo so časi Karla V. (vladal od 1519-58), ki je govoril z moškimi francosko, z damami italijansko, z Bogom špansko, s konji nemško, angleščina pa je bila tedaj še precej ?na psu?.

Drugo vprašanje pa je vloga angleščine kot linguae francae, ki čedalje bolj izpodriva manjše jezike, tudi nemščino, in tako pomaga varčevati mednarodnim organizacijam in vladam pri izplačevanju honorarjev prevajalcem in večjezičnim tajnicam.

Za Nemce so narečja še v 17. stol. veljala kot defektna: Omnibus dialectis aliqud vitiosi inest... (V vseh narečjih je nekaj slabega --- skratka, so jezik drhali --- Löffler /1980; 14/ citira Justusa Georgiusa Schotteliusa iz A. Scholzevega nemškega narečnega slovarja 1933). Narečja so se istila s preprostim ljudstvom, ljudstvo pa je bilo neizobraženo --- in kdo bi hotel veljati za neizobraženega --- zato so bila narečja primerna ravno še za burke in komedije. Bolj zdravo razmerje do njih je imel J. W. Goethe, saj pravi: ?Jede Provinz leibt ihren Dialekt, denn er ist doch eignetlich das Element, in welchen die Seele ihren Atem schöpft!? (Löffler 1980: 15; citata ima po Socinu 1888: 426).

V slovenskem jezikovnem svetu je bilo razmerje do ljudskega od vsega začetka bolj spoštljivo. Protestantski pisci so se dobro zavedali velikega števila narečij in so si zato prizadevali pisati tako, da je vsak kar največ razumel v svojem govoru. Modri in razgledani Trubar, ki je s svojo dolenjščino bogatil ljubljanščino, pravi k predgovoru k Matejevem evangeliju (1555): ?Kedar ta slovenski jezik se povsod glih inu v eni viži ne govori --- drigači govore z dostimi besedami Kranjci, drigači Korošci, drigači Štajerji inu Dolenci ter Bezjaki, drigači Krašovci inu Istrijani, drigači Krovati -, obtu smo mi le-tu naše delu v ta krajnski jezik hotli postaviti za dosti riči volo, nerveč pak, kir se nom zdi, de ta tih drugih dežel ludi tudi mogo zastopiti. In mi nesmo v le-timu našimu obračanu oli tolmačevanu lepih, gladkih, visokih, kunštnih, novih oli neznanih besed iskali, temuč te gmajnske krajnske preproste besede, katere vsaki dobri preprosti Slovenec lehku more zastopiti; zakaj ta muč svetiga evangelija inu naše izveličane ne stoji v lepih, ofertnih besedah, temuč v tim duhej, v ti risnici, v ti pravi veri inu v enim svetim krščanskim lebnu.? Niso bili jezikovni puristi, saj jim je šlo v prvi vrsti za ?izveličane?.

Pohlin sicer govori o ?Pöbelsprache? in ?Schriftsprache?, toda v nasprotju z nemško govorečim svetom narečja nikoli niso veljala za jezikovni izrodek brez vsakršnih pravil. Danes bi po zaslugi jezikoslovcev morale biti zadeve razčiščene --- se pravi, da doma gojimo narečje, če ga imamo, naloga šole pa je, da skrbi za knjižni jezik in da pri tem ne zanemarja narečij, marveč da prek njih skuša ustvariti most do knjižnih sistemov. Kaže, da bo treba na novo ovrednotiti narečja in jim vrniti tisti pomen, ki ga imajo, kajti še daleč niso le neka socialna zvrst, kot izhaja iz slovnic. V taki določitvi vidim nekaj slabšalnega, ker merilo uporabnikov jezika ni zadostno, češ delavci, rokodelci, kmetje in ljudje z nižjo izobrazbo so govorci narečij, akademiki, podjetniki in višji uradniki pa govorci standarda. To pa ne bo držalo, ker slednji lahko zavestno gojijo tudi svoje narečje, če jim je do tega. Enako velja za koroško slovensko ?nomenklaturo?, kolikor obvlada svoje narečje.

3.  Narečja --- enakovredni podsestavi

Za določitev narečij uporabniki torej ne morejo biti edino merilo. Pogosto se sliši, da v narečjih niso zastopane vse slovnične kategorije, češ, manjka predpreteklik, imajo okrnjeno besedišče, manj skladenjskih možnosti, torej manj možnosti logičnega strukturiranja (recimo s podrednimi vezniki), medtem ko imajo nadrejeni jezikovni sestavi kar najbolj izrabljene slovnične ravnine, kar največji inventar vseh slovničnih kategorij, maksimalno besedišče in skladenjsko raznolikost. Razlika pa je po mnenju jezikoslovcev (Löffler 1980: 5) le v pogostosti rabe nekaterih slovničnih možnosti, pogostejše priredje in konkreten način izražanja v nasprotju s pogostim podredjem in abstraktnim načinom izražanja v standardnem jeziku, kar je vse posledica različnih področij rabe narečja in standarda. Možnosti, ki jih daje knjižni jezik, potencialno lahko daje tudi narečje, samo da za to ni praktične potrebe, tako da narečje nikakor ni neka pomanjkljiva različica enotnega narodnega jezika. Medtem ko je standard nadpokrajinski, prostorsko neomejen in brez krajevnih posebnosti --- zato pa tudi s kar največjim sporazumevalnim dosegom --- so narečje sistemska različica s prostorsko omejeno veljavo.

Za primer odlomek besedila iz Sel, v katerem je vse polno prirednih in eliptičnih stavčnih konstrukcij, ki bi bile v knjižni slovenščini nenavadne, ker je večina skladenjskih vzorcev v besedilu narejena po nemškem kopitu, hkrati pa gre za skladnjo govorjenega jezika in njegove zakonitosti (Karničar 1990: 313; glej tudi primere na koncu prispevka):

N, p:li n šl?:ji, qá:j j ž nr?:duw s, j b?:w pa n smr:t upsó:jin. J pa tá:mi ws ž prjt bow, wóč zwé:zani, j pa p:šwa pa prj?:zduwa hna bá:ba n bí:lim q?:j, p z bí:wu h?:drcu pumá:awa, j biw Ló:js pa wprščin. P?:qši s pa l?: tq pqnili, q?:qr pa d p str?:ll j ži wóč zwé:zani m:w, hl. Ló:jz, p?:qši p?:qnij, j pa ží:ju, da j b?q, hl, na h?:nim swét. Zwé:žij hr wóč, q s:bi pršu, wíš, ws p?:wn pulic?:ji pa žun?:rju wquli j:ha, pa b?:raj ha : ?N, Ló:jz, q?:* pa j??Ji pa dj?:w : ?Ws j n udí:č, a s na t?m bul s na h?:nim swét, pus?:d j sá:ma pulic?:ja.?

Znanje slovenščine na Koroškem sploh hira (prim. npr. Fischer 1983, Lausegger 1991), še zlasti, kar zadeva aktivno znanje knjižnega jezika --- ne nazadnje, ker ni dovolj govornih položajev, v katerih bi lahko uporabljali knjižni jezik; lahko bi se reklo: vozniško dovoljenje je, ni pa prakse. Možnosti, kako priti do knjižnega jezika, sta načelno dve: šola in društva, medtem ko v družini narečnih govorcev knjižnost zveni kot pravo spakovanje. Najstarejše izročilo knjižnega jezika prihaja z ?lece?, bi se reklo tudi s ?kancelna?, s prižnice), in to že od Brižinskih spomenikov, za tiste, ki pač hodijo v cerkev. V cerkev ne hodijo vsi ljudje, po gostilnah pa žal tako lepe slovenščine ni. (?Pridige? se slišijo potem doma, upati je, da vsaj v nepokvarjenem narečju!) Dejstvo ostaja, da na podlagi narečja tudi knjižni jezik razumemo. In to že od nekdaj. Če bi postavili trdega govorca katerega koroškega slovenskega narečja pred trdega Nemca, bi pač ne bilo sporazumevanja, z Ljubljančanom pa bi se verjetno dobro zmenil, pa čeprav koroški Nemci radi trdijo, da se s koroškim slovenskim narečjem laže naučiš nemško kot slovensko, češ, tako blizu nemščini so. Poslušajmo, kaj pravi na to v uvodu k slovenski slovnici Gutsman že leta 1829:

?Glaubet mir, gelehrte und seeleneifrige Sprachgenosen! obschon der gemeine Mann nach Verschiedenheit der Gegenden verschiedene Aussprachen und Endungen der Wörter angenommen; ob er schon glattweg, oder grob sich ausdrücket, versteht er doch den feinern Ton und regelmäßigere Wortbildung des geistlichen Redners; ja er wird stolz darauf, und dünkt sich selbst ein Mehrerers zu seyn, wenn er sieht, daß seine Sprache auch nicht ohne alle Zierlichkeit ist. Glaubet ferner mit mir meiner selbst eigenen Erfahrnis, da ich in meinem Missionsamte alle windischen Pfarren abgelaufen, und dennoch überall in einer mittelmäßigen Vertigkeit redenden mit Beifalle bin verstanden worden.?

4.  Narečjeslovje --- veda romantikov?

Dialektologija ne more biti le konjiček zagnanih starinarjev, ki jih simpatija do ogroženih jezikovnih podsestavov in podedovana sla po zbiranju in lovu silita k zapisovanju redkih besed. Urbanizacija, dolgoletni vpliv napačne jezikovne politike, migracija, javna občila in materialistična zagnanost zelo močno pritiskajo na do še nedavno čisto slovenske kraje na Koroškem, tako da je slovenščina z narečji vred čedalje bolj izpostavljena nemškemu vplivu. Škoda bi bilo jezikovnega bogastva, če bi propadlo za vselej, kajti že zaradi svoje obrobnosti so naša narečja ohranila najstarejše jezikovne posebnosti in spadajo iz zgodovinsko-primerjalnega zornega kota, se pravi glede na nehomogeni slovanski izvir alpskih slovanov --- gotovo k enemu iz najzanimivejših raziskovalnih območij v Evropi (na to je pogosto opozarjal bivši vodja graškega raziskovalnega projekta inventarizacije koroškega slovenskega ljudskega jezika Erik Prunč). Kljub pozitivnemu razmerju do narečij, čemur smo priča v zadnjem času, pa niso ogrožena samo narečja, temveč, kot rečeno, znanje slovenskega jezika sploh, in sicer kljub možnostim, kakršnih ni bilo še nikoli: velika moralna opora nove države Slovenije, dvotirno politično in kulturno razkošje na Koroškem, televizijske in radijske oddaje, tedniki, založbe, gimnazija, trgovska akademija, možnost uporabe slovenščine pri 47 uradnih (skupno s 14 občinami), tisoč maturantov, vrsta akademikov itd. Toda kaj z vasmi? Očitno učiteljem šolski predmet slovenščina ne pomeni drugega kot literaturo, zato se tudi nič ne pomakne na boljše. Poskrbeti bo treba tudi za praktične stvari, ne samo za pesmice, ki jih lahko piše malodane vsakdo, če zna s pridom uporabljati odzadnji slovar slovenskega jezika.

5.  Narečja v osnovni šoli --- most do knjižnega jezika?

Naši govori, obogateni in obremenjeni z nič koliko nemškimi izposojenkami, so bili doslej dovolj močni, da so preživeli: sprejeli so izposojeno gradivo in ga prilagodili lastnim glasovnim, oblikoslovnim in pomenoslovnim zakonitostim. Tezavrus koroškega slovenskega ljudskega jezika da je prepričljiv vpogled v marsikatero pomensko, slovnično in zemljepisno posebnost iz življenja posamezne besede. Doslej se narečni sestavi niso sesuli ne v sklanjatvi ne v spregatvi. V zadnjem času pa je le opaziti, da si ljudje ne izposojajo le posameznih besed, marveč kar cele sintagme in stavke, to kar do zdaj ?ajgentlih ni bovu selpstfarštendlih?, Merkač/Jurič 1984: 86), oziroma da prihaja ?do vse bolj izrazitega križanja različnih plasti govorjenega jezika s prevzemanjem iz različnih kodov: bodisi iz slovenskega pokrajinsko-pogovornega jezika, bodisi iz nemškega narečja oz. višje nemške jezikovne variante (Lausegger 1991: 98). Grozi nevarnost, da bodo z leti ostale slovenske le še pike in vejice. So pa seveda še kraji ob stenah Karavank, kjer so narečni sestavi še močni in bodo tudi preživeli. Zato naj na podlagi dolgega samoglasniškega sestava iz Sel pod Košuto dam primer, ki je mišljen kot pomoč učiteljem, kako si pomagati z narečnim samoglasniškim sestavom pri graditvi mostu do knjižnega jezika. Kaže pa, da prispodoba mostu šepa, kajti to bi pomenilo, da je med bregovoma velika voda --- narečja ne poznajo besede ?reka? -, razlika pa je v resnici le na površini, se pravi, da ne gre toliko za dva bregova, ki bi jih moral povezovati most, marveč kvečjemu za višje nadstropje v isti stavbi, za to pa bi bila ustrezna prispodoba dvigala --- če ne bi zbujalo občutka klavstrofobije.

Narečja kot polnofunkcionalne podsestave bi bilo treba pospeševati tudi na ljudskih in glavnih šolah. Ljudskošolskim učiteljem si upam celo svetovati, naj z otroki v začetku govorijo v šoli v krajevnem narečju, če ga obvladajo, in tako ustvarjajo prehod h knjižnemu jeziku in pisani besedi, po čemer je seveda šele treba zbuditi skomine. Najbližja pot pa pelje v krajih, kjer ni dnevnega stika s knjižim jezikom ravno prek narečij. Učiteljeva stvar je, da šolarju omogoči prehod v višje nadstropje iste zgradbe. Zdi se mi, da je pametnejše, če se mu to posreči prek narečja, kakor da bi, opravičujoč svojo nezmotljivost, štel učenčeve napake ter s tem zbujal pri otrocih strah in slabo vest. Bolj smotrno je, če jim pojasni in razloži narečne pojave in jih primerja z ustreznim standardnim inventarjem. Tako je v ljudski šoli na Obirskem uspelo učiteljici Marti Polanšek, ki zdaj uči 10 otrok, prek narečja spraviti jezikovno raven šolarjev na zavidljivo raven, čemur pripomorejo tudi redni javni nastopi šolarjev z recitacijami in igricami.

6.  Primer dolgega dvoglasniškega vokalizma iz Sel

Kako torej priti prek narečja od zbornega jezika? Ena od najhujših pregrad bo fonetika. Zato si oglejmo najprej osnovni koroški dvoglasniški sestav in poglejmo, ali je res tako zapleten ali pa se nam to samo zdi.

Dolgi samoglasniški sestav v Selah pozna, i, i, e, e, ?, a, o, o, o, u, torej 10 samoglasnikov, če pa upoštevamo še r z obema tonemoma vred (npr. pwáwa / ta pwwa) bi to pomenilo 22 dolgih samoglasnikov. Kje se pojavljajo posamezni samoglasniki?

i nastopa na etimološkem mestu: lipa, hiša, lisica, malina, vimček, griva, vino;

i odseva stalno dolgi jat (ě), staro in novocirkumflektirani novoakutirani jat; kres, sneg, žleb --- zvezda, gnezdo, sveča, greh;
v internih zlogih besed v množini: mesta, kolena, dela, ceste, kjer bi bilo pričakovati staroakutirani jat;

e je refleks za cirkumflektirani etimološki e (peč) in novoakutirani etimološki e (zelje, ženska; žegnan, nedelja);

e odseva staroakutirani e, skrajšani in kasneje podaljšani (breza, streha, mesto), nosnik e (detelja, sreča, poklekniti (pri Poljancih je nosnik a), dolgi polglasnik (pri Poljancih a: dan, pasji), cirkumflektirani etimološki e: lesen, voden) etc. Razlika med e in je povsod nevtralizirana, tako, da se v cerkvi sliši le široki e --- sveta Marija ...

? je kot v knjižnem jeziku drugotno naglašeni e: žena, jezik;

a je etimološki a: baba, jama, žaba;

ô sekundarno naglašeni o: rôka, nôga, kôza;

o zlasti stalno dolgi nosni o: klop, okrogel, rob, sod, golob, moka, moder, sosed; krona, krota, loč, kočej etc.

u cirkumflektirani etimološki o: bog, moč, gnoj, gospod;

u etimološki u: muha, duša, luč, brus, luknja.

V kratkonaglašenem sestavu sta v osrednjem delu zreducirana i in u (qr, nt), v obirskem narečju tudi tudi a --- Hérman je zn'v šrîbat, br't pa nąq (br't = 1. brat, 2. brati).

Kljub vsej raznolikosti je treba ugotoviti, da bi bil prehod na knjižni glasovni sestav povezan z malenkostnim trudom. Kjer sta v narečju i in u, je v knjižnem oziru ? in ô; e bi ustrezal e-ju (razen pri polglasniku --- dan, vas), o pa o-ju, drugo je enako. Tako učitelj v Selah ne bi smel imeti težav. Še laže bi bilo za tistega, ki bi poučeval v Železni Kapli, kajti tamkajšnji samoglasniški sestav ima le dvoglasnika o in e dodatno h knjižnemu sestavu, ujema se celo jat --- to je za Koroško nenavadno --- saj je povsod i, razen od Plajberka do Malenc, kjer ga zastopa i, vokalizem v Kortah pa je popolnoma enak knjižnemu. Torej samoglasniki ne morejo biti najhujša ovira. Laže je preiti z večjega števila samoglasnikov na manjše kot pa obrnjeno, tako da bi se oseba s knjižnim samoglasniškim sestavom le s težavo priučila kakšnega narečja z vsemi prozodičnimi prvinami.

V podjunskih narečjih, zlasti v jugovzhodni Podjuni med Poljanci (da se ločijo od Vršanov in Dravcev) okoli Blata/Doba, so si sestavi podobni, samo z dodatnima a-jevskima fonemoma (vá_cča =leča /= váča =oča, Zdovc 1972: 41) in o kjer je treba upoštevati še ostanke nosnosti, zlasti pri o-ju (Globasnica, Šentlipš), kar ni v Evropi nič posebnega, saj jih imajo tudi Francozi in Poljaki. Nadalje se pojavlja tukaj labiovelarizacija --- tam, kjer se govori o, je knjižno a. Reče se krava/trava, vendar moma, ker pred prvotnim v-jem ni prišlo do tega pojava, sicer so skoraj vsi a-ji postali o-ji. Po drugi strani pa se je nosnik a že deanaliziral in je nastalo nekaj drugotnih a-jev: gvádu, pukváknu. Nekoliko bolj odprta kot v Selah pa sta diftonga oa in ea --- koáza, roáka, žeána, reáku.

Samoglasniška sestava Sel in Doba sta po razvrstitvi samoglasnikov skoraj enaka (razen nosnikov), samo da je drugačna pogostnost, ker so posamezni refleksi izid drugačnega tisočletnega razvoja, ki so ga določali razni jezikovni in nejezikovni dejavniki, npr. naselitev (besedje) zemljepis, upravne in cerkvene meje (npr. dobrolska in šmihelska fara --- meja izoglos q/k, h/g, a/o --- glej Zdovc 1972: 139) --- Tako sem se površno dotaknil le dveh samoglasniških sestavov, obstaja pa v govorih Roža, Podjune, Zilje in Obirja po nekaj rahlo se razlikujočih sestavov.

Samoglasniki očitno ne morejo biti največji problem. Lahko se zgodi, a je redkost. Tako je npr. Lepenčan (obirsko narečje) vprašal Selko, ali ima kakega qnija (q'on qóna; qni --- konjej, majhen konj), pa je to razumela po svoje, namreč qnija, dvoglasniško, qni pa je v Selah prašiček, in je dejala --- Qlîqr hčiti, pvhn hlív!

Več truda kot za samoglasnike je treba za soglasnike z različnim mehčanjem, premeti in asimilacijskimi pojavi. Osrednji del Koroške --- uokvirjata ga izoglosi k --- g ---, pozna le q ter h. Treba pa je veliko več artikulacijskega truda, da človek reče konj, krava, klobuk namesto q'o, qráva, qv'bq in se pri tem skoraj zažre. Poleg tega mora upoštevati še knjižni apikalni r, ki ga v narečju nima.

Zakaj imajo gorati deli zahoda in vzhoda k g r, osrednja ravnina pa q h /h R, je vprašanje. Včasih so menili, da so sprememb v artikuciji krivi zunanji dejavniki, recimo podnebje. Zato da imajo skandinavci, Švicarji in Tirolci podobne trde glasove, v nižinah pa je vse mehkejše. J. Grimm pravi: ?die Erfahrung lehrt, daß Bergluft die Laute scharf und rauh, das flachland sie weich und blöde mache.? (Löffler 1980: 24).

7.  Besedila

Narečni primeri starejših govorcev so eden iz Doba pri Pliberku, eden iz Šentjakoba v Rožu, eden iz Lepene, zadnji pa z Zilje. Skušajte si sami ustvariti sodbo, kaj bi bil najtrši oreh pri prehajanju na knjižno ustreznico, ki ob vseh težavah, na katere naletimo, podobne tematike v neumetnostnih zvrsteh kajpak ne obravnava. Na levi strani je transkribiran primer narečja, na desni knjižno ?prečrkovanje?, pravo ubeseditev v knjižnem jeziku pa naj bralec tvega sam. Informant primera 7.1 je bil pripadnik starejšega rodu, besedilo pa je transkribirano s traku. Primer 7.2 je vzet iz knjižice K. Pečnika (1928: 27-28), 7.3 je iz moje monografije (Karničar 1990: 320), 7.4 pa je del besedila, ki ga je informantika predložila žiriji avstrijskega narečnega literarnega natečaja mesta Feldkirchen/Trg leta 1993.

7.1  Dob (podjunsko narečje)

Mbárt je tj ádn pr'išu k anj,	Enbart je tudi eden prišel k eni
álte, t'k, pud vákn, pun'či,	jeli-te, tako, pod okno, ponoči,
poá pa t'k, vda, pbi s trúcal:	po(tlej) pa tako ve(š)da, pobi so trucali:
g'r mi 'pri al pa n'tr ma spústi.	gor mi odpri ali pa noter me spusti.
Poála sa j pa pustíva namrnvat,	Po(t)lej se je dala namarnovati,
ga j pa spustíva n'tr, je ležva	ga je spustila noter, je ležala
v pustli. Poá j pa t'k ub noáj	v postelji. Po(tlej) je pa tako obe nogi
štk 'unta držova, n'u, spot kvtra,	tako venta držala, no, izpod kovtra,
p mm čévnc štk 'unta.	pa mimo čelnic tako venta.
Poá j pa réku: n'o, j djv,	Po(tlej) je pa rekel: no, je dejal,
k'k, pa da št'k držíš noája 'unta,	kako pa da tako držiš noge venta,
pa saj bol n'tar sa purvnaj.	pa saj bolj noter se poravnaj.
J pa djva: vš, j djva, n's	Je pa dejala: veš, je dejala, danes
smu gnj vuzíli, cv dn,	smo gnoj vozili, cel dan,
sm pa búsa gnj bsava,	sem pa bosa gnoj basala,
jtre ga m pa dr'uč, pa kni vrdn,	jutri ga bom pa dru(gi)č, pa ni vredno,
j djva, d b noája umívova,	je dejala, da bi noge umivala,
sa pa dév pršpóra.	se pa delo prišpara.

7.2  Šentjakob (rožansko narečje); naglas in ö (= ozki e) po avtorju, q = k

...Biv sm še an mvad pub an'ah	Bil sem še mlad pob enih
11 al pa 12 lit, q so bl'i	11 ali pa 12 let, ko so bili
Francoz v Rož, vond'r pa žö	Francozi v Rožu, vendar pa že dro
dro d'ool star, da dro dor'o	dovolj star, da še vse dro dobro
še vse punam, bu je löta 1813	pomnam, bilo je leta 1813
al pa 1814. Td'öj je nimšč	ali pa 1814. Tedaj je nemški
cas'ar v Vine naše qraje na	ceser na Dunaju naše kraje na
fracošča casarja Napoleona	francoskega ceserja Napoleona
zhubov. Napoleon, to je biv	izgubil. Napoleon, to je bil kerlc,
qerlc vod nja je vse cesarje pa	od njega je vse cesarje in
qrale hvava bolöva. Nimc so	kralje glava bolela. Nemci so
riqal, da Francoz nčiso	rekali, da Francozi nič niso
fletn, da so le Nimc fletn.	fletni, da so le Nemci fletni.
Lih tq' qaq'r tista M'ojca,	Glih tako kakor tista Mojca,
tal'a na hribre, q žinja,	tale na hribru, ki misli,
da je sam'u von'a ž'avbrna.	da je samo ona žavbrna.
Tudi Francoz so bl'i an'i prov	Tudi Francozi so bili eni prav
fletn ld'i. /.. /Svačan so	fletni ljudje. /.../ Svečani so
bl'i Nimc, mi Rožan pa	bili Nemci, mi Rožani pa
Francoz. B'eštrhaca!	Francozi. Beštrgaca!

7.3  Lepena (obirsko narečje)

Pb je pa ž'bru d'ol:	Pob je žebral doli:
Huspt spuvedníq, mate r't q hn	Gospod spovednik, imate rit ko en
pulníq, j?s sm pa vbóh	polovnik, jaz sem pa ubog
hršnq, mam r't n léšnq.	grešnik, imam rit (ko) en lešnik.
/.../ T'da j pa fr v'n purínu,	/../ Tedaj je pa far ven porinil,
j st'r bv pa palc m'ev,	je star bil in palico imel,
pa s palci vžhv pba, da se j	pa s palico užgal poba, da se je
palca qr zvmva, t'q je	palica kar zlomila, tako je
vžhv pba. Pb je qr n't u	užgal poba. Pob je kar not v
prúq sdu. Pó pa pvr bra	pruko sedel. No, po(tlej) pa paver bara
dóma ha: N?,	doma ga: No,
qáq pa j bv pr spved? J pa	kako pa je bilo pri spovedi? Je pa
réqu: Spved je še qar bva,	rekel: Spoved je še kar bila,
spved. Upajív, upajív, je	spoved. Obhajilo, obhajilo, je rekel,
réqu, se b n bv prvumív,	(če) se bi ne bilo prelomilo,
b me bv še vbív.	bi me bilo še ubilo.

7.4  Bistrica na Zilji (ziljsko narečje)

Zanab'art paléda bva pčásn	Zaenbart pogleda bavha počasno
zd, pšla j vs' tk' nágv	zad, pošle je vse tako naglo
šv'. Tnf! Dá mu cbla, pa	šlo. tenf! Da mu cebalo, pa
možl' j pdu z galíd zád	možlje je padel z golido zad
zn'ak! Mljíka j tk'u pa rób'.	vznak! Mleko je teklo po robu.
Nšč' n'j rku bsjd. Kráva	Nihče ni rekel besede. Krava
j td pržbkvva kakr nč'a	je tudi prežvekovala kakor nič
bj bv. Bí mljíka v zaljéni	bejo bilo. Belo mleko v zeleni
tráv. Grí! Kájda pr'v lp	travi. Greh! Kajda prav lepo za
za palédat. S przn gald	pogledat. S prazno golido
sma šl' zd prt fáč.	smo šli zad proti fači.
Ttn'otr, k j n't rku:	Tenotri, ko je nekdo rekel:
Saj n'č na str, bom pa	Saj nič ne stori, bomo pa
namesta mljíka žgánj pl,	namesto mleka žganje pili,
sm s šl vs smiját začl.	smo se šele vse smejati začeli.

Ugotovili smo, da imajo narečja, ki živijo in dobro delujejo, lahko pomembno vlogo korektiva. Velik problem pri osvajanju knjižnega jezika je še besedni red (skladnja), medtem ko bo govorcu zbornega jezika največja ovira glasovna in domala neosvojljiva prozodična podoba narečij.



Viri in literatura

Coseriu 1970	Eugeniu Coseriu, Einführung in die strukturelle Betrachtung des Wortschatzes, Tübingen 1970
Fischer 1983	Gero Fischer, Das Slowenische in Kärnten, wien 1983
Gutsman 1829	Oswald Gutsmann, Windische Sprachlehre, Verfaßt von Oswald Gutsmann, weiland kais. königl. Missionär in Kärnten. Klagenfurt 1829
Hafner 1980	Stanislaus Hafner, Zur Frage der Inventarisierung der slowenischen Vokssprache in Kärnten, v: SFb 1 (glej tam), 11-36
Karničar 1990	Ludwig Karničar, Der Obir-Dialekt in Kärnten, Die Mundart von Ebriach/Obirsko im Vergleich mit den Nachbarmundarten von Zell/Sele und Trögern/Korte, Wien 1990 (ÖAW, Phil.-hist. Klasse, Sitzunsberichte, 551. Band).
Karničar 1992	Ludwig Karnčar, Die tierwelt in den Kärntener slowenischen Mundarten, v: Anzeiger für slavische Philologie, 21.1992, 39-53
Lausegger 1991	Herta Lausegger, Sodobni trenutek slovenskih govorov na Koroškem, v: Nemezetközi szlavisztikai napok 4, Szombatyhely 1991, 95-104
Löffler 1980	Heinrich Löffler, Probleme der Dialektologie, Eine Enführung, Darmastadt 19802
Merkač/Juriči 1984	Franc Merkač/Marija Jurič, O vaškem vsakdanu, Disertacije in razprave 7/Dissertationes und Abhandlugen 7, izd. Slovenski znanstveni inštitut/Slowenisches wissenschaftliches Institut, Klagenfurt/Celovec 1984
Pečnik 1928	Karl Pečnik, Naši dialekti, Dunaj/Wien 1928
Scholz 1933	A. Scholz, Deutsche Mundarten-Wörterbuch, Versuch einer Darstellung ihres systematisch-historischen Werdeganges von Anbeginn zum Ende des 18. Jahrhunderts, 1933
SFb 1	Lexikalische Inventarisierung der slowenischen Volkssprache in Kärnten, (Grundsätzliches und Alolgemeines), izd. St. Hafner in E. Prunč, Graz 1980 (Slowenistiscehe Forschungsberichte 1 = SFb 1)
Smole 1993	Vera Smole, Vseslovenski narečni slovar: da ali ne, v: Jezik in slovstvo, 38. 1992/93.6, 233-235
Socin 1888	A. Socin, Schriftsprache und Dialekte im Deutschen nach Zeugnissen alter und neuer Zeit, 1888, nov natis 1970
Thesaurus	Thesaurus der slowenischen Volkssprache in Kärnten, izd. St. Hafner in E. Prunč, zv. 1-3, 4. zv. v tisku; Wien 1982, 1985, 1992; Schlüssel zum Thesaurus der slowenischen Vokssprache in Kärnten, Wien 1982 (ÖAW, Schriften der Balkankommssion, Linguist. Abteilung, Sonderpublikation)
Trubar 1555	Primož Trubar, Ta evangeli svetiga Matevža, Tübingen 1555
Zdovc 1972	Paul Zdovc, Die Mundert des südöstlichen Jauntales in Kärnten, Lautlehre und Akzent der Mundart der ?Poljanci?, Wien 1972 (ÖAW, Phil.-hist. Klasse, Schriften der Balkankommission, Linguist. Abt. 20)