Svetinova Tibetanska knjiga mrtvih in postmoderna

Da bi dobili uvid v to dramo, je treba najprej na kratko opozoriti vsaj na težiščna Svetinova umetnostna besedila in pokazati, kako se odslikavajo v Tibetanski knjigi mrtvih (1992). Izpustili bomo začetne modernistično-ludistične pesniške zbirke in se zadržali pri Dissertationes (1977). Vzhodnjaški dekorativizem in erotizem tega dela postaneta prava zaščitna znamka Svetinove poezije vse do Knjige očetove smrti (1990). Pesnik s pravo eklektično strastjo preigrava zgodovinsko izročilo islama in kasneje v Mariji in živalih (1986) tudi krščanstva. Péti rokopisi (1987) so še vedno zaznamovani z Orientom, vendar s svojo neizrazitostjo že nakazujejo prihod drugačne literature. Še zadnjič se nemoč take izpovedne drže pokaže v drami Šeherezada (1988), njen katarzični finale pa naznani konec dotedanjega načina besednega ustvarjanja. Že pripravljeni prelom v Svetinovem opusu se udejani s Knjigo očetove smrti (1990); ta zaradi očitne zveze s Tibetansko knjigo mrtvih zasluži posebno pozornost. Če upoštevamo že samo poetiko naslova² te zbirke pesmi v prozi, se nam odpre za Svetino docela nova motivno-tematska sestava. Avtor izstopi iz evropskega antropocentrizma in svoj pesniški izraz umesti v mistiko tibetanskega budizma, kar kaže tudi prolog Knjige očetove smrti: ?Prihajam izza sebe in grem pred seboj.? (Drukpa Kunlej). Pojmi, kot so reinkarnacija, trpljenje, smrt, Nič, Praznina, Učitelj..., sestavljajo pomensko mrežo pesmi; so zadosten razlog za ugotovitev, da je ta zbirka idejno zasnovana za kasnejšo Tibetansko knjigo mrtvih.

1  Bardo Thödol

Svetinova Tibetanska knjiga mrtvih je dramska prepesnitev istoimenskega tibetanskega besedila, ki ima v izvirniku naslov Bardo Thödol ali Ravnina sprememb.³ Sestavljajo ga praktična navodila in molitveni obrazci, namenjeni branju umrlemu na njegovi 49-dnevni poti skozi tri ravni Zasmrtja: Čikhai Bardo, Čonjid Bardo in Sidpa Bardo. Čikhai Bardo je stopnja smrti, ko po pogrebu Kostolomci razsekajo telo umrlega in ga prepustijo mrhovinarjem. Čonjid Bardo je stanje sanj in karmičnih videnj, prividov svetlobnih božanstev, ki so posledica dobrih in hudih dejanj za časa njegovega življenja. V Sidpa Bardo vstopi, kdor skozi dve prejšnji stanji ni prepoznal vseh prividov kot pojavnih oblok svoje lastne zavesti, kar pelje v ponovno rojstvo.

K. G. Jung je v svojem Psihološkem komentarju Tibetanske knjige mrtvih⁴ skušal to ezoterično problematiko približati zahodnoevropski miselnosti. To je dosegel z vzvratnim branjem tega besedila, kar pomeni, da je najprej osvetlil zadnjo fazo Zasmrtja, tj. Sidpa Bardo. Pojasni jo z aparatom freudovske psihoanalize kot projekcijo ojdipovskega kompleksa. Taka razlaga je upravičena tem bolj, ker jo dopušča celo sam Bardo Thödol, saj natančno razloži ta pojav.⁵ Nato vzame Jung v precep Čonjid Bardo in ga pojasnjuje kot arhetipsko doživljanje nezavednega, božanske prikazni pa so po njegovem ustreznik namenoma izzvani duševni disociaciji oz. shizofreniji. Ne nazadnje psiholog omenjene pojave iz Zasmrtja priznava za čisto iluzijo, kar je v skladu z govorico Barda Thödola.

Tibetanska knjiga mrtvih je biblija tibetanskega budizma, katerega središčno idejo je Svetina predstavil na začetku svoje prepesnitve: ?Ena sama resnica je, ki je nihče ne more zanikati: resnica trpljenja?. In samo odpoved temu trpljenju v smislu opustitve sleherne želje zmore odpreti vrata Nirvane, ki jo ima Svetina v svoji avtopoetiki⁶ za soočenje s ?Praznino, ki oblike nima, s čistostjo Vélikega pečata Praznine (Mhmudra), s stanjem budastva. Ker to stanje (Nirvana) je sicer bivanje izven centripetalnih sil Kolesa življenja, daleč, eone daleč od maternice, a je hkrati tudi stanje Absolutnega molka.?

2  Primerjava drame s tibetanskim besedilom

Pred srečanjem s tibetanskim budizmom je Svetina v svoji literaturi prosto manipuliral z zgodovinskimi snovmi, pripetimi predvsem na Orient. Tako je degradiral véliki pripovedi islama in krščanstva in po svoje sestavljal ?ideolgijo? erotizma in dekorativizma ter jo (kot se bo pokazalo v nadaljevanju) vložil v okvir eksistencionalne problematike. V Tibetanski knjigi mrtvih pa ni tako, ta je nedvoumno zvesta Bardu Thödolu. To potrjuje že sama dramska zgradba Svetinove prepesnitve. V skladu s tibetanskim izvirnikom jo zaznamujejo tri dejanja: Smrt, Sanje in Rojstvo, kar vsebinsko ustreza trem stopnjam Zasmrtja. Tudi imena dramskih oseb kažejo tesno naslonitev na predlogo, iz nje pisec dobesedno navaja poimenovanja svetlobnih emanacij, le da je pri nekaterih opazna bolj pesniška dikcija: Tista, ki ponuja cvetje, Olepševalec, Šestero jedkih strupov, Tisti, ki venomer gleda navzdol, Tisti, ki vonj jé itn. Protagonist Bukri je vzporednica umrlemu iz Barda Thödola, ki mu budistični menih (učitelj) recitira obredne obrazce.

Tibetanski izvirnik je napisan kot dialog učitelja (lame) in umrlega, kar je spodbudilo tudi Svetinovo izbiro književne vrste. Naj v ta kontekst vklopim pomenljive teze Vilija Ravnjaka: v Spoznavanju višjega jaza (1993) je knjige mrtvih (tudi Egipčansko knjigo mrtvih) razglasil za ?parateater?. Ta arhaična sveta besedila so se namreč nekdaj uprizarjala v obredne namene in Ravnjak take uprizoritve imenuje ?sveto magijsko gledališče?. Le-to naj bi imelo šamansko sestavo, ker je vloga svečenika, ki bere obredno besedilo, podobna vlogi ?altajskega ali goldskega šamana, ki simbolično spremlja mrtvega v posmrtna stanja?. Seveda pa dramska prepesnitev ne more imeti magijskih učinkov, ker je pač napisana za umetniško gledališče⁷ in z estetskimi merili.

Bardo Thödol sestavljajo trije tipi besedil: največ je komentarjev za svečenika, sledijo nagovori mrtvemu in molitveni obrazci. Svetinova dramska konstrukcija komentarje izpušča in jih nadomešča z govorom dramskih oseb, večinoma svetlobnih prikazni. Da bi še bolj pojasnili besedilno tkivo drame, je treba pregledati njegovo medbesedilno mrežo. Že Prolog je dobesedni prevod iz predloge, citat pa je tudi sklep: ?Tu se konča Tibetanska knjiga mrtvih?. Če natančneje preiščemo citatološko sestavo drame, ugotovimo, da nekatere teh referenc celo eksplicitno izdajajo predlogo Bardo Thödol (npr. ?Zasmrtje?, ?Praznina?, ?Vrata maternice?, medtem ko so druge nerazpoznavno vložene v dramo, npr. molitve).

Na koncu te primerjave se osredinimo še na motivno-tematska medbesedilna razmerja Svetinove prepesnitve. Metabesedilo zvesto sledi vsebinskemu okviru Barda Thödola, vendar so v dramo vtisnjene duhovno-zgodovinske sledi evropske miselnosti. Tako Bukri simbolizira zahodnjaka, ki se ne more odpovedati svojim gmotnim željam, zato je zapisan trpljenju (apriorna ujetost v zakon Kolesa življenja, tj. Samsare). Kakor Bukri ne zmore dojeti božanskih prividov kot projekcij svoje lastne zavesti, tako tudi evropski dualizem pelje v shizofrenično razklanost. Če upoštevamo že omenjeni Jungov komentar Barda Thödola, potem lahko protagonistove karmične iluzije razumemo kot simbol za tragično razdvojenost evropskega človeka, ki se v skrajnosti izteče v duševno disociacijo.

In ne nazadnje: drama vso to problematiko izraža s pesniškim jezikom, ki je skladen s poetično dikcijo predloge, katere molitve so blizu pravi literaturi.

3  Poskus literarnosmerne določitve Svetinove drame

3.1   Tibetanska knjiga mrtvih in postmoderna --- nova doba (new age). Preden se lotimo umestitve drame v ustrezno literarno smer, se je treba najprej seznaniti z duhovnozgodovinskimi premisami, ki obvladujejo to besedilo. Zato nas bo predvsem zanimalo, kako se ezoterična tibetanska mistika vklaplja v sodobni evropski ?zeitgeist?. Na prvi pogled se nemara zdi, da je takšna povezava vzhodne in zahodne miselnosti precej izmuzljiva. Vendarle bomo skušali dokazati, da je Svetinov literarni prenos ?Barda Thödola? v naš čas upravičen, saj ustreza postmoderni dobi, ki jo drama zastopa z navezavo na novo dobo.

Svetinov književni poseg v tibetanski budizem lahko uvrstimo med primere spogledovanja z gibanjem nova doba,⁸ ki je sicer zelo neenoten postmoderen pojav in ga je težko jasno določiti. Hubert Knoblauch ga v članku Nevidna nova doba⁹ imenuje ?nevidna religija? v obliki ?naraščajočega sinkretizma, pluralnosti in tržne usmeritve verskih institucij?, po drugi strani pa v njem odkriva ?subjektivizacijo religioznih oblik verovanja?. Knoblauch je do ?postomoderne religije? kritičen in ji ne priznava take teže kot njeni zagovorniki:

?Pod imenom nova doba se je zbirala cela vrsta zelo difuznih pojavov od moderniziranih oblik tradicionalnega okultizma prek ?spiritualiziranih? psiholoških metod in popularne parapsihologije do populariziranih različic neke ?celostne? znanstvene teorije.?¹⁰

Hkrati je nova duhovnost naravnost fascinirana z arhaičnimi kulturami, iz katerih brez predsodkov črpa ezoterične, magijske, okultistične in mistične prvine ter jih zliva v težko določljive sinkretične tvorbe. Tako prevzema predvsem azijska religiozna izročila (npr. budizem in zen-budizem), čeprav spadajo v kontekst nove dobe tudi tisti iščoči posamezniki, ki so vzhodno duhovnost ohranili v izvirni obliki. In tak je Ivo Svetina. Svoje razumevanje tibetanskega budizma je v najširši obliki podal v Zlati kapici (1993),¹¹ njeni eseji izpričujejo njegov pravoverni vpogled v ta religiozna pojmovanja, ki se kaže tudi v dramski obdelavi Barda Thödola.

Tibetanska knjiga mrtvih svojo vpetost v novo (postmoderno) paradigmo razodeva najprej s cikličnim pojmovanjem zgodovine v smislu reinkarnacije. Tako se je Svetina v svoji literaturi že s Knjigo očetove smrti odpovedal linearnemu pomanjkanju časa in se oprijel vzhodnega načela reinkarnacije, da bi se izmaknil ?grozi zgolj niča?, ki se je razpiral z vzhodnjaškim esteticizmom in erotizmom.

Osrednja ideja tako Barda Thödola kot tudi njegove dramske prepesnitve je, da po Zasmrtju potujoči doživlja le samega sebe. To je v skladu s holistično zavestjo, ki jo lahko v tipičnem slogu nove paradigme parafraziramo z izrekom: ?Vse je eno?.

Že ob Jungovem Psihološkem komentarju Tibetanske knjige mrtvih sem omenil, kako je mogoče s psihoanalizo razlagati karmične iluzije iz Zasmrtja. Dognanja globinske psihologije pa uporablja tudi nova doba, saj njene številne religiozne prakse in tehnike spodbujajo nezavedne duševne procese, in to takšne, s katerimi je Jung pojasnjeval ravno tibetansko besedilo.

Novo dobo nekateri imenujejo tudi ?ekoreligija?, razširila je zavest o svetosti vsega obstoječega, kar je prevzela od budistične in predvsem zenbudistične doktrine. Zanimivo je, da ima sodobna evropska (in tudi druga) heideggerjevska filozofija podobno usmeritev; pri nas jo zastopa Tine Hribar s teorijo o ?svetem?, s katero v razpravi Sodobna slovenska poezija (1984)¹² razlaga Svetinovo poezijo kot polje, v katerem se kaže ?sveto?. In ker tudi Tibetanska knjiga mrtvih s svojim čaščenjem svete besede nadaljuje izročilo prejšnje poezije, jo lahko imamo za še enega od pojavov postmoderne dobe, ki v sebi spaja vzhodno in zahodno kulturo.

3.2   Dosedanje periodizacije Svetinove literature. Obravnavane nove dobe dopuščajo, da obravnavano dramo uvrstimo v duhovnozgodovinski okvir zahodnoevropske civilizacije (v postmoderno). To pa je temeljni pogoj za uporabo našega literarnozgodovinskega aparata, ki je primeren le za besedne umetnine, pogojene s tem kulturno-civilizacijskim prostorom.

Kot Tibetanska knjiga mrtvih je tudi prejšnja avtorjeva literatura v nekaterih svojih prvinah (v nadaljevanju jih bomo sproti navajali) tipično postmoderna. To je nekatere slovenske literarne zgodovinarje in kritike navedlo k misli, da gre pri Svetini za postmodernizem.

Tine Hribar je v že citirani razpravi iz leta 1984 (op. 12) trdil, da je Svetinovo pesništvo postmodernistično, kar naj bi dokazovala dva razloga: na duhovnozgodovinski ravni je to ?sveto?, na oblikovni pa ?palimpsestni postopek?. Besedo trismegistos,¹³ ki jo je pesnik objavil kot Predgovor v zbirki Dissertationes, Hribar razglaša za enega prvih programov slovenskega postmodernizma.¹⁴ Ugovor na to tezo je podal Janko Kos v razpravi Slovenska literatura po modernizmu (Sodobnost, 1989 in 1990). Pisec ?svetemu? odreka postmodernistične atribute, saj Hribarju ta pojem pomeni ?pristno, pravo in resnično, morda celo absolutno?, kar ni združljivo s postmodernizmom; po drugi strani pa pomembni teoretiki pri določanju postmodernizma ?svetega? ne upoštevajo, eksplicitno pa ne omenjajo niti ?palimpsestnega postopka?, ki jo po Kosu preveč nejasno definiran, da bi z njim mogli razlagati postmodernizem.¹⁵

Tudi Boris Svetel¹⁶ v skladu s Hribarjevim filozofskim pisanjem v tem delu razbere ?priklicevanje svetega? in ?grožnjo niča?. Potem ko nadrobno razčleni predvsem pesniške figure, ugotovi, da so te uporabljene za degradiranje krščanske zgodbe. Zato je po njegovem ta poezija brez ?mitotvornih? pretenzij, kajti transcendenca je v njej navzoča le kot slutnja, skozi katero se razpira nič. Vse te posebnosti naj bi po Svetelu razodevale postmodernizem.

Pesmi v tej zbirki sicer odpravljajo mitsko vlogo predloge (sv. pisma), vendar je Svetina njene preinterpretirane motivno-tematske prvine izrabil za predstavitev ?bolečine erosa?, soočenega s smrtjo¹⁷ --- torej za resno eksistencialno problematiko, kar (kot se bo pokazalo v nadaljevanju) bolj kot postmodernizmu ustreza drugim književnim smerem.

Tomaž Toporišič je Svetinovo literaturo označil za postmodernistično v dveh svojih objavah. V članku Slovenska literatura 80. let?¹⁸ na kratko obravnava tri Svetinove pesniške zbirke: Dissertationes, Marijo in živali in Péte rokopise. V tej poeziji prepoznava ?predajanje nepreglednemu polju zgodovine različnih literatur, kultur, civilizacij [...]?; takšna ?Borgesova 'obsedenost' s tradicijo? po njegovem umešča to pesništvo v postmodernizem.

Podobno trdi tudi za Šeherezado (natančneje jo razčlenjuje v spisu Dramatika na poti nomadov).¹⁹ Z naslonitvijo na teorijo medbesedilnosti Marka Juvana²⁰ raziskuje, kako mreža protobesedil spleta metabesedilo drame, zanj pa ugotavlja, da ?združuje nezdružljivo? in tako odpira prostor za različne ravni razlag. Na podlagi rizomatske sestave in tudi drugih oznak (parataktičnost, dekonstruktivnost) dramo razglasi za postmodernistično. Ta literarnosmerna določitev je torej oprta zgolj na oblikovno razčlembo Šeherezade (medbesedilnost), ni pa opravljena duhovnozgodovinska razčlemba; le-ta ne nakazuje postmodernizma.

Naj v to razpravljanje pritegnem že navedeno razpravo Slovenska literatura po modernizmu, v kateri Janko Kos z instrumenti svoje duhovnozgodovinske metode Šeherezado uvršča v neodekadenco in jo hkrati spričo njene poudarjene eksistencialne tematike navezuje na ?novejše posteksistencialistične tokove?. Svetinova poezija po Kosu na prvi pogled sicer ?spominja na postmodernistično²¹ obnovo preteklega kulturno-umetnostnega blaga?, ker pa jo hkrati preveva vznesena čutnost, ki zadobiva religiozne razsežnosti, ji Kos pripiše povezavo nekdanjega modernizma z neodekadenco.

Iz povedanega je mogoče sklepati, da je Svetinova literatura do Tibetanske knjige mrtvih po svojih zunanjih oblikovnih in vsebinskih potezah res skladna s postmoderno dobo (historični eklekticizem, rizomatskost, sveto ipd.), vendar pa duhovnozgodovinska podlaga, na katero so te prvine aplicirane, ni postmodernistična.

4.2   Literarnosmerna določitev Tibetanske knjige mrtvih. Že opravljena primerjava drame z Bardom Thödolom potrjuje, da tudi Tibetanska knjiga mrtvih ni postmodernistična, saj zvesto ohranja véliko pripoved tibetanskega budizma.

Čeprav je Knjiga očetove smrti (1990) v Svetinov literarni opus prinesla očiten prelom, ta le ni tako popoln, kot se zdi na prvi pogled. Najprej za to govori značilna Svetinova usmerjenost v stare, arhaične kulture (predvsem Orienta), s pomočjo katerih je pesnik že prej glorificiral sveto besedo. Hkrati se v vsem njegovem poznejšem pesniškem delu ekstatična pesniška drža ne more izmakniti eksistencialnim vsebinam, ki se kažejo na način ?groze zgolj niča?: smrt je ena temeljnih pesnikovih preokupacij, in sicer tako v kontekstu tibetanskega budizma kot tudi islama in krščanstva. Medtem ko je ta tematika do Knjige očetove smrti izpisana na neodekadenčni podlagi, pa se ob prenosu v tibetanski budizem povezuje (kot se zdi) z neosimbolističnimi odlomki. Iz tega sledi, da se v Tibetanski knjigi mrtvih posteksistencializem spaja z neosimbolizmom.

4.2.1   Posteksistencialnizem v drami. Še enkrat se ustavimo ob Hribarjevi obravnavi Svetinove poezije v razpravi Sodobna slovenska poezija. Resda je tam imenovana literarnosmerna uvrstitev Svetinove literature negotova (postmodernizem), vendar jo Hribar s svojim filozofskim aparatom dovolj prepričljivo utemeljuje. Smrt mu je pomembna prvina tega pesništva, ki se po njegovem artikulira kot ?zlitina niča in bolečine?. Ta oznaka ne velja samo za takratno poezijo, temveč lahko obvelja vse do Tibetanske knjige mrtvih, ki se sicer odmakne Hribarjevi filozofiji, naperjeni proti vsaki ideologiji in/ali religiji. A vendar je ?groza zgolj niča? navzoča tudi v tej drami in jo lahko predstavimo z naslednjim citatom:

BUKRI

Bojim se jih! Ker nikdar ne morem biti
dom, varno zatočišče tem strašnim,
ki se hranijo z mojo grozo
in si žejo tešijo z mojo krvjo.²²

Samo ti si, ki trpiš, gnan od groze
pred samim seboj!
In v tem strašnem stanju srečaš brata!
Ker jaz nisem tvoj brat!
Smrt je trenutek najvišje samote,
v kateri prvič in poslednjič srečaš
samega sebe! (Str. 59.)

Kot je Janko Kos trdil za Šeherezado, tako tudi Tibetanska knjiga mrtvih zastopa posteksistencialistične težnje in po tej plati v Svetinov književni opus ne prinaša nič posebej novega. Pač pa precej zanimivejša vprašanja odpira neosimbolističnost obravnavane drame.

4.2.2   Neosimboizem Tibetanske knjige mrtvih. Medtem ko Svetinova literatura do Knjige očetove smrti s svojo dekadenčno motiviko uresničuje tudi tej ustrezno tematiko (neodekadenca), pa se vloga teh motivov v okviru tibetanskega budizma bistveno spremeni. To je razvidno že v Knjigi očetove smrti in še bolj v Tibetanski knjigi mrtvih. Za ponazoritev te transformacije si poglejmo naslednji citat:

UČITELJ

Odslej živiš le še od ?vonjev?,
ki so duhovno bistvo materialnega
sveta.

Zato boš sedaj, zasvojen z vonji,
a neprestano lačen v svoji želji,
iz katere je stkano tvoje telo,
šel dlje in še globlje v poslednjem
okrožju ?Zasmrtja?. (Str. 75.)

Ne nazadnje v obravnavo pritegnimo še poetično dramo T. S. Eliota Umor v katedrali (1935), ki bi jo lahko označili za postsimbolistično.²⁴ N. Eakambaram v članku An Indian Reading of Murder in the Cathedral ²⁵ ugotavlja, da je v drami mogoče razbrati vzhodne, hinduistične in budistične sestavine, od katerih je osrednja ciklično pojmovanje časa: ?V 'Umoru v katedrali' je podoba kolesa v središču vzorca podob. Kolo simbolizira Čas v smislu cikla letnih časov in Življenje s svojim ciklom rojstva, rasti in smrti...?.²⁶ Eakambaram se osredini še na vzhodno razumevanje trpljenja v Eliotovi drami, kar je lepo razvidno iz tegale govora nadškofa Thomasa Becketta, njenega osrednjega lika:

Vejo in ne vejo, kaj je dejanje ali trpljenje.
Vejo in ne vejo, da dejanje je trpljenje
in trpljenje dejanje. Ne trpi tisti, ki deluje,
niti ne deluje tisti, ki je vdan. A oba imata svoje mesto
v večnem delovanju, v večnem potrpljenju,
v kar morajo vsi privoliti, da bi to moglo vzbuditi željo,
v kar morajo vsi trpeti, da bi si mogli to želeti...²⁷

...; tu je zgolj
belo prazno obličje Smrti, neme božje služabnice,
in za obličjem Smrti Sodba
in za Sodbo Praznota, grozotnejša od živih oblik pekla;
praznina, odsotnost, ločenost od boga;
groza jalovega potovanja v prazno deželo,
ki ni nobena dežela, zgolj praznina, odsotnost, Praznota, ...
... nobenih barv, nobenih oblik, ki bi motile, odvračale dušo,
da bi se videla, gnusno združena na veke, nič z ničem,
ne tisto, čemur pravimo smrt, temveč tisto, kar onkraj smrti ni smrt,
nas stráši, nas stráši... (Str. 56.)

UČITELJ

Ne odrešijo te ponovnega rojstva
še tako strašne muke,
ker najstrašnejša bo rojstvo sámo!
Razlij se preko svojega trpljenja
in vstopi, voda v vodo, v 'Praznino',
ki ni praznina 'Niča', ampak 'Praznina',
ki budi čudenje... (Str. 85.)

5  Sklep

Naj za konec še dodatno komentiram naslov tega članka. Postmoderno paradigmo Tibetanske knjige mrtvih ni razumeti postmodernistično, temveč v povezavi posteksistencializma z neosimbolizmom. Čeprav je drama očitno stvaritev sodobnega časa (new age), pa vendarle zastopa predvsem tisto območje postmoderne, ki še vedno ohranja zvezo z moderno dobo.

Opombe

¹

Predstavitev tega tibetanskega besedila podajamo v nadaljevanju.

²

Vpliv smrti Svetinovega očeta na to pesniško zbirko nekoliko pojasni intervju Draga Bajta s pesnikom v Novi reviji 1992, št. 129, str. 1275--1300.

³

Bardo Thödol je nastal l. 846, v angleščino sta ga 1927. leta prevedla lama Kazi Dava Samdupa in Evans-Wentz.

⁴

Branislav Miškovič, Tibetanska knjiga mrtvih, Beograd 1988.

⁵

N. d., str. 121.

⁶

Ivo Svetina, Od Šeherezade do tibetanske knjige mrtvih, Nova revija 1991, št. 111/112, str. 948-962.

⁷

Svetinova drama sicer še ni bila uprizorjena.

⁸

Že omenjeni vzorec takšne nove duhovnosti so antropološki eseji Vilija Ravnjaka (1993).

⁹

Hubert Knoblauch, Nevidna nova doba --- 'New age', privatizirana religija in kultski milje, Časopis za kritiko znanosti 1992, št. 148/149, str. 91-101.

¹⁰

N. d., str. 93.

¹¹

Zlata kapica poleg novih esejev večinoma vsebuje tiste, ki jih je avtor zadnja leta objavljal v Novi reviji.

¹²

Hribarjeva razprava je izšla v antologiji sln. pesništva z istim naslovom; o Svetini se govori na str. 236-249.

¹³

Esej je bil najprej objavljen v Sodobnosti 1975, št. 12, str. 1051-1053.

¹⁴

V zvezi s tem je zanimivo Hribarjevo takratno stališče, da se z 80. leti postmodernizem na Slovenskem že končuje.

¹⁵

Pojem ?palimpsesta? je danes zamenjan z medbesedilnostjo.

¹⁶

Ivo Svetina: Marija in živali --- pesniški apokrif kot izhodišče postmodernističnega zatekanja k idealiteti, Slavistična revija 1988, št. 1, str. 293-299.

¹⁷

Tako označi to poezijo Tine Hribar na zavihku Marije in živali (1986).

¹⁸

Literatura 1989, št. 5, str. 111-121.

¹⁹

Nova revija 1989, št. 87-88, str. 930-943.

²⁰

Toporišič se pri tem sklicuje na naslednji Juvanovi objavi: Književne odnosnice v poeziji Vena Tauferja, Slavistična revija 1985, št. 1, in Dialog literature z literaturo, Problemi --- Literatura 1987, št. 1. Terminologijo medbesedilnosti Marka Juvana uporablja tudi naš članek.

²¹

Janko Kos je v Pregledu slovenskega slovstva iz l. 1987 Svetino uvrstil med ?nosilce postmodernistične poezije na Slovenskem? (str. 347).

²²

Ivo Svetina, Tibetanska knjiga mrtvih, Ljubljana 1992, str. 56.

²³

Prim. Janko Kos, Slovenska literatura po modernizmu III, Sodobnost 1989, št. 5, str. 491.

²⁴

Anna Balakian, The symbolist movement in the literature of European languages, Budapest 1982. Tu je T. S. Eliot velikokrat omenjen v zvezi z lit. izročilom simbolizma.

²⁵

Comparative literature studies, 29 (1991), št. 2.

²⁶

N. d., str. 180.

²⁷

T. S. Eliot, Umor v katedrali, Maribor 1967, str. 14. Citirani odlomek je tudi v že navedenem članku N. Eakambarama na str. 172-173.

²⁸

Vzhodno duhovnost v tem smislu je mogoče zaslediti npr. v Strindbergovi drami Sanjska igra iz l. 1902.