Pretnarjevi prevodi Learovih limerikov
Tone Pretnar: Veter davnih vrtnic. Antologija pesniških prevodov 1964-1993. Ljubljana 1993. Ur. Niko Jež in Peter Svetina.

Tone Pretnar se v Vetru davnih vrtnic predstavlja kot specialist za najzahtevnejše področje književnega prevajanja --- za prevajanje vezane poezije na visoki umetniški ravni. Za prvi vtis o tehtnosti knjige poskrbi že njen obseg z okrog 500 besedili. Sistematično urejeno kazalo opozarja na njihovo raznovrstnost in kaže Pretnarja kot mnogostranskega, izobraženega literarnega posrednika oblikovno in tematsko različnih pesmi številnih piscev iz različnih, večinoma novejših obdobij in različnih, vendar večinoma slovanskih književnosti. Očitno so ga bolj od novih verzij že prevedenih del in izboljšav starejših prevodov, s čimer se ukvarja precej sodobnih slovenskih prevajalcev, zanimale novosti in je zato prevajal predvsem pri nas še neznane, artistično zahtevne, resne in lahkotne, otožne in hudomušne pesnike.

Med hudomušno ironične spada v angleško govorečem svetu zelo priljubljeni utemeljitelj ?nesmiselne? literature Edward Lear s svojim značilnim limerikom. To je kratka, zgoščena, igriva, vendar že za pisca --- in tem manj za prevajalca --- nič kaj preprosta pesniška oblika, po variiranih ponovitvah in tehnični zahtevnosti podobna pri nas bolj znanemu, malo daljšemu trioletu. Iz Learove Knjige nesmisla (A Book of Nonsense, 1846), ki obsega 112 ilustriranih limerikov, jih je Pretnar v zrelem življenjskem in prevajalskem obdobju prevedel 21. Dobro polovico (11) jih je l. 1987 objavil, slabo polovico (10) pa obdržal v rokopisu, tako da so v postumni antologiji kot celota objavljeni prvič, vendar brez Learovih ali kakšnih drugih ilustracij.^* Značilnosti te male antologije v antologiji, ki jo dopolnjuje še nekaj limerikov drugih avtorjev, seveda ne morejo povedati vsega o Pretnarjevi prevajalski metodi, nekaj pa vendarle. Revialna presoja knjige, ki obsega stotine besedil, se mora vsekakor omejiti, saj bi celoto lahko analitično predstavila kvečjemu monografska obdelava, ki pa bi po obsegu najbrž prekosila Veter davnih vrtnic.

Learov limerik je --- tako kakor limerik sploh --- nekakšna verzificirana šala, tj. zgoščeno, le s kakšnim pridevnikom, ki označuje glavno osebo, komentirano poročilce o kaki nenavadnosti --- telesni posebnosti, dogajanju ali človeškem ravnanju --- povedano v štirih krajših, navadno daktilskih, skladenjsko zaokroženih rimanih verzih, ki skupaj obsegajo okrog 40 zlogov, pogosto še manj, in še med temi se jih skoraj petina ponovi. Rimi sta v limeriku dve: prva, končna, navadno ženska (aaa), se pojavi trikrat in povezuje prvi, drugi in zadnji verz, pri čemer v zadnjem ni nova, saj se ponovi celotna rimana beseda iz prvega; druga, navadno moška (BB), se pojavi dvakrat kot notranja v tretjem, nekoliko daljšem verzu. Poleg teh stalnic ima Learov limerik vedno enak začetek, ki obsega besedi There was, tj. bil(a) je, in skoraj vedno se nekoliko variirani prvi verz ponovi kot zadnji. V to ponovitev, ki limerik vsebinsko in oblikovno zaokroža, je zajeta navedba konkretnega, z zemljepisnim imenom ali s splošnejšo zemljepisno oznako iz našega realnega sveta označenega kraja dogajanja, in prav zemljepisno ime ali pojem kot končna beseda prvega in zadnjega verza večinoma določi prevladujočo rimo (a), ji da pečat nenavadnosti, ki je limerikova temeljna lastnost, poleg tega pa označi krajevno pripadnost osebe, nosilca dogajanja; prvič je omenjena v prvem, drugič pa v zadnjem verzu.

Stalni osebi Learovih limerikov sta človeška tipa, ki sta na videz kontrastni, a notranje sorodni si različici: starec (ali starka) in mladenka. Pogosto nastopita skupaj in tako še prepričljiveje utemeljujeta nadaljnje 'nesmiselno' dogajanje, saj starce in mladino človeška izkušnja in književno, posebno komedijsko izročilo nenehno povezujeta s čudaškostjo, nepreračunljivostjo in nagnjenostjo k nerazumnemu pretiravanju. Izrecno navedeni lastnosti Learovih oseb sta torej starost ali mladost, izraženi s pridevnikoma star/a (old) in mlad/a (young), ter pripadnost moškemu ali ženskemu spolu. Pretnarjevi prevodi spolsko zaznamovanost dosledno upoštevajo, medtem ko omembo starosti pogosto opuščajo. S tem namesto dveh, na štiri načine imenovanih stalnih oseb uvajajo precej več različno imenovanih, čeprav smiselno še vedno dovolj sorodnih. Learove štiri ustaljene oznake Pretnar v svojih 21 prevodih prevaja z osmimi različicami (številke v oklepaju označujejo pogostost rabe v sklopu 21 zajetih limerikov):

Lear:	Pretnar:
Old man (14)	starec (4), starček (2),
	mož (5), možak (2), človek (1)
old person (2)	mož(1), starejši človek (1)
young Lady (4)	punca (2), deklica (2)
young person (1)	deklica (1)

Na drugi strani se Pretnarjevi prevodi odpovedujejo stalni uvodni sintagmi, ki v izvirniku s svojo nespremenljivostjo ustvarja pričakovanje ustaljene oblike z ustaljenimi prvinami, predvsem pa nenavadne, nešablonske vsebine. Ima torej vrednost napovedi, ki je sama po sebi vsebinsko prazna, na videz nepomembna in zato za prevajalca dozdevno zlahka pogrešljiva. Sporoča namreč, da je nekdo nekje bil ali počel v neki nedoločeni preteklosti --- vseeno kdaj. Learov dosledni There was Pretnar prevaja z 11 različnimi variantami, med katerimi se komaj osemkrat ponovi ustrezni bil(a) je v pretekliku in trikrat ohlapnejši je en(a) v sedanjiku.

Časovni nedoločenosti limerika nasprotna je že omenjena krajevna določenost. Lear vedno pove, od kod so njegovi smešni, zmešani, zmedeni, nesrečni starčki in mladenke --- iz katere države, dežele, otoka, polotoka, mesta ali vasi, dejansko obstoječe v realnem svetu, ali iz katerega splošneje označenega dela sveta, npr. nebesne strani (vzhod, zahod, sever, jug) ali neimenovane obale, rta ali česa podobnega. Prizorišča Learovih limerikov niso omejena na posamezno državo ali pokrajino, in to daje njegovemu nesmislu univerzalni, kozmopolitsko eksotični pomen, ki pa ni tudi brez zakotno provincialnega nadiha, saj se marsikateri nesmisel dogaja v kakem manjšem, drugod neznanem britanskem kraju. --- Pretnar je krajevno določenost kot limerikovo stalnico povzel, krajev, ki jih navaja Lear, pa večinoma ne: svoje poslovenjene limerike je skoraj zmerom prestavil v slovenske kraje, ki jih Lear nikjer ne navaja, in jim tako dal prevladujočo konotacijo domačnosti in krajevno-nacionalne zaznamovanosti. Med 21 limeriki je kraj dogajanja preveden oziroma ustrezno naveden le dvakrat (North : Sever, Bohemia : Češka), Peru je nadomeščen z nedoločnim od kod že neki, Tring z dalmatinskim Pločami, vse drugo pa s slovenskimi mesti, vasmi in manj znanimi kotički: Norway (Norveška) s Podpečjo, Portugal (Portugalska) s Piranom, Moldavia z Velenjem, Apulia s Celjem, Quebec s Tratami, Cape Horn z Dolgimi njivami, Corfu (Krf) s Sevnico, Rhodes (Rodos) z Vrtačami, Smyrna s Kalom, Bute z Domžalami, Kilkenny s Tržičem, Whitehaven z Zvirčanami.

Spremenjanje oz. poslovenitev kraja dogajanja pa Pretnarju omogoča smiseln prevod Learove vsebinsko pomembne besede, ki se mora rimati na krajevno ime. Npr. Bute/flute = Domžal/ piščal; Moldavia/behaviour = Velenja/vedenja; Kilkenny/penny = Tržiča/beliča; Rhodes/toads = Vrtač/krastač; Corfu/should do = Sevnice/ počne; Whitehaven/raven = Zvirčan/vran; Cape Horn/ born = Dolgih njiv/rodil; Tring/ring = Ploč/ obroč; Smyrna/burn her = Kala/sežgala; North/broth = Sevnica/močnika; Quebec/neck = Trat/vrat.

Iz navedenega je videti, da niti Learove niti Pretnarjeve rime niso vedno pravilne, čiste, temveč večkrat le približne, oprte bolj na vzorce ljudskega kakor umetnega pesniškega izročila, nerodne, toda prav zato smešne. Shema končnih rim aaBBa prevladuje, ni pa brez odmikov oziroma različic niti pri Learu niti pri Pretnarju. Tako npr. namesto trojne rime, v kateri je dvakrat navedeno krajevno ime, Lear včasih zapiše rimo iz dveh ali treh zemljepisnih besed; Pretnar se tega navadno drži, včasih pa Learovo zemljepisno rimo tudi na svojo pest zamenja z nezemljepisno, npr.:

Lear:	Pretnar:
nose/repose/nose	tako/sedajo/tako
nose/suppose/nose	mož/boš/mož
rocks/box/box	goro/ženo/ne bo
eyes/size/surprize	oči/moči/hiti
Peru/stew/Peru	neki/peki/neki

Lear: North/broth/cook/hook/North
Pretnar: Severa/močnika/pametna/izbezlja/Severa

Lear: Pertu/stew/mistake/bake/Peru
Pretnar: neki/peki/testa/ponevedoma/moža --- neki

Tudi grafično so Pretnarjevi prevodi urejeni malo drugače kako Learovi izvirniki, vendar prevajalec pri tem ni ravnal samovoljno. Povzel je namreč različico, ki v angleškem izročilu limerika celo prevladuje: Learovo neenakomerno štirivrstičnico, v kateri je tretji verz z notranjo rimo daljši od drugih treh, zapisuje kot petvrstičnico, v kateri je dolžina verzov enakomernejša, vse rime pa so končne. Zaradi tega celotna dolžina limerika ni bistveno spremenjena, čeprav navadno Pretnar potrebuje za isto vsebino nekaj zlogov več od Leara. Npr:

L: But a laudable cook, fished him out with a hook
           12 zlogov
P: Kuharica pametna
     s trnkom ga izbezlja
           7+7=14 zlogov

L: Till one day, to his grief, she married a thief,
           11 zlogov
P: Toda, joj, kar naenkrat
     z njo se je poročil tat
           7+7=14 zlogov

Opombe

^*

Pretnar je Learove limerike prevajal kot samostojne, neodvisne enote, ne glede na piščevo razvrstitev v A book of Nonsense, ki jo je povzel tudi urednik Holbrook Jackson v ponatisu (The Complete Nonsense of Edward Lear, London --- Boston 1990¹⁹. Razvrščenost prevodov in izvirnikov kaže naslednja preglednica: v njej P pomeni Pretnar, številki za tem sta zapovrsna številka limerika v Pretnarjevem izboru in stran natisa v Vetru davnih vrtnic; črka L za dvopičjem pomeni Lear, za njo sta zapovrstna številka limerika v Learovi zbirki in stran, na kateri je Learov limerik natisnjen v Jacksonovi izdaji.
P 1, str. 360: L 111, str. 58
P 2, str. 360: L 16, str. 10
P 3, str. 360: L 40, str. 22
P 4, str. 360: L 17, str. 11
P 5, str. 361: L 52, str. 28
P 6, str. 361: L 13, str. 9
P 7, str. 361: L 39, str. 24
P 8, str. 361: L 55, str. 30
P 9, str. 361: L 4, str. 4
P 10, str. 362: L 51, str. 28
P 11, str. 362: L 59, str. 32
P 12, str. 362: L 3, str. 4
P 13, str. 362: L 74, str. 39
P 14, str. 363: L 57, str. 31
P 15, str. 363: L 67, str. 36
P 16, str. 363: L 6, str. 5
P 17, str. 363: L 46, str. 25
P 18, str. 363: L 30, str. 17
P 19, str. 364: L 31, str. 18
P 20, str. 364: L 38, str. 21
P 21, str. 364: L 68, str. 36

^**

Za zgled opisanih razmerij med izvirnikom in prevodom prim. L 40 in P 3:

There was a Young Lady of Bute,
Who played on a silver-gilt flute;
She played several jigs, to her uncle's white pigs,
That amusing Young Lady of Bute.

Je ena punca iz Domžal
igra na srébrno piščal
vižice zmeraj vesele
za stričeve prašičke bele.
Ta smešna punca iz Domžal.