Janez Vajkard Valvasor o slovenskem jeziku

Tedanja upravna delitev dezele se kajpak ne prekriva povsem s sodobno narecno dolocenostjo prebivalcev po narecnih skupinah slovenskega jezika. V Slavi tudi ne bomo nasli narecne podobe opisovanih krajev; posamicni navedki iz govorjene kranjscine so v knjigi nekako »poknjizeni«,¹⁰ razkrivajo pa se nam zanimivi pogledi znanstvenika-naravoslovca, »nejezikoslovca«, ki se izredno trudi, da bi dolocil in razlozil pomen posameznih besed, tudi krajevnih imen,¹¹ tako kot z znanstvenim dvomom presoja stevilna fantasticna, vrazeverna, legendaricna ljudska izrocila.¹² Jezik mu je, zlasti po njegovi pomensko-sporocilni plati, sestavni del znamenitosti in zanimivosti kranjske dezele. Na posamicnih mestih vendar tudi le »povrsinsko ujete« slusne govorne razlike bodisi fiziolosko, sociolingvisticno ali zgodovinsko razlaga in utemeljuje.

V peterih upravnih delih tedanje Kranjske glede na jezikovno-etnoloske posebnosti odkriva naslednje »etnicne« skupine prebivalcev:

1. GORENJSKA pozna troje prebivalce: prave Kranjce; v vasi Bitnje (blizu Skofje Loke) pa prebivalci govore pokvarjeno nemscino in kranjscino (gre ze za govor rovtarske narecne skupine, v 13. stol. poseljene z bavarskimi Nemci --- v procesu asimilacije); pri Beli Peci (na meji s Korosko) se govori pravilno, cisto nemsko;

2. DOLENJSKA: njeni prebivalci so vsi pravi Kranjci, govore dobro kranjsko, samo nekako vlecejo (ocitno glede na Gorenjce oziroma glede na diftongicni izgovor dolgih naglasenih o-jevskih in e-jevskih samoglasnikov, izrazitejse razlike tonemskih nasprotij);

3. SREDNJA KRANJSKA je kar skrivnostna: njeni prebivalci so po jeziku zelo neenotni, tudi po nacinu zivljenja in znacajih; tod zive Kocevarji, Uskoki ali Vlahi, Hrvatje in pravi Kranjci;

4. NOTRANJSKA pozna tudi cetvere prebivalce: Vipavce, Krasevce, Cice in prave Kranjce; vsi se locijo po govoru in nosi;

5. ISTRA kot peti del Kranjske ima dvoje prebivalce: Recane, Dalmatince ali Liburnijce (njih jezik je dalmatinski) in prave Istrane (Pazin z okolico), katerih jezik je istrski, namrec slaba italijanscina ali lascina. Posebej poudarja, da se vsi ti locijo po jeziku, nosnji in nacinu zivljenja.

Njegov koncni sklep o jezikovnih razmerah v tedanji kranjski dezeli je naslednji: »Jezik dezele Kranjske (pa) je razlicen. Pravi splosni jezik je kranjski, poleg tega se govori ilirsko, toda ne povsem cisto, hrvasko, slavonsko; nato tudi dalmatinsko, kocevarsko, istrsko, italijansko, furlansko, nemsko.« (str. 17).

Tej kratki predstavitvi jezikovnih razmer v prostoru, ki ga v 2. knjigi zemljepisno, zgodovinsko, etnolosko, gospodarsko in upravno opisuje, sledi v 6. knjigi nadrobnejsa, poglobljena, strnjevalna osvetlitev jezikovnih razmer; to bomo v prispevku izpostavili predvsem v njegovi izvirni podobi z osvetlitvami iz danasnjega strokovnega zornega kota. Zdi se smiselno, da o teh vprasanjih najprej spregovori kar Valvasor sam. Tako bomo najlazje »stopili v cas«, ki ga je kot neutruden raziskovalec, entuzijast, vzel pod svoj »drobnogled«.

Poglavje o KRANJSKO-SLOVANSKEM jeziku v 6. knjigi se zacenja takole:

»Ako se novi prebivalci pridruzijo starim, se poleg starega jezika radi pojavijo in pridejo v navado novi. Zato se tudi na Kranjskem ne govori povsod enoten jezik, ker so tod razlicni narodi ne le prihajali, temvec se tudi naseljevali in ker so dandanes tu naseljeni ljudje razlicnih narodnosti. Vendar vladata prav povsod dva jezika, namrec slovanski in nemski. Le-ta pa je v rabi vecinoma le pri plemicih in izobrazencih; tudi vse pravne zadeve se vodijo v nemscini (!), vsi spisi in pisma se pisejo v tem jeziku. Slovenscino pa uporabljajo kmetje in drugi preprosti ljudje.

Da je slovanscina eden poglavitnih jezikov, je znano in dovolj izpricano z mnogih piscev potrdilom. Med njimi potrjuje zlasti Matjaz Quaden v svojem Endhiridio Cosmographico, da se v Evropi noben jezik ne razteza dalj od slovanskega, zakaj le-ta se zacenja pri Beneskem in sega do Severnega morja, vstran pa priblizno do Ponta Euxina, t.j. do Crnega morja; govori se torej v Istri, na Hrvaskem, v Bosni, na Moravskem, Ceskem, v Luzici, Sleziji, na Poljskem, Litovskem, Pruskem, Ruskem v Moskvi in dalje do Svedskega, potem na Bolgarskem in tam okrog, da, celo do Carigrada, kjer da je na sultanovem dvoru v rabi. Tega, da se namrec na turskem dvoru slovanski govori, o cemer so tudi drugi ze poprej pisali, pa da ni tako razumeti, kakor da bi to bil pravi dvorni jezik Turkov, temvec da se slovanscina govori poleg drugih jezikov, kakor je na drugih velikih dvorih v rabi ne le dezelni ali narodni jezik (!), temvec tudi nekateri tuji, ki so slavni. Novejsi popotniki pa izpricujejo, da dodajajo dvorjani na turskem dvoru zaradi licnosti turskemu jeziku mnogo arabskega in perzijskega (jezikovni snobizem glede na stara kulturna jezika!).

Slovanski jezik nahajamo tudi na Novaji zemlji in drugod, a Novaja zemlja pomeni v slovanscini ali kranjscini toliko kot nova zemlja (Valvasorjeva foneticno-oblikoslovna »preslikava« iz ruscine --- op. M. O.). Ta jezik je mocno v navadi na Ogrskem in po vsej Turciji, zlasti tisti, ki meji na Hrvasko, in v Dalmaciji.

Kaksne crke ali znake pa so nekoc uporabljali za ta jezik, o tem ni pravega sporocila. Le Hermannus Fabronius pise, da je ucen Slovan z imenom Metod izumil hrvaske in slovanske crke in prevedel sveto pismo v materni jezik. Vendar se pripisuje ta iznajdba deloma tudi pomoci drugega slovanskega skofa Cirila.

Sta pa dve pisavi ali dvoje crk, s katerimi se pise slovanski jezik. Prva pisava se imenuje cirilica, a to je tista, ki sta jo izumila Ciril in Metod in ki je zelo podobna ruski ali moskovski. Drugi pravijo glagolska in je zelo v rabi na Hrvaskem in v Dalmaciji; izumil jo je baje sv. Hieronim, ki je bil tam nekje, v sosescini Stridona, rojen. Prva, cirilska pisava se rabi se dandanes v Carigradu na tursken carskem dvoru (kakor je zgoraj omenjeno); uporablja jo prenekateri janicar, pa tudi v Bosni, na Ruskem in na Moskovskem je v rabi. Tako imam sam nekaj knjig, ki so v tej pisavi natisnjene. Cirilsko abecedo z veliko, malo in tekoco pisavo kaze radovednemu bralcu prilozeni bakrorez obenem z imeni crk ali besedami, s katerimi se vsaka crka izgovarja.

Abeceda vsebuje devetintrideset crk, ki pa si ne slede kakor latinske, temvec tako, kakor kaze navedena podoba. Zraven je glagolska abeceda, ki jo je po cirilski izumil sv. Hieronim. Ima samo dvaintrideset znamenj, ki so jih uporabljali pri pisavi s peresom in pri tisku. Prav s temi glagolskimi crkami je tiskan misal ali masna knjiga, ki iz nje duhovni bere maso. Te misale tiskajo zdaj v Rimu, a uporabljajo jih se dandanes v mnogih krajih na Kranjskem, kjer bero kranjsko ali slovansko maso (hocem reci: maso v kranjsko-slovanskem jeziku)... V teh krajih so prej rabili le glagolsko pismo, dokler ni uceni luteranski pridigar Primoz Trubar prvi izumil pisanja kranjscine ali slovanscine z latinskimi crkami. Prvic je napravil tak poskus z biblijo in napisal novi testament z latinskimi crkami. Nato je Jurij Dalmatin, tudi evangelijski (ali luteranski) pridigar, sestavil stari testament prav tako v latinski pisavi in ga dal v tisk. Zdaj pisejo tudi Hrvatje in Dalmatinci vecinoma z latinskimi crkami.

Ima pa kranjski ali slovanski jezik, kakor se danes z latinskimi crkami pise, petindvajset crk, kakor sledi iz naslednjega navodila, ki ga v latinskem jeziku tu dodajamo...

Ker je dezela naseljena z razlicnimi narodnostmi, ne more biti drugace, ko da je kranjski jezik cedalje bolj poskropljen s tujimi besedami in tako rekoc postekljen ali kakor kak poloscen predmet z barvami okrasen; saj je na Kranjskem vec kot en jezik v navadi, ker govore tu dalmatinski, hrvaski, vlaski, kocevski, istranski, italjanski, nemski, kranjski in se v kakem drugem jeziku. Vse to pa se ne govori v vseh pokrajinah hkrati: ponekod prevladuje ta, drugod oni jezik, kakor pac lezi pokrajina; tudi dialekt ali narecje in izgovor je v vsaki petini te dezele razlicen. Zato bom v naslednjih poglavjih poleg nravi in obicajev vsake petine navajal tudi njene jezike."...

Sledimo in spremljajmo pozorno ta vsebinsko in slogovno zanimivi odlomek. Misli na tako znacilen, kramljajoc, Valvasorjev nacin izhajajo druga iz druge in nas usmerjajo od splosne podobe predmeta upovedovanja k stvarnejsi, nadrobnejsi --- tokrat k sodobni podobi jezikov Kranjske. Tako zna Valvasor na kratko veliko povedati. V sirok zgodovinski okvir, oprt na razlicne znanstvene in arhivske vire, spretno vpleta pripovedi popotnikov, lastne raziskovalno-preverjalne izkusnje, vpenja nazorske sodbe in druzbene norme svoje dobe. Tako bralca mimogrede preseneti z najrazlicnejsimi vprasanji, v danem poglavju celo z jezikoslovnimi.

Osredinimo se nanje:

1. vecjezicnost na Kranjskem --- splosno prevladujoca jezika sta nemscina in slovanska kranjscina;

2. kranjska slovanscina je le enakopravno pojmovan del razsezne slovanscine, ki sega od Beneskega (Jadranskega) morja do Ledenega in Crnega morja;

3. vednost o narodih, jezikih, o dolocenem narodu, se zacenja s pismenstvom; zato nas kar izcrpno seznanja s slovanskimi crkopisi: cirilico, glagolico --- in Trubarjevim »izumom« za slovansko kranjscino --- latinico;

4. kranjsko latinico primerja z nemsko pisavo; opaza in razlaga nekatere pomembne glasovne oziroma crkovne razlike med njima (H, S, Z, C);

5. od pisave prehaja k splosni oznaki sodobne kranjscine, ki je sprico medjezikovnega prepleta (interference), kot pravi, zadnje case pokvarjena, »poskropljena, poloscena« z besedami jezikov, ki so na Kranjskem udomaceni.

To zivahno kulturnozgodovinsko »storijo« nato dopolnjuje, razclenjuje s splosnimi oznakami kranjske slovanscine v ozje pokrajinskem, narecnem smislu in z oznakami jezikov priseljenih sodezelanov po vseh petih delih Vojvodine Kranjske.

Kaj nam danes ta sporocila povedo? Kako iz njih izlusciti trajno veljavno vsebinsko jedro? Koliko in kako mu verjeti, saj vemo, da je Valvasor pisal slavilno. Ustavimo se ob nakazanih vsebinskih sklopih, ki nam posredno razkrivajo njegovo miselno in nazorsko naravnanost, saj je bil plemic, izobrazenec, izkusen moz...

1. Vecjezicnost Kranjske je zelo poudarjena; prav v tem je posebna slikovitost, mikavnost dezele. Kaze se mu kot posledica »mirnega« priseljevanja prebivalstva od treh strani: s severa nemskega, od zahoda romanskega, od juga --- posebej od casov turskih vpadov --- slovanskega.

Sozitje priseljencev s (prvotnimi) slovanskimi kranjskimi dezelani je nakazano kot nevznemirljivo dejstvo. Valvasor se pravzaprav cudi le nesorazmerju: majhna dezela --- velika raznovrstnost jezikov in narecij po vseh petih delih dezele... pojav, ki mora zanimati uceni svet Evrope, za katerega pise svojo Slavo. Posebej opozarja na splosno rabo dveh, v fevdalnem casu stanovsko zaznamovanih jezikov.

Prva je nemscina, jezik plemstva (in izobrazencev), ki se nosi po francoski modi. Kranjska slovanscina je sele druga --- je jezik kmetov oz. nizjih plasti. Na vec mestih Slave pripominja, da je uradovalni jezik nemski. Vendar --- poudarimo se enkrat --- je Valvasor znal kranjsko, do kaksne mere, nam nekoliko razkrivajo njegovi zapisi slovenskih zemljepisnih imen (rek, mest, trgov in gradov),¹³ pa tudi posamicnih obicajskih izrekov. Sicer pa pravi, da so plemici znali tri jezike --- tudi italijansko.

Kot naravoslovec, zgodovinar, etnolog, ki hodi po kranjski dezeli in zbira vse mogoce podatke, se dobro zaveda koristnosti znanja kranjscine. To je njegova velika prednost pred drugimi raziskovalci, lahko jim konkurira. Kaj vse --- od domacega imenoslovja, celo frazeologemov do ocarljivih praznoverskih zgodb, anekdot, pripovedkovnih motivov --- je odkril in zajel med dezelani Kranjske! In tako je poleg tvarne plasticno in slikovito oznacil tudi duhovno podobo dezele oziroma njenih slovanskih dezelanov. Z doloceno distanco jo je ozivljal --- z vzvisenim, razumevajocim humorjem.

O razmerjih med jeziki na Kranjskem govori ravnodusno, neprizadeto --- kot drzavljan Evrope, kot nacitan moz velikega rimsko-nemskega cesarstva. Pogodil se je s tezo nemskih humanistov, da je slovanscina le del germanscine. Slovani, imenovani Vendi, Vindi --- so del germanskih Vandalov. Kako lep primerek fantasticne, ideolosko nabite etimologije.

2. Tako mu je seveda sprejemljivo dejstvo o toliksni zemljepisni razsirjenosti slovanscine. Mimogrede receno, se tudi sodobni raziskovalci etnogeneze Slovanov (med Cehi npr. Zdeek Váa)¹⁴ cudijo presenetljivi nevednosti starega anticnega sveta o tej indoevropski jezikovni veji, ki je med preseljevanjem narodov (4.-6. stol.) prekrila pol Evrope. Kje, kako, pod kaksnimi imeni so ziveli poprej? Pod imeni neslovanskih Venetov, Skitov, Andov?

Valvasor »slovanscino« doloca po drzavnih tvorbah, knezevinah, po upravnih enotah, ne po izoblikovanosti posameznih slovanskih jezikov, ceprav so se o tem ze pred njim dolocneje izrazili Ziga Herberstein (Moskovski zapiski, 1549), A. Bohoric (Zimske urice, 1584), pa tudi Trubar glede jezika v slovenskih dezelah Avstrije. Vendar polihistorja prevzema predvsem prostorska razseznost slovanscine, pri tem pa se sklicuje na druge vire, na zemljepisca in bakrorezca Quadena (16. stol.), ne na Kranjce. Koncno so bili Trubar idr. protestanti, Valvasor pa preprican katolik in je iz tega zornega kota tudi vrednotil dejanja, navade, obicaje dezelanov. Res pa je, da protestantske knjizevne dejavnosti ni zamolcal. »Cerkveni razkol« na Kranjskem opisuje v dodatku k 6. knjigi.

Ob prikazu razsirjenosti slovanscine je pomemben podatek o njeni rabi zunaj slovanskih drzavnih, knezjih, upravnih okvirov. O Srbih ne vé nicesar, ve pa, da se slovanski jezik govori celo na sultanovem turskem dvoru --- med slavnimi diplomatskimi jeziki. Vé, da janicarji v Bosni govorijo slovansko (Srbija in Bosna sta del turskega imperija); vé, da se govori ta jezik na Ogrskem. Spomnimo se na prekmurske Slovence, na Slovake, Hrvate. Celo na »Novi zemlji«, na dveh otokih v Severnem morju, kjer so med Nemci prebivali tudi Rusi, najbrz trgovci...

3. Vrstice, ki jih je namenil slovanskim pisavam, vsebujejo pac casu ustrezne sodbe. Slovanski prostor locuje glede na cirilsko, glagolsko in latinsko pisavo. Cirilska pisava je ruska, moskovska, v rabi tudi na turskem dvoru in v Bosni. Glagolska je dalmatinska --- hrvaska, latinica pa je kranjski Trubarjev »izum« (!). Seveda so latinicno pisavo Hrvatje, Cehi, Poljaki poznali ze davno pred Kranjci, v 14. stoletju. Glede starosti cirilice, izuma bratov Cirila in Metoda, in starosti glagolice, ki naj bi jo izumil sv. Hieronim, podaja v svojem casu uveljavljeno mnenje. Seveda je glagolica --- Konstantinov izum --- starejsa, cirilica mlajsa, na sv. Hieronima pa so se sklicevali hrvaski glagoljasi v obrambi slovanskega bogosluzja (nevarnost obtozevanja herezije je bila trajno navzoca --- ze od Splitskega sabora v 11. stol.).

Kako je bilo z glagolico pred Trubarjem na Kranjskem, ali je bila res na vsem Kranjskem v splosni rabi? Sodobne ugotovitve jezikoslovcev kazejo, da ne.¹⁵ V navadi je bila v krajih na sticiscu s hrvaskim glagoljaskim izrocilom --- v Beli krajini in v Istri. Iz Vojne krajine so v 16. stol. prihajala na Kranjsko vojna porocila v glagolici, t.im. »turski glasi«. Isto velja za »kranjsko-slovansko maso«. Zunaj glagoljaskega prostora se je opravljala po posamicnih farah Kranjske (tudi Stajerske), kamor so bili duhovniki pribezali pred Turki. Pravilno torej kaze razumeti njegove tovrstne posplositve glede na tedanji obseg Kranjske in na zeljo, da poudari posebnosti --- med te se uvrsca tudi glagolica.

4. In kaj se nam razkriva ob primerjavi Trubarjeve latinicne pisave z nemsko? Zaradi odsotnosti glasu in znaka z v nemscini ga Valvasor odpravlja tudi v slovenscini. Razlaga, da se enako govorijo besede: sala, sula, sena --- tj. zena. (Na tak nacin bi bilo tudi zaba --- sapa!) Kaze, da je kot nemsko govoreci dezelan zanemarjal locevanje zvenecih in nezvenecih soglasnikov, za slovanscino pomensko tako nosilnega nasprotja. Kaze, da je govoril podobno, kot npr. mariborski Nemci se pred drugo svetovno vojno: »Nas kospot je merhu na khisi in so ka polosili u hlatni khrop.«¹⁶ (vse zvenece soglasnike so izgovarjali po svojem sistemu-nezvenece.) Pravilo o izgovoru koncnega --- (bi -> bi), ki ga je treba vcasih dvojno izgovoriti (npr. »debel« l), je gotovo ostajalo v navadi iz protestantskega obdobja (tako je koncni - pravorecno dolocil ze Trubar).¹⁷ Ob opisu ribolova na Kolpi pa Valvasor tak primer navaja povsem naravno --- v sobesedilu frazeologema »Seu je rakam zvizgat«, ki dokazuje v takratnem casu (vendar ne v belokranjskem govoru) izpricani prehod - -> . Tudi o naglasnem mestu kot nosilcu pomena v kranjscini je spregovoril. Ponazarja ta pojav z naslednjimi primeri: poléti = 'v poletju', poletí = 'bo poletel'. Govori tudi o »privzdignjenem glasu na dolgih zlogih, vendar kaze, da tonemskih nasprotij ni prepoznaval.

Od pretresa crk, ob njih zadeva na pomembna glasoslovna vprasanja slovenskega jezika, prehaja k besediscni oznaki »kranjske slovanscine«, ki je zlasti v Ljubljani in na Gorenjskem »pokvarjena« (pojav ponazarja s sedmimi primeri po naslednji razvrstitvi: Nemski --- Tausend, Leiter, Tischtuch... Pokvarjeno --- Tausend, Luitra, Tishtah... Pravilno kranjski --- Jeser, Stop, Part...), kar kaze na dvojezicnost mest na Gorenjskem (Kranj, Kamnik, Trzic).¹⁸ Dolenjska dezela s starimi samostani (Sticna, Kostanjevica, Pleterje), gradovi skoraj brez starih mest (Novo Mesto --- Rudolfswert --- je bilo ustanovljeno sele leta 1365, Trebnje mu je »blatna vas«), ni bila tako »poskropljena« s tujimi besedami kot Gorenjska, Koroska (npr.: pvar, frtoh, spza, jnfah itd.) ali Primorska --- z romanizmi, ki so za ta narecja znacilni se danes (npr.: kantn, kontrha, koucte, korira...).

O taki »postekljeni« gorenjski kranjscini se je kar razpisal in tako pokazal na potek stapljanja dveh jezikov --- nemscine in slovenscine --- na koloniziranem skofjeloskem oziroma »rovtarskem« (narecnem) obmocju (Selska in Poljanska dolina). In ker rad poudarja kaj posebnega, si je izbral vas Bitnje, kjer da kmet na enem ali drugem koncu vasi ne spregovori skupaj pet besed v istem jeziku. Govorica je tako »pokvarjena«, da je treba za razumevanje pogovora znati oba jezika, pa je se nerazumljiva.

Psiholoska plat takega »govornega polozaja« se kaze v opazni, njemu nerazumljivi negostoljubnosti, ki jo nadrobno opisuje.¹⁹ Izvira pa iz nezaupanja do drugace govorecih. Jezikovna istost je sproscujoca, ker budi neko temeljno zaupanje in odprtost (ker sta govorec in poslusalec »doma« v istem sistemu). Tuj, neznan jezik pa ze sam po sebi vzbuja v poslusalcu negotovost, strah. V skrajnostih vodi v agresivna obrambna razpolozenja, znacilna in tipicna za stisko manjsinca. Pomembne so se naslednje njegove sodbe. Cista kranjscina je lepa (gorenjski enoglasniski samoglasniski sestav s kolikostnimi in kakovostnimi, tonemskimi nasprotji, premicnim in konciskim tipom naglasevanja ustvarja posebno melodicnost govora); koroscina je (v primerjavi z njo) surova. Zakaj? Morda zaradi dvoglasniskega izgovora samoglasnikov in zaradi dvousticnega (Beh, rsn; ino, m) in drugih razlikovalnih pojavov, npr. zadnjejezicnega (íba, ósa). V Dupljah, v Tuhinjskih hribih, pa ljudje tezko izgovarjajo, besede zategujejo --- dolge so poldrugi cevelj. Ironicno pripominja, da vmes lahko premisljajo, kaj povedo. Vcasih se mu pocasno govorjenje zdi dolgocasno, hitro pa pogosto skodljivo (nepremisljeno!). Razlaga, da je to stvar temperamenta, konstitucije telesa, dispozicije vratu in goltanca (povezuje torej glasove s fizioloskimi lastnostmi, kar je veliko kasneje raziskovala eksperimentalna fonetika). Gotovo pa hoja navkreber ovira dihanje in tako vpliva na izgovor glasov, posebej na hitrost govora.

Tudi prebivalce drugega dela Kranjske, Dolenjce, priznava za Kranjce. Pravi, da govore vsi dobro kranjsko (cisto), samo nekoliko vlecejo, (Tak vtis lahko ustvarjajo e-jevski in o-jevski dvoglasniki --- cesta, zena, pt; ms, óda, kos / kos / kas --- ter izrazita intonacijska nasprotja), nekaj razlik pa vidi tudi v nosi.

Pisano jezikovno podobo mu ponuja tretji del Vojvodine Kranjske, tj. Srednja Kranjska, ozemlje od Blok do Kocevja in Bele krajine. Tu najdeva vec jezikovnih skupin: Kocevarje, Uskoke ali Vlahe in Hrvate. Takole pravi: »Kocevarji govore vsi nemski, vendar precej trdo kakor kmetje na Frankovskem, ni jih lahko razumeti, oni pa vsakega Nemca razumejo.«

Kocevarji so s svojo skoraj frankovsko govorico, s svojo noso, v njegovem casu tvorili strnjeno naseljen, narecno arhaicen nemski jezikovni otok. Na Kocevsko so jih bili naselili Ortenburzani v 14. stol. (delno s Koroskega), okrog 300 druzin, kazensko pregnanih upornikov Karla IV. pa je prislo iz Turingije, iz Lutrove ozje domovine. (Med drugo svetovno vojno so po dogovoru med Hitlerjem in Mussolinijem zapustili Kocevsko, se naselili po domacijah izgnanih Slovencev na dolenjski strani Save, ob koncu vojne pa so odsli z vojnimi begunci...).

»Tudi Hrvatje prebivajo v tretjem delu ali na Srednjem Kranjskem ob Kolpi med mesti Metliko, Vinico, Podbrezjem, Crnomljem in na tistem koncu. Njihov jezik je prava hrvascina in se od kranjscine nekoliko razlikuje.« To so Hrvatje v Slovenski marki. Valvasor jih po nosi, obicajih (spomnimo na naricanje ob pogrebu) in jeziku locuje od Kranjcev. Pokrajina ima zanimivo zgodovino. Zofija, hci ogrskega kralja Bele I. in zena kranjskega in istrskega mejnega grofa Ulrika I. (1058-1070), jo je dobila za doto. Na ta znacilno »fevdalni nacin« je bila izvzeta iz hrvaske drzavnosti in po plemiskih sorodstvenih vezeh prisla v posest Kranjske. V jezikovnonarecnem pogledu gre danes za tipicno slovensko-hrvasko interferencno obmocje, sprico turskih vpadov ustaljeno sele po 15. stoletju. Je posledica sozitja redkih staroselcev, hrvaskih beguncev iz Like, Krbave in Bosne ter slovenskih priseljencev z dolenjske strani.

Tudi Uskoki ali Vlahi na juznem pobocju Gorjancev (Zumberak) zbujajo pozornost s svojo noso, vlasko govorico (se posebej po svojih obicajih) podobno hrvaski, zlasti pa po veri, ker so staroverci (priznavajo patriarha v Carigradu in Moskvi). V 16. in 17. stol. so prisli kot hrvaski in srbski uskoki pred Turki, priseljeni iz Senja. Kasneje so se pomesali s prebivalstvom Bele krajne. Kot potomci uskokov so se kot grsko-katoliski unijati ohranili vse do danes. Znana je zupnija v Radovitic'ih s cerkvijo Sv. Uskrsnuc'a (Svete nedelje) iz leta 1626. Na Gorjancih pa so (zdaj obnovljene) razvaline grskokatoliske cerkve sv. Ilije ob razvalinah rimskokatoliske podruznice sv. Gere. Zgovorno pricajo, kako visoko do Trdinovega vrha so se povzpeli. In na dolenjskem pobocju Gorjancev se stoji »krvavi kamen«, poimenovan po nekdanjih sporih med Dolenjci in Uskoki za pasnike.

V cetrtem delu Kranjske pa zivijo po narecni pripadnosti razlicni »kranjski Slovani«: Vipavci, Krasevci, Cici in »pravi Kranjci«. Znacilna opazanja: Vipavci (notranjsko narecje, stara dolenjska narecna podstava) se niti izgovorno niti po nosi ne ujemajo s Kranjci. Zahodno od njih so Krasevci, ki po Valvasorjevem vtisu se govorijo s kranjskimi besedami. »Njihov jezik je precej trd; ponekod govore tako nerazumljivo, da jih clovek komaj razume, vendar pa s kranjskimi besedami. V izgovoru pa se jezik ponekod zelo razlikuje.« Gre kajpak za znacilne »primorske« razvojne pojave v glasoslovju, oblikoslovju, pa tudi za mnoge romanizme v besediscu. Med Podgradom in Socerbom je (bil) prostor Cicev, ki gotovo niso, kot on navaja, potomci ilirskih Japodov, ni pa jasen njihov bodisi slovanski ali aromunski izvor. Da se tega istrskega prostora drzi nekaj »manjvrednega«, kaze odgovor danasnjih tamkajsnjih Istranov (slovenski istrski govor primorske narecne skupine), s katerim se branijo tega imena: »Nismo Cici ne Brc'ini, ma smo jus ta na konfini.« Sele v okolici Logatca, Planine, Vrhnike (sticisce dolenjske in rovtarske narecne skupine) Valvasor spet najdeva prav Kranjce.

V petem delu Vojvodine Kranjske, v Istri (staro ilirsko ime), ki je v Valvasorjevem casu skupaj z Reko pripadala Avstriji, Kranjcev ni! Recani ali Dalmatinci --- Liburnijci (obe imeni sta ilirski) so Hrvatje cakavci. Kot pravi, je med njimi »dalmatinski jezik najnavadnejsi, toda v vsakem kraju malo spremenjen. Istrani pa govore dva jezika, prvic istrski, ki se sklada z dalmatinskim, in drugic tudi italijanski, toda slabo.« Istrani, katerih jezik je slaba latinscina ali lascina (stara istrska romanscina, »poskropljena« z narecno italijanscino udomacena v istrskih mestih ob morju, prekrivajo po istrskem polotoku naseljene hrvaske cakavske Cic'e, Hrvate cakavce in kajkavce ter uskoske stokavce. Tem so popi, kot pravi, »slabo vesci latinscine« brali slovansko maso. Gotovo ne romanskim ali aromunskim (Zejane) Istranom.

Ce povzamemo, kar smo ob njegovem opisu jezikovnih razmer v tedanji Kranjski spoznali, moramo podcrtati dvoje. Valvasor je nedvomno ob primerjanju s srediscno kranjscino prepoznaval druge pokrajinsko narecne tipe slovenskega jezika. Od srediscne strukture se oddaljujejo govori primorske narecne skupine, zato so mu tezje prepoznavni, vendar jih dobro locuje od hrvaskih (v Beli krajini) in »dalmatinskih« govorov v Istri. To locevanje potrjujejo tudi razlikovalne nose in obicaji. Pravi Kranjci so mu Gorenjci, Dolenjci in pripadniki rovtarske narecne skupine. Narecna podlaga, ki je podlaga kranjskemu dezelnemu (knjiznemu) jeziku. Njegova opazanja o jezikih in narecjih Kranjske pa so tudi za jezikoslovca teoreticno zanimiva, saj naravnost iz zornega kota sodobne kulturoloske semiotike (jezik, nosa, sege, obicaji) nacenja vprasanja dvo- in celo trojezicnosti v sozitju z vrsto krajevno izoblikovanih narecij »kranjske slovanscine« v enem dezelnem prostoru. Posebno dragoceno je, da se je do teh spoznanj dokopal kot nejezikoslovec na podlagi drugotnih razlikovalnih meril.

Opombe

¹

M. Rupel: Valvasorjevo berilo I (Ljubljana, 1936, 1951). Pod urednistvom B. Gerlanca je izsla 3. izdaja s slikovnim gradivom in spremenjenim naslovom Slava vojvodine Kranjske (Ljubljana: MK, 1977). Iz te izdaje so zajeti Valvasorjevi navedki o tedanjih jezikovnih razmerah na Kranjskem. Slovensko imenoslovno in splosno (terminolosko) besedje slovenskega prevoda je primerjano z zapisi v nemskem izvirniku (Faksimile iz l. 1970-1974).

²

B. Reisp: Kranjski polihistor Janez Vajkard Valvasor (Ljubljana: MK, 1983); Valvasorjev zbornik (ur. Andrej Vovko) ob 300. obletnici izida Slave vojvodine Kranjske. Referati s simpozija v Ljubljani 1989. Valvasorjevo delo je ovrednoteno v treh tematskih sklopih: zgodovinskem, tehnicno-naravoslovnem ter jezikovno-etnoloskem.

³

Spomnimo na nedavne slovesnosti (oktober 1993) v Mediji-Izlakah, kraju rodbinske posesti, in v Krskem, kraju smrti.

⁴

V drugi knjigi Kratka topografija nacenja ta vprasanja pod naslovom Zacasno porocilo o zivljenju, segah in veri na Kranjskem (str. 15-56), v sesti knjigi pod naslovom Kranjsko-slovanski jezik, nravi in sege na Kranjskem (str. 111-144).

⁵

Prav iz tega zornega kota je slovenski jezik (imenoslovno in splosno pogovorno terminolosko besedje) v Valvasorjevi Slavi predstavil Gerald Stone, glej Valvasorjev zbornik 1989, str. 232-238. Ker je slovensko besedno gradivo navajano v poknjizeni obliki, so tako zabrisane vse sodobne knjizno pogovorne posebnosti Valvasorjeve »kranjscine«.

⁶

Valvasor sam na stevilnih mestih pripoveduje, pa tudi povzema fantasticne, vrazeverne, pravljicne in pripovedkovne zgodbe, ki so mu jih morda tudi natvezli, kot nekaterim drugim raziskovalcem, hudomusni kmetje. Tipoloski oris tovrstnih vsebin je izcrpno in sistematicno podan v razpravi M. Stanonik, Janez Vajkard Valvasor in slovstvena folklora v njegovem duhovnem obzorju. Valvasorjev zbornik, Ljubljana 1990, 287-310.

⁷

Noso vseh petih delov Kranjske prikazujejo njegove skrbne risbe.

⁸

Za zgled navajamo kar prvo kitico hvalnice:
Je persou enkrat taiste dan, S tulikem prosnam perpelan!
O srecne dan, o srecna luc, katera imas tak velko muc,
De te bukve perpelas, nem to pravo luc podas.

⁹

Glej v prilogi Zemljevid vojvodine Kranjske.

¹⁰

Poglejmo nekatere navedke v njegovi pravopisni podobi v nemskem izvirniku. Npr. rimani rek pastirjev, ki so plasili jate ptic selivk (zerjavov, ki letijo v obliki crke V): Zhizhe golobar, pounaprei pounaej, uarey de te uouk nauiei. L'okule, l'okule, l'okule. Ali staresinov nagovor vodi oz. nevesti (pri opisu svatbenih obicajev v Istri): Dober dan uoda Jordana, je em tebi perpelau leto neuetizo de bodeh ny uluila nu njo zhito uhranila (Die Itraner - Itrane).

¹¹

Npr. razlaga frazeologema (povzeto po slovenskem prevodu): » Seu je rakam zvizgat ali pujde rakam zvizgat.« To pomeni toliko kakor 'umrl je'. Nadalje se drugi zanimivi primeri razlage pomensko nemotiviranih besed: Na Kranjskem Tabor (zgradili in poimenovali so jih po Cehih, Poljakih, Slovanih) pomeni utrjen prostor, kamor v vojnem casu sosescina spravlja pohistvo in ljudi. Ali: Jezero se po kranjsko imenuje Cerknisko jezero - po Cerknici <- Cerkvici. Nato se je scasoma s slabim izgovorom w spremenil v n (primer poenostavitve sklopa kva!) in namesto Cerkvica je prevladalo Cerknica (str. 98). Ali: Uskoki so dobili ime od besede skok, kar pomeni po kranjsko poskok, kajti pred 146 leti so uskocili (ali zbezali) z zenami in otroki iz Turcije in prisli na Kranjsko. Se primer razlage narecne gorenjske fraze: Zadnja plesalka je »na repo«, kar toliko pomeni kot »na repu« (tako zna poknjiziti narecno mestnisko obliko!). Zelezniki - ime se je porodilo iz kovinskega sadu, namrec zeleza, itd.

¹²

Tipicen primer (izmed mnogih) zasledimo v poglavju XXXI, VODA, KI SAMO OB DOLOCENEM CASU TECE, SICER PA LE, CE SE JE DOTAKNES (str. 94-96), kjer se pravljicna zgodba kmetov o razdrazenem zmaju, ki iz skalnate kotanje bruha vodo, ce drezajo s palico v luknjo, iznici. Izkaze se, da je vrhniski postar kot zanesljiva prica takega mladega zmaja ubil. Kot je Valvasor ob pogovoru z njim dognal, je slo le za zelenega kuscarja. Tako Valvasor pogosto razkrinkava skrivnostne ljudske zgodbe z razlago naravnih (naravoslovnih, fizikalnih) pojavov. Kajpak v carovnice in crno magijo ter v hudica veruje; marsikaj skrivnostnega ve tudi o »simpatiji in antipatiji« v naravnem svetu.

¹³

Oglejmo si nekatere primere, ki razkrivajo razlicne socasne govorne glasoslovne preobrazbe danasnjih etimolosko-knjiznih imen in poimenovanj: Der Steiner Boden (sonst Perkamenku), Das Selzaher Boden (so insgemain U Seuzah), Zirklaner Boden (so insgemein Perzirklah heisst), Zirkner-See (Zirkenko Jeero), Die Laybach (Lablaneza), Der Trojanen-Berg (insgemein Trojaine genant), Der Schwarz-Wald (der man Jelouza sont heisst), Pleinaua, ein langer Wald, Gallenberg / Kholobrat, Grintauiz, ein sehr hocherhabener Schnee-Berg, Der Eisen-Berg (sonst Nazeleiso genannt) itd.

¹⁴

Glej Zdeek Váa, Svt dávnch Slovan, Praha 1983.

¹⁵

Glej E. Lampe, Glagolica na Slovenskem. DiS 1905, 481-486. V zadnjem casu ta vprasanja zavzeto raziskuje J. Zor. Glej prispevke: O fragmentih glagolskih rokopisnih misalov na Slovenskem (tipkopis), Dodatek k zborniku XIX. seminarja SJLK, Ljubljana 1983; Glagolica na Slovenskem. Nahtigalov zbornik ob stoletnici rojstva. Ljubljana, 1977. 483-495; Glagolska pricevanja na Slovenskem. Bogoslovni vestnik, 45/2 (1985), 183-191.

¹⁶

S tega vidika je posebej treba preveriti in ustrezno razcleniti slovenski imenoslovni in splosni besedni fond v nemskem izvirniku. Ta vidik se ni bil delezen pozornosti.

¹⁷

Trubar je za ta izgovor izoblikoval prav izvirno »pravorecno pravilo«: glas »debelu po bezjasku izreci«. (Abecedarium 1551, 1555).

¹⁸

»Med Gorenjci slisis tri jezike, pravo kranjscino, pravo nemscino in mesanico kranjscine in nemscine ... Drugace govore po vsem Gorenjskem lepo po kranjsko, razen v tistih krajih, ki mejijo na Korosko, zakaj tam izgovarjajo prav surovo in vlecejo besede po slovanskem nacinu na dolgo.«

¹⁹

V Bitnjah je stopil v gostilno. Krcmar ga je sprejel zelo nevljudno, odpraviti ga je hotel s kislom vinom. Vendar se gost Valvasor ni dal kar tako odpraviti. Skrivaj je kislo vino zlil proc in narocil drugi polic. Tako se je ponovilo trikrat, nakar je krcmar popustil, otajal svojo trmo. Peljal ga je v klet, mu ponudil dobra vina na izbiro. Odslej je bil vedno prijazno in gostoljubno postrezen...